Leto bo zopet naokoli in zunaj že precej pritiska mraz. Kot že vsakoletno se moje prekolesarjeno poletje konča z vožnjo po (vsakoletno isti) vinski poti v jesenskih barvah z brežino oziroma hribovjem na severni strani in prostranstvom na jugu. To se nekako zgodi ravno na en zelo sončen dan okrog prvega novembra.
V resnici sem imel to pot namen prevoziti nekoliko prej, na kar sem se tudi odpravil, vendar je bilo vreme v zadnjih tednih oktobra in tisti dan tako spremenljivo in negotovo, da je to vplivalo tudi name, zato sem se po prevoženi četrtini poti odločil, da jo predčasno zaključim in se obrnem proti izhodišču. Čez kakšen kilometer sem svojo odločitev obžaloval in razmišljal o vrniti, a sem nadaljeval v smeri vračanja, kar se je izkazalo kot pametna odločitev, vendar sem zopet čez kakšen kilometer ali dva zopet razmišljal o nadaljevanju prvotno začrtane poti itd., na kar sem si rekel, da bom pot prevozil drugič in da grem sedaj pa še tja in tja.
Dolgoročno gledano pa, kaj pa vem, se vrtim v krogu in ne vem, kaj bi rad. Vem česa ne bi rad in to je električnega kolesa, kajti kar ne moram verjeti, koliko energije sem zmožen prenesti na pedala in kako takrat pospešujem, čeprav me sestradanega v klanec po prevoženih šestdesetih kilometrih razni upokojenci preprosto prehitijo.
Ureditev neke prehrane med kolesarjenjem je bila letošen cilj, ki pa ni bil dosežen. Ti šment!
