Iskra grenkobe

Mislim, da je prizor na krožniku kosila vedno dovolj zgovoren, in je razmuljivo, da je bilo kosilo več kot dobro, če na njem ni ničesar več ostalo. Slišati vprašanje, če je bilo dobro, mi je po tem takem vedno odveč.

Ampak ljudje si želijo potrditve …

Pohlep kapitalizma

Razlog, zakaj zadnje čase uspevajo le še trgovine se skriva v prevaranju kupca in izkoriščanju dobavitelja. Na kratko:

Primer A. Deset let nazaj se je začela na veliko oglaševati okulistična ambulanta (prodajajo tudi očala ipd.) in, če človek pomisli, mora ambulanta poleg dobička zase nekje dobiti tudi denar za poplačilo svojega oglaševanja. Ker se je okulistična ambulanta v zadnjih nekaj letih v enem mestu preselila na izrazitejšo (in dražjo) lokacijo, v drugem mestu pa celo zgradila popolnoma novo zgradbo obdano z velikimi reklamnimi pasicami, je izvor denarja zagotovo dovolj močan. Pa skrivnost? Zaenkrat poznam samo njihov nakup cenejših okvirjev v vrednosti nekaj evrov ter prodaja teh istih za skoraj dvesto evrov.

Primer B. V mestu, predvsem v njegovem starem delu, se pojavljajo/ohranjajo trgovinice z drobnarijo, torej prodajajo spomninke, šalčke ter ostale predvsem ženskim očem zaželjene, a povsem nepotrebne stvari. Skrivnost njihovega uspeha je obratovanje brez zaloge z maržo od štirideset do petdeset odstotkov. To pomeni, da so izdelki na policah prodajalne, v izložbi in v skladišču do prodaje last dobavitelja ter da proizvajalec ali dobavitelj za šalčko, za katero kupec dobi račun z zneskom dvanajst evrov, dobi le pet evrov. Tako prejme trgovina pet evrov za dejansko nič dela (v primerjavi z delom za izdelavo) in je sploh ne zanima, če kakšnega izdelka ne bo prodala. Enostavo reče dobavitelju, če lahko pride ponj in ga odnese.

Zaradi tega vedno bolj prisotnega hlastanja po čimvečjem dobičku pada kvaliteta izdelkov, saj je proizvajalec primoran narediti stvari čim ceneje, sicer njihovih izdelkov trgovina ne bo vzela. Nekaj proizvajalcev se rešuje z industrijskimi prodajalnami – v teh je hrana za ribe četrtino cenješa – ampak s takšnim načinom s svojimi izdelki ne more osvojiti trga. Danes imajo trgovci vse karte in, če te ni na policah, te ni nikjer, četudi imaš čudovite izdelke.

Še več, nekaterih (tudi dobrih) izdelkov sploh ni več ali pa jih je izredno težko dobiti, saj so jih načrtno iztrebili.

Branža Z izdeluje donosen izdelek A, nakar ugotovi, da je izdelava enakega izdelka B, a drugih dimenzij, z uporabo iste tehnologije (strojev) lažja. Za premik k izdelku B ustvarijo zgodbo (oglaševanje) ter sočasno ukinjajo izdelke A. Množica jim slepo verjame in začne kupovati izdelek B brez kančka ugovora. Čez pet let od pojava izdelka B izdelka A sploh ni več.

Takšen, konkreten, primer predstavlja izdelovanje zaslonov. Včasih so imeli zasloni razmerje stranic štiri proti tri, dandanes pa so dobavljivi le v podolgovatem razmerju šestnajst proti devet; in jaz, navajen na staro razmerje, doživljam travme. Menda se človek navadi na usodo, ampak ne razumem, kako so ljudje popustili in v manj kot petih letih množično nasedli uporabi najbolj butastih razmerij. Pa trik? Jasno, številke in primerjave, kdo ima večjo diagonalo. Strokovno, podolgovato razmerje podaljša diagonalo pri isti površini, medtem ko so ljudje trdili, da večja diagonala pomeni večji zaslon. O, kako mi je vrelo ob poslušanju teh njihovih anekdot in bognedaj, da bi jim poskušal razložiti.

Moj razlog neodobravanja zaslonov podolgovatih razmerij? List A4 si človek pred sabo v večini primerov postavi pokončno in takšnega (čimbolj podobnega) si želim videti tudi na zaslonu. Torej sedaj, ko to pišem imam levo in desno neuporaben siv prostor, katerega bi bilo lahko manj! Si kdo tega ne želi?

Pametni gospodarji

Berem zgodbe oziroma ideje mladih podjetij in ne morem verjeti o zneskih, ki se vrtijo, medtem ko uveljavljena podjetja propadajo. To se dogaja doma in v tujini in enostavno mi ne gre v glavo.

Sprašujem se, kako lahko mlada podjetja dobijo milijone, milijone za v večini primerov skopirano idejo in nekatera od teh celo poslujejo z izgubo ter hkrati razglašujejo svojo uspešnost. Za cuzanje tujega denarja so zagotovo uspešna, za kaj drugega pa dvomim.

Vem, da so ekonomija in sorodna področja izven moje stroke, a sem prepričan, da vlagatelji niso tako neumni in imajo pogoje, pod katerimi ponudijo svoja sredstva, oziroma si želijo, da dobijo nazaj vsaj toliko denarja, kot so ga dali, vendar ob tem zavedno tvegajo, da mlado podjetje morda na trgu ne bo uspelo.

Ampak, da bi tudi tvegali in spravili uveljavljeno podjetje z zvestimi kupci iz dolgov. Ne tega pa ne bo.

Sem kje naredil napako?

Groza otroštva

Nekoč, kaj pa vem, tam deset, petnajst let nazaj, ko sem bil še otrok, sem na televiziji (kot programu) gledal risanke, kjer so se te pač vrtele. Marsikomu so risanke zaradi svojih ponavljanj (kot nanizanke) ostale v spominu, pri čemer mislim na njene junake, ki jih je kdo kdaj v vrtcu tudi poskusil narisati ali vsaj pobarvati, če je šlo za pobarvanko.

Enkrat tiste dni so na hrvaški televiziji vrteli risanko in jaz sem jo spremljal. Ne vem več, ali sem jo gledal od začetka ali ne; vem pa, da sem jo gledal do konca in imel zaradi nje precejšne težave. Nisem in nisem mogel spati; ponoči sem se prebujal; jokal sem. Prepričan sem, da jo je kakšen drug otrok razumel drugače, ampak zame je bila to neke vrste grozljivka, čeprav je bil pretresljiv le njen konec.

Podoba risanega lika na koncu je bila tako bridka kot vzdušje na pogrebu in še cel teden za tem. Ne znam bolje opisati. Do zdaj sem videl že marsikaj, ampak nič od videnega ni imelo posledic daljših od trajanja. Največ kakšen strah, kaj se bo zgodilo čez nekaj sekund.

Seveda me je sedaj zanimalo, katera je bila ta risanka, saj je vmes nisem nikoli več zasledil. V pomoč so mi bile besede dogajanja na koncu risanke: mora, žezlo in nekaj letečega, in to so bile ključne besede dogajanja, ki jih lahko povežem z risanko. Nisem bil prepričan, kaj je bilo leteče, a sem kljub iskanju leteče preproge v manj kot minuti našel naslov risanke, v kateri je bilo namesto leteče preproge leteča postelja.

Slučajno se je našel tudi posnetek risanke, zato sem lahko preveril, če je to bila ta risanka. In res je bila; njen naslov je „Little Nemo: Adventures in Slumberland“ in jaz bi ji dodal oznako ogled dovoljen v spremstvu staršev, če bi ti zdržali.

Morda se komu ne zdi grozno, ampak če se otrok v eni uri uživi v dogajanje …