Bobnenje svetlobe

Zanimivo mi je brati svoje zapise izpred trinajstih let: „Zelo mrzel petkov večer mi je uspelo prebiti na prostem ob poslušanju nezanimive glasbe, ampak je bilo že toliko lepih trenutkov, da se je izplačalo.“ Kar se od takrat ni spremenilo je to, da je oranžna še vedno moja najljubša barva. Ostalo je tudi to, da si izberem skladbo, ki jo nepresteno poslušam več dni. Tokrat je to Vlado Kreslin - Ptič. Še kar se je nisem naposlušal. So se pa spremenile okolišče; nekako mi ni več do glasne glasbe. Raje imam, če se ji tekom časa spreminja jakost.

Z vsakim novim letom se počutim slabše. Voščenje mi je obremenitev, a je to novo leto bilo srečno; v smislu, da je bilo izmenjanih lepih, a praznih besed čimmanj. Ne razumem, kako ljudje ne razumejo, da bi mi bilo brez vsega tega trušča bolje. Tisti dan, ki sploh ni najdaljša noč v letu, ni nič drugačen od preostalih dni. Primerneje bi bilo proslaviti recimo 29. februar. In, kdo bi si mislil, prvega januarja sem delal. Priznam, raje bi delal, kot prejemal čestitke.

Danes zjutraj sem bil tečen, ker sem moral nekaj nujno postoriti. Stopnja nujnosti je bila enaka tisti prvega januarja, čeprav sem tokrat vedel, kaj moram narediti, a nisem vedel kako. Poleg tega se je v okno zaletavala neka žuželka in tudi mudilo se mi je na pošto. Poklical sem na pomoč, a je telefon izgubil omrežje. Po ponovnem zagonu sem le vzpostavil klic, a je cingljalo v prazno. Za sprositev sem odšel na pošto, čeprav bi odposlal tudi lahko v ponedeljek, in nato začel s prebiranjem navodil. Prebil sem se skoraj do konca, a mi je bil klic vrnjen, hvala, in mi je uspelo. Še enkrat hvala, saj mi brez pomoči ne bi uspelo. Za naslednjič vem.

Sicer pa se letos želim znebiti krame. Soočam se z večno neodločnostjo, če bi mi morda, kdaj kaj prišlo še prav ali bi si to in ono shranil za spomin. Pri tem mi je zanimivo, kako se vse obrne. Kar sem si nekoč močno želel, imam odveč. V splošnem je odgovor: „vsega je preveč in odveč.“

Razkošnja porabe

Po stopnicah sem se vrnil k steni, ob kateri sem pustil servirni voziček. To ni bila ravno stena, saj ni segala do stropa, bila je bolj kakšna pregrada, a vozička ni bilo več tam. Še kar sem zijal v tisto steno, dokler se nisem ozrl naokrog po kuhinji. V bližini sem opazil vozičke, en poleg drugega; vsi bolj kot ne enaki, a k sreči sem na srednji polici svojega vozička opazil svoje stvari in rešen sem bil zagate.

Ampak to ni tako bistveno. Vsak kdaj pa kdaj pomisli na kakšen športni avtomobil, njegov zvok in tako naprej in za pet minut se mu želja uresniči. Vsak je kdaj pa kdaj bil na krovu trajekta in opazoval ogromne dimnike. Tokrat sem imel svojih pet minut in obiskal strojnico in razbohoteno okolico. Vse je za vsaj dve razsežežnosti večje in imel sem to čast, da sem lahko zagnal tisti motor tam. Primerneje bi bilo reči, da sem sprožil zgolj postopek zagona, kajti pritisnil sem samo na gumb, potem pa se je v pol minute zgodilo, kar se je moralo zgoditi in v prostoru je zavladal hrup.

Česar takega nisem pričakoval, okolica se je spremenila v operno dvorano z osmimi gongi na odru. Vsak gong je oddajal zvok večkrat na sekundo in vse skupaj se je slišalo glasneje kot sem si lahko kdaj koli predstavljal. Udarce motorja sem čutil v prsih in moje začetno zanimanje se je spremenilo v neprijeten občutek. Malo sem se še sprehodil naokoli in pogledal tu in tam kakšno stvar, čeprav sem kasneje v popoldnevu ugotovil, da sem spregledal tablico o prostornini motorja. Skratka, ladijski motor se zažene pri motorju in ne pri krmilu.

Kar me je presenetilo je njegova poraba. Takšen majhen motor, sicer velik kot kombi, v prostem teku potroši za dve kurilni sezoni enodružinske hiše na dan. Kaj šele, da bi kaj premikal. Tu govorim o zneskih dvatisoč evrov in več dnevno, jaz pa na bencinskem servisu v dveh tednih potrošim par deset evrov pa se premikam.

Če pomislim, da zamrznjeni osliči iz Argentine na ladji potujejo 35 dni (če ta ladja potuje z desetimi vozli) in da mora ta ladja priti tudi nazaj so zneski ogromni. Težko si je predstavljati onesnaženje okolja! Ideja o prepovedi vatiranih palčk je pri takih razsežnostih butasta. (Za pribor za enkratno uporabo se strinjam.)

Kaj ko bi prepovedali osliče? Pa banane? Oziroma vse, kar potuje po morju.