Altruistična šlamastika

Bliža se ponedeljek po zadnji nedelji v marcu, ko se prične mučno obdobje. Priznam, da me med vožnjo proti vzhodu že moti visoko jutranje sonce in si ga tedaj z dlanjo zakrivam, vendar ga čez en teden ob istem času tam ne bo več. Sonce se ne bo prestavilo nikamor, ura se bo.

Da bi bilo to obdobje znosno, vadim že sedaj. Spanje ob deseti, zbujanje ob šesti, pol šesti uri, kar pa mi zaradi poznavanja novega dneva ne uspeva. Danes naj bi se vstal ob pol šesti uri, a zaradi sobote temu ni bilo tako. Ne glede, kaj zjutraj storim, se brž vrnem k svojim sanjam oziroma podaljšujem budilko po deset minut.

Tako kot nekateri ne morejo prenehati z branjem knjige npr. pred spanjem, ker jih zanima nadaljevanje zgodbe, počnem s svojimi sanjami. Tega si želim tudi med sanjarjenjem, saj iščem načine, kako dogajanje prestaviti v resničnost …

Deplasirani soigralci

Lahko bi se cepil že pred tremi meseci, zagotovo med prvimi pettisoč, a sem svoje mesto raje prepustil drugim. Če bodo poletno razigranost pogojili s cepljenjem, se pač bom.

In, če bi se, se bi izključno z ameriškim cepivom Comirnaty, ker mi je všeč način njegovega delovanja: v telo se vnese „navodilo za delno sestavo virusa,“ ki ga organizem upošteva in ga sestavi, delno sestavi oziroma ga sestavi ravno toliko, da to organizem prepozna kot tujek, ustvari protitelesa in se brani. Ideja je, da bi na ta način ustvarjena protitelesa kasneje prepoznala tudi pravi virus in bi bila obramba organizma hitrejša.

Zaznal sem, da nekaj ljudi ne odobrava tega cepiva, saj niso pripravljeni v svoje telo vnesti to „navodilo“, po drugi strani pa se dnevno prehranjujejo s hrano in z njo v svoje telo sprejemajo tuj dedni material oziroma navodila.

Pritajena indolentnost

Že zjutraj se je videlo, da bi lahko dan bil primerno in dobro izkoriščen; k odločitvi so prispevale tudi nedavne padavine.