Izrazit vonj

Včeraj se je v okolici luknje, katero sem kopal ob sadovnjaku, začel širiti vonj, ki je spominjal na vonj iz pristanišča. Ta vonj je bil tako pristen, da, če bi zaprl oči, ne bi vedel, ali sem ob morju ali ob sadovnjaku. Kaj točno sprošča ta vonj tu, ne vem, sumim pa vlažen razpadajoč les, ki je bil v zemlji.

Okrogle pomankljivosti

Blog se približuje svoji deseti obletnici obratovanja. Predvsem sem vesel, da je preživel prvi dve leti svojega obstoja oziroma da ni postal še ena spletna slepa ulica; in kot drugo tudi to, da je obdržal svoj prvotni naslov. Vmes je sicer zamenjal dva ducata oblik, vendar sem s sedanjo obliko kar zadovoljen.

Prebral sem drobec starih objav. Bile so jedrnate in zato kratke. Vmes so se podaljšale, sedaj pa so zopet kratke. Pravijo, da se zgodovina ponavlja, in res sem včeraj med bežnim listanjem nove knjige ponovno odkril Avogadrovo število. Nekoč sem ga znal na pamet. Znal sem ga vsaj šest let, potem pa sem ga pozabil in to tako zelo, da se ne bi spomnil ne njegovega imena ne njegove vrednosti.

Ko se zazrem nazaj in pomislim na vse konstante, kamor spadajo tudi vse letnice pri zgodovini, se vprašam, kaj je bil takrat smisel, če pa sedaj iz izkustva ne vem skoraj ničesar in bi zagotovo imel popravne izpite pri skoraj vseh predmetih. Tudi možgani v visokotehnološki kadi bi se morali prilagoditi svetu, kjer so informacije dobesedno na dlani. Reševanje iz zagat, to se je smiselno učiti.

Zadnje čase se pogosto vprašam, kaj ljudje počnejo doma. Mar hodijo v službo, da si potem kupijo vsaj en meter širok televizor, pred katerim kratkočasijo svoj dolgčas, in vsako leto nov mobilni telefon za pol plače. Psihologi takšim predpišejo prispodobo, da živijo v zlati kletki: imajo popolno življenje, ampak to je tudi vse. Ne poznajo izzivov, zmag in porazov, saj jim je njihovo življenje povsem po godu. Plastičen primer tega bi bila oseba, ki si skoraj vedno naroči pico klasiko (sir, šunka in gobice) in pa medicinska sestra, ki sprejema paciente, sicer pa si na spletu ogleduje hrvaška mesta, kjer bo preživela tri tedne odsotnosti od dela.

Želim si vsak dan nekaj novega, četudi potem ugotovim, da bi bilo za naslednjič bolje vzeti kakšno bližnjico, ampak največje zadovoljstvo dosežem, ko kaj osvojim. So tudi neuspehi, ko kdaj tudi v tretje ni tako kot bi moralo biti, vendar to še ne pomeni, da bo tako bilo tudi v četrto. (:

Polnočno sledenje

Koliko besed o današnjem dnevu je vsepovsod. Zakon, katerega se naj bi upeljavalo dve leti, so vsi zagrabili čez noč. Ampak pomoje bo čez kakšen teden ali leto vse po starem in počez.

Kar mi je všeč je to, da lahko sedaj vsakega vprašaš, kje je dobil podatke, ter se od njega tudi lahko zahteva, da te podatke uniči.

Čista belina

Zobozdravnica mi je pri pregledu zob s spoštovanjem povedala, da imam izjemno lepe zobe in da bi bil kakršen koli poseg odveč. Torej nimam kariesa in nimam zobnega kamna. Dva dni pred pregledom sem v zdravstvenem domu opravil ortopan, torej rentgensko slikanje zob, in takrat sem bil prestrašen, kako deluje oziroma kaj mi bo, ampak sem le zdržal tistih deset sekund.

Pred tem sem bil pri zobozdravniku pred šestimi leti in takrat sem si rekel, da si bom zobe redno čistil, saj obiski v splošnem niso prijetni, in očitno mi gre dobro. Za tokratni obisk sem se odločil zaradi drugačnega občutka pri ugrizu, ki ga ta teden nimam več.

Najprej sem štiri leta uporabljal zobno ščetko s trdimi ščetinami, zadnje dve leti pa imam takšno z mehkimi in gostimi ščetinami. Nimajo kakršnih koli pregibov in so popolnoma toge, podobne tistim, s katerimi smo želirali v osnovni šoli. Gibi ščetkanja so večinoma enostavni in potekajo od dlesni proti zobni kroni, tu in tam kdaj pa kdaj „požagam“ po kočnikih, vendar skupaj umivam od tri do šest minut, enkrat zjutraj in enkrat zvečer. Kdaj pa kdaj se mi zgodi, da si jih zjutraj pozabim, vendar ne pomnim, da bi si jih bil pozabil umiti zvečer; preveč sem navajen občutka čistih zob. Zobne nitke ne uporabljam; uporabljam pa dve zobni pasti, različnih proizvajalcev, eno za zjutraj in drugo za zvečer, s čimer v mislih dosegam neodvisnost. Ob koncu „godlo“ izpljunem in zob ne spiram z vodo.

Mislim, da enostavneje od tega ne gre. Všeč mi je tudi, da si je človek v enaindvajsetem stoletju zmožen dovolj dobro poskrbeti za ustno higieno doma, oziroma drugače povedano, so za njega obiski zobozdravnikov vedno redkejši.

Glasni piktogrami

Čemu ne bi upoštevali piktograme narisane na napravah? Zakaj ne bi uporabili glušnikov, če so ti tam narisani in se valjajo doma, tokrat na pravem mestu?

Kdo bi si mislil, da je žaga lahko tako glasna, da mi je v ušeših piskalo? Zakaj mi je bilo ob koncu žal, da tudi drugi niso uporabljali glušnikov? Tako dobro delujejo.

Dokler ne poskusiš, ne veš.

Nerodna poteza

Ljudje so polni zgodb in verjetno najbolj presentljiva, katero sem letos slišal je ta, da je človek v Belgiji po pomoti kupil rabljen avto, katerega ne misli voziti. Temu najbrž sledi naravno vprašanje, čemu takoj zatem oziroma kakorkoli potem nakupa ni preklical, in temu sledi kratek odgovor, da se tega ni dalo.

Avto so po prvomajskih praznikih pripeljali v Slovenijo. Ni slab; notri ima vse, kar si človek lahko zamisli, od prepoznavanja prometnih znakov naprej.

Razumem, da kdo kupi kaj narobe, ampak avto …

Notranja nasprotja

V glavi imam vse več besed in povedi, ki jih bi lahko izgovoril, ampak jih nisem, ker je mi je nek notranji jaz to takrat preprečil. Zato nastaja vse več vprašanj, zakaj jih nisem in kaj bi bilo, če bi jih.

Hitre besede

Včasih povem nekaj, morda bi temu rekli, nekaj neprimernega. Tako sem nekoč, med vožnjo proti Ljubljani pozimi postavil vprašanje: „Kako pa plužijo v tunelih?“ Ker so vsi ostali ostali tiho, sem prišel do odgovora.

Tudi danes se mi je na pikniku pripetilo nekaj podobnega, in sicer sem takoj, ko je nekdo začel vrteti pesem od Mi2 - Zbudi me za 1. maj, izjavil: „Ali bi lahko dali nekaj drugega, času primernega?“