Brežina odtoka

V zadnjih dnevih se ponavlja fraza velika požarna ogroženost in odkar sem pred dvema letoma ostal brez besed v zadregi, ko nisem znal odgovoriti na tedanje vprašanje s to frazo, sem postal nanjo pozoren. To je bila še ena potrditev svojega opažanja, da si najbolj zapomnim tisto, česar do tedaj nisem vedel. Ne samo, da nisem vedel; nisem niti vedel, da bi kadarkoli kjerkoli to tudi zasledil ali vsaj vedel, da sem vedel, a pozabil. Tako kot pri slovenščini v srednji šoli, ko sem dobil vprašanje, kdo je Tilka. Ne samo, da sem zgrešil spol, nisem vedel, da bi to delo sploh obravnavali, ampak glede na to, da so drugi vedeli, smatram, da je šlo za sabotažo. Učiteljica si je zagotovo zabeležila mojo odsotnost in to izkoristila, čeprav ne vem, da bi kdaj manjkal, a tega ne morem z gotovostjo zavrniti.

Most sprave

Predvidevanje odpoveduje. Kolesarim, dokler me ne zvabi lepota narave izven asfaltnih cest in končam s kepo blata zagozdeno med vilicami in čeljustmi zavor, zaradi česa se obroč kolesa ne vrti več prosto. Za osvoboditev slednjega zato za cesto s palčko drezam v gmoto tega blata in peska. Upam, da me to izuči in ne ponovim te odvečnosti. Ko bi vsaj to nabrano nesnago takoj opazil in preprečil …

Razmišljam in se sprašujem eno in isto, stokrat premleto, brez pravih odgovorov … v takšnih trenutkih sem nad sabo popolnoma razočaran. Ker si ne želim resničnosti, temveč kolaž koščkov resničnosti, celoto neizvedljivosti. Že od nekdaj.

In potem sanjam, da sem v srednji šoli, pri matematiki, pri iskanju ničel polinoma. Najprej se vprašam, kaj tu zopet počnem, če sem to šolo že zaključil; učitelju in razredu odgovorim z izrekom, kateremu nihče ne oporeka. Nato se zbudim, pogledam ta izrek ter njegov dokaz in ugotovim, da nisem v celoti povedal izreka, ampak v srednji šoli so vsi polinomi polinomi ene spremenljivke, zato nisem storil napake.

Stih ugrabitve

Nogavica je bila najdena, ni bila daleč, le zakrita. Marelice so slajše od izgleda in izgledajo vsak dan bolje. Vsak dan jih iz drevesa popada za cel pehar ali celo za dva, zadošča jih le pobrati. Kar je nagnito ali načeto, se odreže in to je to. Dvomim, če sem jih kdaj toliko pojedel.

Bolj sovražim svojo pozabljivost. Davno sem zjutraj vedel, kaj sem sanjal; zdaj vem, da so bile sanje zanimive in bi jih bilo vredno zapisati, ampak v njih se zgodi toliko, da podrobnosti preprosto pozabim. Kdaj pa kdaj v njih zaslišim pesem oziroma melodijo vredno poustvarjanja v resničnosti … če bi le imel posluh, bi si jo takoj zapisal … a me presenča, če so te sanje moje, moja stvaritev, koliko sem sposoben.

Ta mesec ne bo mesec odrekanja; zakaj ne bi počel tistega, kar rad počnem, četudi je to zapravljanje časa in denarja.

Zaledje ustvarjanja

Ustvarjati ni težko, ustvarjati skladno z zakonodajo Evropske unije pa vedno težje. Tu je prvi julij, nova uvozna dajatev in odločilen razlog, da se moji nakupi iz Daljnega vzhoda zmanjšajo oziroma skoraj izničijo do uvedbe poštenosti. Zakaj bi plačeval tri evre carinskih dajatev za blago, če je to isto blago uvršeno v razred z ničelno carinsko stopnjo. Ta julij je in bo torej tudi razlog, da začnem redno nakupovati tam, kjer sem zaradi višjih cen redkeje. Trenutno si ustvarjam spisek potrebščin. Izkušnja nakupovanja bo dražja, roba pri meni že naslednji dan in upam, da se ne zasujem.

Končno bom lahko nadaljeval projekt, katerega sem pričel že vsaj dvajset let nazaj in se je vmes toliko njegovih sestavnih delov spremenilo, da bo ta projekt dokončan nekoliko drugače in vsekakor z vsem mojim pridobljenim znanjem. Pod črto bom prišel na večkratnik cene precenjenjenga končnega izdelka, ampak ta bo čisto moj.

Obsijano zatišje

Sledil je popotresni sunek in zatem še vsesplošni padec, a se ne jezim, ko opazujem drevo z marelicami, ki se šibi zaradi njihove teže in številčnosti, in se pri tem skušam spomniti, koliko zadnjih let je minilo, v katerih so marelice pozeble in ostale prazne.

Vročina ne pojenja. Komarji tudi ne. Pri pospravljanju sem ugotovil, da manjka ena nogavica za par, vendar se ne spomnim, kje sem jo izgubil. Vem, da je prejšni teden še bila, in obstaja velika verjetnost, da sem jo nevede mimogrede v četrtek opral in jo nekam obesil. Ugotovil sem, da sem nekje zapravil en kabel. Vem, kje sem ga uporabljal, vendar je od tedaj minilo že nekaj let, in kabel je res neobičajen, a nadomestljiv, saj lahko kupim novega za vsega deset evrov.

Onečedene naložbe

Lovorikovec po obdobju kujanja zopet raste, prav tako oleander. Na delniških trgih pa je veselo.

Konec lanskega leta sem še zbiral znanje in tedaj prebral, da je dobro imeti obveznice. Za njih sem se odločil brez omahovanja in jim dal priložnost. Ker se te po pol leta niso izkazale oziroma se je pokazalo, da je njihov namen drugačen od mojega in imam za ta namen že neko svojo slabo, a še vedno donosnejšo rešitev, sem se v tretje le odločil, da jih prodam. Nastalo je trinajst evrov izgube, po moji oceni okoli tristo do štiristo evrov zamujenih priložnosti, in najpomembnejše potreboval sem denar za boljše naložbe. Če bi to storil že aprila, bi bilo odlično. Pa tega nisem.

Del zneska sem še isti dan vložil v polprevodnike, eno od treh področij, za katere sem se odločil v začetku tega leta. Čez noč (naslednji dan) se je streslo in vrednost vseh mojih naložb je padla za pol drugi tisočak oziroma nedavna naložba za petdeset evrov. Novice o potresu so se zvrstile po spletu in najbolj je udarilo po polprevodnikih. Seveda sem to "znižanje" izkoristil za jutranji dokup in skozi dan je vse še padalo. Konec dneva sem ta padec zopet izkoristil z dokupom. Naslednji dan je še padlo in bi še dokupil … če ne bi porabil vsega denarja (namenjenega za to). Za tem dnem je še krepko padlo, a se za to nisem jezil, saj je padlo po zaprtju trgovalnega dne in, četudi bi imel denar, tega padca ne bi mogel izkoristiti. Še pred nočjo se je vse pobralo zgolj zaradi objave poročila o četrtletnemu dobičku enega ogromnega podjetja, katerega so vsi nestrpno čakali in pri tem osupli. Priboril oziroma priigral sem si osemdeset evrov. Če bi uspel kupiti ob pravem času, bi bilo še sto evrov več. In kaj bi še bilo, če bi bilo … in kaj, če bi poročilo razočaralo.

Ali sem se česa naučil? Sem se. Slovenski delniški trg je skoraj neodvisen od dogajanja po svetu in zgolj od slovenske politike. Vse ostalo je prepleteno in niha zaradi pripetljajev ogromnih podjetij in napetosti po svetu. Najpestreje se dogaja v ZDA. Njihova (največja) borza se odpre sredi našega popoldneva in zaključi ob dvaindvajseti uri po našem času, zato se največje spremembe v vrednosti (njihovih papirjev) zgodijo pozneje v našem dnevu in zato sem se tudi odločil z drugim nakupom počakati do popoldneva, ampak takrat nisem mogel vedeti, kakšen bo naslednji dan. Določene borze trgujejo tudi izven svojih rednih ur in takrat je napeto, a še nisem tako daleč. Zaenkrat tudi ne bom kupoval ob ponedeljkih razen ob znižanjih.

Sedaj me čaka nekaj tednov premora, da se vrednosti popravijo oziroma nekoliko zvišajo, potem pa novim znižanjem naproti in vlaganjem v stabilnejše potrese. Sicer imam zaradi poskušanja vsega povprek stanje, katerega ne znam pojasniti in opisati drugače kot z razdejanjem. Zavedanje o tem in počasna vzpostavitev nadzora sta že koraka v pravo smer.

Vsekakor pa je trajanje naložbe bistveno boljši dejavnik uspeha kot poskušanje oziroma časovno usklajevanje naložb. To pomeni, da je bolje čimprej kupiti po "slabi" ceni, kot čakati na "dobro" ceno.

Napetost sproščanja

V sredo smo odšli na sprehod za uro in pol na najprepoznavnejši slovenski vinorodniški grič, ki ne sme manjkati v zaključni etapi kolesarske dirke po Sloveniji.

Vreme je bilo odlično in izbrana pozna popoldanska ura še boljša, da smo bili obvarovani pred nepopustljivim obsevanjem. Nekje na pol poti, ko sta se spomin in pogovor osredotočila na pretekle obiske tega griča, mi je bilo rečeno, da rad podoživljam preteklost. Res je, izkustva najtežje pozabljam; hitro naučeno pa pozabim že po drugem dnevu, kaj pa tudi že čez nekaj ur. Sledilo je vprašanje, kako se mi v tej vročini sploh ljubi razmišljati in potem sem razmišljal še o tem in tudi o tem, ali razmišljanje ustvarja toploto.

Zagotovo preveč razmišljam: ali bo šla cena goriv jutri navzgor, kako deluje in koliko stane zaznavanje požara, da se mi ne zgodi nesreča iz današnjih novic. Ljudi čudi, da toliko in preveč mislim. Zame je to običajno. Ljudi čudi, da si znam in potem tudi poznam vse korake, ki vodijo do cilja (nekega projekta). Tudi to je zame običajno. Podrobnosti mi niso pomembne, dokler ne poznam vseh teh korakov, ker se zavedam, da izpopolnjevanje delčka, za katerega še ne vem, ali bo tudi sestavljal celoto, ni smisleno.

Usmeritev spodletelosti

Zazrl sem se v svoje oči in videl, da nimam tako samo rjave, temveč so te tudi nekoliko zelenkaste.

Sicer pa sem razmišljal, kako nespameten sem. Res ne vem, kaj včasih vpliva na moje odločitve. Pomoje neznanje in neizkušenost. Ampak resnica je drugačna; nihče ne zna napovedovati prihodnosti in povsem brezpomensko si je odgovarjati ali fantazirati ob pogojevanju, kaj bi bilo, če bi bilo.

Prelom starosti

Tokrat sem se nekoliko zaletel s preveliko klančino. V tistih koncih še nisem veliko kolesaril in izkušnje sem imel le v drugo smer — s spuščanjem po tej klančini. Po tričetrt kilometra je klančina le popustila in potem je sledilo res dolgo spuščanje, česar tudi nisem pričakoval. Kakorkoli, pri spuščanjem sem razmišljal, koliko dolgo že kolesarim in sem sem prišel do številke dvaindvajset let, čeprav takrat nisem kolesaril tako obsežno in pogosto – vsaj enkrat na dva tedna ne. Minilo je sedem let, ko sem kolo zamenjal z drugim, rabljenim iz smetišča, kateremu sem kupil nova plašča (pnevmatiki), čeprav mi zdaj ni povsem jasno, zakaj sem takrat ta naročil iz ZDA. Pomoje so bile krive anglosaške enote na obročih in tedanjima plaščema, česar nisem bil sposoben pretvoriti v naše enote, kajti za kolo narejeno na območju Slovenije v času, ko ta še ni bila samostojna republika, ni (bilo) smiselno, da ima ta plašče pretihotapljene. Ko sem opazil, da sem nekje med potjo izgubil dva vijaka, sem si pred petimi leti kupil povsem novo kolo; z modernimi deli in zato tudi z zagotovljenimi nadomestnimi deli.

Potem sem pomislil, koliko časa že pišem ta blog, in ob prihodu domov sem pogledal in vidim, da bo čez osem dni od prve objave minilo osemnajst let. Ta objava je poleg preostalih šestopetdesetimi na starem blogu pod enakimim imenov, a sem že pozabil, čemu sem sploh razmejil oziroma pričel znova. Med zanjo objavo starega in prvo novega sta le dva dni.

Ko se je spuščanje nadaljevalo ob gozdnem robu, sem pomislil nase. Sem se v tem času spremenil? Sem se in se nisem. Še vedno sem trmast in vztrajen. Če sem si že zadal to današnjo pot, jo bom tudi izpeljal v celoti. Vmesnega prostora med črnim in belim je z leti vedno manj. Določene to moti, ko in ker ne pričakujejo te natačnosti; pa mene tudi, ko se drugi ne držijo svoje točnosti. Ob devetih je ob devetih, ne po devetih, mogoče pa tudi ne.

Všeč mi je, ko si znam (objektivno) pojasniti svoje (subjektivne) odločitve in mnenje; in ni mi všeč, ko si svojih odločitev ne znam pojasniti. Ker se poznam in vem, kako bi moralo biti, a ni.

Meglica jasnosti

Oh, kako sem srečen, ko s kolesom premagam kakšen klanec; sploh tiste, katere kdaj komaj; ko zavoham vonj zaščitne kreme proti sončevim opeklinam, ki zadiši ravno tako kot vsako leto poprej, četudi je nova. Še vedno se vsakih prvih nekaj kilometrov sprašujem, čemu mi je vsega tega treba, če sem lahko krava, ki brezskrbno ležeče prežvekuje v travi na nepokošenem travniku na levi strani ceste, po kateri se vozim v trenutku, ko razmišljam o tem. Saj jo bi fotografiral, pa se mi tudi tega ni ljubilo. Na koncu sem pri šestdesetih kilometrih zaključil.

Ne najdem prave besede, s katero bi celovito zajel razočaranje nad tem, da mi dvoletno varčevanje ni prineslo takšnih donosov, katerim sem priča zadnja pol leta, čeprav se ob pogledu na svoje razdejanje sprašujem, kaj sploh počnem oziroma kaj je moj cilj in zakaj nisem s tem pričel že deset let nazaj … imel bi trikrat toliko; no, sem pa imel nečesa drugega več. Mogoče.

Priznam, da je zasvojljivo. Odvaditi se moram si izposojati denar, pa čeprav od samega sebe, kakor koli se to sliši nemogoče, ampak obvladujem zaplesti preproste stvari. Denarja se ne izposoja, to je pravilo. To mora ostati pravilo.

Rahli bliski

Današnji dan je bil posvečen iskanju pokrovčka spominskega medija s priklopom na USB. Mariskdo bi temu rekel USB ključek, toda jaz ne, saj nima prav nikakršne povezave s ključem, čeprav je marsikomu ključno, da mu deluje. Kolikor sem ravnokar iskal izvor te ponesrečene besede, naj bi njegov izgled posnemal izgled USB ključka, ki je dejansko odklepal oziroma omogočal delovanje programske opreme. Zato se dandanes vse stvari, ki tako štrlijo, poimenuje ključek, izvirnost pa takšna.

Za pokrovček sem zjutraj vedel, da mora biti in je skoraj gotovo znotraj pripadajočega ovitka, za katerega sem bil prepričan, da sem ga prinesel domov, vendar tedaj nisem vedel, kje je ta ovitek. Ta ovitek je velik kot žepni rokovnik oziroma širok in debel kot ovitek za zgoščenke, a visok le za pol tega. Vedel sem, kje je ovitek nazadnje bil, in vedel sem, da sem tisto mesto pred meseci pospravljal in da ga nisem zavrgel, torej sem ga moral biti nekam pospraviti. Preveril sem nekaj mest, pri tem tudi občudoval ostalo navlako, a brez uspeha. Spraševal sem se, kako sem pripravljen potrošti toliko časa za pokrovček zanemarljive vrednosti ob toliko izgubljenih in preživetih stvareh, a moja tiha trma in odločnost nista podala odgovora.

Ko sem se že četrtič vprašal, če bi ponovno pospravljal tisto mesto, kako bi se tega lotil, sem šel k mestu, kjer sem ovitek takoj našel in znotraj njega tudi pokrovček vtikača. Ne vem, kako sem to mesto spregledal, čeprav sem zjutraj že premikal stvari pol metra stran. Misija končana z nasmehom.

Predmestni sneg

Naučil sem se, da je potrebno zagrabiti vsako priložnost, če te niso pogoste, zato je bil ta mesec predvsem delaven. Izvedla se je četrtina letnega prometa.

Jagoda se bo presadila sama, saj ta že poganja vodoravna stebla in moja naloga je zgolj usmeriti njene živice v pravo smer in tam, kjer se bodo te dotaknile tal, bodo nastale tudi korenine. V bistvu me je presenetilo število živic in posledično število novih rastlin. Če me je lansko leto skrbelo, koliko rastlin bo preživelo presaditev iz gozda, me zdaj skrbi, da jih ne bo preveč. Nazadnje si želim le zrele jagode in ne toliko razraščanja.

Že dva dni imam občutek, da je jutri petek, čeprav ni.

Osel je šel že drugič na led, ker so mi poslali napačne stvari, čeprav sem pričakoval drugače. Toda tokrat sem izpolnil pritožbo. Zdaj nestrpno čakam.

Dežnik slovesa

Vsako popoldne, ko pridem domov, odidem naprej pogledat sadike jagod in vsakič ne morem verjeti, koliko zrastejo in koliko novih cvetov imajo. Na začetku sem jih štel in vedel, kje so novi cvetovi, zdaj jih ne štejem več. Sicer je danes ena skrajna izgledala sklonjeno in ovenelo; zalil sem jo. Po eni uri je že izgledala popolnoma vzravnana in imela stebla napeta, vendar sem se odločil, da jo ob priliki presadim tja, kjer bo njena okolica prejela več dežja.

Prav tako pogledam vrednosti delnic. Tudi te so zadnja dva tedna zrastle in presegle januarske vrednosti. Po pol leta opazovanja in odločanja, sem končno dojel, da ne bom dognal nekega znanja o ustreznejši izbiri. Zapustila sta me logika in razum; za gorivo ne razmišljam o ceni, plačam kolikor pač je, tu pa skušam privarčevati evre, dejansko zapravljam po deset evrov, zamujam pa po sto evrov vredne priložnosti. Vse je preprosto; le vse sem zapletel v zmešnjavo. Najboljši čas za vplačilo je danes in zdaj, ne jutri in ne morda čez tri dni.

S pomladjo prihaja spomladansko čiščenje. Četudi se stori le nekaj, mi odleže, ko se stvari postavi na svoje mesto. Če je to mesto v smetnjaku, je to to.

Podrobnosti prostranosti

Prva dva tedna sem bil izjemno priden, zadnja dva dni ne več, saj mi je zmanjkalo materiala za ustvarjanje. K sreči sem danes na pošti povprašal mladeniča s telovnikom dostavne službe in izkazalo se je, da je on tisti voznik dostavnika, ki naj bi mi danes dostavil paket napovedan za jutri. Jaz sem vesel, on pa tudi. Še tako naprej dva tedna, projekt bo zaključen in plačilo pošteno, če bo, ko bo.

Sedaj, ko se ljubiteljsko – karkoli že – ukvarjam z jagodami, z lahkoto prepoznavam njihove liste po brežinah nad cesto. Prej na to sploh nisem bil pozoren, zdaj pa je tega cvetočega zelenja vsepovsod. Te dni, ko vsake toliko časa pasem oči na prostem, stran od dela, sem opazil živice – vodoravna oziroma stebla v loku, ki po dvajsetih in celo do okrog stiridesetih centimetrih poženejo listka, nato pa se steblo spet nadaljuje v loku, kot da se je tam, kjer sta listka, odbil od tal.

Danes sem šel pogledat presajen primerek in pet centimetrov stran opazil nove liste. Ko sem previdno odkopal zemljo vmes, je tamkajšna živica šla takoj v tla in se v zemlji skrivila nazaj proti površju.

Navoja tekočine

Kupil sem si novo lepilo, saj sem imel pozimi z dotedanjim vedno več sitnosti. Celo segreval sem ga, da je postalo tekoče. Pri nakupovanju sem si prebral navodila in dojel, da sem starega nepravilno skladiščil (izven primernih temperatur) in ga uporabljal vsaj štirikrat dlje od (predvidenega) roka uporabe.

Novo je brezbarvno, strdi se v pol dneva, packe se očisti z vodo, staro je bilo rumenkasto, po odprtju pločevinke je spustilo neprijeten vonj, trdi se najmanj en dan in packe so netopne v vodi. Vzel sem desetkrat manjše pakiranje, saj bi bil kilogram in pol preveč za mojo potrošnjo.

Zelo pozdravljam na nalepki napisano mešalno razmerje, saj sem šele pred enim letom izvedel, da obstaja razlika med razmerjem tež in razmerjem prostornin. Mešal sem narobe: napake za deset odstotkov.

Kupil sem si tudi novo vrv. Prodajalka je vprašala, če lahko namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov, s čimer sem se strinjal, nisem pa se več strinjal, ko sem odprl škatlo. Dobil sem res sto metrov, drugih sto metrov pa je bilo razrezanih na pet, sedem, petnajst, osemnajst in petinpetdeset metrov, vsakič na svojem kolutu. K sreči res ne potrebujem sto metrov v enem kosu, a naslednjič napišem, naj mi ne pošiljajo več toliko kolutov.

Mehkejše ščetine

Po daljšem omahovanju sem se le spravil v prodajalno odprto zgolj eno popoldne tedensko po zobne krtačke, kajti svojo sem imel že preveč razcefrano. Upal sem na popust, kot je mi sodelavka dejala kakšen mesec nazaj ob kosilu, vendar mi je tamkajšna prodajalka povedala, da potrebujem njihovo kartico izdano pred nekim datumom in če hočem popust, naj si kartico sposodim. Pogledal sem ceno kratačk in odšel.

Napotil sem se v trgovino, kjer sem jih vedno dosedaj kupil, a raje zašel v drugo večjo trgovino. Tam sem zopet pogledal ceno in trgovino zapustil, saj je bila cena višja od cene brez popusta v prvi prodajalni. Nazajgrede sem se ustavil v trgovini, kjer sem jih vedno dosedaj kupil in sem jih kupil tudi tokrat. Vzel sem jih še enkrat več kot bi jih sicer, saj je bila cena občutno (to pomeni na občutek — približno) nižja kot bi bila v prvi prodajalni s popustom. Na klinu je ostal le še en zavoj, tako da smem reči, da sem jim pobral skoraj vse. Čeprav mi barvna paleta krtačk ni bila po okusu, bi vzel tudi zadnje, če bi bil le prepričan, da imam na bančnem računu dovolj denarja.

Tudi stranka na blagajni pred mano, za katero smatram, da je tudi moja sodelavka, sicer ena druga, a se tam o tem nisem želel prepričati, jih je tudi kupila poleg še nekih čokoladic. Mimogrede sem pred tem (na poti v večjo trgovino) srečal še eno sodelavko. Mogoče pa bi jih še več.

Končno imam novo krtačko in sem srečen. Nisem pa srečen, ker nisem pravočasno odpisal na sporočilo mojega naročila, če dovolim, da namesto dvesto metrov pošljejo dvakrat po sto metrov. Zdaj bo dostava še zamaknjena za en dan in že tako sem imel zakasnitev zaradi potrjevanja plačila.

Soglasje otožnosti

Lansko leto kot tudi vsa leta dosedaj sem očitno bil dovolj brezbrižen in takšni so bili tudi drugi ljudje, toda oni le do lanskega leta, zato so letos opazili in upoštevali mojo izjavo oziroma mojo splegledano izjavo. Če bi le lansko leto dejansko prebral vprašanje in označil DA, letos ne bi imel za doplačati davka trikrat več kot dosedaj.

Karkoli, nadalje vrtanje v srž je podalo pojasnilo. Označen DA ali neoznačen DA, ista figa; kriva je sprememba zakonodaje, ki je premetenim ljudem ukinila določeno ugodnost. Bojda naj bi bilo v Sloveniji takšnih le dva tisoč in to so storili za poenostavitev oziroma poenotenje postopkov (pri sebi). Vlada, najlepša vam hvala za tako spodbudno okolje; mogoče bi bil Ciper boljša izbira, ampak če bom ostal pri tem znesku, bom še vedno na boljšem kot marsikdo.

Gora globine

Za vse, kar se je zgodilo, a se naj ne bi, in za vse, kar se ni zgodilo, čeprav bi se lahko, obstaja vzrok. Mogoče je znan, a ni nepomemben.

Tedaj se kaj ni izšlo po predvidevanjih in podiral se mi je svet; zdaj, skoraj že petnajst let ali le dva meseca kasneje, bi rekel, da je bolje, da se kaj ni izšlo. Še vedno se je vse nekako izšlo oziroma razrešilo, čeprav mi je bilo tisti trenutek lahko tudi skrajno neprijetno. Kaj če se enkrat ne bo izšlo?

Dodatno obremenitev mi predstavlja še strah pred zamujenim in strah pred nepredstavljimi posledicami. Lažje mi je, ko ugotovim, da teh in takšnih tegob nimam samo jaz, vendar si nisem niti predstavljal, da nas je toliko. Zahvaljujem se vsem, zaradi katerih je sedaj pogonsko gorivo postala omejena dobrina. Včeraj me je na najpogostejšem odjemnem mestu pričakal listek o nedelovanju točilne ročke, zato sem danes svojo srečo najprej poskusil nekje drugje, kjer pa so to mesto razočarano zapuščali tudi drugi. K sreči oziroma kot že omenjeno, da se vedno izide, sem za tem že danes uspel točiti na svojem najpogostejšem odjemnem mestu.

Brez priložnosti ni zamujenih priložnosti.

Ampak v tem svetu, v teh zadnjih nekaj letih, če se ravno ne živi v nekih odročnih krajih v Kanadi ali Rusiji, novice najdejo človeka vsepovsod. So bili ponedeljki, ko človek ni vedel, kakšna cena bo v torek, in ni mi še uspelo izbrskati zakonske podlage oziroma se mi dokopati do vira na dan pred spremembami o prihajojočih spremembah; te dni pa se že skoraj dva tedna ve, kakšne bodo cene. Bili bi tiho, čez noč spremenili cene in to bi bilo vse. Prerivanja ali pomanjkanja ne bi bilo.

Tako trhel in povezan je svet …

Skočna pesjad

Po Grenlandiji, sedaj še Iran in moje naložbe v vrednostne papirje v tem letu ostajajo v slabem stanju. Težko je biti pameten in preračunljiv. Nakup, katerega sem označil za katastrofalnega, se je letos za nekaj trenutkov izkazal za najboljšega in je še vedno med vodilnimi.

Če sem se česa naučil, je to DCA pristop, kar pomeni, da se vsega razpoložljivega zneska ne zapravi v celoti, temveč se ga porablja postopno. Kupuje se vsak dan nekaj ali vsak teden nekaj. Tako se človek izogne dnevu (slabega tečaja), po katerem mu naložba potone. Temu sledi pretirano zapravljanje časa s čakanjem in upanjem na boljši tečaj, mogoče za dva do tri evre. Bolje je pogoltniti te tri evre in ta čas (pre)živeti kakovostneje. Oh, ljudje, koliko vas je bilo v ponedeljek, ko ste čakali v koloni na (pogonsko) gorivo. Svojo lenobo mi je uspelo premagati v petek pred tem, četudi sem imel dovolj goriva za dočakati ponedeljek, a sem si rekel; bolje sedaj, ko imam čas, kot v ponedeljek, ko bom mogoče moral storiti to in še ono.

Vendar pa mi te iste svoje lenobe mi ni uspelo premagati ta petek, a sem se v soboto le zavzel, da nisem lovil minute to nedeljo. Občutek ob koncu je bil slasten, a ne dovolj; naslednjič se bom moral zopet preganjati.

Za vikend sem brezskrbno presajal gozdne jagode, ki so se na robu vrta res razrastle; celo preveč razrastle. Šel sem prvič letos na kolo; odklop in občutek, kot da vsem ni bilo zime.

Raznolikost podobnega

Čez vikend sem popravljal isto zadevo kot septembra; prikazovalnik temperature tople vode. Tako kot septembra sem zadevo odprl in osumil krivca, vendar tokrat zadeve pred odklopom nisem fotografiral, ker sem to storil že septembra. Tako kot septembra sem si zadevo prinesel na mizo in jo začel preverjati. Tokrat sem se v meritve poglobil, a nisem našel napak. Zadevo sem priklopil nazaj, jo zaprl in prikazovalnik je ponovno kazal vrednost. Tako kot septembra zopet ne vem, zakaj je zadeva odpovedala.

In to me moti, čeprav zadeva zopet prikazuje temperaturo. Zadeva je stara čez trideset let in imam tri pristope. Zadevo „popravljam“ – tako s pogledom, dokler jo lahko, zadevo posodobim ali zadevo zamenjam z novejšo. Nekako težim k prvem pristopu, ker mi je všeč ta starinskost, druga pa bi mi vzela preveč časa.

Popravljanje stvari mi uspeva predobro, kar pomeni, da mi ne predstavlja dovolj težkega izziva, zato mi kopni volja; po drugi strani pa ne želim, da kaj s popravljanjem pokvarim, kar se mi je že zgodilo.