Metoda nedorečenosti

Moram se „skulirat.“

Ob devetih zvečer sem se spravil čistiti en predmet in, ker sem želel njegov določen del umiti, sem vzel izvijač in ga razstavil, pri čemer se mi je zadnji vijak izgubil v samem predmetu — to sem slišal, a ne; ne, predmeta nisem „obrnil na glavo“, da bi vijak padel ven, raje sem šel s predmetom v kopalnico, kjer sem ga dokončno razkosal na dva dela in en del umil. Ko je bil ta del odložen na sušilo, sem se spravil iskat vijak, za katerega potem nisem vedel, kje naj bi bil oziroma kje mi je bil padel. Pregledal sem perilo, brisače, tepih na hodniku, sobo, kjer sem začel. Pregledal sem tudi odpadke v košu za smeti, če sem ga bil morda pri brisanju s papirjem nekako zajel in odvrgel. Seveda ga nisem našel. Potem sem šel s slabšo vestjo spat.

Naslednji dan sem se odločil, da ga bom našel medtem, ko bom sesal. Našel sem ga v prvi minuti v reži med omarama, ki je dan prej nisem pogledal, saj sem ocenil, da je reža preozka in verjetnost (nahajališča) premajhna.

Bolje mi je bilo v soboto, ko sem se uspel prepričati, da tokrat ne bom podcenjeval svoje naloge in sem se spravil k delu ob osmi uri zjutraj namesto ob peti zvečer naslednji dan. Da je bila odločitev dobra, sem ugotovil čez štiri ure, ko še vedno nisem zaključil z delom, saj bi to pomenilo, da te naloge ne bi opravil v nedeljo.

Ponos zloma

Zadnjih nekaj dni le še brkljam, tu in tam, ni kaj videti. Tri dni sem v prekršku. Do datuma sem si zgolj prebral, da letne pnevmatike niso dovolj. Navsezadnje sem se danes po treh tednih odlašanja končno sprehodil do svoje banke, vendar me zdaj najbolj zanima preteklost oziroma teza, da so nekoč – ob koncu 19. stoletja – začela pokopališča nastajati na obrobju naselij.

Pregledujem stare zemljevide in iz njih je razvidno, da so bila pokopališča popolnoma ločena in precej oddaljena od naselbin; ščasoma pa se je naselje razširilo in je tudi obkrožilo pokopališče, toda takšna pokopališča mi niso tako zanimiva kot pokopališča znotraj cerkvenega obzidja oziroma okrog cerkve, ki se jih najde v manjših vaseh.

Če se mi jih bo ljubilo objaviti, imam na telefonu fotografije vsaj osemindvajsetih različnih pokopališč.

Na teh istih zemljevidih iščem tudi vojaške objekte, ki so ponekod vidni, ponekod pa ne, saj so jih iz zemljevidov načrtno izbrisali. Ne morem verjeti, koliko tega je bilo, precej velikih poslopij sedaj prenovljenih za drugo namembnost je bilo nekdaj zastraženih.

Drevored jeseni

Ne bi mogli biti lepši, prvi trije dnevi tega meseca. Temperatura do dvajset stopij Celzija, na soncu; v senci kakšni dve stopinji manj, po zahodu še dve stopinji manj, vendar ni padlo izpod trinajst, ne ponoči ne po noči. Čez dan je pihalo in listje je odletavalo z vej, listopad.

Zatem se je vreme skisalo. V tem času sem v svojo „rumplkamro“ dodal dva primerka starih miz. Dostava, prenos in sestava teh je predstavljala svojevrsten izziv. Dan kasneje sem kramo prestavil in zložil; tu in tam kaj obrisal oziroma pobrisal in sedaj soba izgleda odlično ter nekoliko prazneje.

Našel sem tudi škatlico z vijaki oziroma z maticami, ki sem jo bil iskal konec julija, povsem nepričakovano, ker so me srbeli prsti, vendar ne v tej sobi. Enkratno, toda po približno stotih dneh prepozno.

Spomin je še vedno dober.

Sinteza nasprotij

Danes ima vrabec anarhist slab dan. Spanec je bil slab, ampak to ne zadostuje za slab dan. To ime ni naključno izbrano, temveč je slučajno pobrano iz Cankarjevega romana, na katerega se je sklicevala stran v enem izmed Toporišičevih učbenikov slovenskega jezika, katerega sem včeraj prelistaval med pospravljenjem. Te učbenike imam v spodnjem predalu dnevne sobe poleg zgibank in zemljevida po avstrijski Koroški.

Vrabec, tako kot v zgodbi, cepeta sem in tja, živi v svojem svetu neodločnosti, svetu dilem, trilem in poljubno–mnogo–lem. Hrepeni po informacijah, po katerih ne sprašuje, ker bi se s tem izdal. Vrabec je odkril svojevrsten občutek. Ta občutek mu omogoča „branje“ ljudi. Čeprav se to zdi težko verjetno, je preprosto razložljivo in povsem logično, vendar, kot je to običajno v strokovnih člankih, so podrobnosti prepuščene bralcu. Pomembne so besede, predvsem slovnično število, v katerem se te znajdejo, ter povezovanje in vrednotenje. Te besede niso nujno izrečene, so tudi napisane; kdo jih je tudi pustil v kakšni knjižnici. Takoj za tem je obnašanje, predvsem to kažejo pogledi.

Ker sem pred kratkim ugotovil, da nekateri ljudje na začetku vedno vprašajo: „Kako si?“, sem na pričetke začel postajati pozoren. Nekateri ljudje dejansko ne znajo začeti pogovora drugače, četudi želijo povedati nekaj povsem drugega. Nikoli ne sprašujem, kako kdo je, ker to že vem.

Če se sedaj vrnem na tiste besede, ki jih nisem mogel izreči in jih še kar nisem izrekel. Nisem jih mogel izreči, saj bi se s tem izdal. To je vse. Zaradi razpleta slučajnosti mi jih tudi ni potrebno. Zgodba se je pričela v četrtek zvečer, ko sem bežno opazil televizijski oglas trgovske verige o ponudbi ročnega električnega orodja. Ker to orodje hitro poide ter ga ni v redni ponudbi, sem se najprej prestrašil, da so ljudje že vse pobrali, a glede na izkušnje vem, da so to dejansko ne zgodi, zato sem si naročil, da odidem naslednji dan to kupit. Naslednji dan, po delavniku pa sem na to povsem pozabil. Spomnil sem se šele v drugem predelu mesta med čakanjem na vključitev v promet in zaradi gneče obisk prestavil na danes.

Danes sem se zategadelj odpravil po nakupih. Tam, pred trgovino sem pomislil, da bi tudi bilo dobro vzeti še vrečko čokoladic z arašidi za izredno nujne potrebe po sladkorju.

Po vstopu skozi vrata trgovine sem se takoj usmeril proti košari, kjer je ponavadi zloženo ročno orodje in tam pograbil eno od treh škatel. Torej tisto, kar hitro pograbijo, so imeli še četrti dan. Zatem sem šel proti polici, kjer imajo ponavadi vrečke z omenjenimi čokoladicami, a teh ali podobnih tam ni bilo. Zaokrožil sem še dvakrat po trgovini in nato še bolj pregledoval ter pri polici s kruhom opazil odgovor na svoje letošnje vprašanje. Ne, ni povezano s kruhom, niti ne vem, kaj je bilo tam na polici. Mogoče paštete.

Besed dovolj

Enkrat do dvakrat na leto sem na vaški veselici; mogoče po dolžnosti, mogoče zaradi obveznosti, vsekakor pa ne po svoji želji. Kakorkoli že, vsako leto eni in isti ljudje, ena in ista drhal ter en sam cilj.

Ko sem to opazil, sem pomislil na gospoda Bitiča. To je tisti gospod iz mogoče devetnajstega stoletja, o katerem je že pisal Josip Jurčič in bi napisel še nekaj več, če bi omenil še pivo.

Kakšen mora biti človek, da popije količino, ki jo je natočil nad oznako v kozarcu, iz kozarca, katerega nato postreže gostu.

Bridka negotovost

Zadnjih nekaj tednov je bilo napetih. Nisem poštar, sem pa imel pa podobno izkušnjo, saj delam oziroma naredim preveč. To so ugotovili tisti, ki so me nadomeščali med dopustom, in so raje cel dan v prostem teku. Srečoma so tudi toliko svojega truda vložili v neke vrsto „nezaupnico“ zoper mene, zato se niso dovolj dobro pripravili in vse njihove obtožnice so bile zlahka ovržene. Nekateri njihovi dokazi so trdili v mojo korist in videl sem, da so bili razočarani, ko so iskali nove obtožnice.

Napetost ostaja.

Kruta prijaznost

Po dolgem času sem se zopet ukvarjal s slovenskimi kraji in slučajno sem ugotovil, da poleg mesta Celja obstaja tudi kraj Čelje. Menim, da sem se tokrat temu res posvetil in stvar dodelal. Nekaj let nazaj, po občutku vsaj deset let, so na televiziji predvajali oglas, da paket dostavijo tudi v Pekel in v drobnem tisku navedli tudi koordinati zanj. Vedel sem za tistega poleg Trebnjega, imajo pa ga tudi blizu Maribora.

Iskanje po spletu je postalo oteženo. Ne želim modrovanja, ne želim predlogov in nisem se zmotil. Če iščem dobesedno, želim zadetke s to isto besedo. V šoli sem imel dobre ocene, saj nalog ni bilo neskončno in sem znal najti isto nalogo, mogoče še rešitev zanj. Iščem hitro, vendar to še ne pomeni, da sem pripravljen reševati zagonetke s klikanjem na živali, z iskanjem podobnih predmetov ali s sukanjem slike in tako dalje. Mogoče bi bilo pametneje začeti brati Shakespeara, zagotovo zaradi eksistencialne krize.

BBC Children In Need - Stop Crying Your Heart Out (BBC Radio 2 Allstars)

Metla zaostalosti

Sem se vprašal, čemu se nimam rad, zakaj delam (samo) za druge, kaj postorim tudi tri dni preden rečejo, pa tudi drugi so opazili, da si ničesar ne privoščim, zato sem šel v soboto kolesarit, četudi je napoved kazala dež, saj sem imel priložnost obveznosti prestaviti.

Po dvajsetih kilometrih je začelo pršeti, a se nisem jezil. Rekel sem si, če se bo ulilo, si bom zavetje poiskal na avtobustem postajališču. Na poti sem bil vesel, da sem se odločil kreniti; še posebno v krajih, v katerih še nisem bil, le zadnjih deset kilometrov sem omagoval. Kakor koli, prekolesaril sem nekaj čez šestindevetdeset kilometrov. Po navadi si nato vzamem en dan premora, vendar sem v nedeljo zopet šel kolesarit, a si zaradi utrujenosti pot nekoliko skrajšal in zato izpustil klančino izza ovinka, o kateri sem že pisal, čeprav mi je ta klančina všeč, saj se po njej pot razplete drugače. Zaključil sem po nekaj čez štiriindevetdesetih kilometrih. Seveda sem moral pred začetkom zamenjati zračnico, ker sem si jo predrl še v garaži, vendar sedaj to že obvladam.

Odnašanje vrednosti

Prejšni teden sem bil na smetišču, pripeljal nekaj odpadnega gradbenega materiala in se ozrl po drugih smetnjakih oziroma košarah s tehniko in bil razočaran nad dvema stvarema. Prvič, marsikaj bi bilo mogoče še pregledati, popraviti oziroma ponovno uporabiti, in drugič, zakaj neki je prepovedano odnašati „smeti“ in s tem razbremenjevati obremenitev okolja? Kot da si želijo še več odpadkov … dejansko je z zakonom prepovedano odnašati zbrane odpadke v času, ko (politiki) vsak teden govorijo o krožnem gospodarstvu, zelenem prehodu ipd.

Ugotovil sem, da mi popravljanje stvari predstavlja terapijo in v zadovoljstvo mi je, kako se z relativno majhnim vložkom, npr. manj kot en evro, popravi nekaj kar novo stane preko sto evrov. Sicer popravilo ni vedno uspešno in, ko imam vse popravljeno, občutim pomanjkanje oziroma svojevrstno praznino.

Prizori senc

Obvladam časovnice. Vedno uspem v roku, vendar nažalost lovim zadnje dni, čeprav se takrat vedno sprašujem, zakaj se toliko precenjujem oziroma delo podcenujem, saj večino dela opravim zadnji dan, dneve pred tem pa po kakšno uro oziroma prelagam delo iz danes na jutri, tako kot danes.

Skušal sem si postaviti roke nekaj dni pred dejanskimi roki, vendar je to tako uspešno kot nadzor nad sladkarijami: samo prvi dve vrstici cele čokolade se končajo samo z zadnjimi dvemi preostalimi vrsticami prvotno cele čokolade, najpogosteje kar tiste velike. Ne gre oziroma ne uspe zgolj zaradi zavedanja o zavajanju samega sebe. Modrost: “Kdor govori resnico, govori le eno zgodbo;“ še tako drži. Učinkovitega načina torej še ne poznam.

Konec vsakega leta se tudi vprašam, zakaj se nisem najedel sadja, ko je bilo to zrelo. Letos sem maline zaradi prelaganja zamudil oziroma za tistih nekaj dni obiranja ne morem reči, da sem se jih „nažrl.“ Enako bo sedaj s slivami. Že tri dni vem, da so sedaj na vrhuncu zrelosti, vendar raje jem hruške in grozdje.

Poletni presek

Po dveh tednih se je zopet našlo nekaj premora za kolesarjenje in šlo je res na tesno. Vreme zjutraj ni bilo dobro in zato sem postajal vedno bolj vznemirjen, saj nisem vedel, ali mi bo uspelo ali ne. Ko so se zunaj razmere po štirih urah le izboljšale, sem odnesel kolo ven in ga spustil. Nekaj mi je bilo čudno. Dvignil sem ga in ga spet spustil. Hm, nekaj je tu bilo res čudnega. Takrat sem opazil, da je zadnja pnevmatika na tleh. Dotok zraka ni pomagal, ves zrak je takoj pobegnil.

Spomnil sem se, da bi na polici v garaži morala biti zračnica prejšnega kolesa in tokrat me spomin ni razočaral. Velikost zračnice je bila tam–tam in rekel sem si, če zamenjam, zamenjam; če kaj poškodujem, poškodujem; če polomim, polomim. Ker tega nisem počel že vsaj deset let, mi ni šlo od rok. Po mnogih poskusih in po skupaj štiridesetih minutah je bila nova zračnica na mestu prejšne in pnevmatika polna.

Kljub temu, da sem zaradi uporabe ne najbolj primernega orodja ponekod obroč malenkostno poškodal, sem bil vesel. Bodisi imam obroč lep in nepoškodovan bodisi imam kolo nevozno. Vožnja je šla po načrtu, vmes sem opravil dva obiska, opustil prvotni načrt in se potem predčasno vrnil domov, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj bi bil sicer premočen od dežja.

Debakel zmage

Nikoli ni dovolj dobro pospravljeno. Iskal sem neke točno določene vijake z maticami za omaro in v spominu sem imel, da sem jih bil videl v eni škatlici, vendar je teh škatlic povsod precej, niti ne vem, kje naj bi ta odlikovana škatlica bila. V eni škatlici v kleti, za katero sem mislil, da je prava, so drugačni vijaki in zdaj ne vem, ali je ta točna tista škatlica iz spomina in me spomin samo zavaja o njeni vsebini.

Kakorkoli, našel sem točno te določene vijake z maticami za omaro točno tam na polici poleg mesta, kjer sem neko drugo, vendar enako omaro razdiral, vendar je tu bilo pripadajočih matic po občutku premalo. Zato sem menil, da sem bil preostale matice nekam pospravil, v eno škatlico, ali pa so bili ti vijaki priviti nekako drugače in pripadajočih matic ni nikoli bilo. Koliko je še smisla v iskanju škatlice?

Dovolj, da sem potem odprl eno večjo škatlo takšnih železnin s škatlicami in s prozornimi vrečkami. Tam sem pod škatlicami opazil vrečko in videl, da je takšnih vijakov še več kot dvajset, vendar matic ni bilo nikjer. Že tako si nisem znal pojasniti prvih vijakov, sedaj pa jih je še več.

Kakorkoli, štiri vijaki z maticami so bili za moje potrebe dovolj, vsi so bili enaki in vodili, ki sem ji pred tem odrezal na pravo dolžino, sta sedaj pričvrščeni. S tem sem sedaj zelo zadovoljen. Nekoliko manj sem s črnim kotom vodila, saj sem očitno prehitro rezal in pregrel pocinkano jekleno pločevino, ampak to vodilo je pri steni in se tega se ne opazi.

Barve sladkosti

Danes sem utrujen in, ko sem tako utrujen, sem preutrujen za počitek. Preprosto ne gre. Gre le omejen čas in to le leže poslušajoč cerkvene zvonove vsake četrt ure. Tedaj razmišljam in četudi le razmišljam o obrestno obrestnem računu.

Imamo en evro in banko s stoodstotno letno obrestno mero. Če bi bil obračun obresti konec leta, bi varčevanje po enem letu prineslo še en evro, torej bi bila na koncu leta dva evra. Če bi bil obračun obresti na pol leta, bi po prvem polletju skupaj imeli evro in pol. Po naslednjem pol letu pa še pol evra, če ne bi šlo za obrestno obrestovanje. Ob obrestnem obrestovanju pa bi imeli dva evra in še četrt evra poleg, saj se obrestuje tudi tistih pol evra dobljenih po prvem polletju. Obrestno obrestni račun je zanimivejši, kajti konec obdobja nam da še več.

Naslednje vprašanje bi bilo, koliko imamo konec leta, če je obračun trikrat na leto, torej po vsakih štirih mesecih. Končno stanje je nekaj čez sedemintrideset centov več kot dva evra, kar je vsaj dvanajst centov več kot prej, ko je bil obračun dvakrat na leto (na pol leta). Koliko bi bilo ob obračunu štirikrat na leto? Nekaj več kot prej. Koliko bi bilo ob obračunu devetkrat na leto? Še nekaj več kot prej.

Zakaj se ne bi vprašali, koliko bi bilo ob obračunu neskončnokrat na leto. Bi bilo več kot vsakič poprej? Če imamo vsakič več, bi imeli po enem letu neskončno evrov? Ne, po neskočno mnogo obračunih bi bilo po enem letu skupaj točno e evrov. Ta e je Eulerjevo število, je konstanta, ki naredi logaritem naraven, in za katerega se vsakkdo pri prvem srečanju z logaritmom vpraša, zakaj ravno e, od kod se ta vzame. No, ta pride iz obrestno obrestnega računa, kajti definiran je kot vrednost po neskončno mnogo obračunih takšnega varčevanja.

Vendar banke nimajo stoodstotnih letnih obrestnih mer, temveč le kakšen odstotek. Končno stanje je po vložku ene enote tedaj e^p, kjer je p obrestna mera oziroma v tem primeru ena stotina.

Ker je to tako predvidljivo oziroma ima zajamčen donos, je to edina bančna oziroma finančna storitev, ki jo koristim. Donosi so še večji pri vrednostnih papirjih, obveznicah, opcijah in tem podobnih domiselnih stvareh, vendar jih ne razumem oziroma je tveganje zame preveliko. Nisem se poglabljal, ali banke obrestujejo tudi obresti in kako pogosto. Zame bi bilo bolje, če bi jih, za njih pa slabše. Kakorkoli izberem mesečno izplačilo obresti, zato mi je vseeno.

Za trajanje vezane vloge izberem dobo, v kateri so obrestne mere največje, in za najdaljše trajanje v izbrani dobi. Obresti so pri izbrani banki trenutno največje za trajanje v dobi med letom in pol drugim letom. Z vprašanjem, ali raje vzeti za krajše ali za daljše obdobje, se ne ukvarjam. Ne poznam prihodnosti. Če bodo naslednje leto obrestne mere padle in bi bilo sedaj vzeti za dlje časa po še vedno boljši ponudbi, bi bilo bolje, ampak bo, kar bo.

Domača tujina

Zaključena je dolga zgodba o zavorah, ki se je pričela, ko sem v vzvratni vožnji pri obračanju imel občutek, da za sabo odrivam cvetlično korito. Isti dan, le nekoliko bolj ponoči pri vračanju iz martinovanja pa sem opazil, da je zadnje levo platišče občutno toplejše in zavorni kolut izza temno oranžno-žareče. Po počasni vožnji je naslednji dan napočilo ekperimentiranje, ki je pokazalo, da se vzvod parkirne zavore ne vrne v izhodišče. Minila so tri leta. Vsa ta tri leta nisem uporabljal parkirne zavore, saj se po njeni uporabi vzvod ni v celoti vrnil v izhodišče in je zato kolo neprestano malenkostno zaviralo. Če pa sem jo, pa sem (zunaj) vzvod z roko povlekel v izhodišče. Vmes so se zvrstili trije tehnični pregledi vozila, ki so razen le enkrat pregorele žarnice potrdili tehnično brezhibnost. Nepričakovano?

Lansko leto takšen čas sem pred krožiščem namenoma močneje zavrl, nakar je počilo in kolo se ni več vrtelo. K sreči je deževalo, zato je kolo lahko še drselo po mokri cesti do prvega avtobustnega postajališča, kjer sem ugotovil, da se kolo vrti le nazaj. Obrnil sem in se po cesti peljal vzvratno še nekaj deset metrov do prvega odcepa do poslovalnice, kjer izvajajo tehnične preglede, vendar tam niso imeli dvigalke, da bi pogledal, kaj točno se mi je pripetilo. Poklical sem avtovleko, na katero sem čakal kakšno uro. Doma sem odstranil kolo in videl, kaj se je zgodilo. Sledila je menjava vseh zavornih delov zadaj.

Včeraj zvečer sem menjal še zavorne dele spredaj in zatem užival v vožnji ponoči v hladu s spuščenimi stekli in glasbo. To je bila odrešitev, kajti zadnji teden sem vozil previdno v strahu s čimmanj zaviranja, da ne bi ponovil doživetega. Sem se kaj naučil?

Nič novega, upoštevati bom moral nasvete o pogostejšem zaviranju, kajti moja vožnja je takšna, da zelo malo zaviram (dejansko le odvzamem „gas“), zaradi česar se oksidi na površini zavornih površin nezadostno odstranjujejo, kar vodi v neenakomeren propad materiala, na površini nastanejo praske, stična površina se zmanjša in tako dalje. In, da na tehničnem pregledu merijo zgolj zavorni učinek, ne pa tudi sprostitve tega učinka. In, da se čimprej lotim reševanja oziroma ne zavlačujem.

Krompirjev obhladek

Mejnik dosežen.

Slišal sem, da se območju, katerega omembo sem prvič slišal šele pred trinajstimi leti, pravi tudi „Mala Avstrija.“ Trditev sem preveril pri sodelavki s tistih krajev in ta jo je potrdila. Nekaj tednov za tem sem ji povedal, da grem s kolesom tja, in ji predstavil pot. Odvrnila je, da je določen predel zelo strm in je predlagala drugo traso. Njeno pobudo sem danes izpeljal.

Šele na mestu sem ugotovil, da tudi njen predlog vsebuje strm predel (dva kilometra in dvesto metrov z deset odstotnim klancem), vendar mi to iz zemljevida ni bilo razvidno. Jasno sem zvozil, ampak vanj se mi ne bi bilo potrebno zagnati s tolikšnim veseljem, če bi imel primerna pričakovanja. Očitno se tudi nisem zavedal krajevnih imen oziroma, da se kraj na predelu večje strmine imenuje Mala Strmica, poleg Velike Strmice z nižjo strmino. Logika poimenovanja očitno izvira od nekod drugod. Po strmini je zopet nepričakovano sledil spust in tam me je shladilo. Kljub vsem sem ostal židane volje, zato sem si namesto vračanja pot razširil za izpolnitev še drugega cilja in tako prekolesaril deset občin, čeprav bi se že trideset kilometrov pred koncem najraje ulegel, saj sem spet pretiraval. Kakor koli v skupaj sto sedmih kilometrih sem prečkal občine: Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Straža, Novo mesto, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško, Škocjan in Šmarjeta. Toliko nisem prevozil že vsaj pet let, ker se v splošnem skušam izogniti končnim območjem srčnega utripa (angl. heart rate zones), saj se v splošnem zaradi dolgoročnih posledic odsvetuje dolgotrajni prekomerni napor, oziroma želim traso končati skoraj spočit oziroma z občutkom, kot da se ničesar ni zgodilo.

Jutri, jutri, ne danes,
je rekel leni Janez.

Tozadevni biljeter

Včeraj sem pomoje prodal najvrednejši kos svoje krame, ga skrbno zapakiral, na škatlo nalepil še naslovnico in ga zjutraj po dežju poslal na Poljsko. Če bo šlo vse po sreči, torej če bo krama brez poškodb prispela in bo tam še delovala, to pomeni šesto petdeset evrov zame, pri čemer sem imel še petnajst evrov stroškov za poštnino; ostale drobnarije, kot na primer škatla, mehurčkast ovoj in ostali ekstrudirani polimeri, so bili pri roki; seveda, ko sem jih seveda našel. Bilo bi še več, a je posrednik zase zadržal malo čez sto evrov.

V zadnjih desetih letih so se moji izračuni poenostavili in dobili poleg enoto evro. Še vedno hranim svoje izračune, ki so nastali med učenjem, in jih bom zavrgel, kajti ti so zgolj brezglave čačkarije na „šmirpapirju,“ katere nastanek je terjal dovolj časa, da sem se ob ustvarjanju tudi kaj (za oceno) zapomnil. Sedaj čečkam z besedami, iz katerih sestavim naslove zadnjih nekaj objav.

Prvotni oleander je presajen v zemljo, drugi – dodatni oleander je v vodi že pognal koreninici; z lovorikovci veselja ne bo. Naslednji teden moram na avtomobilu obvezno zamenjati zavorne ploščice in zavorna koluta na prednjih kolesih, kajti na prednjem desnem ni več oblog in drgne jeklo ob jeklo. Po rdečkasto-rjavih prašnih ostankih na platiščih smatram, da se tam iskri.

Seneni zdriz

Ko sem čakal na železniškem prehodu pred spuščenimi zapornicami, me je zanimalo, ali je mogoče prepoznati…
– zapisano drugega septembra 2023

To je očitno ostalo nedokončano, kolesarska dirka po Sloveniji pa se je za letos končala. Med komentarji je izstopal sledeči zapis.

Čeprav je Lisca na mojem seznamu za osvojitev dlje časa in me vsakokraten pogled na hrib s belo kroglo na vrhu že tretje leto prepriča drugače oziroma me takoj odvrne, sem se v eni uri odločil preveriti, kakšen je resnično asfalt na zgornjem delu, vendar to ni bilo dovolj. To sem si zadal kot kazen, ker sem se zvečer pregrešil s prekomerno količino keksov s čokoladnim oblivom in pustil zgolj sto gramov za zjutraj. To je res slaba razvada – da človek tik pred spanjem zaužije popolne nepotrebščine. Pogledal sem si traso oziroma vsa križišča na poti in odšel.

Že po začetnih desetih kilometrih ob Savi mi je bilo žal in sem razmišljal o spremembi poti, vendar se nisem uspel domisliti ničesar drugega. Pred krožiščem sem se znašel za avtomobilom, katerega vožnja je izražala neodločenost voznika, jaz pa sem odločno zavil desno in začel opazovati hrib, kamor sem si bil zadal se povzpeti. Prvič sem se ustavil v območju poimenovanim Krakovo, tam nekaj popil in ugriznil v klanec. Sredi tega sem se zopet ustavil za minuto in nadaljeval do izravnave, kjer sem se zopet ustavil. Ko je tahikardija popustila, sem se zopet napotil v klanec v najlažji prestavi z upanjem, da tako ne more iti do vrha, in z mislijo, da me nihče ne preganja. Ustavil sem se še tretjič in četrtič, potem je sledilo nekaj zasluženega spusta.

Pogled na mesto prve zaustavitve iz mesta tretje zaustavitve

Vendar spustov nimam rad, kajti vsak izgubljen meter višine je potrebno nato nadoknaditi. Sledil je peti postanek pri tabli, kjer sem si pogledal, kje sem. Po novem klancu je sledil še šesti postanek ob smetnjaku, kjer sem pojedel do konca in odvrgel svoje smeti. Takrat me je začel poprijemati krč v mečni mišici. Obmiroval sem in se trudil, da ga nisem v celoti sprožil. Ko ta zagrabi, močno zagrabi in jaz ostanem nemočen (popustiti). Ker sem bil s sabo dovolj potrpežljiv in ostal miren, je občutek poprijemanja popustil in do koče sem uspel prevoziti zgolj z enim postankom.

Gledal sem na cesto, površina te je bila res načeta, torej je komentator imel prav. Opazoval sem tudi brežino za jagodami.

Ko je cesta začela krožiti v desno sem vedel (ker sem si pot bil pogledal na tabli), da sem skoraj na vrhu (cilju). Z redčenjem gozda se je odpiral razgled in kar nisem mogel verjeti, koliko vsega je sedaj bilo spodaj oziroma kdaj sem se toliko povzpel. Še bolj kot to sem bil ponosen nase, da se nisem pri prvi in vsaki nadaljnji zaustavitvi obrnil in pustil podvig za naslednjič.

Iskal sem cesto, po kateri sem prišel, in ta je vidna v kotlini na sredini

Spust nazaj (do neke vmesne točke) je trajal dvanajst minut. Ob tem me je zeblo in ves ta čas sem stal s pokrčenimi koleni za ublažitev vožnje po poškodovanem cestišču.

Na tej vmesni točki sem pozabil, kje spust nadaljevati, zato sem vozil po navdihu, s čimer nisem bil zadovoljen, kajti nisem imel zaupanja, da to iskanje poti ne bo brez klancev. Končno sem našel cesto ob potoku in prizori narave na tej so vse poplačali. Med vožnjo s pogledom nazaj na hrib s belo kroglo na vrhu kar nisem mogel verjeti, da sem bil še pred manj kot eno uro tam zgoraj, pred mano pa je še skoraj cel dan. Štel sem si dvoje; bil v hribih in kolesaril.

Tokrat je bil cilj priti do vrha. Ta cilj je bil dosežen, do naslednjič. Mogoče z manj premori.

Grof komunale

Danes imam občutek in še kar ga imam, da je danes nedelja.
– zapisano četrtega maja 2019

Po šestih letih mi ni več jasno, zakaj sem imel takšen občutek. Četrti maj omenjenega leta je bila šele sobota in tretji maj petek, torej delavni dan. Mogoče je bil pa dopust. Kakorkoli že, ta blog ima desetino vseh objav še neobjavjenih in, ker sem v pisanje že vložil nekaj truda, si bom vzel čas in jih dokončal.

Danes, desetega junija, je bil izlet v kraj, za katerega sem smerokaz mimogrede zagledal lansko leto. Česar pa takrat nisem opazil, je breg izza ovinka poleg smerokaza. Karal sem se: „Če mi je težko, mi je težko zaradi sebe, predvsem zaradi svojih želj“ in tuhtal, da umetna inteligenca ne bo nikoli trpela, ne bo nikoli doživljala in ne bo nikoli živela. Pot se je po strmem klancu odvijala točno tako, kot sem si jo bil pogledal včeraj, razen tam, kjer si je nisem bil pogledal. No, tam je pomagal potok, saj ta teče vedno navzdol, zato bo dolvodno tekla tudi cesta poleg. Ves trud je bil vsaj dvakrat poplačan, kajti spust je bil daljši od pričakovanja.

Na vrtu te dni zorijo jagode, vendar niti dve pesti na dan mi ne odmakneta čokolade stran. Čokolada še vedno ohranja svoj čar.

Vizija iluzije

Steblo rastline z nekaj listi se odreže s čistim rezom, odstrani spodnje liste, da ostanejo le kolenca (popki), in se ga postavi v vodo tako, da je teh nekaj kolenc pod njeno gladino. Pa je resnično tako preprosto?

V prvem poskusu sem vzel rez lovorikovca in rez oleandra. Po enem tednu je rez lovorikovca pognal nekaj novih listov in bil presenečen, da je to mogoče zgolj z vodo, po treh tednih pa so prvotni listi začeli spreminjati barvo na rjavo in rastlina je propadla. Z rezom oleandra prvi mesec ni bilo nič, potem sem ga prestavil iz stekleničke v plastenkico in zamenjal vodo. Po enem tednu je pognal koreninico in po dveh tednih je koreninic precej.

V drugem poskusu sem vzel tri reze lovorikovca in rez lovorja. Rez lovorja je v prvem tednu ovel. Z lovorikovci po dvajsetih dneh ni sprememb na bolje, enemu se stanje slabša. Namesto lovorja je sedaj v plastenkici bilka gozdne jagode s tremi značilnimi listki.

Cilj je seveda vzgojiti fotinijo, ki je precej podobna lovorikovcu, a ima rdečkaste liste.

Mišljenjski delikt

Nekaj sem si naredil, pozabil sem kaj in kdaj, morda sem se le udaril. In, ker bolečnina po nekaj tednih ni popustila, sem se naročil (oziroma so me naročili) na slikanje z magnetno resonanco.

Pogoj za preiskavo je odsotnost vseh magnetnih (oziroma kovinskih) gradnikov v telesu. Ker nisem imel še nikakršne poškodbe ali operacije, nisem imel omejitev. Najprej sem se preoblekel v dano haljo, podpisal izjavo, odgovoril na vprašanje o delu telesa za slikanje in nato stopil proti napravi. Moje prvo vprašanje ob pogledu na mizo (to je podstavek oziroma ležišče), je bilo, kje bom imel glavo oziroma kako naj se nanjo uležem. Ko mi je nastavil vzglavnik, mi je bilo takoj jasno.

Ko je mizo spustil, sem se nanjo usedel in se zasukal. Bil sem previsoko, se popravil, nato bil prenizko in poslej končno z glavo na blazini. Po navodilih sem moral svoj položaj na mizi še dvakrat popraviti in, ko sem bil kolikor toliko v zahtevani prisilni drži, me je podložil, založil in obtežil. Naročil mi je, naj bom čimbolj pri miru, jaz pa sem ga vprašal, koliko dolgo bo vse trajalo. Dobil sem odgovor, se takoj vprašal, če bom lahko miroval tako dolgo, in v dlan žepek z zrakom za stisk v nujnem primeru. Nato me je z mizo vred pomaknil v votlino. Angleški izraz za značilen kolobar z votlino oziroma krof z luknjo te naprave je gantry, kar bi se lahko prevedlo v portal.

Tam sem videl, kako globoka oziroma dolga je votlina te naprave. Gledal sem navzgor, si v svetli utesnjeni notranjosti našel piko in začel strmeti vanjo. Po začetnem tonu se je pričel ropot. Ta je bil glasen, ni bil pa preglasen. Občasno ga je zmanjkalo in po vsakem premor je zvenel nekoliko drugače.

Moje misli so bile sprva osredotočene na minute, koliko dolgo bo trajala ta večnost. Čutil sem pospeške premika mize, pomikal sem se po milimetrih, spreminjala se je smer pomika, občasno sem zamižal in zatem v notranjosti votline iskal nove pike. Pod obteženim zapestjem sem čutil svoj srčni utrip, zavedal sem se svojega dihanja in misli so bile osredotočene na moj del telesa. Bilo je kot na jogi, le položaj telesa tega ni bil vajen.

Osmi premor je bil daljši in po njem ni bilo več ropota. Takrat so odprli vrata, pomaknili mizo iz votline in me razbremenili, jaz pa sem postal slabe volje, ker je pol ure te večnosti tako hitro preminulo.