Blizke odločitve

Neverjetno, dokler ni videno, koliko močne in kako daljnosežne so besede določenega posameznika o prilastitvi ozemlja. V dveh dneh oziroma treh je skoraj ves portfelj prekrila rdeča barva. Zelene so ostale le moje odločitve, za katere sem se kmalu po odločitvi opredelil, da so bile nespametne. Tokrat niso bile več nespametne. Mi je pa tudi zanimivo, kako velja rek: „Daleč od oči, daleč od srca,“ da se za te premike navzdol ne kujem kaj dosti.

Obzir nekdanjosti

Moja velika želja je imeti muzej oziroma nek prostor, kjer bi lahko bile pregledno razpostavljene moje raznovredne stvari, s ponovnim poudarkom na preglednosti, kajti znova in znova odkrivam že pozabljene stvari skrite pred očmi. Ta teden sem iz svoje radovednosti odkril, da imam v škatli pod neko drugo škatlo še vsaj nekaj deset, mogoče celo še sto novih kuvert, jaz pa sem jih že nameraval kupiti. Ker, ko nabavljam, jih kupim nekaj sto, saj tako dobim boljšo ceno in povsem pričakovano jih založim. Moj velik strah pa je strah pred požarom oziroma, da mi vse to zgori. Če bi tematsko razmejil stvari oziroma postavil te kuverte poleg preostalih, bi bil to muzej zgodb oziroma muzej spominov, za druge pa zgolj razstava klumpa; prostor zanj je lahko le nek depo s človeku prijaznimi temperaturami skozi celo leto. Mogoče pa naj ostane kot je, skrito večini; manj babic, manj kilavo …

Izogibanje samote

Šel sem v mesto, si pred tem pogledal zemljevid in si zapomnil ključna mesta (predvsem križišča), ker tako vedno počnem oziroma mi je to svojevrsten izziv, zato nimam potrebe po „navigacijskih rešitvah.“

Začelo se je mračiti in na obvoznici sem vedel, da moram enkrat odviti v desno, vendar ne prehitro, a me je v daljavi vidno presenetil zastoj; promet se je začel upočasnjevati in hitrost je padla pod najvišjo dovoljeno hitrost umirjenega prometa – šole, vrtci, igrišča pa to. V izogib sem odvil desno; prerano, to opazil in se odločil vrniti nazaj, a se je tam pojavilo nepričakovano križišče pravega odcepa, toda sem še pravočasno ugotovil, da se moram usmeriti levo. Prva preizkušnja je bila mimo.

Temu je kmalu sledil drugi zastoj, zato mi je bila naravna odločitev obvoznico zapustiti in moj načrt je bil že drugič iztirjen, kajti zastojev tam nisem pričakoval in moj spomin ni podrobneje vseboval zemljevida tega predela, zato sem se odločil voziti poleg obvoznice. Po izvozu iz te me je pred semaforjem — na moji levi vozilo za avtovleko in izza njega iz obvoznice bleščeče in utripajoče modre luči — skrbelo najbolj, da se bom razvrstil tako, da se bom primoran priključiti nazaj in nadaljevati v zastoju.

Po uspešnem prečkanju dveh križišč sem se čez nekaj deset metrov znašel pred separacijo peska oziroma pred betonarno. To res ni bilo v načrtu in čas se je iztekal. Vrnil sem se na zadnje križišče in ocenil, da bo potrebno pot nadaljevati na drugi strani vzdolž obvoznice. Pot se je srečno nadaljevala do znaka za prepovedano smer — nadaljevanje bi pomenilo vključitev na obvoznico v napačni smeri. Tam sem se vrnil po mostu nad obvoznico nazaj na cesto iz smeri prvotne ceste, če se ta ne bi končala v betonarni.

Po meni že poznanem krožišču sem se spustil na obvoznico in načrt se je izvajal naprej. Seveda do tretjega zastoja, vendar se nisem več razburjal, kajti načrtovani izvoz je sledil čez nekaj sto metrov in po zaviralnem oziroma upočasnitvenem pasu sem lahko kolono prehitel po desni. Pot se je zopet srečno nadaljevala do znaka in napisu o prihajajoči zapori ceste čez osemsto metrov. Ta znak je kmalu nasledil znak o prihajajoči zapori ceste čez štiristo petdeset metrov, katerega sem zopet prevozil, saj sem bil mnenja, da se odcep po mojem načrtu pojavi pred zaporo. Pa se ni!

Zapeljal sem mimo zapore na gradbišče, krožil med jaški in pri tem nisem bil edini. Moj načrt je bil začrtan, moj cilj je bil že zelo blizu, druge poti nisem imel. Druge poti ni bilo dokler nisem v temi z lastnimi očmi videl, da mojega cilja, mojega parkirišča ob želežniški progi tam več ni; je zgolj obgrajena gradbena jama. Vlak ni iztiril, vlak se je obrnil. Vlak se je vrnil nazaj na gradbišče iskat vzporedno pot po zemljevidu izven spomina, katere ni našel.

Ker sem imel še dva načrta, kar pomeni še dva izbora za parkirišče, sem se odločil za naslednje parkirišče, vendar je moj tisti-dan-osvežen spomin vseboval le pot iz znanega izhodišča (izven mesta, stran od vseh zastojev) do vsakega izmed njih in ne med njimi, zato sem začel voziti po navdihu, po starem spominu, z miselnostjo, da mi nekako in enkrat že bo uspelo, in z močno željo izogniti se zastojem.

Vrnil sem se nazaj, mimo prvoopaženega znaka o zapori, tam zavil levo in začel voziti za mestnim avtobusom. Ker je promet občasno obstal, sem razmišljal, če ustavim na parkirišču oziroma na polovici tega z drugo polovico na pločniku in nadaljujem peš, in tudi razmišljal, če bi zavrgel ves svoj trud in mesto preprosto zapustil. Do trenutka odločitve so parkirna mesta poleg vozišča že izginila, zato sem nadaljeval do kraja, ko sem ugotovil, da se nisem pravočasno in pravilno razvrstil, če želim priti do naslednjega začrtanega parkirišča. Preostal mi je zavoj v levo, mirno opazovanje kolone nasproti ter opustitev povratka v to križišče.

Čez štiristo metrov sem zavil desno, ustavil čez štirideset metrov, si pogledal dopolnilno tablo za parkiranje na pločniku in kljub temu pot nadaljeval do križišča, poleg katerega sem opazil smerokaz za muzej v isti stavbi, kamor sem bil namenjen. Tam sem nadaljeval še nekaj metrov naravnost ter parkriral vzvratno pred stanovanjskim blokom. Ker nisem vedel, ali je to zasebno parkirišče bloka, sem šel prebrat dopolnilno tablo pri vstopu, kjer je pisalo, da je parkiranje mogoče največ dve uri v času do dvajsete ure in z označeno uro prihoda. To sem napisal na listek oziroma prtiček, saj drugega nisem našel, in zapustil vozilo v smeri smerokaza: „Za dve uri bo, potem pa bo ura že čez dvajseto.“

Nisem vedel, kje sem; skrbelo me je, če bom kasneje našel pot nazaj. Ker tega po navdihu vsekakor ne bom znal, sem si zapomnil ime hotela čez cesto in kmalu prišel na dogovorjeno mesto pet minut pred dogovorjeno uro.

Hrana tam je prinesla razočaranje, a o tem kdaj drugič.

Karitativni čut

V ponedeljek sem (zgornjo) ceno nastavil nekoliko nižje in upal, da nakupna cena pade, a ni. V torek sem storil enako in zopet ostal praznih rok. V sredo, četrtek in petek sem spet poskusil srečo in šment! Vsakič sem upal privarčevati petdeset evrov in po enem tednu izgubil sto petdeset evrov. Če bi se v ponedeljek odločil plačati tekočo ceno, bi imel sedaj sto evrov več. Sem se iz tega česa naučil? Napovedovanja vsekakor ne. V ponedeljek nisem mogel vedeti, kaj bo v torek, in v torek ne, kaj bo v sredo. Lahko bi cena po ponedeljku padla in bi postal osmoljenec.

Česa sem se še naučil? To, da je povsem vseeno, koliko privarčujem prvi teden, če vem, da bom varčeval petnajst let. Bolje bi bilo začeti sedem let nazaj. Še bolje deset let nazaj, še med šolanjem. A človek tega ne ve, ker se ukvarja z drugimi stvarmi.

Kaj bo ta ponedeljek? Bom vztrajal pri svojem skopuškem pristopu? Seveda, kajti vsak dan, ko nakupna cena rase, se veča verjetnost, da naslednji dan pade, vendar za koliko bo padlo? To so vprašanja z odgovori za milijon dolarjev, saj pravilni odgovori prinesejo točno to, milijone dolarjev.

Sicer sem vesel, ker mi je uspelo že zaključiti računovodska opravila in samo še čakam do marca za oddajo. Ne pa tako kot dosedaj, ko sem odlašal do marca.

Prevleka lakiranja

Očitno ne, slišno pa so si nekateri privoščili dovolj novoletnega hrupa. To me je motilo dovolj, da sem začel razmišljati, kaj je to strnjeno naselje. Tudi zaradi količine zaužite hrane se nisem počutil najbolje in sem si zgolj želel, da to dvoje čimprej mine. In je.

Končno sem našel vrečko s kovinskimi deli, ki sem jo iskal že štirikrat prej. Vedel sem, kje je nazadnje bila in kaj drugega sem takrat še počel, da sem jo mimogrede pri tem umaknil nekam drugam, in vedel sem, kam je nisem umaknil, ampak to ni bilo dovolj. Ko sem jo tokrat iskal tam, kjer sem iskal že štirikrat poprej, sem se spomnil, da mora biti še vedno v škatli, kakšna je ta škatla in da se ne spomnim, da bi to škatlo proč vrgel. Odprl sem omaro, kamor sem danes zjutraj pospravil ogromne obliže, namenjene ne vem kateremu delu telesu, daljše od dolžine podlaketi, odmaknil sloja kartona in tam spodaj opazil škatle; tudi to iskano škatlo in tudi preostale škatle s še ne dovolj pogrešanimi stvarmi.

Nekaj tednov nazaj sem tudi našel iskano škatlico z maticami, katere sem bil iskal poleti. Takšna kot iz glave je bila na polički, stalno pred očmi, le en meter nižje, ampak očitno bo na škatlice potrebno očitno začeti pisati, kaj te vsebujejo, sicer so vse rjave ali bele.

Šesta četrt

Smrtnost daje življenju smisel. Mir, ljubezen, prijateljstvo. To je dragoceno, ker vemo, da ne more trajati.

Enako velja za tri tisoč dvesto triinpetdeset zgrešenih naložb.

Sneg dneva

Končno privlačen božični dan s snegom, četudi so še nekaj dni nazaj napovedovali dež. Zopet utripa vsaj deset let stara svetlobna cev in njen odsev, čeprav kakšen meter vmes te več ne. Razmišljam, kaj sem si nekoč želel … in kaj od tega mi je odplaknil napredek.

Vsekakor glasbeni stolp in to ne kakršen koli, temveč tisti iz komponent, kjer je tudi kasetofon ločena komponenta, in se vsaka komponenta postavi na svojo poličko v omarici, ki je namenjena zgolj temu in celoten sestav se obravnava kot pohištvo. Vse komponente so istega proizvajalca, iste modelne serije za enoten izgled. Vrhnja komponenta je ponavadi gramofon, sicer nalaganje plošč ni izvedljivo, vendar bi raje imel magnetofon z izpostavljenim magnetnim trakom na dveh kolutih, bolje znan v izvirniku kot reel-to-reel. Poslušanje in opazovanje oziroma ukvarjanje s tem bi nekateri razumeli kot zaroko, drugi pa kot terapijo za svoj OCD, kajti ničesar ne more biti popolnejše kot usklajene in pravilno zložene komponente, ena nad drugo.

Takrat pa sem dobil tri prazne kasete, na katere sem potem posnel nekaj radijskega (glasbenega) programa, in sedaj mnogo kasneje ugotovil, da se na kasete prične snemanje drugače, in sicer ne s pritiskom na tipko s piko iz mirujočega položaja, temveč z vklopom pavze, pritiskom na tipko s piko in čakanjem na pravi trenutek za sprostitev pavze.

Res me zanima, kaj trenutno prodajajo na oddelku tehnike, saj tam nisem bil že vsaj poldrugo desetleje, bi si pa na trak nasnel Кавински - Nightcall (Dustin N'Guyen Remix), predvajal, zavrtel nazaj in strmel v koluta …

Čast noči

In razmišljam o dveh neizbranih vlakih, mogoče zamujenih, ter si utemeljujem svoje odločitve s povsem trdnimi oziroma verodostojnimi razlogi, a to zame ni dovolj dobro, kajti vem, da je resnica drugje. Na vlaku je dejansko omejeno prostora in smer pretežno začrtana, mene pa preganja strah pred zamujenimi priložnostmi oziroma so mi zanimive nove možnosti.

Te prihajajo dnevno; ali je zgolj skladba, ki si jo potem ponavljam cel dan in mogoče še naslednji dan; ali je domneva, da bo potrebno nekaj svojega dneva vložiti v razgibavanje in v utrjevanje mišic, da se telo s starostjo ne sesede.

Dan ima le štiriindvajset ur, zato je potrebno nekje potegniti črto. Najlažje tam, kjer so stvari merljive in zato primerljive. Nekje sem bil boljši in nekje sem bil slabši.

Po četrt leta svojega vlaganja in dnevnega spremeljanja vrednosti, opazim razliko med svojimi odločitvami. Odločitve, ki so temeljile na mojem opažanju, niso bile slabe, so bile pa slabše ter so dnevno terjale mojo pozornost, kar je tudi neskladno z mojo željo, da na rezultate počakam vsaj petnajst let. To se bo končalo. Moram upoštevati svojo korist, zato to počnem. Nisem dobrodelna organizacija, ki rešuje gospodarstvo. Odločitve, ki so upoštevale stroko, so bile boljše in tako se bo nadaljevalo. Na tisti dan plačam, kolikor plačam, oziroma ne čakam na ugodnejšo ponudbo ter na to pozabim. Ne potrebujem osebnega bančnika, osebnega finančnega svetovalca ali posrednika — manj stroškov, več zame. Izbranih imam dvanajst borznotrgovanih skladov (ETF). Vsi ti skladi so dobri, vendar bodo pri meni preživeli samo najmočnejši (zakon močnejšega, Herbert Spencer).

Brezpotje vodenja

Iskanje stranskih krajših poti v koloni in tehtanje izzidov, ali se nekako in koliko prej pride skozi mesto, je podobno odločitvam koliko in za koliko delnic kupiti. Včasih je odločitev boljša, včasih pa slabša, vendar iz izkušenj ugotavljam, da je bolje ostali pri prvotnem načrtu. Tako kot bom iskal krajšo pot, jo bodo iskali tudi drugi; in tiste delnice, ki jih bom kupoval, bodo kupovali tudi drugi.

Obstaja psihološki pojav odločitvena utrujenost oziroma utrujenost zaradi odločanja (slovenski izraz mi ni poznan), kjer upada kakovost človekovih odločitev, ko ta čez dan sprejema vedno več odločitev. Povsem analogno utrujenosti mišic po fizičnem naporu. Upad zmožnosti se kaže v sprejemanju impulzivnih ali preranih odločitev oziroma na drugi strani v neodločenosti. Torej rek, da je včasih najbolje odločitev prespati, ni iz trte izvit.

Trenutno sem v zelenem dvomestnem številu. Izbral sem si nekaj podjetij, katere bom opazoval in se za njih odločal naslednje leto, saj mi odmerjena količina denarja pojenja. Meje morajo pač biti, sicer je to tako zasvajajoče kot čokolada. Če bodo posledice tega vlaganja priskrbele vsaj eno čokolado na dan, bo življenje postalo res slajše. Naj bo to želja za prihodnje leto.

Spomnil sem se semaforja, ali je tabla zavedla ali je trgovina nato spremenila prodajni program, ampak tam je sedaj špecerija.

Metoda nedorečenosti

Moram se „skulirat.“

Ob devetih zvečer sem se spravil čistiti en predmet in, ker sem želel njegov določen del umiti, sem vzel izvijač in ga razstavil, pri čemer se mi je zadnji vijak izgubil v samem predmetu — to sem slišal, a ne; ne, predmeta nisem „obrnil na glavo“, da bi vijak padel ven, raje sem šel s predmetom v kopalnico, kjer sem ga dokončno razkosal na dva dela in en del umil. Ko je bil ta del odložen na sušilo, sem se spravil iskat vijak, za katerega potem nisem vedel, kje naj bi bil oziroma kje mi je bil padel. Pregledal sem perilo, brisače, tepih na hodniku, sobo, kjer sem začel. Pregledal sem tudi odpadke v košu za smeti, če sem ga bil morda pri brisanju s papirjem nekako zajel in odvrgel. Seveda ga nisem našel. Potem sem šel s slabšo vestjo spat.

Naslednji dan sem se odločil, da ga bom našel medtem, ko bom sesal. Našel sem ga v prvi minuti v reži med omarama, ki je dan prej nisem pogledal, saj sem ocenil, da je reža preozka in verjetnost (nahajališča) premajhna.

Bolje mi je bilo v soboto, ko sem se uspel prepričati, da tokrat ne bom podcenjeval svoje naloge in sem se spravil k delu ob osmi uri zjutraj namesto ob peti zvečer naslednji dan. Da je bila odločitev dobra, sem ugotovil čez štiri ure, ko še vedno nisem zaključil z delom, saj bi to pomenilo, da te naloge ne bi opravil v nedeljo.

Ponos zloma

Zadnjih nekaj dni le še brkljam, tu in tam, ni kaj videti. Tri dni sem v prekršku. Do datuma sem si zgolj prebral, da letne pnevmatike niso dovolj. Navsezadnje sem se danes po treh tednih odlašanja končno sprehodil do svoje banke, vendar me zdaj najbolj zanima preteklost oziroma teza, da so nekoč – ob koncu 19. stoletja – začela pokopališča nastajati na obrobju naselij.

Pregledujem stare zemljevide in iz njih je razvidno, da so bila pokopališča popolnoma ločena in precej oddaljena od naselbin; ščasoma pa se je naselje razširilo in je tudi obkrožilo pokopališče, toda takšna pokopališča mi niso tako zanimiva kot pokopališča znotraj cerkvenega obzidja oziroma okrog cerkve, ki se jih najde v manjših vaseh.

Če se mi jih bo ljubilo objaviti, imam na telefonu fotografije vsaj osemindvajsetih različnih pokopališč.

Na teh istih zemljevidih iščem tudi vojaške objekte, ki so ponekod vidni, ponekod pa ne, saj so jih iz zemljevidov načrtno izbrisali. Ne morem verjeti, koliko tega je bilo, precej velikih poslopij sedaj prenovljenih za drugo namembnost je bilo nekdaj zastraženih.

Drevored jeseni

Ne bi mogli biti lepši, prvi trije dnevi tega meseca. Temperatura do dvajset stopij Celzija, na soncu; v senci kakšni dve stopinji manj, po zahodu še dve stopinji manj, vendar ni padlo izpod trinajst, ne ponoči ne po noči. Čez dan je pihalo in listje je odletavalo z vej, listopad.

Zatem se je vreme skisalo. V tem času sem v svojo „rumplkamro“ dodal dva primerka starih miz. Dostava, prenos in sestava teh je predstavljala svojevrsten izziv. Dan kasneje sem kramo prestavil in zložil; tu in tam kaj obrisal oziroma pobrisal in sedaj soba izgleda odlično ter nekoliko prazneje.

Našel sem tudi škatlico z vijaki oziroma z maticami, ki sem jo bil iskal konec julija, povsem nepričakovano, ker so me srbeli prsti, vendar ne v tej sobi. Enkratno, toda po približno stotih dneh prepozno.

Spomin je še vedno dober.

Sinteza nasprotij

Danes ima vrabec anarhist slab dan. Spanec je bil slab, ampak to ne zadostuje za slab dan. To ime ni naključno izbrano, temveč je slučajno pobrano iz Cankarjevega romana, na katerega se je sklicevala stran v enem izmed Toporišičevih učbenikov slovenskega jezika, katerega sem včeraj prelistaval med pospravljenjem. Te učbenike imam v spodnjem predalu dnevne sobe poleg zgibank in zemljevida po avstrijski Koroški.

Vrabec, tako kot v zgodbi, cepeta sem in tja, živi v svojem svetu neodločnosti, svetu dilem, trilem in poljubno–mnogo–lem. Hrepeni po informacijah, po katerih ne sprašuje, ker bi se s tem izdal. Vrabec je odkril svojevrsten občutek. Ta občutek mu omogoča „branje“ ljudi. Čeprav se to zdi težko verjetno, je preprosto razložljivo in povsem logično, vendar, kot je to običajno v strokovnih člankih, so podrobnosti prepuščene bralcu. Pomembne so besede, predvsem slovnično število, v katerem se te znajdejo, ter povezovanje in vrednotenje. Te besede niso nujno izrečene, so tudi napisane; kdo jih je tudi pustil v kakšni knjižnici. Takoj za tem je obnašanje, predvsem to kažejo pogledi.

Ker sem pred kratkim ugotovil, da nekateri ljudje na začetku vedno vprašajo: „Kako si?“, sem na pričetke začel postajati pozoren. Nekateri ljudje dejansko ne znajo začeti pogovora drugače, četudi želijo povedati nekaj povsem drugega. Nikoli ne sprašujem, kako kdo je, ker to že vem.

Če se sedaj vrnem na tiste besede, ki jih nisem mogel izreči in jih še kar nisem izrekel. Nisem jih mogel izreči, saj bi se s tem izdal. To je vse. Zaradi razpleta slučajnosti mi jih tudi ni potrebno. Zgodba se je pričela v četrtek zvečer, ko sem bežno opazil televizijski oglas trgovske verige o ponudbi ročnega električnega orodja. Ker to orodje hitro poide ter ga ni v redni ponudbi, sem se najprej prestrašil, da so ljudje že vse pobrali, a glede na izkušnje vem, da so to dejansko ne zgodi, zato sem si naročil, da odidem naslednji dan to kupit. Naslednji dan, po delavniku pa sem na to povsem pozabil. Spomnil sem se šele v drugem predelu mesta med čakanjem na vključitev v promet in zaradi gneče obisk prestavil na danes.

Danes sem se zategadelj odpravil po nakupih. Tam, pred trgovino sem pomislil, da bi tudi bilo dobro vzeti še vrečko čokoladic z arašidi za izredno nujne potrebe po sladkorju.

Po vstopu skozi vrata trgovine sem se takoj usmeril proti košari, kjer je ponavadi zloženo ročno orodje in tam pograbil eno od treh škatel. Torej tisto, kar hitro pograbijo, so imeli še četrti dan. Zatem sem šel proti polici, kjer imajo ponavadi vrečke z omenjenimi čokoladicami, a teh ali podobnih tam ni bilo. Zaokrožil sem še dvakrat po trgovini in nato še bolj pregledoval ter pri polici s kruhom opazil odgovor na svoje letošnje vprašanje. Ne, ni povezano s kruhom, niti ne vem, kaj je bilo tam na polici. Mogoče paštete.

Besed dovolj

Enkrat do dvakrat na leto sem na vaški veselici; mogoče po dolžnosti, mogoče zaradi obveznosti, vsekakor pa ne po svoji želji. Kakorkoli že, vsako leto eni in isti ljudje, ena in ista drhal ter en sam cilj.

Ko sem to opazil, sem pomislil na gospoda Bitiča. To je tisti gospod iz mogoče devetnajstega stoletja, o katerem je že pisal Josip Jurčič in bi napisel še nekaj več, če bi omenil še pivo.

Kakšen mora biti človek, da popije količino, ki jo je natočil nad oznako v kozarcu, iz kozarca, katerega nato postreže gostu.

Bridka negotovost

Zadnjih nekaj tednov je bilo napetih. Nisem poštar, sem pa imel pa podobno izkušnjo, saj delam oziroma naredim preveč. To so ugotovili tisti, ki so me nadomeščali med dopustom, in so raje cel dan v prostem teku. Srečoma so tudi toliko svojega truda vložili v neke vrsto „nezaupnico“ zoper mene, zato se niso dovolj dobro pripravili in vse njihove obtožnice so bile zlahka ovržene. Nekateri njihovi dokazi so trdili v mojo korist in videl sem, da so bili razočarani, ko so iskali nove obtožnice.

Napetost ostaja.

Kruta prijaznost

Po dolgem času sem se zopet ukvarjal s slovenskimi kraji in slučajno sem ugotovil, da poleg mesta Celja obstaja tudi kraj Čelje. Menim, da sem se tokrat temu res posvetil in stvar dodelal. Nekaj let nazaj, po občutku vsaj deset let, so na televiziji predvajali oglas, da paket dostavijo tudi v Pekel in v drobnem tisku navedli tudi koordinati zanj. Vedel sem za tistega poleg Trebnjega, imajo pa ga tudi blizu Maribora.

Iskanje po spletu je postalo oteženo. Ne želim modrovanja, ne želim predlogov in nisem se zmotil. Če iščem dobesedno, želim zadetke s to isto besedo. V šoli sem imel dobre ocene, saj nalog ni bilo neskončno in sem znal najti isto nalogo, mogoče še rešitev zanj. Iščem hitro, vendar to še ne pomeni, da sem pripravljen reševati zagonetke s klikanjem na živali, z iskanjem podobnih predmetov ali s sukanjem slike in tako dalje. Mogoče bi bilo pametneje začeti brati Shakespeara, zagotovo zaradi eksistencialne krize.

BBC Children In Need - Stop Crying Your Heart Out (BBC Radio 2 Allstars)

Metla zaostalosti

Sem se vprašal, čemu se nimam rad, zakaj delam (samo) za druge, kaj postorim tudi tri dni preden rečejo, pa tudi drugi so opazili, da si ničesar ne privoščim, zato sem šel v soboto kolesarit, četudi je napoved kazala dež, saj sem imel priložnost obveznosti prestaviti.

Po dvajsetih kilometrih je začelo pršeti, a se nisem jezil. Rekel sem si, če se bo ulilo, si bom zavetje poiskal na avtobustem postajališču. Na poti sem bil vesel, da sem se odločil kreniti; še posebno v krajih, v katerih še nisem bil, le zadnjih deset kilometrov sem omagoval. Kakor koli, prekolesaril sem nekaj čez šestindevetdeset kilometrov. Po navadi si nato vzamem en dan premora, vendar sem v nedeljo zopet šel kolesarit, a si zaradi utrujenosti pot nekoliko skrajšal in zato izpustil klančino izza ovinka, o kateri sem že pisal, čeprav mi je ta klančina všeč, saj se po njej pot razplete drugače. Zaključil sem po nekaj čez štiriindevetdesetih kilometrih. Seveda sem moral pred začetkom zamenjati zračnico, ker sem si jo predrl še v garaži, vendar sedaj to že obvladam.

Odnašanje vrednosti

Prejšni teden sem bil na smetišču, pripeljal nekaj odpadnega gradbenega materiala in se ozrl po drugih smetnjakih oziroma košarah s tehniko in bil razočaran nad dvema stvarema. Prvič, marsikaj bi bilo mogoče še pregledati, popraviti oziroma ponovno uporabiti, in drugič, zakaj neki je prepovedano odnašati „smeti“ in s tem razbremenjevati obremenitev okolja? Kot da si želijo še več odpadkov … dejansko je z zakonom prepovedano odnašati zbrane odpadke v času, ko (politiki) vsak teden govorijo o krožnem gospodarstvu, zelenem prehodu ipd.

Ugotovil sem, da mi popravljanje stvari predstavlja terapijo in v zadovoljstvo mi je, kako se z relativno majhnim vložkom, npr. manj kot en evro, popravi nekaj kar novo stane preko sto evrov. Sicer popravilo ni vedno uspešno in, ko imam vse popravljeno, občutim pomanjkanje oziroma svojevrstno praznino.

Prizori senc

Obvladam časovnice. Vedno uspem v roku, vendar nažalost lovim zadnje dni, čeprav se takrat vedno sprašujem, zakaj se toliko precenjujem oziroma delo podcenujem, saj večino dela opravim zadnji dan, dneve pred tem pa po kakšno uro oziroma prelagam delo iz danes na jutri, tako kot danes.

Skušal sem si postaviti roke nekaj dni pred dejanskimi roki, vendar je to tako uspešno kot nadzor nad sladkarijami: samo prvi dve vrstici cele čokolade se končajo samo z zadnjimi dvemi preostalimi vrsticami prvotno cele čokolade, najpogosteje kar tiste velike. Ne gre oziroma ne uspe zgolj zaradi zavedanja o zavajanju samega sebe. Modrost: “Kdor govori resnico, govori le eno zgodbo;“ še tako drži. Učinkovitega načina torej še ne poznam.

Konec vsakega leta se tudi vprašam, zakaj se nisem najedel sadja, ko je bilo to zrelo. Letos sem maline zaradi prelaganja zamudil oziroma za tistih nekaj dni obiranja ne morem reči, da sem se jih „nažrl.“ Enako bo sedaj s slivami. Že tri dni vem, da so sedaj na vrhuncu zrelosti, vendar raje jem hruške in grozdje.

Poletni presek

Po dveh tednih se je zopet našlo nekaj premora za kolesarjenje in šlo je res na tesno. Vreme zjutraj ni bilo dobro in zato sem postajal vedno bolj vznemirjen, saj nisem vedel, ali mi bo uspelo ali ne. Ko so se zunaj razmere po štirih urah le izboljšale, sem odnesel kolo ven in ga spustil. Nekaj mi je bilo čudno. Dvignil sem ga in ga spet spustil. Hm, nekaj je tu bilo res čudnega. Takrat sem opazil, da je zadnja pnevmatika na tleh. Dotok zraka ni pomagal, ves zrak je takoj pobegnil.

Spomnil sem se, da bi na polici v garaži morala biti zračnica prejšnega kolesa in tokrat me spomin ni razočaral. Velikost zračnice je bila tam–tam in rekel sem si, če zamenjam, zamenjam; če kaj poškodujem, poškodujem; če polomim, polomim. Ker tega nisem počel že vsaj deset let, mi ni šlo od rok. Po mnogih poskusih in po skupaj štiridesetih minutah je bila nova zračnica na mestu prejšne in pnevmatika polna.

Kljub temu, da sem zaradi uporabe ne najbolj primernega orodja ponekod obroč malenkostno poškodal, sem bil vesel. Bodisi imam obroč lep in nepoškodovan bodisi imam kolo nevozno. Vožnja je šla po načrtu, vmes sem opravil dva obiska, opustil prvotni načrt in se potem predčasno vrnil domov, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj bi bil sicer premočen od dežja.