Barve sladkosti

Danes sem utrujen in, ko sem tako utrujen, sem preutrujen za počitek. Preprosto ne gre. Gre le omejen čas in to le leže poslušajoč cerkvene zvonove vsake četrt ure. Tedaj razmišljam in četudi le razmišljam o obrestno obrestnem računu.

Imamo en evro in banko s stoodstotno letno obrestno mero. Če bi bil obračun obresti konec leta, bi varčevanje po enem letu prineslo še en evro, torej bi bila na koncu leta dva evra. Če bi bil obračun obresti na pol leta, bi po prvem polletju skupaj imeli evro in pol. Po naslednjem pol letu pa še pol evra, če ne bi šlo za obrestno obrestovanje. Ob obrestnem obrestovanju pa bi imeli dva evra in še četrt evra poleg, saj se obrestuje tudi tistih pol evra dobljenih po prvem polletju. Obrestno obrestni račun je zanimivejši, kajti konec obdobja nam da še več.

Naslednje vprašanje bi bilo, koliko imamo konec leta, če je obračun trikrat na leto, torej po vsakih štirih mesecih. Končno stanje je nekaj čez sedemintrideset centov več kot dva evra, kar je vsaj dvanajst centov več kot prej, ko je bil obračun dvakrat na leto (na pol leta). Koliko bi bilo ob obračunu štirikrat na leto? Nekaj več kot prej. Koliko bi bilo ob obračunu devetkrat na leto? Še nekaj več kot prej.

Zakaj se ne bi vprašali, koliko bi bilo ob obračunu neskončnokrat na leto. Bi bilo več kot vsakič poprej? Če imamo vsakič več, bi imeli po enem letu neskončno evrov? Ne, po neskočno mnogo obračunih bi bilo po enem letu skupaj točno e evrov. Ta e je Eulerjevo število, je konstanta, ki naredi logaritem naraven, in za katerega se vsakkdo pri prvem srečanju z logaritmom vpraša, zakaj ravno e, od kod se ta vzame. No, ta pride iz obrestno obrestnega računa, kajti definiran je kot vrednost po neskončno mnogo obračunih takšnega varčevanja.

Vendar banke nimajo stoodstotnih letnih obrestnih mer, temveč le kakšen odstotek. Končno stanje je po vložku ene enote tedaj e^p, kjer je p obrestna mera oziroma v tem primeru ena stotina.

Ker je to tako predvidljivo oziroma ima zajamčen donos, je to edina bančna oziroma finančna storitev, ki jo koristim. Donosi so še večji pri vrednostnih papirjih, obveznicah, opcijah in tem podobnih domiselnih stvareh, vendar jih ne razumem oziroma je tveganje zame preveliko. Nisem se poglabljal, ali banke obrestujejo tudi obresti in kako pogosto. Zame bi bilo bolje, če bi jih, za njih pa slabše. Kakorkoli izberem mesečno izplačilo obresti, zato mi je vseeno.

Za trajanje vezane vloge izberem dobo, v kateri so obrestne mere največje, in za najdaljše trajanje v izbrani dobi. Obresti so pri izbrani banki trenutno največje za trajanje v dobi med letom in pol drugim letom. Z vprašanjem, ali raje vzeti za krajše ali za daljše obdobje, se ne ukvarjam. Ne poznam prihodnosti. Če bodo naslednje leto obrestne mere padle in bi bilo sedaj vzeti za dlje časa po še vedno boljši ponudbi, bi bilo bolje, ampak bo, kar bo.

Domača tujina

Zaključena je dolga zgodba o zavorah, ki se je pričela, ko sem v vzvratni vožnji pri obračanju imel občutek, da za sabo odrivam cvetlično korito. Isti dan, le nekoliko bolj ponoči pri vračanju iz martinovanja pa sem opazil, da je zadnje levo platišče občutno toplejše in zavorni kolut izza temno oranžno-žareče. Po počasni vožnji je naslednji dan napočilo ekperimentiranje, ki je pokazalo, da se vzvod parkirne zavore ne vrne v izhodišče. Minila so tri leta. Vsa ta tri leta nisem uporabljal parkirne zavore, saj se po njeni uporabi vzvod ni v celoti vrnil v izhodišče in je zato kolo neprestano malenkostno zaviralo. Če pa sem jo, pa sem (zunaj) vzvod z roko povlekel v izhodišče. Vmes so se zvrstili trije tehnični pregledi vozila, ki so razen le enkrat pregorele žarnice potrdili tehnično brezhibnost. Nepričakovano?

Lansko leto takšen čas sem pred krožiščem namenoma močneje zavrl, nakar je počilo in kolo se ni več vrtelo. K sreči je deževalo, zato je kolo lahko še drselo po mokri cesti do prvega avtobustnega postajališča, kjer sem ugotovil, da se kolo vrti le nazaj. Obrnil sem in se po cesti peljal vzvratno še nekaj deset metrov do prvega odcepa do poslovalnice, kjer izvajajo tehnične preglede, vendar tam niso imeli dvigalke, da bi pogledal, kaj točno se mi je pripetilo. Poklical sem avtovleko, na katero sem čakal kakšno uro. Doma sem odstranil kolo in videl, kaj se je zgodilo. Sledila je menjava vseh zavornih delov zadaj.

Včeraj zvečer sem menjal še zavorne dele spredaj in zatem užival v vožnji ponoči v hladu s spuščenimi stekli in glasbo. To je bila odrešitev, kajti zadnji teden sem vozil previdno v strahu s čimmanj zaviranja, da ne bi ponovil doživetega. Sem se kaj naučil?

Nič novega, upoštevati bom moral nasvete o pogostejšem zaviranju, kajti moja vožnja je takšna, da zelo malo zaviram (dejansko le odvzamem „gas“), zaradi česar se oksidi na površini zavornih površin nezadostno odstranjujejo, kar vodi v neenakomeren propad materiala, na površini nastanejo praske, stična površina se zmanjša in tako dalje. In, da na tehničnem pregledu merijo zgolj zavorni učinek, ne pa tudi sprostitve tega učinka. In, da se čimprej lotim reševanja oziroma ne zavlačujem.

Krompirjev obhladek

Mejnik dosežen.

Slišal sem, da se območju, katerega omembo sem prvič slišal šele pred trinajstimi leti, pravi tudi „Mala Avstrija.“ Trditev sem preveril pri sodelavki s tistih krajev in ta jo je potrdila. Nekaj tednov za tem sem ji povedal, da grem s kolesom tja, in ji predstavil pot. Odvrnila je, da je določen predel zelo strm in je predlagala drugo traso. Njeno pobudo sem danes izpeljal.

Šele na mestu sem ugotovil, da tudi njen predlog vsebuje strm predel (dva kilometra in dvesto metrov z deset odstotnim klancem), vendar mi to iz zemljevida ni bilo razvidno. Jasno sem zvozil, ampak vanj se mi ne bi bilo potrebno zagnati s tolikšnim veseljem, če bi imel primerna pričakovanja. Očitno se tudi nisem zavedal krajevnih imen oziroma, da se kraj na predelu večje strmine imenuje Mala Strmica, poleg Velike Strmice z nižjo strmino. Logika poimenovanja očitno izvira od nekod drugod. Po strmini je zopet nepričakovano sledil spust in tam me je shladilo. Kljub vsem sem ostal židane volje, zato sem si namesto vračanja pot razširil za izpolnitev še drugega cilja in tako prekolesaril deset občin, čeprav bi se že trideset kilometrov pred koncem najraje ulegel, saj sem spet pretiraval. Kakor koli v skupaj sto sedmih kilometrih sem prečkal občine: Mokronog-Trebelno, Trebnje, Mirna Peč, Straža, Novo mesto, Šentjernej, Kostanjevica na Krki, Krško, Škocjan in Šmarjeta. Toliko nisem prevozil že vsaj pet let, ker se v splošnem skušam izogniti končnim območjem srčnega utripa (angl. heart rate zones), saj se v splošnem zaradi dolgoročnih posledic odsvetuje dolgotrajni prekomerni napor, oziroma želim traso končati skoraj spočit oziroma z občutkom, kot da se ničesar ni zgodilo.

Jutri, jutri, ne danes,
je rekel leni Janez.

Tozadevni biljeter

Včeraj sem pomoje prodal najvrednejši kos svoje krame, ga skrbno zapakiral, na škatlo nalepil še naslovnico in ga zjutraj po dežju poslal na Poljsko. Če bo šlo vse po sreči, torej če bo krama brez poškodb prispela in bo tam še delovala, to pomeni šesto petdeset evrov zame, pri čemer sem imel še petnajst evrov stroškov za poštnino; ostale drobnarije, kot na primer škatla, mehurčkast ovoj in ostali ekstrudirani polimeri, so bili pri roki; seveda, ko sem jih seveda našel. Bilo bi še več, a je posrednik zase zadržal malo čez sto evrov.

V zadnjih desetih letih so se moji izračuni poenostavili in dobili poleg enoto evro. Še vedno hranim svoje izračune, ki so nastali med učenjem, in jih bom zavrgel, kajti ti so zgolj brezglave čačkarije na „šmirpapirju,“ katere nastanek je terjal dovolj časa, da sem se ob ustvarjanju tudi kaj (za oceno) zapomnil. Sedaj čečkam z besedami, iz katerih sestavim naslove zadnjih nekaj objav.

Prvotni oleander je presajen v zemljo, drugi – dodatni oleander je v vodi že pognal koreninici; z lovorikovci veselja ne bo. Naslednji teden moram na avtomobilu obvezno zamenjati zavorne ploščice in zavorna koluta na prednjih kolesih, kajti na prednjem desnem ni več oblog in drgne jeklo ob jeklo. Po rdečkasto-rjavih prašnih ostankih na platiščih smatram, da se tam iskri.

Seneni zdriz

Ko sem čakal na železniškem prehodu pred spuščenimi zapornicami, me je zanimalo, ali je mogoče prepoznati…
– zapisano drugega septembra 2023

To je očitno ostalo nedokončano, kolesarska dirka po Sloveniji pa se je za letos končala. Med komentarji je izstopal sledeči zapis.

Čeprav je Lisca na mojem seznamu za osvojitev dlje časa in me vsakokraten pogled na hrib s belo kroglo na vrhu že tretje leto prepriča drugače oziroma me takoj odvrne, sem se v eni uri odločil preveriti, kakšen je resnično asfalt na zgornjem delu, vendar to ni bilo dovolj. To sem si zadal kot kazen, ker sem se zvečer pregrešil s prekomerno količino keksov s čokoladnim oblivom in pustil zgolj sto gramov za zjutraj. To je res slaba razvada – da človek tik pred spanjem zaužije popolne nepotrebščine. Pogledal sem si traso oziroma vsa križišča na poti in odšel.

Že po začetnih desetih kilometrih ob Savi mi je bilo žal in sem razmišljal o spremembi poti, vendar se nisem uspel domisliti ničesar drugega. Pred krožiščem sem se znašel za avtomobilom, katerega vožnja je izražala neodločenost voznika, jaz pa sem odločno zavil desno in začel opazovati hrib, kamor sem si bil zadal se povzpeti. Prvič sem se ustavil v območju poimenovanim Krakovo, tam nekaj popil in ugriznil v klanec. Sredi tega sem se zopet ustavil za minuto in nadaljeval do izravnave, kjer sem se zopet ustavil. Ko je tahikardija popustila, sem se zopet napotil v klanec v najlažji prestavi z upanjem, da tako ne more iti do vrha, in z mislijo, da me nihče ne preganja. Ustavil sem se še tretjič in četrtič, potem je sledilo nekaj zasluženega spusta.

Pogled na mesto prve zaustavitve iz mesta tretje zaustavitve

Vendar spustov nimam rad, kajti vsak izgubljen meter višine je potrebno nato nadoknaditi. Sledil je peti postanek pri tabli, kjer sem si pogledal, kje sem. Po novem klancu je sledil še šesti postanek ob smetnjaku, kjer sem pojedel do konca in odvrgel svoje smeti. Takrat me je začel poprijemati krč v mečni mišici. Obmiroval sem in se trudil, da ga nisem v celoti sprožil. Ko ta zagrabi, močno zagrabi in jaz ostanem nemočen (popustiti). Ker sem bil s sabo dovolj potrpežljiv in ostal miren, je občutek poprijemanja popustil in do koče sem uspel prevoziti zgolj z enim postankom.

Gledal sem na cesto, površina te je bila res načeta, torej je komentator imel prav. Opazoval sem tudi brežino za jagodami.

Ko je cesta začela krožiti v desno sem vedel (ker sem si pot bil pogledal na tabli), da sem skoraj na vrhu (cilju). Z redčenjem gozda se je odpiral razgled in kar nisem mogel verjeti, koliko vsega je sedaj bilo spodaj oziroma kdaj sem se toliko povzpel. Še bolj kot to sem bil ponosen nase, da se nisem pri prvi in vsaki nadaljnji zaustavitvi obrnil in pustil podvig za naslednjič.

Iskal sem cesto, po kateri sem prišel, in ta je vidna v kotlini na sredini

Spust nazaj (do neke vmesne točke) je trajal dvanajst minut. Ob tem me je zeblo in ves ta čas sem stal s pokrčenimi koleni za ublažitev vožnje po poškodovanem cestišču.

Na tej vmesni točki sem pozabil, kje spust nadaljevati, zato sem vozil po navdihu, s čimer nisem bil zadovoljen, kajti nisem imel zaupanja, da to iskanje poti ne bo brez klancev. Končno sem našel cesto ob potoku in prizori narave na tej so vse poplačali. Med vožnjo s pogledom nazaj na hrib s belo kroglo na vrhu kar nisem mogel verjeti, da sem bil še pred manj kot eno uro tam zgoraj, pred mano pa je še skoraj cel dan. Štel sem si dvoje; bil v hribih in kolesaril.

Tokrat je bil cilj priti do vrha. Ta cilj je bil dosežen, do naslednjič. Mogoče z manj premori.

Grof komunale

Danes imam občutek in še kar ga imam, da je danes nedelja.
– zapisano četrtega maja 2019

Po šestih letih mi ni več jasno, zakaj sem imel takšen občutek. Četrti maj omenjenega leta je bila šele sobota in tretji maj petek, torej delavni dan. Mogoče je bil pa dopust. Kakorkoli že, ta blog ima desetino vseh objav še neobjavjenih in, ker sem v pisanje že vložil nekaj truda, si bom vzel čas in jih dokončal.

Danes, desetega junija, je bil izlet v kraj, za katerega sem smerokaz mimogrede zagledal lansko leto. Česar pa takrat nisem opazil, je breg izza ovinka poleg smerokaza. Karal sem se: „Če mi je težko, mi je težko zaradi sebe, predvsem zaradi svojih želj“ in tuhtal, da umetna inteligenca ne bo nikoli trpela, ne bo nikoli doživljala in ne bo nikoli živela. Pot se je po strmem klancu odvijala točno tako, kot sem si jo bil pogledal včeraj, razen tam, kjer si je nisem bil pogledal. No, tam je pomagal potok, saj ta teče vedno navzdol, zato bo dolvodno tekla tudi cesta poleg. Ves trud je bil vsaj dvakrat poplačan, kajti spust je bil daljši od pričakovanja.

Na vrtu te dni zorijo jagode, vendar niti dve pesti na dan mi ne odmakneta čokolade stran. Čokolada še vedno ohranja svoj čar.

Vizija iluzije

Steblo rastline z nekaj listi se odreže s čistim rezom, odstrani spodnje liste, da ostanejo le kolenca (popki), in se ga postavi v vodo tako, da je teh nekaj kolenc pod njeno gladino. Pa je resnično tako preprosto?

V prvem poskusu sem vzel rez lovorikovca in rez oleandra. Po enem tednu je rez lovorikovca pognal nekaj novih listov in bil presenečen, da je to mogoče zgolj z vodo, po treh tednih pa so prvotni listi začeli spreminjati barvo na rjavo in rastlina je propadla. Z rezom oleandra prvi mesec ni bilo nič, potem sem ga prestavil iz stekleničke v plastenkico in zamenjal vodo. Po enem tednu je pognal koreninico in po dveh tednih je koreninic precej.

V drugem poskusu sem vzel tri reze lovorikovca in rez lovorja. Rez lovorja je v prvem tednu ovel. Z lovorikovci po dvajsetih dneh ni sprememb na bolje, enemu se stanje slabša. Namesto lovorja je sedaj v plastenkici bilka gozdne jagode s tremi značilnimi listki.

Cilj je seveda vzgojiti fotinijo, ki je precej podobna lovorikovcu, a ima rdečkaste liste.

Mišljenjski delikt

Nekaj sem si naredil, pozabil sem kaj in kdaj, morda sem se le udaril. In, ker bolečnina po nekaj tednih ni popustila, sem se naročil (oziroma so me naročili) na slikanje z magnetno resonanco.

Pogoj za preiskavo je odsotnost vseh magnetnih (oziroma kovinskih) gradnikov v telesu. Ker nisem imel še nikakršne poškodbe ali operacije, nisem imel omejitev. Najprej sem se preoblekel v dano haljo, podpisal izjavo, odgovoril na vprašanje o delu telesa za slikanje in nato stopil proti napravi. Moje prvo vprašanje ob pogledu na mizo (to je podstavek oziroma ležišče), je bilo, kje bom imel glavo oziroma kako naj se nanjo uležem. Ko mi je nastavil vzglavnik, mi je bilo takoj jasno.

Ko je mizo spustil, sem se nanjo usedel in se zasukal. Bil sem previsoko, se popravil, nato bil prenizko in poslej končno z glavo na blazini. Po navodilih sem moral svoj položaj na mizi še dvakrat popraviti in, ko sem bil kolikor toliko v zahtevani prisilni drži, me je podložil, založil in obtežil. Naročil mi je, naj bom čimbolj pri miru, jaz pa sem ga vprašal, koliko dolgo bo vse trajalo. Dobil sem odgovor, se takoj vprašal, če bom lahko miroval tako dolgo, in v dlan žepek z zrakom za stisk v nujnem primeru. Nato me je z mizo vred pomaknil v votlino. Angleški izraz za značilen kolobar z votlino oziroma krof z luknjo te naprave je gantry, kar bi se lahko prevedlo v portal.

Tam sem videl, kako globoka oziroma dolga je votlina te naprave. Gledal sem navzgor, si v svetli utesnjeni notranjosti našel piko in začel strmeti vanjo. Po začetnem tonu se je pričel ropot. Ta je bil glasen, ni bil pa preglasen. Občasno ga je zmanjkalo in po vsakem premor je zvenel nekoliko drugače.

Moje misli so bile sprva osredotočene na minute, koliko dolgo bo trajala ta večnost. Čutil sem pospeške premika mize, pomikal sem se po milimetrih, spreminjala se je smer pomika, občasno sem zamižal in zatem v notranjosti votline iskal nove pike. Pod obteženim zapestjem sem čutil svoj srčni utrip, zavedal sem se svojega dihanja in misli so bile osredotočene na moj del telesa. Bilo je kot na jogi, le položaj telesa tega ni bil vajen.

Osmi premor je bil daljši in po njem ni bilo več ropota. Takrat so odprli vrata, pomaknili mizo iz votline in me razbremenili, jaz pa sem postal slabe volje, ker je pol ure te večnosti tako hitro preminulo.

Simpatično ljubosumje

Iskanje nogavic je del jutra. V predalu so seveda uparjene, vendar, zakaj bi jemal od tam, zakaj jih ne bi pobral iz sušila. Vsakič, ko sem tam zagrabil mehko nogavico, sem kmalu našel njen par, ki pa je imel luknjo. Ker so bile vse preostale drugačne, mi ni bilo jasno, kako ima lahko takšna povsem nova nogavica par z luknjo: „To ne more biti res, nekaj je narobe.“ Takšen par je nato bil „za doma,“ kjer luknje nihče ne vidi.

To se je ponavljajo znova in znova in tudi moj pomislek je ostal nespremenjen. Nekega jutra pa sem opazil štiri podobne si nogavice, dve povsem novi in dve z luknjo. Imel sem prav, nekaj je bilo res narobe. Vsakič sem vzel ravno napačne in slučajno se je vedno zgodilo, da na sušilu niso nikoli vse štiri skupaj obvisele. Kako sem bil nasmejan.

K razpoloženju in za boljše razpoloženje si človek lahko izbere primernejšo glasbo in zakaj bi poslušal Leonarda Cohena, zakaj ne bi eno uro vrtel Sio in njen Unstoppable. Kako malo je potrebno za lepši začetek dneva.

Kolač mladosti

Enkrat lansko leto sem zaključil tečaj, ki se je vlekel kar celo leto. Nanj sem se prijavil (oziroma nanj so me prijavili) po roku za prijavo in z mislijo, če mi uspe, mi uspe. Spraševal sem se, kje so bile moje misli mnogo let nazaj, ko se je ravnotakšen tečaj že izvajal in ko so ga opravljali znanci, zato te priložnosti vsekakor nisem želel zamuditi.

Po prijavi sem prejel datum sprejemnega izpita in to je bil zame po mnogih letih ponovni stik z izobraževanjem, vdihom in izdihom.

Srečoma je bilo gradivo zbrano na enem mestu in, če bi se bil tečaj, katerega nadgradnja je bil ta tečaj, izvajal po pravilih, bi bila moja naloga znanje le osvežiti. Ampak ne, predhodni tečaj se ni bil izvajal tako, zato sem moral iti od začetka. Gradivo sem pregledal in si zaradi obsežnosti naredil načrt, kako in kdaj ga nameravam predelati. Zaradi želje, izključno svoje želje, da ta tečaj opravim in v življenju še nekaj dosežem, sem za listanje in branje izkoristil vsako priložnost.

Na dan sprejemnega izpita, smo se tečajniki zbrali v dvorani, se posedli za mize, med seboj pustili po en stol prost ter pred sabo prejeli list ter zanj uro časa. Iz odzivov oziroma glasovov drugih tečajnikov ob pogledu na list sem vedel, da za učenje niso namenili toliko časa, kolikor sem ga bil vzel jaz in počutil sem se bolje. Čez nekaj dni smo prejeli rezultate. Nisem bil najboljši, sem bil pa dovolj dober, da sem prestopil prag. Tudi tisti, ki ga niso, so dobili priložnost zagovora.

Kajti tečaj, kolikor se je kasneje izkazalo, ne cilja na znanje, končna ocena pravzaprav sploh ni pomembna; cilja na osebnost: imeti željo, jo uresničiti in na to biti ponosni.

Sprejemnemu izpitu so sledila predavanja: od tri do štiri ure po četrti uri popoldne vsak delavnik razen petka vse tedne v mesecu. To ni bila le predaja znanja, to je bil tudi preizkus zavzetosti.

Po predavanju je sledil pisni izpit, na katerega sem se pripravil zopet s pregledom tekočega gradiva in s pomočjo čez stošestdeset okvirnih vprašanj, ki so si jih drugi tečajniki izpogajali. Odgovori na nekatera ta vprašanja so bili kratki, samo da ali ne, odgovori na druga kakšna poved ali dve, in na tretja že opisi postopkov ali naštevanja. Zapisal sem jih na papir in nastalo je čez sedem obojestransko popisanih listov. Te odgovore sem potem ponavljal najraje med hojo sem in tja. Izpit ni vseboval samo teh vprašanj, temveč tudi preostala (vnaprej neznana) vprašanja.

Pri sebi sem opazil, da je zapisovanje za pomnjenje učinkovito; ne tipkanje, še manj pa branje. Bistvo je v lastnoročnem zapisovanju. Takrat sem začutil, kako je postala moja roka za pisanje štorasta, in zagledal, kako izgleda moja povsem druga pisava, ampak z ošiljenim svinčnikom je uspevalo.

Na dan pisnega izpita je bil v dvorani že viden upad števila tečajnikov. To je bil preizkus predanosti. Tisti, ki so prišli, tisti so ga opravili.

Za izpitom je bilo potrebno izdelati pisni izdelek (seminarska naloga). Dana je bila téma oziroma dani so bili okvirji, določena je bila naslovnica in elementi kazala. Na spletu sem iskal primere takšnih izdelkov, a sem jih našel manj kot imam na eni roki prstov in imam še vseh pet. Po začetni zaustavitvi navdušenja oziroma razumevanja je na koncu nastalo več kot dvajset strani. To je bil preizkus iznajdljivosti.

Po oddanem pisnem izdelku so prišle na spored praktične vaje, ki so se izvajale tri sobote in tri nedelje. To je bil preizkus odrekanja, saj je bila za njih zahtevana in na njih beležena prisotnost.

S prijavnimi listi oziroma z doseženimi točkami na vajah so nas, tečajnike, prijavili na razpisan rok za zaključni izpit. Zaključni izpit je bil sestavljen iz praktičnega in ustnega dela.

Praktični del je trajal vsaj šest ur, da smo tisti tečajniki, ki še nismo obupali, prikazali sebe v simulirani nalogi. Tisti dan občutka za čas nisem imel; tudi občutka za prepotenost ne, kajti šele ob zaključku sem ugotovil, da sta znoj in temperatura poskrbela, da se mi je barva flomastra, s katerim je bila podpisana notranjost obleke, prenesla na kožo. Vse na meni je bilo dodobra napojeno. Nekoliko sem bil zmeden, saj določenih dejavnikov ni bilo mogoče simulirati in jih zato nisem mogel zaznati, ampak so mi le pomagali. Sacher torte sicer nimam rad, ampak na kosilu sredi tistega dne, sem jo z snedel z užitkom. To je bil preizkus sodelovanja, vztrajnosti in odgovornosti.

Kakšen mesec za tem je sledil še ustni del, kjer je potrebno pravilno odgovoriti na večino naključno izbranih vprašanj. Želeli so, da si vzamemo čas in na vprašanja pripravimo odgovore, vendar sem jim odvrnil: „Kar znam, znam, več od tega ne bom znal,“ in kot prvi poskusil srečo. Ni mi šlo. Kot vsakič do sedaj, ne glede na snov, vedno poznam najbolj obsežne odgovore in rešim najbolj zahtevne naloge, tu pa tako kratkega odgovora kot je „večje do povečane“ nisem poznal. Ne samo, da nisem vedel odgovora, nisem vedel, da bi se tega sploh bil učil. Če bi bilo to preverjanje iz angleščine, bi izbral odgovor not given. Kasneje se je izkazalo, da sem na to stran v gradivu pozabil. Odgovor je bil tam, le jaz sem ga spregledal.

Kot vedno, se takšnih dogodkov najbolj zapomnim. Torej najbolje vem tisto, česar nikoli nisem vedel. Torej, če mi je karkoli kadarkoli ostalo v spominu, so bili to trenutki neznanja oziroma svojih zadreg.

Ustni del je vsak tečajnik opravljal ločeno in kot v šoli nekoč smo si ob vrnitvi izmenjali vprašanja ter si medseboj čestitali. Uspešnost je bila razvidna že na daleč, kajti kazal jo je vsak nasmeh. To ni bil preizkus sreče, to je bil okus uspeha in okusili smo ga vsi.

Če povzamem, bilo je vznemirajoče popotovanje do novih izkušenj in poznanj, izpolnjujoč teambuilding od negotovosti do odrešitve. Če me sedaj kdorkoli neposredno vpraša, katera so bila vprašanja, kaj točno se je počelo, mu tega ne bom izdal. Čar je v izkušnji, čar je v neznanem, čar je v tem, da je človek v tem in to doživlja. Pristop k tečaju priporočam, a sama odločitev ostaja v domeni posameznika. Z veseljem bodrim in z veseljem pomagam.

Letos je bila podelitev, a potrdila o uspešnem zaključku tečaja si še nisem odnesel domov. Veselim se namreč naslednjega leta; pričetka nadaljevanja, novih izzivov in novega zmagoslavja z visoko dvignjenima rokama, s stisnjenima pestma (da, tako čuden je orodnik dvojine), z nasmehom in mislijo, da zmorem.

Skratka, posameznik se za svojo srečo ne sme opirati na tisto ali tistega, nad čimer nima vpliva oziroma nadzora oziroma še krajše v pregovoru, vsak je svoje sreče kovač.

Prestolnica užitka

Dnevno, občasno občasno, če ga zamudim, je med deseto in enajsto uro pogovorni krožek ob dnevni kavi in cigaretih v opuščenem prostoru pri odprtima oknoma. En dan sva bila sama, nakar sem vprašal: „Glede, da ne kadim in ne poznam učinka me zanima, če kajenje sprošča oziroma če ima kakšen učinek.“ Odvrnila je, da ga ima in me vprašala, kako se sproščam. Odgovoril sem: “Z uživanjem veliko in še več čokolade, govorim od sto do dvesto gramov dnevno.“

Minilo je nekaj ur, nakar sem popoldne v nabiralnik prejel sporočilo rednega kupca, ki je želel toliko in toliko kosov in naj pripravim ponudbo. Ker količina ni bila zanemarljiva in mi priprava takšne količine predstavlja nekaj dni dela, sem poiskal bonboniero, sestavljeno iz vsaj osmih okusov, kjer vsak okus praviloma nastopa v paru in je zaznamovan z barvo: modra za mlečno čokolado, zelena za drobljene lešnike, oranžno–rjava za lešnikovo polnilo in tako dalje. Kot vsakič začnem pri najprijetnejših okusih, temnejše in grenke pa pustim za konec ali za naslednjič. Tokrat je bila nuja tolikšna, da je pošlo vse, vseh dvestopetdeset gramov, pred mojim odgovorom s ponudbo.

Nekaj dni za tem sem odkril nežne kroglice uveljavljene švicarske čokoladnice z imenom in njihovo linijo izdelov, ki se prične z isto črko kot naše glavno mesto. Kroglice so pakirane v rozasto škatlo oblike šeststrane prizme in vsaka zase je v to barvo tudi obvita. Četudi mi čokolade z jagodnim polnilom niso priljubljene, so te kroglice iz mehke bele čokolade in z jagodnim polnilom razpršenim po vsej notranosti božanske. Pojedel sem dve, ostale sem podelil in nekolikoliko kasneje sem prejemal samo še vprašanja, če jih imam še kaj.

Mraz malodušja

Dvonivojsko preverjanje – modni pristop grenitve razpoloženja, ker v nujnosti ne deluje in naslednji dan še kar ne. Sporočilo ni bilo dostavljeno, četudi je bilo že drugič odposlano. To ni bilo prvič. Prvič, pred leti, sem nekako v tisti nuji uspel s telefonskim klicem doseči, da so mi dodali še drugo telefonsko število, katero pa sedaj nisem mogel izbrati za prejem sporočila. Z vztrajnostjo oziroma s poskušanjem mi je drugi dan le uspelo vstopiti brez kakršnega dodatnega preverjanja in tako, da še meni ni jasno kako. Za nameček pa jim je težko priznati, da imajo težavo oni.

Trg zgodovine

En dan sem mimogrede smuknil v prodajalno rabljenih oziroma obnovljenih stvari. Stolčki, mizica, na njej oranžen pisalni stroj ter rdeč telefon … Saj imajo, precej imajo, ampak v vsem tem nisem videl drugega kot prizorišča za snemanje oziroma vir pripomočkov za poustvarjanje preteklosti na odru neke predstave. Vsi ti predmeti zame nimajo nikakršne zgodbe. Kaj mi bo ta šalčka, ta krožniček, ta videokaseta … zakaj ne bi bila tista šalčka, tisti krožniček … zakaj bi sploh kaj bilo.

Že tako imam dovolj navlake, preveč navlake. Če si kaj želim, je to mikroskop, sicer ne z veliko povečavo – toliko da razločim desetinko milimetra v bleščeči, zrcalasti okolici, vendar takšen, da ga je mogoče pričvrstiti na rob mize ali steno in povleči k sebi ali odriniti stran oziroma ga uprabljati kot namizno svetilko – pod objektivom ni ničesar, vendar ga zaenkrat nimam kam trajno namestiti, začasne oziroma vedno–v–napoto rešitve pa si ne želim.

Začuda so v prodajalni imeli tudi gramofonske plošče. Tega sprva nisem opazil, dokler tam ni neko dekle po njih vprašalo, saj so bile zložene v pohištveni omarici dnevne sobe. Motiti je nisem želel, dodatno pa sem se tolažil; kar je bilo zanimivega, so že pobrali, nekega blaženega odrešenja ali česar koli drugega pa tudi ne bom doživel. Še na tiste, ki jih imam, nisem položil igle že vsaj dve leti, zagotovo tudi več.

Po moje je tako, lažje dostopno manj cenjeno.

Spomina piš

Takšen čas, mogoče je bil celo prvi maj, nekje tri ali štiri leta nazaj v času množičnega širjenja okužbe, sem se peljal na vlaku, katerega je gnala parna lokomotiva na premog. Izpostavil bi tri stvari.

Vonj premoga je tako izrazit in značilen kot vonj konoplje med sprehodom v parku. Ko se ga oziroma se jo zavoha, se točno ve, za kaj gre. Temu sledi dim, ki se vali glede na veter. Ko se lokomotiva pelje v smeri vetra, je vožnja užitek. Ko pa se smer spremeni in lokomotiva pelje nasproti vetra, dim nese v vagone in vožnja niti pod razno ni več uživanje. Ker se v dimu znajejo tudi ogorki oziroma iskre, ti v ustih ustvarijo ogaben okus, zato se je v izogib temu bolje peljati s pogledom nazaj. Zadnja, tretja, stvar pa je izviren izkoristek tudi odpadne oziroma izkoriščene pare, zaradi katere se lokomotiva oglaša „čuha–puha.“

Lokomotiva ni nič drugega kot parni stroj s kotlom, ventilom in valjem z batom, ki žene kolo.

Cev iz ventila (prekat za izkoriščeno paro) je speljana na dno dimnika in, ko para zapusti valj, bušne v dimnik in skupaj z dimom zapusti dimnik. Ker en obrat pogonskega kolesa pomeni dva hoda bata (polnjenje in praznenje valja), para useka enkrat na obrat oziroma dvakrat na obrat (dva valja, en za levo kolo, drugi za desno, neenakomerno). Hitrejša vožnja pomeni več obratov, pogostejše zapuščanje dima iz dimnika in višjo frekvenco buhanja. Ko se dotok pare v dimnik zapre, v dimniku nastane podtlak, ki povleče svež zrak pri kurišču, kar pripomore k višji temperaturi gorenja.

To pa ni vse. S porabo pare se v parnem kotlu porablja tudi (še ne uparjena) voda, zato jo je potrebno nenehno dovajati iz rezervoarja. Ker je v kotlu para pod pritiskom in ta pritiska na vodo, je potrebno svežo vodo vbrizgati. Črpalka za vbrizg tako kot tudi piščalka deluje na paro in v izvedbi te lokomotive izkorišča Venturijev učinek, zato se jo imenuje parni injektor. Sodeč na strojevodjino vzhičenost pri razkazovanju in razlaganju tega sestavnega dela, smatram, da je ta injektor najpomembneši del lokomotive.

Črke senca

Danes sem šel kolesarit. Zaradi močnega vetra lahko rečem; kar jadrat in se zato vozil (časovno) dlje. Zaradi daljše izpostavljenosti je koža spremenila barvo, a upam, da zato ne bo hujših posledic. Po skoraj osemdesetih kilometrih sem zadovoljen, saj sem šestdeset metrov od glavne ceste na obrobju naselja opazil še tri srne in to sredi dneva.

Ta teden sem izpraševal ljudi, če berejo knjige in jih. Jaz jih ne. Berejo jih, ker jih zgodba pritegne. Izjavi, da bi preberala po petsto strani zaradi (detektivske) zgodbe, ne verjamem, četudi bi bila knjiga žepne velikosti. Če sem kdaj bral, sem bral zaradi šole oziroma učenja. Snov sem prebral enkrat, potem pa mi je že zmanjkalo časa, četudi sem začel brati že en teden prej. Petsto strani po tej hitrosti bi mi vzelo po nekaj mesecev, kaj šele en dan.

Nadaljevanje enega pogovora je mimogrede pokazalo, da poznam dve osebi, ki trdita, da je Zemlja ravna. Prvi ima narejen skrajšan program srednje šole, morda triletni program ali pa zgolj osnovno šolo. Druga pa ima doktorat znanosti. Sklepa še ne morem oblikovati.

Oblast dela

Kaj bom letos počel? Želim se znebiti navlake, ki jo prinesem domov. Resnično odleže mi, ko gre kaj proč, čeprav se še vedno sprašujem, ali naj gre ali naj ostane.

Kaj ustvarjam? Nekaj dolgočasnega z vrhuncem neugodja pri koncu, ko ne vem, ali mi bo uspelo. Ko mi uspe, se počutim praznega, saj po cilju ni ničesar več. Danes sem uspešno usposobil tipalo vlažnosti za razvlaževalnik zraka, ki sem ga tak čas lansko leto rešil pred odvozom na smetišče. Večino časa sem potrošil za razumevanje okvare, okvaro delno odpravil in letos tudi še dokončno. V vsakem primeru bi lahko kupil nadomestni del, vendar sem raje potrošil štirikrat več denarja in sedemnajstkrat več časa, a mi je ostalo znanje.

Kako ustvarjam? Premišljeno, dovršeno in ponosno, da si lahko čestitam, da bolje ne bi moralo biti. Seveda ima to tudi stranski učinek: če česar od tega ne morem doseči, se ne lotim.

Rezultat senc

Pri vključevanju v gost promet, natančneje pri združevanju dveh voznih pasov v en vozni pas, izkoristim okornost težjih vozil — tovornjakov, saj ti ne morejo pospešiti toliko kot avtomobil pred njim in nastane priložnost za moj avtomobil.

Sovražim kolesarske steze v mestih, ker to so steze z ovirami: robnik spust dol, robnik dvig nazaj gor, avtomobili pri vključevanju v promet, pešči, vozički in podobno.

Čuvaji cest

Po prečkanju železniških tirov na dokaj novem asfaltu je bil občutek enkraten in prav takšen, kot da sem kolesaril prejšni teden, kot da vmes ni bilo štirih mesecev premora. Nekaj truda moram še vložiti v prehrano, da mi ne bo zmankovalo energije. Ta je še vedno nujna pri zaključevanju.

Vsako križišče pomeni svojo odločitev in skoraj vsaka odločitev je prava. Vedno obstaja pot nazaj in imam možnost, da naslednjič ne izberem ceste v gradnji. In je ne bom, vzel bom vzporedno cesto.

Cena izraza

Morda se bom, morda se ne bom znebil svojih dveh lastnosti, ki me najbolj omejujeta, a me tudi določata. Ti sta moja neodločnost in moje nezaupanje. Namesto dveh poti, jih bom našel šestnajst, med katerimi se ne bom znal pravočasno odločiti. Ne potrebujem pomoči, sam znam najbolje.

Neodločnost je povezana s prekomernim premišljevanjem posledic vsake odločitve in tehtanjem med njimi. K sreči vedno obstaja tudi odločitev za neodločitev.

Nezaupanje pa se najbolj kaže v temu, da dela ne delim naprej. Predaja vseh navodil in podrobnosti je zamudno, hkrati pa želim imeti nadzor nad izvajanjem in kakovostjo izvedbe, kar zopet terja čas. Sestanki, predvsem ustni, so trošenje časa. Ljudje cenijo kakovost izvedbe in pravočasnost, vendar lahko tako opravim le tiste naloge, za katere vem, kako se jih opravi, oziroma obstaja le ena pot do cilja. Po drugi strani pa nimam slabe vesti, če imajo nekateri ljudje primanjkaj in obljubljajo gradove v oblakih, česar tehnolog ne more uresničiti in se stvari zavlečejo.

Na koncu bom naredil tako, kot sem to storil na psihološkem testu, kamor so me napotili zaradi dela na višini. Na testu sem moral večkrat izbrati tisto besedo med dvema besedama, ki me bolj zaznamuje. Ker so se iste besede pojavljale v različnih parih in sem želel v odgovorih imeti vzpostavljen red, sem vseh dvanajst besed zapisal v vrsto, pri čemer so bile na levi tiste manj in na desni tiste bolj zaznamujajoče. Nisem se toliko posvetil sami razporeditvi besed oziroma njihovem pomenu, pomemben mi je bil zgolj red v odgovorih. Zanimalo me, če to cenijo oziroma če to v odgovorih zaznajo. Urejenost za predstavo na primeru pomeni, če je Janko nižji kot Simona in Simona nižja kot Marjan, mora biti tudi Janko nižji kot Marjan in ne obratno, strokovno se to imenuje tranzitivnost. Ko sem imel besede v vrsti, mi ni bilo več potrebno ob vsakem paru besed brati razlage posamezne besede in sprejeti odločitev glede na pomen, zadoščal je vpogled v vrsto. Izida svojih odgovorov nisem nikoli izvedel. Delo na višini imam odobreno.

Poglavje zmag

Tehnika, ki sem jo letos osvojil, je tehnika štirih sekund. To tehniko uporabljam na sestankih in rezultati oziroma posledice so obetavne. Ta tehnika ni nič drugega kot pravilo, da pred odgovorom na vprašanje vsem prisotnim počakam štiri sekunde. Če se v tem času na sestanku oglasi kdo drug, mi ni potrebno odgovarjati. Danes sem sicer moral pravilo opustiti, saj je sestankovanje obtičalo in sem iz dolgočasenja prevzel vodenje.