Mrtva teža

Ni ravno razumljivo, ampak človek si hitreje in bolje zapomni svoje neumnosti kot nekaj drugega, pozitivnega. Morda, ker je neumnosti manj …

Prišel je dan, ko se je bilo potrebno ob osmih zvečer odločiti, če se bi šlo čez štiri ure na Bled ali ne. Odgovora nisem povedal, sem se pa spravil spat, a ker mi v dveh urah ni uspelo zaspati, sem začel pakirati.

Pobrali so me v kraju K, od koder smo nadaljevali skozi kraj L v kraj B. Tam so nas ob enih zjutraj povabili v stanovanje. Na hodniku smo se sezuli, saj je zaradi razstave čevljev pred stopniščem izgledalo, kot da je to pričakovano. Ker niso imeli copat, smo z nogavicami brisali slabo položen laminat in neznosno je smdelo po mačkah ali mačkih, čeprav te živali ni bilo nikjer naokrog. Upal sem, da iz tega stanovanja čimprej zbežim, in želja se mi je uresničila, saj je mnogim zapasal cigaret ali dva in so se morali premakniti na nedokončano teraso. Med gostim dimom se je čez pol ure izvedelo, da cilj pravzaprav ni Bled, temveč Bohinj. No, en kiks, ampak še vedno se bo prispelo ob jezero, čeprav drugo brez otoka in brez gradu.

Nadaljevanje vožnje je bilo mirno, samotno, tu in tam kakšen tovornjak. Končno se je prikazal odcep za kraj Lesce in ravna cesta proti Bledu. Čeprav me v teh koncih ni bilo že nekaj let, nisem mogel razumeti, da je ostalo vse razen ene večje osvetljene obcestne table skladno s spominom. Mesto z osvetljenim gradom, kjer so gorele obcestne svetilke, svetleči napisi in nikjer ni bilo nikogar, smo zapustili ob zavoju na levo.

Med nadaljevanjem poti se je skoraj polna luna začela skrivati za temnimi gorami in ob štirih zjutraj se je prispelo do jezera. Zrak je bil svež in ozračje nemogoče mrzlo. S kapo, katero imam za zimo in katero sem slučajno vrgel v torbo, je bilo živeti lažje, ampak še vedno je bilo skozi trup čutiti neprijeten hlad. Tako kot na Bledu tudi tu ni bilo nikogar, gorele so obcestne svetilke in bleščali so se prometni znaki.

Čez nekaj minut so prišli še ostali iz kraja B, vendar so zaradi mojega smukanja v daljavi, kapi in kapuci dobili občutek, da sem zmikavt, vendar mi je bilo pomembno priliko nujno izkoristiti, čeprav je nastalo mnogo neostrih fotografij.

Skupaj smo se premaknili na parkirišče nekje bližje sredini jezera. Tudi prizori iz te poti so se skladali s spominom, le da morda tistega parkirnega avtomata nazadnje tam ni bilo. Ker se je ugotovilo, da smo prezgodnji, je sledilo vsaj enourno zmrzovanje, ki se ga je dalo ogreti s kapo, fotoaparatom in skakanjem naokoli.

Nedaleč stran je na gozdni jasi še vedno stala koča, kjer smo v četrtem razredu imeli šolo v naravi, kjer so me sošolci eno noč z zobno pasto namazali okrog ust in od koder smo po dežju hodili do slapa ter pri tem skoraj vsi dobili žulje. Kako tega nikoli ne pozabim.

Čez cesto se je nahajal pomol in okoli privezani čolni. Zaradi odsotnih vseh barv in iskanja čimboljših prizorov nisem gledal pod noge in stopalo mi je ušlo med deske, četudi so te izgledale nedolžno skupaj. Končal sem z udrgnino in fotoaparatom na dveh delih, katera je bilo spojiti težje kot sem si mislil, a mi je na poti nazaj proti parkirišču le uspelo. Deset minut čez peto je fotoaparat preživel, jaz pa nekoliko manj.

Sledilo je tisto, čemu so preostali prišli sem, in nekateri od teh so še bolj zmrzovali, saj so stali v jezeru. Čeprav sem kasneje doma prebral, da naj bi bila na tem delu jezera najlepša plaža, upam, da to ni bil razlog te lokacije, saj bi lahko stali v bilokaterem bližnjem jezeru. Okolice se zaradi megle tako ali drugače ne bi videlo in prepričan sem bil, da bi izgledalo enako.

Ob pol sedmih, ko sem bil že sit megle, sem načel svoj drugi od treh sendvičev s sirom in kumarico, saj drugega primernega ob pakiranju ni bilo, in po cesti se je pripeljal prvi avtomobil tistega dne, kateremu sta sledila še dva. V preostanku dneva do našega odhoda po tej cesti ni prišel nobeden več.

Končali so in končno je prišel čas za odhod domov, nakar so se čez kilometer ali morda dva prikazali … glej ga zlomka, sončni žarki! Sonce je bilo žarelo, mi pa smo bili životarili tam v megli in bistvo tako zgodnjega odhoda je bil ravno sončni vzhod, da bi ga prehiteli, da bi oni stali v vodi ob sončnem vzhodu. Dvajset minut čez sedmo se je lahko občudovalo krasno vreme, čeprav le za kratek čas, saj se je bilo potrebno vrniti domov.

Na takšni fotografiji in tudi takšnem razgledu mi vedno v oči stopi zgornja postaja žičnice. Bela packa je tako izstopajoča.

Tisti dan se je prevozilo nekaj več kot šesto kilometrov in uspelo je ujeti nekaj novih trenutkov.

Verige vrednosti

Sedeč v senci ob morju se obrnem in nekaj časa opazujem najbljižnje parkirišče. V manj kot minuti opazim žensko, ki pristopi do svojega rdečega avtomobila in ga odklene. Zanima me le še to, kako bo odpra vrata.

Vrata odpre in ob tem … napetost raste … zadane ob sosednji srebrni avtomobil. Misli mi zakričijo: „Kako si lahko tako brezbrižna? Kaj ne veš, da nisi sama na parkirišču in da morda komu ni vseeno, če mu kdo butne v avto? In, nisi poškodovala le tujega avtomobila, temveč tudi svojega.“

Tu ni poudarek na avtomobilu ali ženski (tudi moški počnejo to), temveč o pomanjkanju občutka za tujo lastnino in ravnanju, katerega ne morem prenešati. Za takšnega ni opravičila.

Svoboda obsega

Koper, nedelja, potniški terminal, pogled na prvi pomol in iskanje odgovora, čemu naokrog toliko vlačilcev. Eden je celo „zadaj“ in ima vrv napeto v nasprotno smer vlečenja ladje, vendar se ga na spodnji fotografiji ne vidi.

Morda velika ladja nima menjalnika za vzvratno vožnjo.

Morda noče vklopiti svojega motorja zaradi prevelikih izpustov in bližnjega mesta.

Morda vzvratno ne more krmariti.

Morda se premika prepočasi.

Uradno so vlačilci namenjeni vleki, gašenju in reševanju, ampak to mi ne odgovori niti na en zgornji dvom.

Zadovoljiv odgovor bi bil, da so vlačilci namenjeni obračanju ladje nad labirintom poglobljenih kanalov pristanišča. Če je to res, potem imata tudi tisti vlačilec, ki vleče ladjo v nasprotno smer, in tisti vlačilec, ki ji je kasneje rinil v bok, svoj namen.

Dejstvo jo, da nimajo vse ladje menjalnika za vzvratno vožnjo, vendar se lahko kljub temu pomikajo nazaj in sicer tako, da zaženejo motor v obratno smer.

Jeza umetnosti

Najbolj zoprn občutek pride na koncu po dvajsetih, tridesetih popolnoma logičnih korakih, ki se niso uspeli sestaviti v delujočo celoto. Kako lahko po vsej tej logiki pride do česar tako nelogičnega?

Medtem ko se vsi koraki se še enkrat preverjajo, se obenem upa, da je nekje vmes prišlo do kakšne napake, saj bi lahko samo to bil razlog, ampak ni, napake ni nikjer. In ne deluje, čeprav bi moralo, kajti pred dva tednoma so prav takšni koraki privedli do še zdaj delujoče (sicer neke druge) celote.

Konec je dobil svoj konec, ko so se „odstranili pogoji“ za nedelovanje. (: Ja, tudi to je možno storiti, čeprav takšnen poseg ni bil ravno zaželjen.

Dodano en dan kasneje:

O ti šment, tudi omenjena druga delujoča celota ima v sebi dodano svinjarijo, da lahko deluje, ampak se ne spomnim, da bi takrat imel kakršne koli težave. Fuj fuj, ampak očitno tako že mora biti.

Veter zveri

Na povsem drugi strani, stran od vse te v splošnem nedojemljive vsebine, potrebujem zvrhano dozo naravnih lepot, saj ne prenašam utesnjenosti med samo štirimi stenami.

Tokrat je na vrsto prišla Postonjska jama in vse, kar vem o njej, je to, da sem jo enkrat že obiskal. Nato lahko le še ugibam, če je bil moj zadnji obisk v času osnovne šole.

Nisem pa pričakoval tako urejene okolice in toliko stavb pred samim vhodom, zato sem si razlagal, kot da je bilo vse to zgrajeno v času moje odsotnosti.

Še imamo bisere vredne obiska.

Ljubki nesmisel

Najtežje mi je sestaviti odgovor na vprašanje, kaj počnem sedaj, kaj sem počel včeraj, kaj počnem to celo leto in kaj počnem celo večnost.

Na kratko ničesar … omembe vredno.

Celo večnost zbiram drobce, katere želim sestaviti v neko večjo celoto, za katero upam, da bo bila nekoč zaključena. Do sedaj je bilo drobcev toliko, da se nekaterih sploh ne spomnim, in marsikateri so ostali predrobni, da bi mi vlili nek ponos, katerega bi recimo zapisal v CV. V splošnem je zadnje dejstvo izredno črnogledo, saj so moji drobci večji od vseh tistih drobcev, ki jih ljudje dejansko vpisujejo v svoj CV.

Dve leti nazaj je neka skupina ustvarila nekaj za O. Ker sem eden izmed tistih, ki nima samo O, temveč tudi D in želi to imeti tudi za D, sem se odločil to nekaj popraviti oziroma pripraviti za D, saj se tega v dveh letih, kolikor časa to že obstaja, ni nikomur ljubilo storiti. Čeprav sem en dan zapravil zaradi zgrešenega plana in potoval v napačno smer, sem imel to nekaj pripravljeno v skupaj treh dneh. Že dan zatem, ko sem svoj podvig omenil in predal prvotni skupini, se je našla meni nepoznana oseba, ki je mojo prilagoditev preizkusila na D in je delovalo tudi njej, nakar je svoj uspeh tudi javno razglasila.

Ampak jaz se s svojimi potem takem velikimi drobci ne mislim izpostavljati, saj nočem, da bi ljudje rekli, koliko znam, kaj vse sem naredil. Ne želim, da vedo, s čim zapravljam čas ali če je to smiselno. Želim si, da me pustijo pri miru in se ne vtikavajo v stvari, katere nisem dodelal do meni zavidljive mere. To je moja umetnost, ki je ne znam enostavno razložiti.

Nadalje sem popravil še nekaj, kar je bilo v razsutju že pet let. Tako so rekli in dodali, naj se pazim, da se še kdo ne okoristi na moj račun.

Čutim, da se okrog mene suče šarlatanov, ki nasedajo in trosijo neumnosti, ne vidijo kakršne koli slabosti, vendar postanem blažen, ko srečam ali najdem nekoga, ki je na isti valovni dolžini. Toda taki primerki so z mano vred blizu roba izumrtja, saj postaja družba vse bolj primitivna, pri čemer vodila mesta zasedajo kar najbolj izrojeni primerki.

To lahko z vso gotovostjo trdim le za področja, katera poznam. Upam pa si reči, da drugje ne more biti drugače.

Seveda počnem tudi stvari, ki jih, kot marsikdo, najraje ne bi, ampak jih mora. Temu se reče, da si zaprt v zlati kletki. Upam, da se je v treh letih znebim. Kaj bo potem, ne vem.

Sem pa danes prevajal neka preveč strokovna besedila iz angleščine v slovenščino, čeprav nisem prevajalec, a poznam stroko precej bolje kot marsikateri prevajalec. (:

Zvok jeseni

Ene tri leta nazaj sem se vprašal, čemu ne bi poleg fotografij posnel še kakšen videoposnetek. Ideja mi ni bila tako slaba kot je bila nato njena izvedba. Skoraj vsakič sem na to pozabil. Želim si, da bi bilo letos več tega.

Obisk podzemlja

Ostrava, tretje največje mesto po številu prebivalcev na Češkem in po mnenju Pražanov eno najbolj umazanih čeških mest zaradi industrije pridelovanja jekla v 20. stoletju, ki je tam nastala zaradi odkritja zalog črnega premoga.

Severno od mesta je za turiste odprt „živ“ muzej, tako kot v večini krajev, kjer je bilo nekoč dejavno rudarstvo: Velenje, Idrija ipd. Do tja vodi tramvaj in še kakšen kilometer hoje. Pri vhodu v območje rudnika, ki je sedaj park s prostori za piknike in igrišči, sta na voljo dva tipa vstopnic za muzej. Prva pokrije sprehod po zgodovini ter razkrije opremo in načine reševanja v primeru nesreč, medtem ko druga omogoči še spust v podzemlje.

Prvi del je resda dolgočasen, saj se tako ali drugače zaradi češkega jezika vodiča le deloma razume. K sreči so ob eksponatih tablice z napisi v več jezikih in tudi v angleščini, kar nekoliko čas skrajša. Med čakanjem na drugega vodiča, ki nas bo spustil v rov, smo se poskušali pogovarjati s tamkrajšnimi vodniki, ki so v bistvu upokojeni rudarji, in ugotovili, da Slovenijo najbolj poznajo po smučarskih skokih. Še zdaj mi ni jasno, kako nam je to uspelo, če so oni znali samo češki jezik; mi pa nič češkega.

Ob prihodu naslednjega vodiča smo ugotovili, da poleg češčine pozna le nekaj nemščine, zato smo se v naslednji uri pogovarjali v nemščini.

Nekaj minut čez četrto smo se s košaro spustili v rov, kjer sem začel opazovati rov „od zunaj“. Po zidovih rova so me zanimale čačke obiskovalcev in postavitve gasilnih aparatov, saj je to bilo tisto, česar nekoč zagotovo ni bilo v rovu. Zaradi odsotnosti kakršenega koli pospeška košare ob spustu sem začel sumiti, da smo le kakšna dva metra pod površjem. Vprašal sem druge, kaj menijo, koliko metrov pod zemljo smo in dobival odzive, da kar šesto. Itak. Zaradi tistega prečnega prereza ob vhodu in dveh zaslonov, ki sta pod košaro prikazovala luči pritrjene na stene in turistom sevala navidezno globino, so vsi razen mene verjeli, da smo res tako globoko. Res verjemem, da se je nekomu na jašku dolžine šesto metrov dalo na vsakih pol metra nameščati po štiri luči. Nato sem vprašal vodnika, kje smo, in ta je potrdil, da smo „v kleti.“

Torej ti, ki pripravljajo muzeje, poskrbijo še za nekaj načinov, ki jih jaz razumem kot zavajanje, drugim pa prikritje resničnosti pomeni odrešenje ob slabosti, požaru, saj so lahko takoj na površju. Mi je pa všeč, da so še kje zaposleni ljudje, ki imajo izkušnje in zato precej pojma, kar je že marsikje prava redkost.