Obnovljene trase

Skladno z mojo ponedeljkovo napovedjo, da bo sreda dostavni dan in da bom zaradi tega zjutraj na dogovorjeno mesto prišel kasneje, se je tako tudi zgodilo. Najprostornejši paket v dostavnem vozilu je bil zame.

Najprej sem ogromni paket fotografiral in ob odprtju videl, da stvari niso na pravem mestu, poškodovane pa tudi niso. Na dvorišče sem nato privlekel večji karton in nanj zložil vsebino. Nato sem iz škatle pobral še navodila za uporabo oziroma tudi za sestavo in začel sestavljati. Pri tem sem se najbolj boril s sabo – z občutkom navdušenosti in z občutkom, da ne smem preveč hiteti. Ko so bili deli rešeni zaščitnih elementov in sestavljeni v nekaj, kar izgleda kot (dvo)kolo, ki se je dalo premikati sem in tja je bil prvi korak zaključen in jaz zadovoljen oziroma tudi presenečen nad njegovo lahkoto, ko sem ga zagrabil za okvir.

Čez kakšno uro ali dve, ko sem se vrnil, so sledile fine nastavitve. To vključuje poravnavo krmila, da bo to res vzporedno s prvim obročen, spust sedeža na višino, preko katere lahko dvignem nogo, in namestitev pedal. Ko sem se obul, sem začel trenirati pripenjanje in odpenjanje čevljev; najprej na mestu, nato pri počasni vožnji med odkrivanjem načina menjave prestav in tudi načina, kako ne ravnati v primeru nujnosti oziroma sile. Ugotovil sem, da s kolesa ni mogoče skočiti tako kot sem tega navajen, saj bo prvi gib, katerega sem navajen, napačen in tako je nastala prva prska na pedalu. Preprogramiranje svojih navad in refleksov ni preprosto, je pa z vajo mogoče. Sledil je krajši krog in zatem še dvainsedemdeset kilometrov daljši krog.

Razložiti razlike med novim in starim kolesom je podobno kot nekomu razložiti, kakšnega okusa je sladko pekoča juha. Najbolje je to preizkusiti. Ne morem trditi, da ima kolo same pozitivne lastnosti, kajti ima tudi kakšno negativno zaradi kakšne svoje pozitivne.

Ker ima kolo precej nizko maso in so posledično tudi lahki obroči s pneumatikami vred, se v vrteče elemente shrani manj vrtilne količine, zaradi česar se (za moje pojme preveč) čuti bočni veter. Tudi vožnja brez rok, katero koristim na ravni cesti brez nevarnosti (avtomobilov) za svoje razgibavanje, je na meji mogočega, zato je to početje najbolje odmisliti. Držati se je potrebno krmila, vsaj z eno roko. Mi je pa oblika krmila zelo všeč.

Zaradi avtomatiziranih prestav je prestavljanje božansko z omejitvijo, ki se v angleškem svetu imenuje „cross-chaining problem“ in pomeni, da ni mogoče koristi vseh prestav oziroma poljubne kombinacije, kot sem to lahko počel prej, ko sem ne glede na izbiro prvega zobnika lahko izbral katerega koli zadnjega. To zdaj ni mogoče. V bistvu je, vendar tedaj veriga tako neznosno rožlja in se brusi, da to početje lahko odmislim. Kljub tej omejitvi imam na voljo precej prestav in sedaj uživam v pretikanju.

Zadnja raglja je med vožnjo in „ne-vrtenjem„ pedal presneto glasna; tako glasna, da predala vrtim tudi v vožnji navzdol, četudi mi to ni potrebno, saj že tako zaviram.

Zanimali so me tresljaji glede na ohranjenost cest, vendar še nisem odkril razloga, zakaj jih na isti cesti občutim manj kot s starim kolesom, oziroma, kaj je tisto, kar jih na tem kolesu tako absorbira. Začuda se vozim kot v avtomobilu.

Pripeti čevlji pa so nekaj najboljšega, saj mi, kot že zadnjič omenjeno, omogočajo, da lahko tudi vlečem pedala navzgor, s čimer sem v sebi odkril dodatno moč in lahko zato bolje pospešujem – v križišču me sedaj nihče ne čaka. Tudi vstajati za vožjo navkreber mi ni več potrebno in zato obstaja manjša verjetnost padca, torej je bil cilj dosežen in nakup upravičen.

Danes sem prekolesaril še dvaindevetdeset kilometrov in med vožnjo tako uživam, da bi imel nasmeh okoli glave, če le ne bi imel ušeš tam, kjer pač so. Čeprav ta ni takšen, bi lahko imel vsaj usta zaprta in ne bi požiral vseh lepot zaradi česar imam prej ali slej v ustih šušo.

Četudi cena marsikomu ni in ne bo prijazna in je to področje lahko še ena jama brez dna, je (bilo) vredno.

Čas odklopa

Včasih, nekje petnajst let nazaj, sem znal „eno čarovnijo“ in jo znam še sedaj. Začelo se je tako, da sem osebi rekel, naj se odloči, kako bo ugasnila svoj mobilni telefon; ali z odstranitvijo baterije ali (povečini, odvisno od modela telefona) z dajšim priskom na tipko za zaključek klica in naj to stori naskrivaj, jaz pa bom nato poklical na telefonsko številko in povedal, kaj je storila.

Trik je vedno uspel, vendar je danes, v dobi telefonov z neodstranljivo baterijo, postal neizvedljiv, zato sem se odločil, da razkrijem skrivnost.

Izid je temeljil na omrežju oziroma času, ki je začel teči od začetka mojega klica do začetka pozivnika, da je klicana številka trenutno nedosegljiva. Če je bil pozivnik slišen takoj po klicu, potem je oseba ugasnila telefon brez odstranitve baterije. Če se je na pozivnik čakalo več kot tri ali pet sekund, potem je bila baterija odstranjena iz telefona.

Na tem koraku se je smiselno vprašati, zakaj se omrežje obnaša tako kot se. Razlog je ta, da aparat pri izklopu to omrežju javi, zato omrežje ve, da je aparat izključen in lahko klicujočemu takoj postreže z informacijo. Če aparat omrežju ne javi svojega izklopa, česar jasno brez baterije ne more več storiti, potem omrežje išče aparat po vsem svojem ozemlju in, ko „obupa“ oziroma poteče vnaprej določen čas, sklene, da aparat ni dosegliv. To je to.

Jutranja rosa

Projekt nakupa kolesa je, po prvih občutkih, obsežnejši kot je bil nakup avtomobila, saj je precej več podrobnosti — celo čevlji so prišli z navodili za uporabo.

Najprej nekaj zgodovine. Nekje deset let nazaj sem pred smetiščem rešil modro cestno kolo ljubljanske proizvodnje, naročil zanj pneumatiki iz Združenih držav, saj nisem nikjer bližje našel enakih, ter ga očistil z zobno ščetko in s kuhinjskih razmaščevalcem z vonjem limone. Potem sem se začel voziti, a je verjetno količina prevoženih kilometrov vsako leto upadala z vnemo. Ne bom se spomnil, kako je upadalo, vendar sem prepričan, da je očitna sprememba nastala z zaključitvijo šolanja, s čimer so se poslovile poletne počitnice.

Lansko leto sem se na cesti preveč približal travnim bilkam in te so zašle v ležaj, kar je zahtevalo predčasno vrnitev, poseg čiščenja, jasno zopet z enakim razmaščevalcem, in mazanje. Sledilo je iskanje občutka pri zategovanju kontramatic na obeh strani osi. Če sem zategnil preveč skupaj, sem med vrtenjem čutil majhne drobce — enako občutku drsenja kuhinjske deske po mizi, na kateri so ostali kristali soli ali sladkorja. Če sem zategnil premalo skupaj, je nastala „zračnost,“ kar zopet ni bilo dobro. Občutek pri prvem obroču (kolesu) sem našel kar hitro, pri zadnjem pa je trajalo nekaj dni, ampak naposled sem ga le našel in zabava se je lahko nadaljevala.

Nato sem opazil, da sem v desetih letih v sprednjem verižniku izgubil dva vijaka od petih, zato sedaj po vsaki poti preverim, če so preostali trije dovolj zategnjeni. Tudi med vožnjo vsake toliko časa preverim, če imam res še vse tri. Mnogo pred tem sem opazil, da sta oba obroča, izrazito zadnji, ukrivljena, vendar se s tem nisem preveč ukvarjal, saj za ravnanje nimam niti primerne opreme niti ne želim tvegati utrganih špic.

Zaradi omenjenih tveganj in nedobavljivosti (potrošnega) materiala, sem se odločil za korak naprej. Bežno sem preletel splet in po nekaj dneh našel spletno stran (proizvajalca koles), ki sem jo opazil že pred leti, kar pomeni, da sem nova kolesa občudoval že prej, ampak se takrat nisem prepričal v nakup.

Opazil sem, da tako kot pri avtomobilih obstaja moda tudi pri kolesih, saj so pomembna modelna leta, pred tem pa, da je (vsaj pri cestnih kolesih) najpomembnejša masa sestavnih delov. Ljudje tehtajo sestavne dele, izbirajo dele iz lažjih litin, skrivajo pletenice pred vetrom (oziroma jeklenice, če so iz jekla) … Glede na to, da je moja telesna masa spreminjajoča iz tedna v teden in ne tekmujem, mi en kilogram težja oprema ne igra vloge, zato sem izbral (najcenejše) kolo z okvirjem iz aluminija in sestavnimi deli običajne sestave, po kakovosti na lestvici od ena do šest (najbolje) na četrtem mestu. Že to, bo glede na dosedanje stanje relativno gledano precejšna razlika.

Tipično se cestna kolesa dobavljajo brez pedal, saj je izbira teh odvisna od načina pripenjanja in od čevlja, zato sem si najprej izbral, po mojem občutku najbolj razširjen, način pripenjanja in kupil ustrezne pedale, malo boljše brez utemeljenega razloga.

Na področju kolesarjenja nisem strokovnjak, zato po mojem (fizikalnem) mnenju se kolesarski čevlji na pedale pripenjajo iz vsaj dveh razlogov. Pri razlog je ta, da je „noga vedno na najboljšem mestu“ oziroma da se zagotovi prenos kar največje sile stopala na gonilko, in drugi ta, da lahko s preostalo nogo tudi vlečemo pedal navzgor, zaradi česar menim, da bom med vožnjo navkreber potreboval manj vstajanja in zibanja kolesa levo in desno.

Toliko za torek.

Čista potratnost

Lansko poletje sem šel skozi gozd. Bilo je tako soparno in navkreber, da sem se komaj prebijal naprej, ampak sem se, saj nisem želel zaostajati. Takrat sem ob poti na tleh opazil kovinsko tablo z belim napisom na rdeči podlagi, ki tam ni imelo smisla, in takrat mi je bilo žal, da te table nisem pobral in jo odnesel domov.

Danes sem šel ponovno v gozd po isti poti zgolj za to, da bi to tablo prinesel domov, vendar je tam, kjer se spominjam, da je bila, nisem več našel. Vsi preostali moji občutki so bili ravno takšni kot takrat, kot da vmes ni minilo štiristo dni. Bilo ni edino vročine oziroma sopare, vendar tega nisem niti pogrešal.

In občutki sedaj? Kot že nakazano mi je žal, da tega nisem storil takrat, vendar sem razmišljal naprej. Zakaj se sedaj tolčem po glavi, če sem na istem — nimam table — kot bi bil, če lansko leto te table ne bi opazil ali če ne bi šel nikoli po tej poti, torej sploh ne bi vedel za njen obstoj.

Se bi tolkel po glavi, ker nisem opazil nečesa, česar sploh ne poznam. Koliko je stvari, ki gredo mimo moje zavesti, in zakaj se, če se, spravljam v slabo voljo zgolj zaradi svoje zavesti — poznavanja.