Vznemirjena votlina

Kako je noč sploh lahko še temna, če so vidne sence in te padajo ravno tako, kot jih Sonce meče podnevi.

Prebiranje prividov

Pozorno poslušam pridigo pametnih papagajev.
Pravijo pozabimo peščene plaže, petkova popivanja piva pred predorom po pikantni pici, požrtijo pohanih piščancev povaljanih po pasiranem paradižniku, počečkane plakate ponosnih politikov pa prespane popoldneve pred pesjakom.
Pravijo prihaja polarna ploha preko prostrane panonske pokrajne. Potrebujemo poiskati poglavarska pokrivala pa podložene plašče. Pripravimo pecilni prašek, pločevinaste pekače, pomaščene ponve. Pregrejmo polkrožno peč. Pecimo praznične piškote, poln pehar. Prižgimo plin. Pecimo prekajene pečenice. Prižgimo ponarejeno petrolejko, pojmo partizanske pesmi, polomljeni plešimo polko, prezirajmo pereče probleme pa pričakajmo pozno pomlad. Potem pričakamo pripekajoče poletje, posušene pelargonije pa pehtranovo potico.

Ponedejkov ponočnjak.

Smeti splakovanja

December je mesec; prav takšen kot vsak mesec, le zadnji v koledarskem letu, in za ta razlog so krivi tisti, ki so ustvarili sedanji koledar, v katerem mesece poimenujemo tako kot jih, čeprav poznamo tudi namenske slovenske besede.

Torej, ker je ta mesec zadnji mesec v letu, izkoristimo to priliko in se pokesajmo, a pazljivo.

Količina zagrešenih nepravilnosti se lahko spreminja glede na to, kako natančni smo. Naslednji primer je svež, in sicer je nekdo z metlo v roki na vodilih drsnih vrat odkril sivi prah, nakar dobim vprašaje, če sem raztresel cement. Moj odgovor je bil kratek in sicer nikalen, čeprav je točno ta prah tam moja še neočiščena krivda, vendar ne gre za cement temveč za zidno lepilo, npr. za lepljenje stiropora na zidake, omet itn.

Torej imamo v igri tako cement kot tudi prah, a je resničen samo prah. Če bi potrdil svojo krivdo, bi s tem potrdil tudi neresnično dejstvo, da je ta prah cement, zato menim, da sem glede na postavljeno situacijo ravnal prav.

Nadalje se je ugotovilo, da nekaj manjka oziroma da je namesto tega nekaj drugega, sledi vprašanje, kje je tisto nekaj. Moj odgovor je bil zopet popolnoma na mestu, in sicer tam v garaži, vendar nisem povedal razloga, čemu je tam, kajti tega vprašanje ni zahtevalo.

Dva primera sem prišel skozi dokaj čist. Po tej zadnji piki je minilo skoraj dvajset minut in se še nisem spomnil primernega primera. To še ne pomeni, da slabega primera ni, ampak si marsikateri zaslužijo črtico zase.

To bo to, na skrivaj uživam čokolade in potem trdim, da jih ne. Sem spadajo tudi keksi obliti s čokolado, napolitanke, čeprav moram zmanjšati vnos, saj me encimi več ne dohajajo in se mi v ustih čokolada sploh več ne topi. Sramujem se tudi zaradi embalaže, ki postane smet, pa tudi pazim, da se embalaža v košu ni prepogosto vidna.

Še to, že dve leti in dva meseca več ni resnična trditev, da kave ne pijem, ampak se mi je še vedno lažje zlagati kot razlagati spremembo in razloge za to. Kava mi ne pomeni nekaj, kar bi bilo obvezno popiti v dnevu.

Posoda svetosti

Majhen Alojz, po domače Lojze, je dopolnil tri leta, zato sta šla z mamico v mesto, kjer mu je za rojsni dan kupila rumen balon. Lojze ga je ves čas močno držal, da mu ne bi pobegnil pod nebo. Po eni uri sta se napotila domov in sta za to uporabila mestni avtobus, vendar je voznik avtobusa zaradi neprevidnih cestnih soudeležencev bil primoran močno zavreti. Kam je odnesno balon?

Na voljo so tri možnosti: naprej, nazaj ali ostane na mestu. Nažalost ljudje zaznajo, da so takšna vprašanja zvita, saj če ne bi bila, potem se o tem ne bi spraševali. Polovičen odgovor pravi, naprej zagotovo ne; težje vprašanje pa, zakaj ne?

Popustljivo dno

Pečejo me oči, skrajna predela. Najbolj levo in najbolj desno, a mi počasi le postaja bolje in ne bo mi več potrebno odhajati iz postelje na stranišče in v školjko metati po dva sluzasto-vlažna papirčka, ki sem ju odtrgal iz tamkajšne rolice in s katerim si bi pred tem obrisal levo in desno stran okoli nosu, se nato vanja useknil ter se še tolažil, da imam vsaj nos očiščen.

Ti sprehodi so se ponovili, tam deset, štirinajstkrat, in ponavadi kot: tja in nazaj, a občasno tudi: tja, še ne nazaj in spet tja in nazaj, ampak še nikoli si nisem papirja in nekega smetnjaka prinesel bližje.

Dovolj star sem že, da bi ugotovil, čemu se mi to dogaja in zakaj s tako izrazitostjo. Dobro, povod poznam in je neka mešanica hrepenenja, minljivosti ter … morda še česa, ampak zagotovo ne v tolikšnih deležih kot prva dva.

Po eni uri in pol počutja kot grmada dreka, ki ne ve, ali bi ležala ali sedela, mi bo dlje časa bolje. In jutri, jutri se bom lahko že smejal in bil mnenja, kakšen … trapec, neotesanec? sem, da se mi to lahko sploh dogaja. Zdaj pa to najprej dojemi, nato pa še razumi. Čimprej oziroma vsaj do naslednjič, čez eno leto, štiri mesece ali sedemindvajset dni.

Vsaka takšna epizoda težkega doživljanja se vrti okoli enega dejstva, vrednotenja tega ali razdelanega vprašanja; in to se mi dogaja že od otroštva, ko sem začel spati v svoji sobi ter se spraševal, kaj bo, ko bom umrl, kaj bom tedaj čutil, kam bo šel moj jaz, vendar sem takrat odhajal staršem, da so me potolažili. To se ni zgodilo enkrat, to se je dogajalo večkrat, a se sedaj s temi vprašanji ne ubadam.

Tokrat sem razmišljal o …, kar sem združil v stavek, da morje nikoli več ne bo enako. Vse se je začelo dokaj mirno s potovanjem po zemljevidu in iskanju lokacij, kar je moja skoraj dnevna praksa, lahko bi rekel: užitek, ampak potem si že znam pričarati takšno vzdušje, da mi dvigne streho in razgrebe vse dosedaj zbrane smisle daleč po puščavi.

Atomska diplomacija

Ne glede na to, koliko se matram, nisem in še nisem sposoben dojeti, kako deluje baterija. Na tablo so vedno narisali po dve čaši, med katerima je cevkica, iz nje črtica ter napis: elektrolitski ključ, mene pa je najbolj begalo vprašanje, kako zagotovijo, da vsebina te cevke ne uide (se ne izteče) v levo ali desno čašo. Čeprav je ta cevkica shematično prikazana nad čašama, sem (bil) prepričan, da se bo to prej ali slej zgodilo in, če bi jim verjel na besedo, da se to ne, potem bi lahko verjel tudi v gozdne škrate.

To seveda še ni vse, nadalje se zapišejo enačbe; točneje redoks enačbe in urejanje teh sem dojel v manj kot dveh minutah, a se je s prihodom besed kot so oksidant, reducent, oksidacija … začel kaos. Menda so besede med seboj povezane, a meni tako nesmiselno razporejene, da si pomena kljub večdnevnem vtepanju nisem mogel zapomniti. Na koncu sem si pomagal z oso in nepozabnim dejstvom, da je vse zmešano.

Tako prva črka besede OSA, to je O, pomeni oksidant, in druga S, sprejemanje elektronov. Zmešnjava pa temu doda: se reducira in redukcija, postane reduciran, ter: sprejemanje pomeni padanje oksidacijskega števila. To je bilo dovolj.

Ker se je poleg tega tipa enačb pojavilo tudi tedaj novo „agregatno“ stanje (aq), kateremu nisem nikoli priznal suverenosti, dodajam vprašanje v razmislek. Čemu se raztopina škroba v vodi obarva vijolično, če mu dodamo v vodi raztopljen jod?

Svetilka temačnosti

Ta mi je že drugo leto najljubša. (:

Straight No Chaser - The Christmas Can-Can

Dih časa

Že vrsto let čakam in upam na fotografije zgodbe štirih dni srednje šole. Morda jih ne obstaja ravno toliko, kolikor prizorov še pomnim, a bi bil že zadovoljen s koščkom mozaika. Naj mi jih kdo pošlje. To je moja novoletna želja in to so vse moje novoletne želje.

Vem, kje sem bil, kje sem hodil, kaj sem jedel in česa ne, a tudi to, da takrat iz nekega razloga nisem vzel fotoaparata s sabo. Pa tudi fotografij iz telefona tistega leta nimam. Groza.

Poleg teh so nekoč obstajale fotografije naše kemijske raziskovalne ekipe v prvem letniku oziroma edine fotografije, na kateri nosimo bele halje in zaščitna očala. Teh fotografij nima nihče in v to sem prepičan.

Klaviatura kron

Končno sem našel zobno ščetko, ki mi je všeč. Ta mi da izredno dober občutek, saj je ročaj iz enega kosa brez vmesnih pregibov, v katerih se nabira umazanija, in tudi ravno prav velika je, vendar se mi je obrabila. Ker enake ni bilo najti v dveh večjih trgovinah na obrobju mesta, sem šel pogledat še v drugo mesto, kjer sem jo našel in vzel še dve na zalogo.

Nato pa se čez čas v družbi pogovarjamo in izvem, da bi zaradi dlesni moral vzeti mehkejšo ali še mehkejše. Zakaj bi moral? Ker so to nasveti ljudi, ki jih dobro poznam in ki so na tem področju strokovno usposobljeni, in vsekakor niso nastrojeni proti meni s škodoželjem.

Seveda sem bil dolgočasa prepričan, da bi mi bo uspelo zobe umiti le s „trdo štetko,“ saj bom le s to zribal hitro in dovolj temeljito, medtem ko bodo ščetine ostale dlje časa urejene vzporedno.

Med nakupovanjem mehkejše ščetke nisem pričakoval, da bom našel takšno, ki je namenjena ljudem, ki so navajeni na srednje in trde, in sem nato vzel točno to, čeprav mi v primerjavi s prejšno ni všeč, saj ima debelejši ročaj ter ima manjšo (krajšo) glavo.

Pogovor napelje do zobne paste, ki pa je lahko povsem poljubna, vendar je potrebno paziti, da vsebuje fluor kot anion, katerega količina je ponavadi označena kot 1450 ppm. Ker marsikoga morda zanima, zakaj ravno 1450, naj pojasnim, da je to zgornja dovoljena meja vsebnosti te učinkovine, za katero ni potreben recept zobozdravnika. Torej na kratko, na tubi mora pisati 1450, kajti obstajajo tudi zobne paste brez vsebnosti tega. Paste namenjene „beljenju“ in takšne, ki se preveč penijo, se seveda odsvetujejo.

Količina paste na ščetki naj bi bila velikosti grahovega zrna, čeprav nanesem pol manj, a posledic še nisem občutil. Zobje naj bi bili umiti, ko se z jezikom na njih ne čuti več umazanije, čeprav bi rad poznal oziroma preveril še kakšen drug test.

Po ščetkanju je potrebno vsebino znotraj ust izpljuniti. Zob (notranjosti) se ne izpira. Ko pred ogledalom z usti polni sline/paste/pene pomislim, da sem nekoč kot otrok lahko ta gnus pogoltnil, občutim pripravo telesa na bruhanje, ko bi najraje skozlal vso zgodovino. Fuj! Pa še takšno z okusom jagode sem imel.

Zobe se umiva dvakrat dnevno in šele trideset minut po obroku.

Zobna nitka naj bi bila v uporabi. Nekateri jo uporabljajo vsak dan, za druge ne vem … jaz po potrebi, saj imam med zobmi malo večji razmak, zato lahko medzobne prostore očistim s ščetko.

Nitko bi lahko uporabljal pogosteje, vendar je tako težko spremeniti navade.

Nakupovalna terapija

Približuje se čas, katerega si želijo tako (trgovska) podjetja kot tudi posamezniki in ko prvi postane posilen, drugi pa poslušen in nerazsoden.

Skozi leto med ljudmi občutim precej skopušnosti, ko želijo razne popuste, cene brez davka, drugorazredno robo ipd., in to tako izrazito, da sedaj, v tem času, kar in kar ne morem verjeti, kako se ljudje spreobrnejo, kajti čez leto jamrajo, kako nimajo denarja in kako gre vse v maloro, sedaj pa v voziček naložijo toliko, kot da bo jutri vsega konec in pred trgovskimi centri zaparkirajo čisto vsako parkirno mesto, razen tistih namenjenih za invalide, a se tudi na teh pojavi kdo, ki bi rad bil invalid, a to še ni.

Njihovo obnašanje je pogojeno z dejstvom, da nakupovanje oziroma sam namen/namenilnost k nakupovanju človeka osrečuje in sreče primanjkuje ravno v počutju neugodnih mesecih z manj sonca oziroma v dneh, ki postanejo hitro mračna ali meglena, torej pozimi. Na južni polobli je sicer drugače, vendar večina ljudi živi na severni.

Po nakupu se v človeku pojavi še neučakanost, kajti vrhunec nastopi med odpiranjem embalaže, vendar je nadaljevanje jakosti sreče precej negotova. Preproga, ki izgleda čudovito in je človek nanjo ponosen, kmalu ostane samo še preproga, ki jo mora le še čistiti. Podobno je z mobilnimi telefoni, ki vsako leto postajajo zmoglivejši, odpornejši na praske, omogočajo hitrejše povezovanje in vse ostalo, kar se oglašuje, vendar lahko še isti dan po vstavitvi baterije prinesejo nepotrebno nadlogo.

Dovolj mi je njihovih sladkih obljub, če še vedno moram prenašati imenik, slike, programe … in to naj bi počel vsake dve leti, ali celo vsako leto, saj oglašujejo tako, da nam povzročijo potrebo, češ da bomo srečnejši, če si to kupimo. Tudi ljudje, ki znajo tolažiti niso nič drugačni, in takšnega prikrivanja in zavajanja zares ne maram.

Kljub zmdrovanju tistih, ki si so letos že privoščili nov telefon ali kaj osmega ter izgovarjajo samo tisto, kar piše v oglasu, jih je mogoče hitro utišati z vprašanjem, če so si že priskrbeli zimske pneumatike.

Torej, kaj je bolje, si kupiti nov telefon za štiristo evrov ter cincati o nakupu šest let starih zimskih pneumatik za šestdeset evrov ali si kupiti nove pneumatike za dvesto sedemdeset evrov?

Zadnje leto

Drugi december in termometer zunaj kaže več kot trinajst stopinj, in čeprav se to ne sklada z marsičigavimi sanjami o zasneženem mesecu in zasneženi zimi, mi takšno stanje povsem paše, ampak to še ne pomeni, da nimam rad zasneženega stanja.

Tisto, kar zares sovražim, je nihanje temperature okoli ničle oziroma stanje, ko narava ne ve, ali bi ostaja zamrznjena ali odtaljena, zato je vse naokoli krhko, namočeno in blatno. Niti pomisliti nočem, kako trden je takrat občutek tal.

Uredništvo omame

Enostavno obožujem sprehode v naravo in, ker je bil obisk tega parka popolnoma nepričakovan, sem užival še toliko bolj; toliko bolj, da še kar nisem dojel.

Na tleh ravno se je znašla pravšnja količina listja, in te betonske ograje mostičkov s stebrički in svetilkami do večera ostanejo stvar domišljije.

K nepričakovanemu obisku sodijo tudi nepričakovana vozila.

Zopet odsevi, tokrat gora.

Nažalost je bilo nekoliko pozno, ko je že vse rumeno listje pošlo, a je bilo več kot vredno. (:

Mylène Farmer - C'est une belle journée

Dotik skrajnosti

Pogovor pripelje do besed: „Če bi ti vedel, kakšni idioti se vozijo po cestah, se ti ne bi več vozil.“

Kaj je v ozadju?

Ljudje so se spraševali, čemu zaznavanjo določene ljudi kot nesramne, in so prišli do nerazumenga zaključka, češ da ti ljudje sploh niso nesramni, ker bi si takšni želeli biti, ampak so takšni sami po sebi. Drugače povedano, oni živjo za sebe povsem normalno življenje, vendar dajejo okolici drugačno podobo.

Tako, kot ponavadi, je vsak človek mešanica vsega možnega, le v različnih deležih in tudi jaz imam „talent“ za tvorjenje natanko ene povedi med vsemi več stotimi povedmi, ki spravi nekoga v slabo voljo. Meni se zdi takšna poved povsem neizstopajoča, logična, izpeljana, ampak ljudje se tako dobro najdejo v njej, da mi smešno, kako jim to uspe.

Nazadnje sem pripomnil nekaj kot zanimivost, kako se doseže isti učinek oziroma naredi nekaj v več desetkrat krajšem času, ampak sem s tem le zagrešil nezaželjene posledice. Torej ni težava o tem, da preveč govorim, temveč da omenim tisto, česar ljudje nočejo slišati, ampak zakaj bi sploh govoril zgolj tisto, kar si ljudje želijo slišati. Naj si ljudje le predstavljajo, da slišijo tisto, kar si želijo slišati. Naj živijo v rožicah.

Bog ne daj, da se komu reče, naj pobere, kar je spustil na tla, in vrže v prvi smetnjak.

Odvoz podjemov

Že od malega sem rad za seboj vlekel kable, ampak tokrat oziroma ta mesec pa sem ga želel potegniti iz ene sobe v drugo, vendar tako, da bi bilo potrebno čimmanj posegov, kar pomeni uporabiti čimveč že obstoječih lukenj ali špranj, in da njegova pot ne bi kazila izgleda. Po nekajkratnih premislekih je načrt pokazal, da ga je smiselno potegniti (tik) pod streho, in pred dnevi sem z vlečenjem prišel do podstrešja in ga tam tudi pustil, saj nad drugo sobo ni več podstrešja. Potrebno je bilo počakati še en krasen dan in iti na streho.

Najprej je bilo potrebno prisloniti lestev, vendar ta ni stala, zato jo je bilo potrebno še malo podložiti. Ko sem splezal navzgor, sem prestopil na streho, katera se mi je zdela strmejša kot sem jo imel v spominu. Na njej nisem bil že nekaj let. Zatem sem se povzpnel na vrh strehe in vmes opazoval kritino, kako je ta položena. Zgoraj se mi je odprl razgled in začel sem opazovati okolico, čeprav bi moral misliti, pod katerim strešnikom sem pustil kabel in kje je tisti del ostrešja, ki pokriva drugo sobo.

Ker je bila energija Sonca zares prijetna, sem se raje usedel na sleme in opazoval strehe drugih hiš, ki so bile na prav takšni višini kot jaz in tudi tiste spodaj. Nekaj hiš naprej se je iz dvorišča slišala igra otrok in zanimalo me je, če me je opazil še kdo razen soseda. Vmes sem pogledal streho in dobil občutek, da se nahajam sredi nečesa tlakovanega, ločen od okolja, sam s sabo, v sapah vetra, na višini krošenj, odklopljen od vseh skrbi razen strahu zaradi padca lestvije oziroma padca z lestvijo vred.

Premikanje po strehi je bilo pazlivo, vedno s pogledom proti smeri premikanja in z ritjo čimnižje, čeprav nisem neroden se zavedam, da morda pa le padem in se skotalim s strehe, ampak je to zelo neverjetno.

Takšni trenutki na strehi bi morali biti pogostejši. Kdo sploh še rabi teraso? Pa strešno okno je nujno potrebno, da se poenostavi dostop do strehe.

Podoba površnosti

Zanimivo, kako ljudje zaznavajo spreminjanje človeka skozi čas, a meni to ni nikoli šlo od rok, zato mi vsak človek ostaja enak ne glede na njegov značaj, letne čase ali vremenske razmere, čeprav se mi zdi narava najlepša s soncem.

Glas miline

Danes me je branje zaneslo do ruskega jeklenega moža, njegovih spomenikov ter spreminjanju državne ureditve po njegovi smrti. Žal ne znam pojasniti, kako sem prišel do tega, ampak vse te letnice in kasnejše strmenje v te in povezujoče dogodke spremeni dolg čas v hipe. Minilo je že šest let od smrti … in že vsaj leto dni od … Kaj pa jaz, kaj se je dogajalo ta čas z mano.

Lahko rečem le, da nič več od ničesar ali pa ne zaznavam dobro. Zdi se mi, da se že par let vrtim kot mačka okrog vrele kaše. Seveda se bi ta kaša lahko že zdavnaj ohladila, vendar je še kar ne znam ohladiti. V kaši se kuhajo moje ideje, moje želje in moje predstave, a se bo kaša kljub mojem optimističnem vrtenju tako v eno kot v drugo stran čez čas zažgala in jo bom lahko le odvrgel.

Obotavljam se. Prav zares se, kajti vedno bolj dvomim v njeno vsebino. Vsak razmislek mi da vedeti, da se moje želje krešejo s predstavami in da mi takšne želje ustvarajo sovraštvo do njih samih. To sklene zanko, zato me briga, koliko je kaša še vroča.

Sprijaznil sem se in lepo mi je. Uživam v dobrem in v slabem, a si mislim, da bi mi verjetno lahko bilo boljše; zagotovo bi mi lahko bilo, ampak … čemu bi se trudil.

Če bi mi bilo boljše in lepše, potem bi v novem boljšem stanju mislil, da bi mi bilo lahko še boljše. Ker se takšno skakanje po stopničkah boljšega ne bi nikoli zaustavilo, se mi zdi skakanje brezciljno. Zaradi nenehnega izpopolnjevanja ne bi nikoli prišel do časa za tisto, kar že rad počnem.

Na kratko kaša predstavlja (izkrivljen) smisel, do katerega je nesmiselno priti.

Enajsti brat

Obisk številka ena.

Po nekaj urah pogovor nanese na tretjo sezono oddaje iskanja najboljšega šefa (kuhanja) in, čeprav nisem najboljši poznavalec dogajanja oziroma ker sploh nisem, me zanima mnenje, njihov pogled na dogajanje.

Pripravljajo količinsko skromne obroke, zadnje čase pa si pomagajo tudi z orodji, ki jih zagotovo ne vidimo v slovenski kuhinji, kot so prenosni plinski gorilnik, tekoči dušik ipd. V smeti se zmeče še užitno hrano oziroma takšno, katero bi se dalo še „popraviti.“ Večina se strinja, da okus hrane, ki jo morajo pripraviti, ni enak okusu večine ljudi in tudi pripravljalcem, ter da je oddaja izgubila smisel, kar se opazi tudi v spremenjeni lokaciji dogajanja.

Nekaterim je oblika oddaje vdihnila pravniški vidik in so se potopili, če se dobro spomnim, v zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili. Zakaj? Nekateri kadri so posneti z namernim (jasno) prikritim oglaševanjem, v katerem se opazi tudi embalaža žganih pijač, in gre za razvedrilno oddajo, ki se predvaja v času, ko je oglaševanje takšnih izdelkov prepovedano.

Ko smo že pri oglaševanju, se med listanjem po takšnih in drugačnih prepovedih ugotovi, da so nekateri oglaševalci prebrisani, kajti ne oglašujejo same pijače, temveč prikazujejo silhuete, obrise in abstraktnejše slike, ki v gledalcu vzbudijo asociacijo na njihovo pijačo, kar pa ni prepovedano.

Zanimivo mi je, da me vsako leto nekdo opomni in reče: “Glej S tekmuje.“ „Ali ti veš, da je D v oddaji?“ Zatem se prepričam in res, vsako sezono je tekmovala natanko ena oseba, ki jo poznam in katera pozna mene, in takoj ko se prvič zagledamo, je moje prvo vprašanje, kakšne so pogodbene kazni in podobno.

Izvedel sem, da se tekmovalci zavezujejo, da se pred kamero ne bodo skrivali ali se postavili za njo oziroma na takšno področje, katerega ta ne more zajeti. V konkretnem primeru naj bi bile te postavljene tudi okoli hiše ter uprte v hišo, zato se ne sme nihče preveč oddaljiti od hiše.

Konzerva svežine

„Kaj imaš to,“ jo vprašam.
„Lak za nohte,“ mi odgovori.
„Koliko stane?“
„Tam okoli dva evra“
„Koliko ga je?“
Na steklenički prebere „8 mililitrov“.
Pomislim na svojo pločevinasto posodo in rečem: „Jaz sem dal osem evrov in pol za en deciliter. Lahko greva tja, kjer ti bodo namešali kakršen koli odtenek, potem pa ga razdeliš, saj ga bo tako ali drugače preveč.“
„Ampak kako naj vem, da ne bo šel skozi noht.“
„Eh, te barve za avtomobil so itak na vodni osnovi, in dejansko zelo slabe … ampak kaj je to sploh?“

„Je barva? Je lak? Je barvni lak? Je barva z lakom? Če imamo brezbarvne lake, potem imamo tudi takšne z barvo? Kakšna je sploh razlika med barvo in lakom? Zakaj sploh to razlikujemo, če pa ne poznamo razlike, v trgovini pa vedno piše barve in laki.“

Kolikor vem, se sloj laka nanese na sloj barve in zato služi za zaščito in sijaj.

Mimogrede, je pred več leti, zagotovo pred vsaj desetimi, ati z avtomobila želel očistiti ptičji medletni proizvod. Uporabil je šampon globoko rumene barve, ki ga je našel v kopalnici in katerega so tisti čas oglaševali po televiziji, češ da ne povzroča solz ter rdečih oči. Verjeti ali ne, je ta šampon razžrl lak avtomobila.

Oprano ime

Prosijo me za uslugo in najprej traja slabo uro, da pridem do tja, kamor sem prišel samo s tem namenom. Ko sem že tam, pa se stvari ne odvijajo, tako kot mi je bilo naročeno. Tako se znajdem v stanju s svojo zardelostjo, iz katerega ne vidim izhoda in sem vanj prišel zaradi svoje dobrosrčnosti. Tam ni ljudi oziroma nikogar, komur bi lahko stvar izročil; kar tako prepuščeno samo sebi je ne mislim pustiti; pa tudi ne spodobi se, da bi s stvarjo samo odšel. Ker mi tudi tisti, ki so me prosili, ne morejo pomagati, se v glavi počutim kot nekdo, ki teče kolikor hitro ga nesejo noge (ali se celo pelje v avtomobilu) in išče zid, v katerega se bo zabil, a se mu zidovi odmikajo.

Zato sem na sploh ljubosumen malomarnim ljudem, katerim preveč zaupaš. Briga jih, kaj se bo s stvarjo zgodilo, če bo ta sploh prišla do tja, ali je ne bo nikoli nazaj.

Takšni ljudje si upajo s hišnimi copati stopati po travi, morda tudi zemlji, takšni ljudje si upajo s čevlji stopiti na parket, takšni ljudje si upajo z nožem rezati v s-teflonom-zaščitenem pekaču. Kaj ti na koncu poleg dela s čiščenjem in razpraskanega pekača sploh preostane?

Vprašanje enostavnosti

Včasih pride dan, ko zgolj listam med skladbami, pesmimi ter nisem prepričan, kje se naj bi ustavil. Ni mi jasno, čemu se ne morem ustaviti, in se sprašujem, kako so mi bile lahko točno te skladbe nekoč všeč, sedaj, v tem trenutku pa mi niso. To seveda ne pomeni, da mi nikoli več ne bodo.

Pomislim nase, na svoje ideje, svoje želje, če so bile tudi te takšne: meni takrat dobre, dolgoročno pa slabe … Seveda, marsikaj se ni uresničilo in marsikatera poteza ni bi bila najboljša.

Zamenjam skladbe z dogodki. Ne obžalujem. Poskušam se spomniti okoliščin, občutij, razlogov, ciljev, ki mi bodo pomagale poiskati razlage svojih odločitev.

Razlage so le dojemljive, neopisljive, a precej uporabne, da se spomnim ljudi, ki so ravnali enako, zato se nasmejim človeški neizvirnosti. Toliko nas je, ampak večina ravna (se odziva) povsem enako. Je to pomanjkanje domišljije posledica vzgoje ali nezavednega učenja? Zagotovo obstajajo izjeme, tako kot pri glasbi, vendar se pri odzivih redkokdo načrtno omeji na samo določena ravnanja, medtem ko marsikateri ne posluša tega ali onega zaradi lastnih načel.

Sedaj, ko poznam svoje odzive malo bolje, zaznavam svoje razpoloženje, svojo govorico telesa in slučajne posledice, ki jih lahko stanje povzroči.

Pred dvema, tremi leti sem sem zapisal, da med pogovorom zelo težko gledam v oči, kar naj bi se strokovno tolmačilo drugače. Ugotovil sem, da gledam stran, če sogovorca ne poznam, če razmišljam, če govorim manj (poslušam, kratko odgovarjam, kimam) ali če se mi zdi sogovorec preblizu. Ker to poteka samodejno, se potrudim in občasno pogledam v oči.

Vsebina mesečnih revij za rajo s povoščenimi listi trdi, da gledanje v desno pomeni spominjanje okusa ali vonja, o čemer pa zelo dvomim, saj je beseda med mojim gledanjem v desno tekla o davčnih blagajnah in njihovih QR kodah.

Umljivost razlage

V prejšnem tednu sem zašel v knjigarno tik ob mestni hiši. Najprej sem prehodil malo daljši hodnik in zatem prišel v atrij, kar je dandanes prava arhitekturna redkost. Tam sem zavohal drugo sceno in tudi tisti tam so izgledali temu primerno. Po površini atrija so bile posejane mize s stoli, kajti pol knjigarne, ki ima vhod na drugi strani atrija, obsega kavarna. V atriju pod arkadami ne manjkata niti fotelja niti ohlajena omara za vina, a se edini koš za smeti nahaja v stranišču, ki obsega sedmino knjigarne in nima vrat. Rdeče stene atrija so namenjene razstavam slik, katero popestrijo tudi reflektorji s pregorelimi žarnicami.

Bolj kot knjigarna, ki zaradi pestrosti knjig in točilnega pulta spominja na knjižnico, je zanimiv atrij, kajti eno nadstropje višje so okenske police z rožami, ki dajo občutek, da je tam zgoraj nekdo doma, čeprav ne vem, kako bi kdor koli lahko prišel tja gor. Tudi nadstropje višje so okna, vendar pred njimi ni rož. Nad njimi je steklena streha, ki se v poletnih dneh pospravi s pomočjo škripcev in vodil, ki so tam. Stekleno streho bi lahko kdo počistil, a se takšna, kot je, ujame s prostorom.

Fotelj ob omari za vina in desno od zloženih stolov je prekrit z rdečo oddejo, medtem ko je bela mizica pred njim od tal dvigjena le za nekaj centimetrov.

Pripadnika druge scene sta popila svojo kavo in z njima je odšel tudi vonj.

Internet je relativno hiter in prilagojen jabolčni sceni, s čimer se strinja tudi zadnja stranica računalnika za pultom.

Prišla sta otroka, ki zbirata star papir, vendar sta dobila le nekaj izvodov starejših revij s stenskega stojala levo od vhoda v knjigarno.

Sedeč na kavču sem nato počakal še nekaj deset minut, da si prišli ljudje zaradi katerih sem prišel tja.

Krogi nadzora

Opazujem druge in jih svarim pred napakami, ki jih bi morda lahko storili, a hkrati osupnem zaradi lastnih potez, ki se bi lahko porazno končale.

Zakaj se sam ne morem opazovati in se svariti?

Želja trpljenja

Za ene hobi, za druge sitnost.
Za druge hobi, za tretje sitnost.
Za tretje hobi, za …

In upam, da se nekaj od tega drugo leto ne ponovi.

Ne tarnaj drugim, da ne zmoreš narediti, česar si sam želiš. Nihče te ne sili.

Zaprta svoboda

Težko je pravilno opisati razpoloženje, v katerem si, ko ti nekdo tretji nenamerno in tebi nesmiselnim opravičilom, uniči, razbije, spremeni nekaj, kar si sestavljal, skrbel za dlje časa in še več časa. Tako težko dojameš trenutno stanje, da je bil ves tvoj dosedanji trud zaman, in, ko na vsaki daljši hip pomisliš, da ne bo nikoli več tako kot je bilo, se počutiš mehko, leno in se ti nikamor ne ljubi.

Še slabše pa je, ko te tolažijo tisti, ki še niso nikoli vložili toliko svojega časa v to.

Sahara sladkorja

Po dveh mesecih primanjkaja čokolad in drugih za normalno življenje potrebnih sestavin se je le zgodil dan.

Zdanilo se je ob treh zjutraj po morda treh, štirih urah spanja in čez pol ure se je že pričela vožnja … po dnevu tega in onega se je ob pol devetih zvečer primigal čas za večerjo nekje med ozkimi ulicami in še v ožji gostilni.

Ob prihodu so nas na mizi pričakali krožniki in vsak od njih je bil prekrit s tekstilno servieto. Med temi krožniki so bili krožniki z dvema paštetama, za katere se je kmalu izvedelo, da je prva iz jeter in druga iz mortadele, in krožniki s pečenimi bučkami. Nad krožniki sta bila postavljena po dva kozarca, stekelenica penine, steklenica rdečega vina ter steklenica navadne in mineralne vode. Ko so prinesli na žaru popečen kruh in nepekočo omako iz paradižnika in paprike, se je lahko pričelo.

Mazanje mordatele na kruh, odličen okus … mazanje in pomislek na omako, o, ta je še boljša. Jeterne paštete nisem poskusil.

Ko so prinesli obložene kruhke z namazom iz paprike in paradižnikovo mezgo, je bilo potrebno poskusiti tudi to. Bil je dober in zgrabim še enega.

Ko je zmanjkalo kruha, so prinesli novega in za tem še torto oziroma omleto v modelu krožne oblike z paradižnikovo mezgo, kar ni bilo slabo, čeprav nisem ravno ljubitelj jajc.

Nekaj se govori o sladkorju.

Po tem, ko sem še malo pomazal mortadelo na kruh, so pobrali krožnike in pustili kruh ter vilico. Prinesejo ovalen krožnik, v lončkih parmezan ter kozji sir z zapičeno žlico. Čemu to?

Čez nekaj minut najprej prinesejo ovalne krožnike nečesa, kar se imenuje po mestu v katerem sem, vendar tega tu tako ne imenujejo. Prinesejo še ovalne krožnike testenih polnjenih s svežim sirom in tu in tam obvitih v kuhan žajbelj. Na krožnik sem si dal več drugega, saj v meso prvega nimam toliko zaupanja. Ko si z žlico postrgam kozji sir, je bilo tako dobro, da sem vzel še enkrat.

Na krožnikih s hrano je še nekaj ostalo, a nam to ponudijo, in nato vse skupaj odnesejo. Na mizi so ostali kozarci, vse štiri steklenice in dobimo še peto steklenico, steklenico belega vina. 

Prinesejo male krožnike in vrč poln malih žlic in malih vilic. Sedaj se začne.

Prinesejo kremšnito, oziroma nekaj zelo podobnega temu, v obliki torte (okroglo), prinesejo čokoladno torto, prinesejo torto z malinami, prinesejo pekač pudinga s čokoladnim prelivom, prinesejo skledo nekega angleškega biskvita z gozdnimi sadeži, prinesejo skledo mascarpone sira zmešanim z jajci in sladkorjem, prinesejo skledo punč sladoleda in vrč tekoče čokolade za preliv, prinesejo še eno nepoznano belkasto torto s smetano vmes in to je bilo vse.

Premišljevanje, če nisem zaužil že preveč sladkorja.

Ob koncu, nekaj čez enajsto uro, so prnesli še ohlajen limonin liker.

Cena? Vsekakor visoka, ampak še vedno dvomestna v tej valuti.
Za katero mesto torej gre?

Banka časa

Kar ne morem verjeti, kako hitro bo odšlo poletje. Že konec avgusta, a je bil skoraj vsak dan bolj ali manj enak.

Zjutraj po kruh, potem pa zalivanje vrta, predvsem paradižnikov, paprike, fižola in čebule, ampak kljub vročini to ni bilo potrebno narediti vsak dan, saj se je osušila le zgornja plast zemlje, pod njo pa je ostalo še dlje časa vlažno.

Ko že več dni ni bilo dežja, sem zalival tudi travo, a se zalivanja s cevjo, s katero je potrebno v celoti prepotovati precejšno površino, človek po petih ponovitvah ža kar naveliča, a ga po drugi strani žene dejstvo, da želi lepo travo, ki jo vsak teden tudi pokosi, zbere v koš ter odnese na „gnoj,“ kar pomeni območje rastlinskih odpadkov. Kako nikoli ne najdem časa, da si pogledam razna razpršila, kamor bi samo nataknil cev in bi zalivalo brez moje pomoči?

Opazim, da neke rastlince rastejo tudi ob stikih (med robniki in asfaltom, med tlakovcih), in se zopet zadržim nekaj minut, da vse posmukam ven, in tega nihče drug ne počne, saj moti samo mene.

Sredi avgusta so dozorele breskve, ki niso bile tako dobre kot bi sicer lahko bile oziroma sem jedel že boljše, vendar so se vmes le našle okusne in ne preveč grenke. In kako se ve katere bodo dobre? Koščico imajo rdečo in ne rjave, pa tudi na zunaj se ji barve bolj prelivajo.

Zadnji teden so dozorele tudi zgodnje vrste hrušk ter tudi jabolk in ne morem verjeti, da so hruške kljub odsotnosti škropljenja skoraj takšne kot si jih kdo predstavlja v svojem idealu, vendar imajo tu pa tam kakšne dele, katere je potrebno izrezati, ampak okus je odličen.

Sedaj je tega sadja in zelenjave toliko, da se ga komaj dohaja in lahko vsa druga hrana počaka.

Dinastija oprod

Bil je krompir, tam sredi garaže ob zidu. Videti je bil, da je že pognal par centimetrov poganjkov in ker je bil že takšen in nisem vedel, kaj naj z njim, sem ga zakopal nekaj centimetrov v nasuto zemljo, označil njegovo mesto z dvema palčkama, ki sem ju našel v bližini, ter ga zalil. Ko sem ga naslednji dan zopet zalil, sem nanj pozabil, dokler nisem čez en teden na zemlji opazil za dlan visoka stebla z listi in se presenečno spomnil na krompir.

Čeprav je bil posejan v poznem času, mi je všeč, da se je rastlina tako razvila. Tako je videti vsaj zgoraj. Kako bo spodaj, bom videl kasneje.

Manj kot meter stran mu družbo dela bršljan, ki ni povsem navaden oziroma globoko zelen vse do roba listov, temveč proti robu svetlejši, krasen.

Jasa miru

Včasih sem jih gledal v slikanicah, potem sem jih videl tu in tam, morda enkrat ali dvakrat letno, sedaj pa moram celo paziti, da mi ne skočijo, saj jih vidim vsak teden vsaj enkrat.

Včeraj najprej dve srni sredi polj in nato sredi naselja še lisico. Danes samo srno.

Lepota sivine

Tehnika ni nova; orodje, ki jo uporablja, tudi ne; je pa stara vsaj petnajst let, a jo pa uporabljam šele kakšnih deset let. Kot vsaka tehnika, tudi ta ni nikoli dovršena, zato jo je potrebno vsako toliko časa malenkostno izpopolniti. Počasi, a vztrajno si želim, da bi bila tehnika čimbolj neodvisna od mene oziroma bi od mene zahtevala kar je mogoče malo truda. In bi bila konec koncev tudi prenosljiva.

Nekega marca poln naveličanja zaradi dolgoletnega izpopolnjevanja in počasnega napredka sem sklenil tehniko in orodje potisniti iz ustaljenih tirnic na gola tla ter pričel z listanjem po besedilih mojstrov, iz katerih sem počrpal tisto, česar še nisem znal ali česar še nisem imel.

Z razširjenim pogledom sem začnel gneti kose v celoto, kar sem nadaljeval v aprilu in maju. Ko sem že konec maja mislil, da sem končal, sem ugotovil, da sem naredil nekaj več od potrebnega -- nekaj odvečnega, a je bilo kljub temu potrebno narediti še nekaj dodelav, ki so se zavlekle v julij.

Sedaj sem že tako blizu konca, a si moram, tako kot vsakič, določiti konec, čeprav točno vem, da je še nekaj nedokončano. Nastalo je namensko orodje, ki uporablja tehniko …

Tega orodja ni mogoče poimenovati, ker ustrezne besede pač ni, in kogar koli sem prosil, če bi lahko našel čimbolj ustrezno besedo, mi ni znal odgovoriti. V angleščini obstajajo malo bližje besede, vendar še vedno ne opišejo dovolj dobro. Že to, da komu opišeš, kaj počne, vzame nekaj povedi, vendar tega tukaj ne morem razkriti. Lahko le povem, da marsikdo ne bi verjel, kaj kljub svoji ustaljeni zunanji podobi zmore.

Zdaj, ko vem, kaj sem ustvaril ter kakšne prednosti ima, si ne morem več predstavljati življenja brez tega. Ne zdržim in sem besen, če ne dela. Da je moj ego še večji, vsake toliko časa koga vprašam, kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi obstajale te prednosti. Do sedaj sem še vedno dobil odgovor, da bi bilo življenje bolje. Trikrat hura za moj ego. (:

Prav vsak ima možnosti ustvariti kaj takega, le želeti si mora.

Trupla besed

Sedaj, ko je čas toplejših dni, so ljudje po večini bosi.

Ko pogledam svoja stopala sem kljub temu, da imam drugi prst malo ukrivljen navzven, precej srečen, da so ostali prsti normalni, medtem ko ima nekaj ljudi prste stisjene precej skupaj ali pa na njih izbokline; precej znana deformacija pri ženskah je Hallux Valgus.

Rekel bi, da je razlog v obuvalih, ki so v obliki čolnov, ladij ali, še hujše, kanujev, medtem ko že vsak otrok ve in zna narisati stopalo tako, da je to najširše ravno v predelu pred prsti in se ne zoža tako sunkovito kot se nekatera obuvala.

Menda obstajajo ljudje, pri katerih najdebelejši, notranji prst ni najdaljši, ampak izgleda, da proizvedo največ obuval prav za njih.

Izštekani kolač

Ko vsi dnevi izgledajo enako in ko se vsak dan počne enako, sem zdolgočasen.

Nekaterim je vsebina takšnih dnevov všeč oziroma bi najraje vsak dan doživljali eno in isto zgodbo, vendar drugim ni. Ti vsak dan potrebujejo izziv, nekaj novega, drugačnega; skratka nekaj, kar bo v njih samih povzročilo željo, da bi nekaj osvojili, nekaj naredili. Morda zadostoje kak rebus, vendar ne pretežak, da človeka ne odbija; morda opis postopka ali reševanja kakšnega problema ipd., skratka nekaj, iz česar lahko človek črpa ideje in se uči, če mu bo znanje koristilo ali ne.

Podobno kot z dnevi je z ljudmi. Nekateri trosijo ene in iste povedi, vendar jih pustiš, da ob pripovedovanju žarijo, čeprav točno veš, kaj bodo še povedali in kaj bodo pri tem poudarili. K sreči obstajajo tudi takšni ljudje, ki vsak dan povedo nekaj novega in od katerih lahko pričakuješ mnenje, kako raste paradižnik v naravi, v divjini. Morda zaradi šibkejšega stebla bolj vodoravno?

In zato vsak dan veš nekaj več.

Jahta potopa

V petek so me tako lepo izigrali, da so mi z jezika vzeli besedo „ne“ in jim brez glasu prikimal, saj smo vedeli vsi, da druge rešitve oziroma odgovora pač ni.

Zato sedaj berem „Social Media Strategy“ in ugotavljam, da res nisem rojen za to. Kup enih popolnoma nesmiselnih stvari, ki pišejo, kako svet stoji, in končno vidim, čemu ima vsa vsebina čuden priokus. V smernicah je dobesedeno zapisano, naj se slabih stvari ne izpostavlja, in poudarja le dobre.

Zato je sorazmerje podrto in zato lahko že vsak vsaj malo podinteligenten zazna, da v takšnih besedilih nekaj manjka, ampak ljudje se s tem ne obremenjujejo.

Podobno so na drugi strani ljudje, ki postavijo vprašanje zgolj za pridobitev nekega pozitivnega odgovora, za potrditev nečesa. Fuj.

Bodi pripravljen na vsak odgovor.

Zmedeni uzurpator

Najlepše so pesmi z vsebino brez besedila.

André Rieu - Ballade pour Adeline

Zgodbe vetrov

Zdi se mi, da etiketiranje ljudi zveni slabšalno povsem brez razloga. Kdo pravi, da ljudje pripisujejo ljudem zgolj slabe lastnosti. Zakaj ne bi bila vmes še kakšna dobra lastnost, ali pa kar vse dobre? Je pa res, da si človek veliko lažje zapomni slabe stvari kot dobre.

Pojem je za moje pojme zelo ohlapno opredeljen, če sploh je. Jaz si etiketiranje ljudi lahko predstavljam dobesedno; kot navidezen listek s porezanimi robovi, ravno takšne oblike kot tisti, na kateremu je včasih v trgovini pisala cena, in ki je z vrvico ali brez nje navezan ali nalepljen na osebo, ter kot tudi povsem abstraktno: podatki povezani z osebo, čeprav mi je navidezen listek, ki plapola v vetru, veliko bolj všeč.

Na tem listku ni le kup osebnih lastnosti, temveč cel spis, znanje o človeku, ki pa je nažalost omejen s sposobnostjo pomnenja in pozabljanja. Ko se nove stvari dodajajo, se stare pozabljajo. Se pa stvari pozabljajo tudi s časom, povsem samodejno in nenadzorovano. Ker ne poznam dovolj besed ali pa ustrezne besede sploh ne obstajajo, je vsebina precej na široko razpisana.

Obstaja teorija, kjer je etiketiraje povezano z odklonskostjo, kjer naj bi družba odločala o etikah in ne posameznik, ampak po moje je družba premalo strokovna, da bi bila utemeljeno razsodna.

Recimo, da imamo človeka, ki parkira svoj avto čez dva parkirna mesta, saj se boji, da mu bi potniki sosednjih avtomobilov, ki bi nato parkirala levo in desno od njega, z vrati udarili ob njegov avto.

Po eni strani bi se našla velika množica ljudi, ki bi rekla, da je s svojim dejanjem zasedel mesto namenjeno drugemu; po drugi strani pa se bi zbrala množica ljudi, ki se prav tako boji za svoj avto in ki dvomi v pazljivost ljudi in ki bi bila podobnega mnenja kot on. Torej množico A sestavljajo ljudje, ki niso dovolj pazljivi (kar ne pomeni, da so nepazljivi) ter imamo množico B skrbnih ljudi. Ker je množica A večja, bi po teoriji odklonskosti pomenilo, da je množica skrbnih ljudi odklonska, torej je za večino pozitivna stvar negativna.

Dejansko pa je kriv projektant, ki je zrisal premajhna parkirna mesta.

Torej so posameznikove etikete posameznika zgolj mnenja.

Zmedene ohladitve

Rečem: „Genialno,“ ampak ob pol enajstih zvečer sem se ob luči lotil pranja avtomobila, saj mi je bilo dovolj, da se že tri dni odločam, ali ga naj ali ga naj ne in kdaj ga naj operem.

Danes zjutraj si ob pogledu na avtomobil rečem: „genialno, Jaka zares genialno,“ ko ugotovim, da eno steklo avtomobila sploh ni bilo dvigjeno, čeprav se mi je včeraj pred začetkom pranja zdelo, da so bila vsa.

Takoj sem se v glavi začel spraševati, kako česar takega včeraj nisem mogel videti, ter z očmi opazoval madeže, ki so nastali v notranjosti, ko je voda čez noč izhlapela. Najprej sem kar s prstom obkrožil in obrisal stikalo za luč. Nato potipal sedeže; dokaj suhi; potipal še globlje, morda vlažni, ampak zagotovo ne tako mokri, da bi si zmočil hlače.

Pogledam obloge vrat in tam vidim kaplje vode, katere začnem bristati z debelejšimi robci. Tja, kamor ne sežem, začnem spuščati robove robcev, da se bi ti vode napili. Z vrat bi najraje snel oblogo, da bi videl in obrisal tisto, kar je za njo, vendar toliko časa spet nimam. Ukrivil sem samo njen spodnji del, če bi morda kaj priteklo izpod nje, a ni ničesar.

Ker je bil tepih moker le na določenih mestih, sem se začel spraševati, kako je mogoče, da je v avto pri pol dvigjenih steklih (toliko da gre glava skozi) steklo le za kakšen kozarec vode in opazoval udrtine okoli vrat, zaradi katerih je lahko voda stekla naokrog. Na vrata sem gledal tudi od zgoraj navzdol, da bi videl, kam lahko voda sploh pade.

Gromozanska sreča in jasen poduk za naslednjič.

Ko je ponoči zapihalo, sem čisto zares upal na dež. Še dobro, da ga ni bilo.

Prevodna navlaka

Aprilska tretjina tistega, kar ciljajo vsi.

Pogled mimo

Dandanes ima že skoraj vsak nekaj, s čimer lahko zajema fotografije. Lahko je le telefon, morda zračno plovilo s štirimi ali šestimi elisami ali pa kakšna druga malo bolj ali manj priročna zadeva.

Kaj vidim, ko pogledam zgneteno kopico zares od daleč?

Na koncertih, na trgu pred kipom, na mostu nad reko in pred ostalimi turističnimi znamenitostmi se ne zbirajo več le obiskovalci oziroma turisti, temveč narašča delež po moje poimenovanih „obeleževalcev“, ki v zrak molijo svojo napravo in ciljajo, kar pač tam ciljajo vsi in kar je že objavljeno v vsaki turistični zgibanki. Neverjetno, toliko glav in le eno početje; plod pomanjkanja šestintridesete ali štiriindvajsete omejitve.

Čemu mislim, da postaja to njihova najpomembnejša naloga?

Kot prvo, da pokažejo drugim, kje so bili in koga so videli, vendar, ali bi bilo kaj drugače, če bi pokazali posnetek od tisega, ki je bil tam dva metra desno od njih. Zagotovo ne, saj so tam tako ali drugače vsi ciljali isto, pa tudi tisti dva metra desno bi lahko uporabil posnetek nekoga drugega itn. In kot drugo; „ker to počnejo skoraj vsi, zakaj ne bi še mi.“ Res je malo drugi kot, ampak komu to je mar.

Kakšen nesmisel okužbe: nepotrebno podvajanje podatkov brez kakšnega koli kančka ustvarjalnosti oziroma brez dodatne vrednosti. Morda malo kasneje, ko je glavina početja že minila, zamaknejo še barve in ojačajo razmerje med najtemnejšimi in najsvetlejšimi deli.

Tako ob koncu dneva nastane na tisoče novih, a popolnoma ničvrednih umetnin, ko vsak iz svojega nabora ne zna izpostaviti niti ene fotografije ali pa je najbolj ponosen na najbolj zamegleno fotografijo, čeprav bi moral zaradi njene ostrine biti razočaran. Po drugi strani pa vsakodnevno opazujejo tuje umetnine ter oblikujejo svoje mnenje glede na podpise ob sliki ali pod njo, in ne zaradi njene vsebine.

Zato so jim najboljše tiste, katerih avtor ni avtor.

Enajsti okus

Zbere se vas druščina in odidete proti slaščičarni. Tam si vsak naroči kepico svojega okusa, le zate je nimajo. Verjetno si bi kdo mislil, da si izbirčen, zaheven, vendar ali je takšen sklep ustrezen?

Ponovimo zgodbo malo drugače. Zopet se zbere druščina, vendar si tokrat vsak pred odhodom na listek zapiše svoj okus. Ko slaščičar prebere tvoj listek, s pogledom bežno preleti posode in reče, da nima.

Si tokrat še vedno izbirčen, zahteven ali pa ima slaščičarna zgolj slabo ponudbo?

V preostanku leta se zbira druščina in obiskuje slaščičarne po mestu tolikokrat, da vsak izmed njih vsaj enkrat ostane brez željenega okusa. Mar so potem takem vsi iz druščine izbirčni, zahtevni?

Ko slaščičaju zmanjka čokolade, postane izbrična polovica populacije …

Visoki padci

Ko se ti v glavi pojavi pet, deset idej, dvajset nasvetov, ki si jih tako zelo zelo želiš uresničiti oziroma jih upoštevati, razočarano ugotoviš, da zaradi tolikšnega miselnega pritiska ne boš mogel začeti prav ničesar, si mirno želiš odmisliti vse in izbrati le eno stvar, vendar ne zmoreš, kajti vse je preveč prepleteno in povezano.

Zato so trenutno takšni dnevi, ko se ne naredi popolnoma nič.

Jama gramoza

Kdo bi verjel, da sem problem, s katerim se ubadam že nekaj tednov, rešil tako, da sem odstranil svojo rešitev, mojo rešitev, ki naj bi zadevo pohitrila, vendar jo je dejansko upočasnila. A ti šment.

Otok črnih brez

Bil sem že v marsikateri tovarni, resda ne v vsaki, vendar v tu in tam kakšni pa že. Tako kot v avtomobilski je tudi v farmacevtski viden trak oziroma postopek, ki na koncu pripelje do končnega izdelka, ampak, ko si enkrat tam in vidiš vse, končni izdelek in njegovi zasnovalci niso kaj prida več vredni. Grozno bolj te zanima, kdo je bil tisti nekdo, ki je zasnoval, naredil in povezal vse te (morda edinstvene?) tovarniške stroje v neprekinjen ritem, saj se ti zdi, da je moral biti ta nekdo vsaj tridesetkrat bolj sposoben kot vsi zaposleni tam.

Ko pomisliš še, da je moral nekdo opremiti kirurško dvorano, podvomiš v pomembnost poklica kirurga, ki zna dvorano in opremo tam le uporabljati.

Zato si želiš nekoč spoznati tovarno, ki proizvaja tovarne, požreti vse njihovo znanje, ter si sestaviti kakšen takšen stroj, ki ga množica nikoli ne bo imela.

Usahla poplava

V tej množici tujih taktirk ni nič narobe, če se počne nekaj drugega ali ne sledi dosledno.

Absolutnega prav(a) tako ali drugače ni.

Izložba hrepenenja

Arhitekt opazuje, ne modruje.
Se uči, da nekaj dobrega naredi.
Počasi napreduje, ker ga nekaj omejuje.

Sčasoma ugotovi, da si nekaj drugega želi.

Arhitekt si svoj svet gradi,
vmes pa še kakega skadi.
Vse dobro zbira, ostalo prezira.

Arhitektu se svet podira, zaklala ga je sekira.

Njegova najljubša. Sekira seveda.

Izogibanje presenečenja

Servis za avto naj bi trajal eno uro in res je trajal le eno uro, vendar je nastal nov problem. Pozabili so mi namreč povedati, da mora avto po servisu mirovati vsaj še deset ur. K sreči so mi dali nadomestno vozilo, ki je bilo ... večje ... starejše ... mehkejše in po nekaj minutah zapolnjeno s bencinskimi hlapi.

Prvih nekaj kilometrov spoznavanja vozila sem se spraševal, od kod prihaja takšen vonj; dokler nisem za sabo, zadaj za sedežem, opazil „laksarco“ (nahrbtno kosilnico) in se od presenečenja nasmehnil, saj sem poleg drugega vozila odpeljal tudi kosilnico, vendar, čigavo?

„Zagotovo je od ene njihove stranke, ki je imela to vozilo pred mano in je sedaj doma jezna, ker je ne najde.“

Po nekje dveh prehetenih traktorjih in štiridesetih minutah vožnje po okoliških cestah zaradi odsotnosti vinjete in posledičnem izogibanju avtoceste pridem domov in si jo ogledam od bližje. Ne, nihče ni jezen; je kar od avtohiše. (:

Tako je pisalo na njej.

Utrujanje raznolikosti

Morda so ljudje po nekaj desetletih še vedno v predvojnem stanju, kjer bodo od jutrijšnega dne naprej prečepeli po pet dni v kleti.

Tako izgledajo, ko na tekoči trak začnejo zlagati vsebino niti tako praznega vozička. Strmim jim v dno vozička, kdaj pa kdaj pogledam na zvrhan trak ter čakam, da s svojimi nekaj kosi pridem na vrsto.

Krivulja pozabljanja

Odgovor na vprašanje, kaj izgleda kot pokopališče vendar to ni, je: razstavni prostor na trati pred kamnoseškim podjetjem.

Morda.

Vdova pravice

Skratka, v mladosti oziroma v letih okoli številke deset, morda enajst sta prevladovali zvezi besedni zaklad ter splošna razgledanost. Ne vem, koliko tega so si tedaj otroci želeli, vendar so zagotovo večkrat slišali, da jim česa od tega primanjkuje.

Skozi desetletje se ugotovi, da je poleg poznavanja glavnih mest držav še mnogo več stvari, ki bi jih človek lahko vedel, a nažalost tudi ne ve, kaj vse bi moral vedeti, da bi se dokopal do zaklada in razgledanosti.

Morda bi moral poleg držav poznavati še njene veljavne valute, morda še njene sedanje voditelje, njihove družbene ureditve, predvsem pa tudi poimenovanje njihovih prebivalcev, a obnemi, ko se vpraša: „Kako se imenujejo prebivalci Slonokoščene obale?“

Bi moral poznati tudi filme ali le tiste z največ nagradami, njihove režiserje in igralce? Bi moral poznati glasbene skupine, njihove pesmi in člane skupin? Bi moral poznati in prepoznati vse kamnine? Morda le ptice na vrtu? Kaj pa vse zemeljske veke? Bi moral vedeti, kaj se stresa v žrelo plavža, ter vse temperature in produke, ki nastanejo pri destilaciji nafte? Morda bi bilo bolje, če bi znal s prstom pokazati na najsvetlejše zvezde, jih poimenovati ter povedati, kateremu ozvezdju pripada.

Koliko znašajo dimenzije košarkarskega igrišča? Koliko meri razdalja med zgornjim robom teniške mreže in podlago? Katera vera uporablja svetišče ognja? Kdaj se je končala prva svetovna vojna in kdaj je Nemčija napadla Francijo? Koliko znaša druga kozmična hitrost? Kje je najvišje letališče na svetu? Kaj se ponavadi potrosi, da se zniža skisanost zemlje? Čemu imajo nekatere starejše hiše en „vogal“ zaoblen? Zakaj se hrana v „ekonom loncu“ skuha prej? Kateri so uradni jeziki Združenih narodov?

Nato začne brati nekaj drugega in se mu pogled ustavi na lombardnih kreditih, saj ne ve, kaj so to. Sledi barva boraksa, njegova kemijska formula ter višina parapetnega zidu.

Nato človek dojame, da pravzaprav ničesar ne ve, saj za večino vprašanj ne pozna odgovorov, vendar se ne sme razburjati ali biti razočaran. Na svetu je enostavno je preveč znanja in nihče več ne more poznati vsega. Gre zgolj za to, katero znanje je pričakovano na nivoju družbe oziroma v elipsah, v katerih se človek giblje. Ni pa zahtevano.

Zaklad in razgledanost sta samo nedosegljiva, a spodbudna cilja.

Svinčena plat

Morda je kaj skrito zadaj, ampak nekateri ljudje tako težko stojijo, da mislijo le na to, kdaj in kam se bodo spet usedli. Še več, potem, ko že sedijo, jim je težko še vstati.

Čeprav nihče ne pričakuje, da se sedi povsem mirno in nepremično, si morda mislijo, da se stoji le tako: nepremično, na enem mestu in mirno. Ne, stoje se lahko sprehaja, lahko se „tava“ sem in tja, lahko se malo ziblje in razgibava noge, ne pa samo jamra.

Je res tako težko stati?

Planota razsvetlitve

Domiselna popestritev zgornje strani cestne svetilke

Razmišljanje sproščenosti

Najtežja vprašanja so tista, na katera ne znaš odgovoriti ali pa poznaš odgovor, vendar zanj nisi prepričan.

Hrup tišine

Počutim se grozno, ko ne vidim tistega, kar si želim videti; ko ne morem reči tistega, kar želim reči, oziroma, ko ne gre tako, kot sem si načrtal. Če bi bilo tako enkrat ali dvakrat, morda tudi osemkrat, bi bilo lažje, ampak tako je nažalost kar vsakič.

Nisem jezen, samo razočaran sem nad samim sabo, saj sprejmem samo tisto, kar si želim sprejemati.

Miselna gmota

Človek ni samo skupek biokemijskih procesov, celic, tkiv, organov in še marsičesa drugega, podobno sestavljenega iz atomov. Njegova sestava je takšna, da povzroči nastanek nečesa povsem novega, nečesa povsem neoprijemljivega. Nastane občutek zavedanja samega sebega, zmožnost premišljevanja in odločanja.

Ta občutek in zmožnosti se mu zdijo tako edinstvene in neopisljive, da se mu tudi zdi, da ne more biti ponovljiv, ampak, če se bi ustavil, posnel vsako podrobnost svoje atomske zgradbe in jo nato en meter stran brezhibno ustvaril, bi dobil sebe s popolnoma enakim spominom in življenjem.

Zavedanje tako rekoč ni nič drugega kot posledica njegove zgradbe, vendar ali lahko z zavedanjem spreminja svojo zgradbo? Da, do nekega nivoja in le nekatera območja, ki so zgrajena na način, da lahko spremenijo eno plast svoje zgradbe.

Zato sedaj, če bi vzel neke druge elemente, ki se znajo povezovati oziroma si izmenjevati podatke, in jih povezal po načrtu, ki sem ga dobil takrat, ko sem posnel vsako podrobnost človeka, bi ta sestavljanka dobila samozavest. Morda se komu zdi, da je zavedanje te sestavljanke povsem določeno vnaprej, saj je ta v bistvu že sestavljena, vendar je lahko ta zgrajena tako, da se lahko spreminja. Seveda, ne sebe v polnosti, ampak le tisti del, ki je zgrajen tako, da se lahko. Zakaj pa ne?

Na začetku sestavljanja je ta sestavljanka lahko le stroj, ki se odziva na okolje oziroma izvršuje ukaze (vnose), ki so mu zapisani na rolici papirja, ki jo stroj požira vase. Stroj lahko s časom dobiva nove elemente. Ti so mu na začetku dani, nato pa jih je mogoče ustvarjati z že zgrajenim (elementi ustvarjajo nove elemente) in neskončno ustvarjati. Stroj začne prepoznavati nove ukaze, ki mu omogočajo spreminjanje izvrševanja naslednih ukazov. Tako ukazi na rolici papirja niso več neodvisni drug od drugega, temveč je odziv na vsak nasledni ukaz odvisen od predhodnih, zato se ukazi ne izvedejo več točno tako kot je bilo začrtano na začetku.

Stroj je nadgrajen, vendar nepoznanih ukazov še vedno ne zna izvrševati. Še več, ne more poznati niti, kako naj bi jih, niti koliko jih še bo. Lahko le sluti, zato tisti, ki ni nikoli videl, ne bo nikoli občutil kakršnega koli pomanjkanja, čeprav se bo lahko zavedal (od nekega predhodnega ukaza), da je zrela jagoda rdeče barve, vendar mu to ne bo povsem nič koristilo.

Zaradi odzivov preteklosti (navad) je precej težko ali celo nemogoče povrniti prvotne odzive na ukaze, saj bi četudi majhna sprememba močno vplivala na ostale elemente, še posebno na tiste elemente, ki so sestavljeni iz elemenov, katere bi radi povrnili.

Ko elementi začno propadati ali se njihovo število zniža, se začnejo izgubljati sposobnosti, zmožnosti in odzivi. Na koncu pa še zavest.

Površinska mreža za dober občutek moči

Svet je na dnu prepleten z mrežo, na katerem se znajdejo posamezniki, kateri vidijo sebe pred ostalimi. Znotraj prijateljstev in družine imajo šibke vezi, saj jim je najbolj pomembna lastnost fizične posesti (posest najsodobnejšega telefona, najtišjega avtomobila) in takoj za tem pa uspeh samega sebe, potovanja v oddaljene dežele, vedno večja športna aktivnost (fitnes) in lep izgled. Takšni posamezniki sestavljajo današnjo mladino.

Ničesar se jim ne ljubi. So brez ciljev, brez vrednot, brez notranje motiviranosti za učenje ter ne vedo, kaj se dogaja, kaj bi počeli in kaj jim je pomembno v življenju; v življenju, ki izhaja iz miselnosti Hakuna matata (živeti za sedanjost).

Po predavanju psihologije pouka in učenja na Filozofski fakulteti.

To je zaskrbljajoča posledica zahodnega sveta, izkoriščanja priložnosti, razpuščenega nadzora, pohlepa po moči in denarju. Kaj naj družba s takšnimi ljudmi? To je vprašanje mene, po transakcijski analizi velikega Kritičnega Starša. Ne bom kazal s prstom, niti ne pričakujem nikakršnih sprememb; se zgolj zgražano sprašujem, čeprav je to v končni fazi njihov problem, oziroma, če uporabim psihološko pozitivne besede, njihov izziv.

Zato je človekovo povsem pričakovano stanje egoizem, saj vsi najprej pravijo: „Brigaj se zase!“ šele nato „Kaj pa gledaš samo na svojo rit?“ Poslušajte se lepo prosim in se odločite za eno stvar.

Blodnjak poskakovanja

Včasih je bilo tako (tipično otroško), da sem bil navdušen nad ljudmi, ki so znali pomežikniti na obe očesi in morda še premikati ušesa, saj sem od vsega tega znal pomežikniti le na eno oko, a ne vem več na katero.

Hoja proti šoli ali od šole po eni in isti, najverjetneje najkrajši, poti je kljub poskakovanju po robnikih, štetju korakov ali česa drugega, postajala dolgočasna, zato sem kdaj pa kdaj začel zavedno zapirati oči in pri tem ugotovil, da ena veka vedno malenkostno „prehiti“ drugo, in to je bila ravno tista, s katero še nisem znal pomežikniti.

Oči sem med potjo zavedno zapiral le toliko, da se je hitrejša veka začela premikati, druga pa še mirovala, ter dvigoval obrvi. Seveda se hitrejša veka na začetku ni povsem spustila, a sem to ponavaljal nekje dva tedna, dokler nisem dobil občutka samo te veke.

Sedaj lahko zaprem poljubno veko in ne vidim skozi, a se še vedno vidi, da sta veki povezani. Drugače opisati, kako pomežikniti na drugo oko, je precej nemogoče, saj so človeku vsi ti premiki „dani od boga“ in pač zna.

Dogajanje negibnosti

Najbolj tipična poza te dni je ležanje na stolu; z iztegnjenimi nogami, ritjo malo bolj naprej, vratom malenkostno nazaj ter glavo navzdol; s strmenjem v neko točko nekje pod sredino zidu ali kar v prazno.

Rekli bi, da izgledam premišljajoče; čeprav se le sprašujem zakaj. Ne poznam niti približne vsebine vprašanj in odgovorov, saj ta potujejo izza mojega zavedanja, mojega dojemanja in neodvisno od moje volje.

Kasneje se ne morem znebiti občutkov prisotnosti temnozelenih in temnomodrih valovitih plošč, nekakšne kritine pod mano, na kateri se neudobno obračam in potiskam obraz v blazino. Nadaljevanje se pretaka skozi zgodbo sanj, na koncu pa čutim tekoče zrcalo v obliki trikotnika ali trpeza, ki se zadeva ob ličnici in ne more iz mene.

Zakaj (morda) vse to?

Zajel me je val nedoločnosti in spomin je postal nezanesljiv. Ko potujem po točkah spomina, si lahko tisti čas in kraj le še deloma predstavljam, čeprav lahko še vedno rekonstruiram vsako pot. Všeč mi je zmožnost kasnejšega predstavljanja vrtenja okoli objektov iz zraka; le dovolj časa jih moram opazovati, ter zmožnost potovanja po zemljevidu, ki sem ga pogledal nekaj ur nazaj, čeprav me na kraju najbolj zmedejo višinski premiki, ki na ravnem zemljevidu niso vidni.

V mislih so mi ostale takrat težke besede, ki sem si jih naučil s ponavljanjem, kar je trajalo nekaj dni v  tedenu. Ti sta pri biologiji osnovne šole bili micelij ter gastrovaskularna votlina, medtem ko sem si pri nemščini brez težav lahko zapomnil Geschwindigkeitsbegrenzung ter Naturschutzgebiet s črkovanjem vred. Kasneje na fakulteti sem imel težave z izgovorom besed implicitizacija ter intuicionistična, ampak je šlo. Je pa tako, če besedo napišem narobe (na primer so črke zamenjane), se mi takoj „zazdi,“ da je napisana narobe. Popravljam jo, dokler mi ta občutek ne izgine.

Razmikanje let je začelo delati svoje.

Kako vem?

Sanj se zavedam. V sanjah so kraji nepozabljeni in podobe tako resnično popolne, celo govor ljudi je pristen. Tudim se, da bi iz tam se česa zapomnil, na primer besede, ki bi jih lahko tukaj postavil v naslov, a sem jih že pozabil. Sanje se prekinjejo, če sem prepričan, da se stanje ne ujema z resničnostjo, na primer ta kozarec ni (še) razbit.

Zavedam se tudi prehoda med resničnostjo in sanjami, ko lahko prestavim roko, a že „gledam drugo sliko.“ 

Nazaj.

Najslabše so predstave, moji miselni posegi, ko je že ogledan grad v jeseni še zasnežen, vendar ta tam izgleda drugače in ga na primer ne morem fotografirati, tako kot si to želim, saj je sonce na napačni strani, nebo presvetlo. Potem je ena ogromna kopica napačnih povedi: neizrečenih, neustreznih, zarečenih, ki (morda) niso dosegle željenega cilja, moje predstave, in še mnogo drugega.

Ah ja.

Koruzni zrni

Trudil sem se, da bi osvojil novejše razširjene aplikacije za mobilni telefon, a sem vselej prejel občutek manjvrednosti.

Prva na I služi objavljanju slik, v bistvu pa je zadeva precej omejena. Če sem hotel objaviti fotografijo, ki sem jo nekje zunaj ustvaril s (sposobnim) fotoaparatom, sem jo moral obvezno prenesti na telefon, čeprav sem jo vmes že imel na računalniku, in jo potem objaviti iz telefona. Takšen je njihov (poslovni) model. Ustvarjen le za zagrenitev živcev, a tehnično povsem rešljiv.

Mimogrede ko vidim objavljen kakršen koli kolaž osupnem. Meni ni nikoli uspelo kaj takega: združiti skupaj tri ali več slik različnih velikosti z zaobljenimi robovi, jaz znam samo dve, eno ob drugi ali eno nad drugo pa še to samo z „vogali,“ a največkrat sploh ne združujem.

Druga aplikacija na T premore nekaj več, vendar pa tokrat ostanem brez vsebine. Kaj bi povedal. Koga zanima, kaj počnem, kam grem in od kod sem prišel. Vse kar vem, je to, da to pravzaprav nikogar ne zanima; za izjeme pa je tistih nekaj deset znakov bistveno premalo.

Temu se reče zameglitev ozadja, ne pa neki pristopi na dotik.

Oblika kroženja

Ne maram stanja, v katerem sem.

Prvič, prositi moram, da dobim svoje stvari nazaj, ki sem jih posodil, ker sem jim že nekajkrat in da me ne tudi tokrat ne označijo za škrtega. Poleg tega si včasih te stvari delijo še naprej. Ko izposojo stvari odobrim, mi jih ponavadi pomagajo „odnašati“, a jih moram potem vedno sam vlačiti domov, in po cel dan čakati, da lahko pridem ponje oziroma jih iskat. Nekaterih stvari še po več kot petih letih nisem dobil nazaj, nekatere so polomili, za tretje ne vedo, kam so jih založili, namesto četrtih so mi dali neke sedme. Pričakujejo, da bo vsakič zastonj, v žepu pa imajo telefon vreden več, vendar pa nimajo občutka skrbnosti in moram potem doma še vse sčistiti. Mislim si: „Čeprav imate dovolj denarja, si tega ne zaslužite.“

Drugič, zvežem in povežem jim televizijo vredno skoraj tisočaka, potem pa mi za tisto uro, ko vlečem kable v razmetanih pogojih, katerih še sami ne obvladajo, dajo do neprepoznavnosti razstrgan bankovec pet evrov. Mislim si: „Hvala lepa, to je bilo zadnjič. Najdite kakšnega drugega tepca.“

In tretjič, pričakujejo, da jim bom „zrihtal“ čisto vsak klump, ki ga kupijo ali pokvarijo. Mislim si: „Če ste kupili poceni, morate razumeti, da je poceni zaradi nečesa in da ne morete pričakovati čudežev.“

Tudi to se bo končalo. Upam.

Slabši sem kot slaba banka.

Travnik tesnobe

Ko sem se v pogovoru spomnil, da sem nekaj takega že počel, sem premišljeno povedal le toliko, kot sem vedel in kmalu zatem ostal tiho. Vedel sem, kaj in koliko bi moral še povedati, a nisem znal. Prevzel me je občutek pomanjkanja verjetja vase. Zmanjkalo mi je pojma.

Začel sem ga iskati med kupom listja in vmes zagrabil malo bolj zanimiv list, na katerem sem prebral drugi ostavek. Kljub temu, da sem ga nato prebral še trikrat, se njegovi stavki niso povezali. Ni mi bilo niti jasno, kaj sem prebral, niti čemu sem bil jaz tisti, ki je to nejasnost pred petimi leti zapisal. Sramotno, kako sem si sploh upal.

Pogledal sem pripet list in zopet odkril nove nejasnosti, čeprav sem vedel, da mi je bilo to pred petimi leti vsekakor jasno, a se očitno nisem znal (ustrezno) izraziti.

Sedaj ni nič drugače; v glavi je že toliko vsega in nič ne pobegne iz nje. Vsaj tako ne, da bi bilo jasno.

Se bom pa trudil, da bo.

Odmev razuma

Počasi se pomikam iz ekvatorialnega in tropskega podnebja in misli se mi bistrijo. Po treh mesecih kaosa bo potrebno (marsikaj) pospraviti.

Okolje drugačnosti

Hodiš domov.

Pojavi se čas, obdobje, ko se zavedaš, da imaš veliko, morda celo preveč dela; to pa pravzaprav sploh ni tako zelo zahtevno oziroma naporno, temveč je samo sestavljeno iz mnogih malenkosti, ki ji je potrebno pogledati, premisliti in postoriti.

Pomisliš, če si se slučajno uštel o njegovi časovni zahtevnosti in zanj potrebuješ bistveno več časa kot predvidevaš, a ti ovrednotenje te njegove zahtevnosti zopet predstavlja novo delo, zato tudi tega ne nameravaš storiti.

Pomisliš na splošen potek časa in dejstvo, da je še vedno bilo in upaš, da bo tako tudi v prihodnosti. Malo počakaš in, ko v ulici, po kateri stopaš, ni nikogar, ki bi te lahko videl, dobesedno iztegneš jezik, in tako odločno pokažeš, da se ti „fučka“ o vsem. Pomemben je občutek in, da res nikjer ni nikogar, ki bi si pomislil, kako nevzgojen si, če mu kažeš jezik.

Naslednji dan zaživiš brezskrbno. Imaš toliko časa, da odideš v hosto, ki zaradi svoje navidezne razrečitve, ki med debla prinese več svetlobe, izgleda kot kakšen park po daljšem deževju.

Naprej, proti jugu

Nazaj, proti severu

Če jih vsi fotografirajo, tako kot zgoraj, od strani, jim bom od zgoraj!

Nariši nov dan

Kako fajn se je pogovarjati z ljudmi, ki so prepotovali skoraj ves svet: Nova Zelandija, Avstralija, Tajvan, Hong Kong, Južna Koreja, Japonska, Indija, Grčija, Švedska, Kazakstan, Južnoafriška republika, Kolumbija, Argentina, Peru, ZDA, Mehika. In tako doživeto pripovedujejo, kaj se jim je pripetilo potem, ko so se vrnili s svetilnika nad mestom Macao.

Nabiralci prahu

Na police se postavljajo stvari. Najpogosteje se tam znajdejo tiste, ki komu nekaj pomenijo ali ga na nekaj spomnijo, vendar se na police lahko odložijo tudi nepotrebne stvari.

Ena takšna stvar, pripadajoča drugi skupini, je tudi kovanec oziroma žeton za ljubljanski mestni promet, ki je bil kupljen v paru v še vedno rumeni pločevinasti šklatli v Rožni Dolini. Zgodba vredna osemdeset centov pa gre takole.

Bil je dan namenjen meni, da se pozanimam, kako je in kako bo na faksu, in tisti dan sem prišel v Ljubljano, a ne vem več kako. Zagotavljam le, da nisem šel z avtobusom. Po uri ali morda dveh poslušanja na fakulteti, kjer me je zaradi verjetno vključene klime precej zeblo, na katero sem se kasneje tisto leto tudi vpisal, sem sedel pod sončnim dnem na klopci ob dovozni poti dijaškega doma na Viču ter pil sok iz kartonaste embalaže, znotraj prevlečene s slojem aluminja, velikosti litra in pol, ki sem jo kupil v tamkaj najbližji trgovini pred semaforjem. Zagotovo je imel okus po hruškah, manj verjetno marelic.

Poklical sem prijatelja, ki je tisto leto začel študirati, sicer na drugem faksu, in katerega sem spoznal na taboru v Mariboru pred petimi leti. Ta mi je rekel, da je doma v Rožni Dolini, nato pa sem pomislil, kako naj do tja pridem, saj Ljubljane tako natančno še ne poznam, tam pa tudi nisem še bil. Naročil mi je, naj prečkam široko cesto in železniško progo. Ko sem prehodil zebro, sem prečkal cesto, ki je kasneje dobila tržaško ime ter se znašel pred garažami oziroma, točneje, mnogimi temnimi garažnimi vrati. Spet sem ga poklical, da mi je odgovoril, naj pod progo poiščem podhod in res, nasproti garaž, na drugi strani ulice in ravno prav desno, da se ga ni takoj videlo, je bil skrit tunel. Ta je zgledal kot luknja in to tako nizka, da sem se moral prepogniti.

Kako sem od tu naprej sledil ulicam, več ne vem, a sem le prišel do hiše, v kateri je bival. V njej mi je pokazal nekaj prostorov ter nekaj praznih vreč čokolešnika. Ko je pospravil svoje stvari v nahrbtnik, sem mu sledil do prodajnega mesta, kjer je za pultom kupil nekaj študentskih bonov, nato pa še do rumene prodajalne, kjer je kupil in kjer sem tudi jaz kupil dva žetona. Prečkala sva cesto ter počakala na avtobus.

Po odvrženem žetonu se nisva dolgo peljala, ko sva izstopila. Sumim, da sva kar pred Cankarjevim domom, saj sem se še dolgo zatem spraševal, čemu sem porabil en žeton za tako kratko vožnjo, da sva izstopila že na drugem postajališču ter nato relativno dolgo hodila do Emonske kleti, kamor sva šla na kosilo. Jest bi se reklo.

Na mizi sredi delno zasedenega prostora je naročil pico ter povedal, da moraš pri študentskih bonih njihovo uporabo vedno napovedati vnaprej, sicer ob koncu plačaš več. To naj bi poznal iz izkušenj. Tedaj sem pomislil, ali je to zato, ker ti za študentski bon pripada manjša porcija in če ti ne prinesejo ustrezno manjše, plačaš polno ceno po ceniku, ali pa to velja zgolj tu v tej kleti. (Odgovora do zdaj še nisem iskal, saj sem njegov nasvet dosledno upošteval.)

Za domov sva se usedla na vlak, na tisti novejši rdeč siemensov, takoj za vrati zgoraj na desno. Preden je ta začel premikati, se je nama pridružil še nekdo, ki je izgledal tako, da sva ga raje komentirala potiho preko spročil, češ da mu manjka samo že zanka, na katero se bo obesil. Ko naju je ta nekdo zapustil, sem se zagledal skozi okno, on pa v svoj prenosnik ter mi od časa do časa, kaj pokazal. Gneče zaradi informativnega dne ne pomnim.

Pome je na postajo prišla mama, ki se je strinjala, da pelje tudi njega mimogrede domov. Ko ga je med vožnjo vprašala, če je na faksu težko, je ta pritrdil.

Tisto hišo, v kateri je stanoval, so lastniki, še preden sem prišel v Ljubljano, podrli in on še vedno ni zaključil faksa.

Sončni pribežniki

Krokusi in tri vrste zvončkov v jesenskih barvah. Čakam še narcise, potem pa že sončnice. (:

Usklajeno valovanje

Že sedem let nazaj, morda še kakšno leto več, se je v Sloveniji pričel opazovati osvajalni pohod, ki je žrl radijske postaje. Za najbolj požrešnim pohodom so se zvrstili še trije osvajalni pohodi, sicer drugih radijskih postaj. Počasi, a vztrajno, so izginjali tudi precej dobri lokalni programi ter bili nadomeščeni s programi, pretežno enaki za celoto ozemlje.

Nekateri ljudje so jim prisluhnili in kmalu ugotovili, da glasbeni del programa ni najboljši, saj se je ena skladba zavrtela tudi po večkrat dnevno. Ko so svoje ugotovitve začeli deliti naokoli, so se programa oprijeli pridevniki kot so slab, neposlušljiv, neprimeren, dolgočasen, čeprav je bil njihov nočni program neprimerjivo boljši in dejansko vreden poslušanja.

Ljudje so iskali druge programe in našli program namenjen tujcem, kjer je večino programa v angleščini in nemščini. Glasbeni izbor je bil boljši, a je program spet imel slabo stran. Zaradi svoje narave, so bile novice predvajane vsako uro, kar ne bi bilo prav nič narobe, če ne bi bile te vsako uro iste. Vsak je po treh urah poslušanja jasno vedel, kaj bodo ob polni uri zopet povedali. Kako dolgočasno in neizvirno.

Tako sta ljudem ostala le dva radijska programa in sicer prvi in drugi, do sedaj še dobra.