Središče

Še to, ABS je nujno obvezen in zavoji ne dopuščajo pretiravanja s hitrostjo.

Zdi se mi neverjetno, da je minilo že skoraj pet let in pol, odkar sem se zadnjič potikal tod naokoli. Sprašujem se, čemu sem takrat dobesedno hodil v krogu (po poti, ki zaokroži nazaj), in pozabil pogledati, kaj se skriva v njegovem središču. Spominjam se tistega poletja, ki se je počasi spreminjalo v jesen, in takrat je bilo ozračje toplejše, primerno za kratke rokave; sedaj pa se mi je pod nogami udirala skorja.

Kamor koli sem tokrat med hojo pogledal, je bila polomija, dobesedno. Debla dreves so bila prelomljena na pol in sredica je zevala med deloma, ki sta še vedno ostala povezana med seboj. Grdo in neprimerno za objavo kam drugam kot v rubriko posledice morebitnega žleda in rubriko brezčutnih ljudi, ki v gozdu odvžejo svojo posodo, hladilnike in vse ostalo navlako, ki živalim popolnoma nič ne koristi.

Kljub na drevesu pričvrščeni prepovedi približevanja brez podpisa, ki je pred leti ni bilo, sem sledil stopinjam in se premaknil do oboda kroga, kjer sem opazil prve spremembe. Betonski tetraedri so izginili. Takrat jih ni bilo tako malo in za približno tridesetimi ovirami ni ostala praznina, temveč razdejanje podobno tistimu, ki ga za seboj pustijo divji prašiči iskajoči želode. Ne zanima me, kdo jih je ostranil, temveč kje so sedaj.

Jasno sem nadaljeval naravnost proti središču, saj na obodu tako ali drugače že takrat ni bilo ničesar več razen kakšnih salonitk, in za rahlim zavojem k sreči prišel do podzemne garaže. Prepričan sem, da me je ta taktično ustvarjen rahel zavoj takrat zavedel in sedaj vem, kaj sem takrat v lepem in sončnem vremenu zamudil.

Kot ponavadi v takšnih zapuščenih in izropanih objektih ni ničesar razen na tleh nekaj zaoglenelih drv. V stropu so luknje povezane s cevmi, skozi katere prihaja zrak in v tem letnem času nekaj malega svetlobe, čeprav je tudi poleti zaradi zelenja ne more biti kaj dosti več. Poleg garaže je znotaj še ena soba in prostorček verjetno namen sanitarijam. Zaradi črte, ki jo poustvarjajo smreke, si upam reči, da so te bile zasajene ob gradnji.

Morda bi poleti nastale kakšne lepše fotografije, a se po drugi strani ne bi videlo kaj dosti več.

Zdrs dotika

Obožujem vožnjo z avtomobilom po snegu in vsako utripanje rumene luči, ki jo spremlja rezek zvok, pomeni manj veselja zame. Zato mi ostanejo le še kolovozi in razne gozdne ceste, na katerih je hitrost omejena s številom lukenj. Skozi čas vrhnja plast takšne ceste poledeni, kar ustvarja neprijeten zvok podoben drgnjenju plastike (avtomobilskega odbijača) ob asvalt. Zaradi tega se v meni ustvarja želja, da bi stopil ven in se prepričal, koliko sem nad tlemi.

Takoj ko mi ob hoji naokrog avtomobila začene drseti, pomislim, kako dober izdelek so avtomobilske pneumanike. Meni drsi, avtomobilu, ki gre po enaki podlagi, pa ne. Res ne vem, čemu takšna zgaga zaradi nevzdrževanih cest. Gozdno cesto nihče ne pluži in na njej je moč doseči hitrosti, skoraj primerljive hitrostim skozi naselje. Tudi zavorne poti niso nič daljše od tistih na asfaltu. Avto gre kot tank z gosenicami. (:

Uporabljam navadne zimske pneumatike in bi uporabljal še boljše, če vožnja z njimi ne bi bila zakonsko prepovedana. Dve leti nazaj sem pred nakupom zimskih pneumatik pogledal teste nemške avtorevije in si zapisal pet modelov, ki so se najbolje odrezali na ledu, snegu in dežju, potem pa sem kupil tiste z najnovejšim datumom proizvodnje. Ta je zapisan na bočni strani pneumatike v obliki TTLL v vrstici, ki se začne z DOT, kar pomeni, da je bila proizvedena v tednu T leta 20LL. Pneumatika na fotografiji je bila narejena v 30. tednu leta 2003.

Ker zimska pneumatika, tako kot vsak izdelek, zastari, je to zelo pomembno. Če je pričakovana doba pneumatike pet let in če ena pneumatika stane petdeset evrov, potem je lahko tistega, ki jo je dobil za štirideset evrov lahko sram, če so mu prodali nove, čeprav eno leto stare, saj s tem ni ničesar pridobil. Še več, menjati jih bo moral pogosteje in vsaka montaža stane. Tvegano je tudi nakupovanje preko spleta, saj nadzora nad datumom proizvodnje ni, in je mogoče dobiti eno starejšo (novo) in tri novejše.

Četudi ljudje radi varčujejo tam, kjer je tvegano, in zaradi tega posežejo po cenejših pneumatikah, ki pa se večinoma znajdejo na koncu lestvice, obstaja rešitev. Višja pneumatika (debelejši rob) istega modela je cenejša od pneumatike z nižjim robom. Če primeren model M stane sto evrov, ga je moč dobiti za sedemdeset in manj evrov, če se vzame višje z enakim obsegom. Ampak tega ne počnejo, saj menijo, da so nižje pneumatike na avtomobilu lepše.

Naj bo vsaj lep, če ne premičen.

Odsev neskončnosti

Vedno bolj se mi dozdeva, da se radijske postaje raje poslužujejo pogodb (kakršnih koli že), v kateri plačujejo glede na število različnih pesmi. Zato se v enem dnevu ista pesem večkrat zvrsti in po enem tednu pesmi ne prenesem več. Ne zdržim in zamenjam. Včasih je bila takšna postaja samo ena in to tista, ki je v celem dnevu postregla z več dobre glasbe oziroma z največ desetimi različnimi pesmimi, med katerimi so bile nekatere tudi po več mesecih predvajanja še vedno novost.

A kaj ko bo druga radijska postaja prej ali slej zavrtela ravno tisto pesem, zaradi katere sem prestavil. Najde se več deset različnih postaj, a vse so si podobne. Kam je odšla izvirnost in zakaj ne more biti in preživeti ena odklonska postaja, ki se ne bi zgledovala po preostalih in bi vrtela ne tako iztrošne pesmi? Saj ne zahtevam, da se enkrat predvajana pesem nikoli več ne zavrti, ampak zdrava mera pravi, da je od enkrat na mesec do dvakrat ali trikrat na leto povsem dovolj. Seveda eno tretjino dneva prespim in takrat se lahko izživljajo, kolikor jim srce dopusti.

Kdaj pa kdaj želim slišati tudi kaj takega, malenkost drugačnega.

Parni valjak – To ni političan song

Na spletu ni nič kaj drugače. Vrhunska logika samodejnega predvajanja poskrbi, da se po pesmi A vedno zavrti še pesem B. Pogosto pa po pesmi B predlaga še pesem A in krog obupa se sklene. Ne izgleda nič drugega kot sabotaža enega in drugega izvajalca, kdo bo dosegel večje število predvajanj.

Število predvajanj je daleč od kakovosti.

Kovina škodljivcev

Težko z vso gotovostjo za vsako trditev rečem, ali je resnična ali ni, ampak ko vidim oglas, v katerem trdijo, da bronasto vrtno orodje odganja polže, bogati zemljo z redkimi elementi in ima nizek količnik trenja, se lahko primem za glavo.

Saj marsikomu dopustim, da me poskuša prepričati z utemeljevanjem (v oglasu tega ni bilo), ampak da bi bronasto vrtno orodje odganjalo polže? Ne dvomim, da se lahko polža naloži na lopato in odstrani, ampak za kaj takega je dovolj tudi železna lopata. Sama lopata, zapičena v zemljo, pa tudi zlata tega ne bo sposobna; razen če privablja lovce na plemenite kovine, ki sočasno obožujejo tudi polže.

Bogatenje zemlje z redki elementi se bo dogajalo takrat, ko bo jedrska elektrarna delovala na skuto. Nikoli.

Količnik trenja … morda je delo s takšnim orodjem malenkostno lažje, ampak še nobena lopata ni sama izkopala luknje. Veliko raje si bi želel nizek količnik lepenja, da se zemlja orodja ne bi tako oprijemala.

Devalvacija strokovnosti

Včeraj sem po radiju slišal in danes našel članek na temo, kako bodo otroci, ki gredo zdaj v šolo, v poklicih, ki jih še ni. Seveda takšni ne bodo vsi, temveč naj bi jih bilo za okrog tri četrtine. Po mojem mnenju pa je ta trditev v trenutnem stanju šolstva neuresničljiva, saj šolstvo na to še ni prilagojeno. Če se hoče tri četrtine novih poklicev, potem se zagotovo potrebuje tudi tri četrtine novih programov ali pa bodo mnogi odšli v tujino.

Nisem ponosen na to, kako sem zapravil pet let svojega življenja. Sram me je in, če bi lahko izbiral, ne bi izbral tistega, kar sem. Pet let vsakodnevnega obiskovanja fakultete, kjer se na pamet uči tisto, kar je že tako ali drugače zapisano v knjigah. Nikakršne dodane vrednosti, vse je v knjigah, le odpreti jih je treba. Veliko raje bi teh pet let zapravil na samoizobraževanju, samoizpopolnjevanju in na tečajih, ki se komu slišijo čudni, neumni, nesmiselni, nepotrebni, a sem prepričan, da bi mi to prineslo večje zadovoljstvo. Lahko bi se naučil oblikovanja lončenih izdelkov, risanja na steklo, obrezovanja sadnega drevja, pletenja, obdelave lesa, igranja na klavir … skratka raznih uporabnih ročnih spretnosti, zaradi katerih bi lahko vidno opazoval svoje napredovanje in imel še komu kaj pokazati.

Kriva je ljudska miselnost, da se mora vsakdo boriti za diplomo. Ker dobi bitko tudi tisti z najnižjimi ocenami, se mi ne zdi pošteno, da oba prejmeta enako listino. Narediš ali padeš. Dve možnosti, brez povprečja. In kriva so tudi ljudska prepričanja o večvrednosti tistih z listino. Meni je mar. Si, kar si. Lahko si doktor znanost, ampak če nisi sposoben na avtomobilu v treh korakih po navodilih proizvajalca zamenjati žarnico, potem zate res ni pomoči.

Šteje želja, poskus, trud in trma. Dejanja; ne besede.

Še dobro, da sem kolikor toliko poleg učenja našel čas in počel še kaj drugega in da se z lončarstvom še vedno lahko nekoč ukvarjam.

Upanje ni izgubljeno, je pa priložnost. Žal.

Mehkoba zanesljivosti

Približno dvajset let nazaj je skupina drugače mislečih uspela prepričati primerne organe Evropske skupnosti, da so ti po prehodu v novo tisočletje sprejeli direktivo o omejevanju količine nevarnih snovi v izdelkih, poznano po štirih črkah: RoHS, ki jo morajo upoštevati vsi proizvajalci z željo po prodaji v državah Evropske ekonomske skupnosti (EEA) oziroma, če želijo „izdelek postaviti na trg.“

Ker med nevarne snovi uvrščajo tudi svinec, ga je bilo potrebno z nečim zamenjati oziroma razviti drugačne postopke. Pričeli so se kazati prvi učinki, saj so začeli odpovedovati izdelki, katerih zanesljivost je bilo njihovo ime. Ljudje so jim rekli švicarske ure. K sreči je direktiva določala izjeme, kamor sodijo izdelki, ki se uporabljajo v vojaški, letalski ter vesoljski industriji, ter telekomunikacijska in zdravstvena oprema, saj bi kakršna koli odpoved predstavljala neposredno tveganje za človeška življenja.

Poleg svinca so omejevanja deležni tudi kadmij, šestvalentni krom, živo srebro, polibromirani bifenili (PBB) in polibromirani difeniletri (PBDE).

Ker proizvajalci izdelkov in njihovih komponent praviloma ne postavljajo dodatnih proizvodnjih linij za izdelke namenjene izključno drugim trgom (naprimer Severna Amerika), kjer je uporaba svinca dovoljena, bodo tudi izdelki za druga tržišča in tudi dovoljene izjeme za EEA nekoč ustrezale direktivi, saj drugačnih izdelkov s časoma ne bo več na voljo.

Kaj nam je prinesla direktiva?

Zaradi nadomestnih alotropnih snovi, ki pod trinajstimi stopinjami Celzija začenjajo dolgoročno izgubljati svoje prevodne lastnosti, se bodo stvari kvarile hitreje – namesto pričakovanih devet let, bodo v mrazu delovale smo osem let. Stvari pa zaradi postopka izdelave niso več popravljive in jih lahko le zavržemo. Tistim, ki si vsako leto želijo novosti, je za to vseeno; za preostale je nadloga; okolje pa tega noče.

Česa direktiva ne rešuje?

Približno deset kilogramov svinca in njenega sulfata v akumulatorju vsakega avtomobila, živega srebra v sijalkah in njihovih strupenih par, kadmijevega telurida v najcenejših sončnih celicah ter živega srebra v amalgamu, ki ga ljudje s takšnimi plombami vsak dan oblizujejo.

Sedaj vemo, čemu so nekoč pralni stroji delovali več deset let, sedaj pa zadeva crkne.

Presek kuriva

Moje prve fotografije izpred več let so nastajale različno: enkrat jasno, drugič razmazano. Bolj kot so bile jasne in čiste, lepše so mi bile, kajti razmazanih nisem nikoli maral in jih še vedno ne maram, saj takšnega sveta ne vidim. Lepoti sledi trenutek. Pritisk na sprožilec odraža mojo željo po fotografiji. Če jo bi želel ustvariti čez sekundo, bi s pritiskom počakal. Ta dva razloga sta začela moje napredovanje.

Za trenutkom pridejo barve. Te morajo biti čimbolj naravne in obstojne skozi fotografije. To pomeni, da bel papir v senci ne bo bel, vendar če slučajno nanj posveti kakšen žarek, bo na obsijanem mestu ravno tako bel kot bi bil bel na soncu. Zato tudi ta sneg izgleda drugače, čeprav je takšen kot tisti obsijan.

Želje so različne; včasih mi jih uspe uresničiti, naslednjič ne. Želel sem ujeti kapljice, vendar mi ni uspelo, saj so se te v resnici veliko bolj lesketale, kot je vidno na fotografiji.

Dandanes so fotoaparati glede na stanje pred desetimi leti presenetljivo dobri, tudi tisti v telefonih. Slabih fotografij ni veliko. Je pa res, da se fotoaparati sami po sebi poslužujejo določenih tehnik oziroma trikov za doseganje boljših rezultatov. Zaradi tega je zelo težko imeti kakovostne fotografije in je bolje izbirati motive, ki jih ne najdemo v turističnih vodnikih in ki jih večina ne bo lovila vsak dan.

S kasnejšo obdelavo je mogoče fotografijo (po lastnem okusu in psihološko) še izboljšati, vendar marsikdo pretirava in slika postane kičasta. Ker mi kičasto ni všeč, teh znanj nimam, zato sliko le morda obrežem.

Na žalost pa fotografije ne znajo poustvariti vseh občutkov. Še vedno je boljše lastno dožitvetje in gledanje z lastnimi očmi. Nevarnost spolzkih letvic na lestvi je zato zelo težko povzeti. Izgledale bi le namočene.

Na koncu šteje samo vložen trud. Dobra oprema ni potrebna za dobre slike.

Pravila pisanja

Grozno mi je videti vodilne ničle v datumih. Še bolj grozno pa so datumi oblike 4. 01. 2017. Torej nekje stoji ničla, drugje je ni. Po pravopisnih pravilih ta ne bi smela biti nikjer vodilna in za pikami vedno stoji presledek. Grdo mi izgleda zapisovanje časa, pri čemer je število minut nadpisano, četudi je takšen način pravilen, a še dobro, da je tudi zapis s piko med številom ur in številom minut pravilen. V vsakem primeru pa je še najboljše zapis vsega z besedami. Torej, večerja bo šest minut čez dvajseto uro ali ob dvajseti uri in šest minut.

V splošnem se mi zdi, da bi se ljudje lahko bolj trudili in pisali po pravilih. Povsod. Morda vlečemo razvado iz drugih jezikov in iz govorjenih besedil v pisna besedila, ampak meni so pravila všeč, saj zagotavljajo doslednost.

Ogabno! Ta blog ima v datumu vodilno ničlo in tega ne znam popraviti.

Toplina vznemirjenja

Tipično se v dnevih tik pred novim letom vedno prehladim in tokrat sem se prehladil v petek. To je pomenilo, da sem vse naslednje dni preživel na toplem. V soboto sem našel uganko, ki jo je bilo potrebno rešiti do polnoči in ki je prinašala nagrado, vendar ta še ni bila znana. Ker sem zaradi splošnega prednovoletnega vznemirjenja pričakoval nižjo udeležbo potegovalcev za nagrado, sem pričakoval tudi višjo možnost svoje zmage. In res, uspelo mi je.

Popoldne, na novega leta dan, je bila razkrita nagrada, ki mi je prenesla začuden pogled in nato še minuto krohota. Ne poznam še nikogar in še nikjer nisem prebral, da bi kdo prejel kaj takšnega, tako nenavadnega. Ni bila čokolada, ni bila metla in niso bile nogavice. Prejel sem en kilogram poliestra v vrvici na kolutu. Ja točno to. Preračunano to pomeni približno tristo metrov vrvice.

Da bo to leto drugačno, mi je bilo jasno že deset minut po polnoči, ko sem po snemanju ugotovil, da nisem posnel ognjemetov, temveč novoletno drevesce. Zagotovo se sliši nenavadno, ampak razlika je bila le v eni številki. Namesto trideset sem izbral sto osemnajst. Sto osemnajst je slučajno izbrano število, preko katerega se je v splet skoraj šestnajst dni neprekinjeno prenašala živa slika drevesca. V tem času je bilo drevesce deležno preko dvesto ogledov.

Naslednje leto bo bolje.