En dan sem se sprehodil do potočka, kjer sem se v otroštvu veliko igral. Pot se še vedno vije, a so sedaj vse bližnjice med temi zavoji močno zaraščene. Spomnil sem se, da sem nekoč pot sekal tudi skozi gozd, a si tega tokrat nisem mogel predstavljati. Vprašal sem se, če sem morda zgrešil letni čas oziroma če sem se igral samo določen letni čas in ne čez celo leto. Ne vem. Sem že pozabil.
Ko sem se približeval mestu spomina, sem na desni strani začel iskati odprtino oziroma vrata v nekaj podzemnega, kar nisem nikoli vedel, kaj točno je. Verjetno je kakšen zbiralnik za vodo, a bi si lahko sedaj, ko sem starejši in imam več v glavi, pobližje ogledal notrajnost, a je bil dostop do tja prepreden s šavjem, zato še vedno ostaja skrivnost.
Vse, kar je ostalo od preteklosti tega prostora je ton pretakanja vode. Potok je zdaj zaraščen in se gladine sploh ne vidi, ampak to ni tako pomembno.
Pomembnejše je odkritje oziroma dojemanje, da človeka naredi enega in istega zgolj njegov spomin. Če bi se jutri zbudil z drugimi spomini, to ne bi bil več jaz. Moje želje, navade, odzivi so posledice izključno mojega spomina. Na svoje ime se odzivam, ker je moje ime v mojem spominu in nikjer drugje.
