Pot razkošja

Nisem najbolj zadovoljen, vendar pa nisem razočaran, da sem v začetku tedna prekolesaril petintrideset kilometrov z vključenim vzponom za dvesto štirideset metrov. Zaradi spusta zatem po tako uničeni cesti te smeri vsekakor ne bom še nekaj let ponovil. Čez nekaj dni sem prekolesaril še šestdeset kilometrov z manjšim vzponom in z raziskovanjem še nikoli obiskanih krajev.

Način, da prevozim poznane in hkrati neznane kraje mi je sedaj postal všeč, da naslednjič vem, kje ni dobro kolesariti in kje je užitek. Čeprav so ceste v vedno slabšem stanju in se zavedam, da ne bom našel poti neprestanega užitka … razmišljam, če bi ponovno kolesaril tam, kjer že dolgo časa – več let – nisem, a se obenem zavedam, da mi bo to vzelo precej časa. Želim si ponovno prevoziti več kot sto kilometrov v enem kosu …

Sicer kolesarim počasneje kot nekoč, saj se bojim, da bi me kolo zaradi njegove starosti kje pustilo ali me vrglo iz njega. Ne trkam na les, ker nimam te navade, čeprav to početje opažam pri enih in istih ljudeh. Priznam, da prej nisem bil toliko pozoren na to.

Prizma poraza

Če sem se pred desetimi leti spraševal, kaj sem počel pred desetimi leti, imam sedaj enak občutek. Pojma nimam, kaj sem počel pred desetimi leti, torej v letu dvatisoč deset, zagotavljam lahko le to, da sem tokrat še bolj len kot sem bil takrat.

Seveda ni vsaka lenoba enaka drugi lenobi; moja je pač takšna, da si stvari postavim tako nekako, da mi nečesa ni potrebno več početi v prihodnosti. Vseeno mi še vedno prija popoldansko ležanje na hrebuhu in poslušanje glasbe, za katero mi sploh ni pomemben žanr; če med tem vsake toliko časa zapiha veter in vrata občasno udarijo ob podboj je še toliko bolje.

Priznam, da sem lansko leto premalo kolesaril, kar tudi letos pripisujem tako pomanjanju časa kot tudi moji nevolji, ko čas je. Včeraj sem se spravil kolesariti in sem prevozil več kot sem si zadal. Upam, da tako tudi ostane.