Ponovitev odkritja

Ko sem že mislil, da je sedaj moj sijajni čas, saj sem vpleten v mnogo meni zanimivih in nepredvidljivih projektov ter na cestah ni gneče, se je plošča v zadnjih dveh dneh obrnila.

Vse, kar bi lahko šlo narobe, je dejansko šlo narobe. Od napačne dobave, mojega napačnega naročila znotraj neke druge dobave, mojega lažnega upanja zaradi tega petka, današnjega neuspelega zagona, neuspele sestave … se mi je snelo. Če me je kdo poslušal, sem bil to jaz. Bil sem jezen nase zaradi tega in zaradi dopuščanja drugim, da me izkoriščajo. Vedno je tako; že od nekdaj je tako. Vedno za druge naredim bolje, sebi (če sedaj besedno pretiravam) pa ne privoščim ničesar.

Ko sem se pomiril, sem se zamislil pred kaminom, da me je še malo drugače pogrelo … bo dobra šola za naslednjič, če ne bo ponovitve.

Oceani megle

Nisem najboljše volje, čeprav mi je kar smešno, saj sem si na avtomobilu odlomil vratca oziroma pokrov „tanka za gorivo“. To me je prizadelo bolj kot to, da sem danes zavil na hodnik, iz katerega sem v prvi sobi z odprtimi vrati videl vsaj dve osebi v skafandru, nakar sem nadaljeval hitreje dokler nisem tudi v naslednji sobi z odprtimi vrati zopet videl vsaj dve osebi v skafandru in sem se zato zaprl v naslednjo sobo, kjer sem našel družbo brez skafandrov in tam v pogovoru obtičal dvajset minut – toliko, da so se tisti v skafandrih umaknili.

Na sploh me letos, kot še nikoli do sedaj, moti mrak, ki se spusti že pred peto uro popoldne. Ko je ura pol sedmih imam občutek kot da je ta že devet. Ko pa je ura že deset pa mislim, da je ta šele osem.

Abotna konjunktura

Nekoč sem znal pomežikniti na eno oko in zamižati (na obe očesi). Zanimalo me je, kako lahko drugi pomežikajo izmenjajoče na eno in drugo oko …

Potem sem enkrat med hojo v šolo ali morda iz šole nazaj zaznal, da se pri postopku zapiranja (obeh) oči ena veka spusti hitreje kot druga; drugače rečeno, po preteku istega časa je bilo eno oko bolj zaprto kot drugo in to ravno tisto, na katero nisem znal pomežikniti. Nato sem med hojo začel zapirati oči in ravno toliko, da se je „hitrejša“ veka začela spuščati, preostala pa je še vedno bila v izhodiščnem položaju.

To sem takrat ponavljal kar nekaj časa in uspelo mi je tako dobro, da sedaj sploh ne vem več na katero oko takrat nisem znal pomežikniti. (:

Tabla ukrepov

Že drugič sem zapeljal sem v isto luknjo, zato danes nisem najboljše volje, kajti nisem upošteval sebe, ko sem si nekaj tednov nazaj rekel, da moram pri vožnji na tej cesti paziti na točno to luknjo … poleg vseh ostalih, a ne tako globokih.

Že prvič mi ni bilo prijetno, čeprav ta luknja nekaj trenutkov pred samim pripetljajem ni izgledala tako kritična. Tako kot prvič sem si jo tudi sedaj na poti nazaj še enkrat ogledal.

Z razliko od drugih, ki svojo krivdo iščejo v drugih, največkrat povsem neodvisnih oziroma nevpletenih osebah, je to povsem moja krivda. Nisem imel možnosti zaplejati na nasprotni pas, sem pa vsekakor imel možnost ustaviti. Naslednjič bom. Upam, da bom.