Vznemirjena votlina

Kako je noč sploh lahko še temna, če so vidne sence in te padajo ravno tako, kot jih Sonce meče podnevi.

Prebiranje prividov

Pozorno poslušam pridigo pametnih papagajev.
Pravijo pozabimo peščene plaže, petkova popivanja piva pred predorom po pikantni pici, požrtijo pohanih piščancev povaljanih po pasiranem paradižniku, počečkane plakate ponosnih politikov pa prespane popoldneve pred pesjakom.
Pravijo prihaja polarna ploha preko prostrane panonske pokrajne. Potrebujemo poiskati poglavarska pokrivala pa podložene plašče. Pripravimo pecilni prašek, pločevinaste pekače, pomaščene ponve. Pregrejmo polkrožno peč. Pecimo praznične piškote, poln pehar. Prižgimo plin. Pecimo prekajene pečenice. Prižgimo ponarejeno petrolejko, pojmo partizanske pesmi, polomljeni plešimo polko, prezirajmo pereče probleme pa pričakajmo pozno pomlad. Potem pričakamo pripekajoče poletje, posušene pelargonije pa pehtranovo potico.

Ponedejkov ponočnjak.

Smeti splakovanja

December je mesec; prav takšen kot vsak mesec, le zadnji v koledarskem letu, in za ta razlog so krivi tisti, ki so ustvarili sedanji koledar, v katerem mesece poimenujemo tako kot jih, čeprav poznamo tudi namenske slovenske besede.

Torej, ker je ta mesec zadnji mesec v letu, izkoristimo to priliko in se pokesajmo, a pazljivo.

Količina zagrešenih nepravilnosti se lahko spreminja glede na to, kako natančni smo. Naslednji primer je svež, in sicer je nekdo z metlo v roki na vodilih drsnih vrat odkril sivi prah, nakar dobim vprašaje, če sem raztresel cement. Moj odgovor je bil kratek in sicer nikalen, čeprav je točno ta prah tam moja še neočiščena krivda, vendar ne gre za cement temveč za zidno lepilo, npr. za lepljenje stiropora na zidake, omet itn.

Torej imamo v igri tako cement kot tudi prah, a je resničen samo prah. Če bi potrdil svojo krivdo, bi s tem potrdil tudi neresnično dejstvo, da je ta prah cement, zato menim, da sem glede na postavljeno situacijo ravnal prav.

Nadalje se je ugotovilo, da nekaj manjka oziroma da je namesto tega nekaj drugega, sledi vprašanje, kje je tisto nekaj. Moj odgovor je bil zopet popolnoma na mestu, in sicer tam v garaži, vendar nisem povedal razloga, čemu je tam, kajti tega vprašanje ni zahtevalo.

Dva primera sem prišel skozi dokaj čist. Po tej zadnji piki je minilo skoraj dvajset minut in se še nisem spomnil primernega primera. To še ne pomeni, da slabega primera ni, ampak si marsikateri zaslužijo črtico zase.

To bo to, na skrivaj uživam čokolade in potem trdim, da jih ne. Sem spadajo tudi keksi obliti s čokolado, napolitanke, čeprav moram zmanjšati vnos, saj me encimi več ne dohajajo in se mi v ustih čokolada sploh več ne topi. Sramujem se tudi zaradi embalaže, ki postane smet, pa tudi pazim, da se embalaža v košu ni prepogosto vidna.

Še to, že dve leti in dva meseca več ni resnična trditev, da kave ne pijem, ampak se mi je še vedno lažje zlagati kot razlagati spremembo in razloge za to. Kava mi ne pomeni nekaj, kar bi bilo obvezno popiti v dnevu.

Posoda svetosti

Majhen Alojz, po domače Lojze, je dopolnil tri leta, zato sta šla z mamico v mesto, kjer mu je za rojsni dan kupila rumen balon. Lojze ga je ves čas močno držal, da mu ne bi pobegnil pod nebo. Po eni uri sta se napotila domov in sta za to uporabila mestni avtobus, vendar je voznik avtobusa zaradi neprevidnih cestnih soudeležencev bil primoran močno zavreti. Kam je odnesno balon?

Na voljo so tri možnosti: naprej, nazaj ali ostane na mestu. Nažalost ljudje zaznajo, da so takšna vprašanja zvita, saj če ne bi bila, potem se o tem ne bi spraševali. Polovičen odgovor pravi, naprej zagotovo ne; težje vprašanje pa, zakaj ne?

Popustljivo dno

Pečejo me oči, skrajna predela. Najbolj levo in najbolj desno, a mi počasi le postaja bolje in ne bo mi več potrebno odhajati iz postelje na stranišče in v školjko metati po dva sluzasto-vlažna papirčka, ki sem ju odtrgal iz tamkajšne rolice in s katerim si bi pred tem obrisal levo in desno stran okoli nosu, se nato vanja useknil ter se še tolažil, da imam vsaj nos očiščen.

Ti sprehodi so se ponovili, tam deset, štirinajstkrat, in ponavadi kot: tja in nazaj, a občasno tudi: tja, še ne nazaj in spet tja in nazaj, ampak še nikoli si nisem papirja in nekega smetnjaka prinesel bližje.

Dovolj star sem že, da bi ugotovil, čemu se mi to dogaja in zakaj s tako izrazitostjo. Dobro, povod poznam in je neka mešanica hrepenenja, minljivosti ter … morda še česa, ampak zagotovo ne v tolikšnih deležih kot prva dva.

Po eni uri in pol počutja kot grmada dreka, ki ne ve, ali bi ležala ali sedela, mi bo dlje časa bolje. In jutri, jutri se bom lahko že smejal in bil mnenja, kakšen … trapec, neotesanec? sem, da se mi to lahko sploh dogaja. Zdaj pa to najprej dojemi, nato pa še razumi. Čimprej oziroma vsaj do naslednjič, čez eno leto, štiri mesece ali sedemindvajset dni.

Vsaka takšna epizoda težkega doživljanja se vrti okoli enega dejstva, vrednotenja tega ali razdelanega vprašanja; in to se mi dogaja že od otroštva, ko sem začel spati v svoji sobi ter se spraševal, kaj bo, ko bom umrl, kaj bom tedaj čutil, kam bo šel moj jaz, vendar sem takrat odhajal staršem, da so me potolažili. To se ni zgodilo enkrat, to se je dogajalo večkrat, a se sedaj s temi vprašanji ne ubadam.

Tokrat sem razmišljal o …, kar sem združil v stavek, da morje nikoli več ne bo enako. Vse se je začelo dokaj mirno s potovanjem po zemljevidu in iskanju lokacij, kar je moja skoraj dnevna praksa, lahko bi rekel: užitek, ampak potem si že znam pričarati takšno vzdušje, da mi dvigne streho in razgrebe vse dosedaj zbrane smisle daleč po puščavi.

Atomska diplomacija

Ne glede na to, koliko se matram, nisem in še nisem sposoben dojeti, kako deluje baterija. Na tablo so vedno narisali po dve čaši, med katerima je cevkica, iz nje črtica ter napis: elektrolitski ključ, mene pa je najbolj begalo vprašanje, kako zagotovijo, da vsebina te cevke ne uide (se ne izteče) v levo ali desno čašo. Čeprav je ta cevkica shematično prikazana nad čašama, sem (bil) prepričan, da se bo to prej ali slej zgodilo in, če bi jim verjel na besedo, da se to ne, potem bi lahko verjel tudi v gozdne škrate.

To seveda še ni vse, nadalje se zapišejo enačbe; točneje redoks enačbe in urejanje teh sem dojel v manj kot dveh minutah, a se je s prihodom besed kot so oksidant, reducent, oksidacija … začel kaos. Menda so besede med seboj povezane, a meni tako nesmiselno razporejene, da si pomena kljub večdnevnem vtepanju nisem mogel zapomniti. Na koncu sem si pomagal z oso in nepozabnim dejstvom, da je vse zmešano.

Tako prva črka besede OSA, to je O, pomeni oksidant, in druga S, sprejemanje elektronov. Zmešnjava pa temu doda: se reducira in redukcija, postane reduciran, ter: sprejemanje pomeni padanje oksidacijskega števila. To je bilo dovolj.

Ker se je poleg tega tipa enačb pojavilo tudi tedaj novo „agregatno“ stanje (aq), kateremu nisem nikoli priznal suverenosti, dodajam vprašanje v razmislek. Čemu se raztopina škroba v vodi obarva vijolično, če mu dodamo v vodi raztopljen jod?

Svetilka temačnosti

Ta mi je že drugo leto najljubša. (:

Straight No Chaser - The Christmas Can-Can

Dih časa

Že vrsto let čakam in upam na fotografije zgodbe štirih dni srednje šole. Morda jih ne obstaja ravno toliko, kolikor prizorov še pomnim, a bi bil že zadovoljen s koščkom mozaika. Naj mi jih kdo pošlje. To je moja novoletna želja in to so vse moje novoletne želje.

Vem, kje sem bil, kje sem hodil, kaj sem jedel in česa ne, a tudi to, da takrat iz nekega razloga nisem vzel fotoaparata s sabo. Pa tudi fotografij iz telefona tistega leta nimam. Groza.

Poleg teh so nekoč obstajale fotografije naše kemijske raziskovalne ekipe v prvem letniku oziroma edine fotografije, na kateri nosimo bele halje in zaščitna očala. Teh fotografij nima nihče in v to sem prepičan.

Klaviatura kron

Končno sem našel zobno ščetko, ki mi je všeč. Ta mi da izredno dober občutek, saj je ročaj iz enega kosa brez vmesnih pregibov, v katerih se nabira umazanija, in tudi ravno prav velika je, vendar se mi je obrabila. Ker enake ni bilo najti v dveh večjih trgovinah na obrobju mesta, sem šel pogledat še v drugo mesto, kjer sem jo našel in vzel še dve na zalogo.

Nato pa se čez čas v družbi pogovarjamo in izvem, da bi zaradi dlesni moral vzeti mehkejšo ali še mehkejše. Zakaj bi moral? Ker so to nasveti ljudi, ki jih dobro poznam in ki so na tem področju strokovno usposobljeni, in vsekakor niso nastrojeni proti meni s škodoželjem.

Seveda sem bil dolgočasa prepričan, da bi mi bo uspelo zobe umiti le s „trdo štetko,“ saj bom le s to zribal hitro in dovolj temeljito, medtem ko bodo ščetine ostale dlje časa urejene vzporedno.

Med nakupovanjem mehkejše ščetke nisem pričakoval, da bom našel takšno, ki je namenjena ljudem, ki so navajeni na srednje in trde, in sem nato vzel točno to, čeprav mi v primerjavi s prejšno ni všeč, saj ima debelejši ročaj ter ima manjšo (krajšo) glavo.

Pogovor napelje do zobne paste, ki pa je lahko povsem poljubna, vendar je potrebno paziti, da vsebuje fluor kot anion, katerega količina je ponavadi označena kot 1450 ppm. Ker marsikoga morda zanima, zakaj ravno 1450, naj pojasnim, da je to zgornja dovoljena meja vsebnosti te učinkovine, za katero ni potreben recept zobozdravnika. Torej na kratko, na tubi mora pisati 1450, kajti obstajajo tudi zobne paste brez vsebnosti tega. Paste namenjene „beljenju“ in takšne, ki se preveč penijo, se seveda odsvetujejo.

Količina paste na ščetki naj bi bila velikosti grahovega zrna, čeprav nanesem pol manj, a posledic še nisem občutil. Zobje naj bi bili umiti, ko se z jezikom na njih ne čuti več umazanije, čeprav bi rad poznal oziroma preveril še kakšen drug test.

Po ščetkanju je potrebno vsebino znotraj ust izpljuniti. Zob (notranjosti) se ne izpira. Ko pred ogledalom z usti polni sline/paste/pene pomislim, da sem nekoč kot otrok lahko ta gnus pogoltnil, občutim pripravo telesa na bruhanje, ko bi najraje skozlal vso zgodovino. Fuj! Pa še takšno z okusom jagode sem imel.

Zobe se umiva dvakrat dnevno in šele trideset minut po obroku.

Zobna nitka naj bi bila v uporabi. Nekateri jo uporabljajo vsak dan, za druge ne vem … jaz po potrebi, saj imam med zobmi malo večji razmak, zato lahko medzobne prostore očistim s ščetko.

Nitko bi lahko uporabljal pogosteje, vendar je tako težko spremeniti navade.

Nakupovalna terapija

Približuje se čas, katerega si želijo tako (trgovska) podjetja kot tudi posamezniki in ko prvi postane posilen, drugi pa poslušen in nerazsoden.

Skozi leto med ljudmi občutim precej skopušnosti, ko želijo razne popuste, cene brez davka, drugorazredno robo ipd., in to tako izrazito, da sedaj, v tem času, kar in kar ne morem verjeti, kako se ljudje spreobrnejo, kajti čez leto jamrajo, kako nimajo denarja in kako gre vse v maloro, sedaj pa v voziček naložijo toliko, kot da bo jutri vsega konec in pred trgovskimi centri zaparkirajo čisto vsako parkirno mesto, razen tistih namenjenih za invalide, a se tudi na teh pojavi kdo, ki bi rad bil invalid, a to še ni.

Njihovo obnašanje je pogojeno z dejstvom, da nakupovanje oziroma sam namen/namenilnost k nakupovanju človeka osrečuje in sreče primanjkuje ravno v počutju neugodnih mesecih z manj sonca oziroma v dneh, ki postanejo hitro mračna ali meglena, torej pozimi. Na južni polobli je sicer drugače, vendar večina ljudi živi na severni.

Po nakupu se v človeku pojavi še neučakanost, kajti vrhunec nastopi med odpiranjem embalaže, vendar je nadaljevanje jakosti sreče precej negotova. Preproga, ki izgleda čudovito in je človek nanjo ponosen, kmalu ostane samo še preproga, ki jo mora le še čistiti. Podobno je z mobilnimi telefoni, ki vsako leto postajajo zmoglivejši, odpornejši na praske, omogočajo hitrejše povezovanje in vse ostalo, kar se oglašuje, vendar lahko še isti dan po vstavitvi baterije prinesejo nepotrebno nadlogo.

Dovolj mi je njihovih sladkih obljub, če še vedno moram prenašati imenik, slike, programe … in to naj bi počel vsake dve leti, ali celo vsako leto, saj oglašujejo tako, da nam povzročijo potrebo, češ da bomo srečnejši, če si to kupimo. Tudi ljudje, ki znajo tolažiti niso nič drugačni, in takšnega prikrivanja in zavajanja zares ne maram.

Kljub zmdrovanju tistih, ki si so letos že privoščili nov telefon ali kaj osmega ter izgovarjajo samo tisto, kar piše v oglasu, jih je mogoče hitro utišati z vprašanjem, če so si že priskrbeli zimske pneumatike.

Torej, kaj je bolje, si kupiti nov telefon za štiristo evrov ter cincati o nakupu šest let starih zimskih pneumatik za šestdeset evrov ali si kupiti nove pneumatike za dvesto sedemdeset evrov?

Zadnje leto

Drugi december in termometer zunaj kaže več kot trinajst stopinj, in čeprav se to ne sklada z marsičigavimi sanjami o zasneženem mesecu in zasneženi zimi, mi takšno stanje povsem paše, ampak to še ne pomeni, da nimam rad zasneženega stanja.

Tisto, kar zares sovražim, je nihanje temperature okoli ničle oziroma stanje, ko narava ne ve, ali bi ostaja zamrznjena ali odtaljena, zato je vse naokoli krhko, namočeno in blatno. Niti pomisliti nočem, kako trden je takrat občutek tal.