Spomini zanimanja

Morda je najtežje ustvariti neko bližino svojih čustev in razuma, ker gresta vsak svojo pot. Opazil sem, da moje hitrejše odločitve izhajajo iz čustev, preostale, dolgoročne pa imajo ozadje razuma.

Želim razumeti svoja čustva, torej, zakaj so moja takšna kot so, tam v tistem trenutku. Zagotovo je moje telesno najbolj izrazito čustvo, ki ga doživljam z zelo slabim občutkom, strah.

Ko me je strah, se počutim zares slabo in samo premišljujem. Strah me postane, ko izvem, da moja izvedena dejanja niso bila v poljubnem smislu primerna ali pričakovana, in kadar želim udejaniti nekaj, kjer sumim na neuspeh ali zanikanje – dejansko me je strah slabih posledic. Čeprav je bilo slednjega največ pri izpraševanju znanja, kjer sem še skoraj vedno izkazal, se tega straha še vedno ne morem znebiti, čeprav je v drugih primerih občutek povsem enak izpraševanju. Še vedno se počutim enako, tavam sem in tja – hodim sem in tja. Premnogokrat sem taval sem in tja, a sem se nato odločil, da dejanje enostavno pozabim in upam na boljše čase, na primernejšo priložnost, ki sploh ne bo priložnost, ampak bo ponovitev istega scenarija.

Moje igre so vse preveč zrežirane. Iste vzorce opažam znova in znova. Vzorci v bistvu niso moji temveč so vzeti iz obnašanja nekoga drugega in točno vem koga in ne gre za eno in isto osebo, čeprav opažam, da imam največ vzorcev podedovanih od svojih staršev, sicer pa so vzorci primerni okolju, v katerem se nahajam. Ti vzorci vključejo držo, hitrost govora, uporabo besedišča, sestavo stavkov, odziv na okolje, skratka po vsem iskanju vzroka, ne morem verjeti, koliko malo sem jaz še jaz in koliko v meni živijo drugi.

Čustva so moja, odziv oziroma vedenje je podedovano oziroma priučeno. Opazujem druge, kako se na isti sprožilec odzivajo drugače. Osem let nazaj sem storil dve dejanji, ki sta se izkazali kot neustrezni. Pri prvi sem ponovil besede svojih staršev, da se hrane pač ne meče stran. Seveda imam v spominu tudi to, kje se je sedelo in kaj se je jedlo. Drugo dejanje je bila odločitev v istem dnevu za daljšo pot, ki pa izvira iz moje nepokorščine k uporabi avtomobila za krajše razdalje kot nasprotovanje mnenju svojih staršev. Skratka dve stvari, vsaka v svoji smeri povsem narobe. Pa strah? Zagotovo zopet zaradi staršev in njihovih premnogih moralnih pridig. Besedna zveza „moralna pridiga“ ni moja, je bila sposojena letos, ampak ne od staršev, temveč izhaja iz pogovora, da voznik osebnega avtomobila policistu ni dolžan pokazati mesta, kje v avtomobilu ima prvo pomoč, le imeti jo mora v avtomobilu.

Neustreznih trenutkov je bilo tistega leta ogromno: ali sem rekel, česar ne bi smel, ali pa nisem rekel tistega, kar bi lahko rekel. Letos ni nič drugače. En scenarij se predvaja že tri mesece, čeprav so je že lansko leto. Zakaj se ta ponovno vrti? Ker verjamem na besede sogovornice, ki ni moja mama, čeprav se je na njenem drugem primeru izkazalo kot nekaj, čemur ne smem verjeti, a še vedno verjamem.

Potem se takšen podoben scenarij zaradi sprememb okoliščin pretrga in jaz postanem srečen v svoji nesreči. Skratka, dlje časa želim udejanti nekaj, kar ima lahko katastrofalne posledice in če ne udejanim sem tako srečen kot bi bil če bi udejanil brez katastrofalnih posledic. Od kod torej to?

Danes se je zgodilo točno tisto, kar sem predvideval, da se bo, ampak sem pustil, da so se po moje nesposobni izkazali v luči, ker so tako bili želeli. Dal sem jim priložnost in nisem imel slabe vesti, saj so bila moja dejanja razumna in utemeljena. Zakaj torej to počnem?

Opazil sem, da lahko ljudje nimajo iste slike okoliščin in da vključno z mano obsojajo prehitro, kar je tudi razlog, zakaj se toliko bojim posledic. Lahko bi živel drugačno življenje brez scenarija, v katerem bi nastopal kot popolni nepoznavalec in bi spraševal podolgem in počez ali pa bi imel narcistično osebnostno motnjo. Z mano bi ostala le ena vez, da nikoli nisem imel vzornika.

Sem le odsev družbe, v kateri se nahajam.

Ponos ravnodušnosti

Dočakal sem trenutek premika ure in upam, da mi tokrat uspe novo stanje izkoristiti v svoj prid: lažje vstajanje.

Če se bo narava osušila deževja, mi bo naslednji teden dni izgledala čudovito. Te dni moram izkoristi za razvoj čuječnosti, saj sem letos spoznal, da se tako imenuje tisto, kar pogrešam zaradi svoje pretirane odsotnosti in želim biti bolj v stvarnosti.

Kolikor gledam se pot, ki jo ubira večina, nekako ne sklada z mojim načinom življenja, zato mi je ta pot (preko dihanja, razgibavanja na mestu …) izguba časa, kar je verjetno tudi razlog, zakaj je temu tako. Morda sem najbližje temu poleti med poležavanjem v senci in opazovanju gibanja sence, ki jo ustvarja listje na drevesu.

Vonj razuma

Projekt zaključen, vsi izdelki dobavljeni brez dodatnih stroškov – razen dopisovanja in pogovorov. Uspeh.

Večkrat sem kje videl, da ima kdo svoj t.i. „bucket list“ – seznam opravil, ki bi jih rad opravil v življenju … ampak nikoli nisem zasledil ali pričakoval, da bi mi nekdo iz zahvale, ker sem svojo nalogo (nekega drugega projekta) zaključil že v soboto čez noč, želel v nedeljo zjutraj plačati kavo in je zato poskrbel, da se je kavarna odprla predčasno – samo zame. Kav ne pijem, zato je pač pripravila tisto z največ mleka in najmanj kave. To gre na moj seznam s kljukico.

Neizprosna projekcija

Ob pogledu svoje podobe v ogledalu si ne zdim star. Tudi drugi se mi ne zdijo stari — kot da bi se enakomerno starali z mano. Drugačno mnenje nastane, ko pogledam svojo nekdanjo podobo na fotografijah ali vidim ljudji nekdanjih mojih vlog: otroke, dijake, študente.

Po občutku so bila moja najlepša leta starosti okrog osemnajst oziroma devetnajst let in večno bi ostal teh let, četudi bi se moral večno učiti.

Kljub temu čas šviga mimo in postajam odločnejši. Če ocenjujem od ena do pet, delim večinoma skrajni oceni. Postajam občutljivejši na t.i. posploševanje, saj sta naslednja stavka: „Vožnja je bila zabavna“ in „na vožnji mi je bilo zabavno,“ popolnoma različna, saj dvomim, da bi bil lahko nekdo sposoben podati mnenje, ki bi veljalo za vsakogar. Postajam tudi pozornejši, saj opažam, da bi ljudje že kar radi reševali probleme, ki jih še niso zaznali oziroma jih prepoznali. Tu sem se tudi sam našel. Počel bi spremembe, a sem se ustavil, ko sem se vpraševal, čemu sploh bi jih počel.

Ker sem opazil, da so pri sklepanju pomembne okoliščine, se trudim, kolikor toliko je mogoče, podati dovolj podatkov, da si lahko vsi ustvarijo enako sliko. Tudi sam se lahko pri istem primeru odločim različno, morda tudi napačno, če mi ni znanih dovolj podrobnosti.

Pisno izražanje mi je veliko lažje, saj mi omogoča hiter pregled nad že spisanim, hkrati pa lahko dopolnjujem … ustno mi je zato težje. Ker glede na izkušnje opažam, da se prerekanje prične hitreje pri ustnem sporazumevanju, kjer se vpliv „imeti prav“ kmalu meri tudi v glasnosti in (osebnem) zmerjanju, si želim in težim, da bi se vse izvajalo pisno, četudi bi drugi želeli ali hoteli postopati drugače. Poleg tega pisno gradivo služi kot dokaz, kar še posebno cenim.

Jasno to ne pomeni, da je prerekanje na mojem vsakodnevnem sporedu. Pomemben je pristop k reševanju, pri čemer se je potrebno tudi zavedati, da v prvem nizu rešitve morda še ne bo.

Vedenje dejanja

Danes zjutraj, malo čez 6. uro, sem poklical dostavno službo za organizacijo dostave in prejel sporočilo, da začno klice sprejemati po 7. uri, kar sem tudi storil. Ko so mi dostavili še zadnji paket tega naročila, je moj up odplaval po vodi. Manjkajoči izdelek bom naročil ponovno, če mi vrnejo kupnino za neuspelo dostavo ali ne.

Sedaj sem načel čokolado, ki izgleda kot dvestogramska, v bistvu pa je tako tanka, da je poleg tablice še karton, da se tablica ne prelomi.

Polje neresničnosti

Imam pomisleke na bodisi svoj opešan spomin bodisi na dejansko pomanjkanje pristnosti poletja, kot da to sploh ni bilo tako neznosno vroče kot bi lahko bilo. Spomnim se morda dveh toplejših tednov, ko sem se premaknil v prijetnejše okolje … sedaj pogrešam tople dni, saj so mi natikači najljubša obutev zunaj in znotraj hodim bos. Seveda je talno gretje očarljivo, vendar ni nujno.

Kot drugo je zadnja stran telefona nekje nekaj srečala in se razbila. Moj odziv je bil nepričakovano miren – bil sem presenečen, ker vem, da mi ni padel na tla, in nisem uspel ugotoviti, ali poškodba izvira iz moje nerodnosti, zato si tudi ne morem očitati večjo pazljivost. Zaenkrat je najverjetnejši scenarij razbitja spolzenje iz žepa med vožnjo v avtomobilu in trk ob vodilo za pomikanje sedeža. Karkoli že, slišal sem, kdor živi v preteklosti in sedanjosti, ne more živeti v prihodnosti.

In še tretjič. Znotraj sebe tekom popoldneva čutim nemir in ta se odraža v strašanski želji po hrani, po sladkarijah in, ko vsega zmanjka, so dobre tudi hruške.

Pa še četrtič sem brez izrazitih čustev, ker mi pet izdelkov iz Združenega kraljestva dostavljajo že sedem dni, saj so jih uspeli zapakirati v tri kuverte, pri tem so v kuverto številka dva vložili izdelek iz dobavnice kuverte številka tri. Ker so mi na dan prevzema kuverte številka dva pozabili izročiti kuverto številka tri (poslali so jih isti dan in tudi dostava se je izvršila isti dan), močno upam, da bo najdražji izdelek nakupa, ki bi moral biti v kuverti številka dve, v kuverti številka tri. Res mi ni bilo več prijetno to zmedo razlagati v angleščini po telefonu, zato sem se odločil, da počakam kurverto številka tri, pri čemer se moram jutri zjutraj dogovoriti z dostavno službo za ponovno dostavo.

Letos, izgleda tako, nimam sreče z dostavo in temu sem se že prilagodil. Na kitajski izvozni pošti so mi zavrnili tri pošiljke, ki sem si jih poslal domov. Potem sem se dogovarjal s Čehom, saj so mi izgubili pošiljko v protivrednosti okrog petsto petdeset evrov iz ZDA. Po slišanih besedah je bilo njemu najpomembneje, da jim ne bi bilo potrebno plačevati odškodnin zaradi neupoštevanja dobavnih rokov.

Dokler ljudje spremljajo le olimpijske igre, posedajo po gostilnah in si privoščijo nedeljska kosila po dvanajst evrov brez pijače, kjer pojamrajo o kuhinji, da je plinska jeklenka „previsoka za v omarico“ o odškodninah niti ne razmišljajo. Večkrat slišim, da ljudje zahtevajo le svoje pravice, a se ne zavedajo svojih dolžnosti, čeprav v Sloveniji ljudje bolje poznajo „garancijo“ kot pravice izhajajoče iz druge knjige Obligacijskega zakonika, ki se tičejo stvarih napak.

Čeprav se reševanje stvarne napake lahko zavleče do enega meseca in pol, pri čemer je kupcu v najslabšem primeru vrnjena celotna kupnina, se nihče ne sprašuje oziroma se mu ni potrebno spraševati o vloženi energiji in času zaradi reševanja sporov. V industriji je drugače — tam je povečini nadaljno delo odvisno od dobave (pravočasnost, kakovost, količina, …), zato je opravičevanje precej na mestu in dokaj uspešno. Glede na slišane izkušnje drugih se tako reši precej zadreg. Čeha sem zato popolnoma razumel, zagotovil mi je brezplačno ponovno dobavo in bil je slišati vesel, ko sem mu omenil, da je ponovna dobava zame popolnoma sprejemljiva. Prosil me je, naj jim naslednjič ob nepravilnosti oziroma odstopanju spročim takoj, in tega se bom naslednjič tudi držal, čeprav si takšnega dogodka oba ne želiva.

Pa se mi zdijo odškodnine pravi pristop? V tem primeru ne, vendar na splošno da, ker ne vidim razloga nespoštovanja pogodbenih določil. Zakaj bi kdorkoli karkoli sploh podpisal, če to ne bi prineslo karkšnihkoli posledic?

Ne trpi kakršna koli proizvodnja, obtičijo le moji projekti.