Neodvisna navezanost

Kakšen mesec nazaj ali morda dva je večjemu operaterju odpovedalo telekomunikacijsko omrežje in šele takrat sem začutil, koliko smo ljudje pravzaprav navezani na to tehnologijo, čeprav se v celem dnevu želi vzpostaviti le en klic, a takoj v tistemu trenutku. Danes je podobno, vendar ni enako, ker mi en telefon deluje pričakovano, drugi pa ne, čeprav sta pri istemu operaterju. Kot takrat sem pomislil, da bi vzel kakšen paket pri preostalih operaterjih, a kaj, ko me to ne bo odrešilo. Še vedno bom nedosegljiv, saj telefonske številke ne morem tako hitro prenesti.

Zagotovo je danes kriv aparat, vendar imam zopet zapelt: vgrajene kartice so z vsakim desetletjem manjše in menjave med aparati različnih generacij niso enostave, vsaj pot iz manjše v večjo ni lahka. Kot kaže, kartic v naslednji generaciji aparatov sploh ne bo več in bo telefonska številka vezana na telefon.

Danes je zopet takšen dan, da zvezo nujno potrebujem. V preostalih dneh pa telefona sploh ne bi pogrešal. Posledično mi baterija zdrži nadpovprečno dolgo, tudi po 6, 7 dni, a je ta podatek povsem nepomemben, če ne dela po pričakovanjih.

Kolikor sem raziskal, imajo tudi drugi z enakim aparatom enake težave. V vsej tej zgodbi je ena svetla točka. Če telefon vrnem, mi vrnejo točno toliko, kot sem zanj odštel.

Odvečnost bivanja

Danes se počutim nezmožnega, nesposobnega. Napadli so me občutki glavobola, želja po bruhanju in izločanju … zato danes še nisem pojedel ničesar.

Noge me bolijo, najraje bi sedel sklonjen naprej z glavo ob mizo, čeprav ležim in me mrazi po okončinah. Mižim in poslušam Leonarda Cohena.

Pogrešam poletje in odsotnost teh občutkov.

Vrtiljak nasmehov

Danes sem se vprašal, od kod izhaja oziroma čemu velja splošno prepričanje, da mora biti na vsakem bolj ali manj pomembnem dogodku, kot že je kosilo s sorodniki, steklenica oziroma vsaj vrč vina, pa naj bo belo ali rdeče.

To ni moj upor proti vinu, ki bi sledil iz početja, da raje uživam vodo kot vino. Tudi vino pijem, a sem izbirčen. Po okusu sodeč so mi bližje bela, saj so mi ta sladkejša. Vsa suha so mi prekisla. Verjetno se zaradi psihološkega vidika beseda „kislo“ ne uporablja, saj, kdo bi pil kislo vino? Kislo je najverjetneje že pokvarjeno.

Tipično, slovensko, vsak prisega na svoje trte, svoje kletarjenje, pretakanje in posledično hvali svoje vino bolj kot karkoli božjega. Izpade kot, da ne priznava karkoli drugega ali ne želi priznati poraza. Takšno vino se potem poimenuje namizno rdeče vino neznanega porekla, z zauživanjem katerega večina pretirava. Na nivoju besed to zame ni nikakršno uživanje, zgolj goltanje. Užitek bi bil kozarček ali dva vina s poreklom. Tu pa se popije tolikšne količine, da še nisem nikogar spoznal, ki bi popil toliko tekočine zgolj za potešitev svoje žeje.

Kot sam vedno pravim; ni težava v alkoholu, težava je v ponovitvah. Če želi nekdo narediti vtis z količino zaužitega, zadošča prikazati svojo požrešnost z malinovcem. Barva bo enaka, a naj ne bo presenečen, da ne bo posledic.

Tudi pivo pijem, a podobno kot vino, samo izbrano. Tipično, mojega nabora piv nimajo povsod, zato takrat prevladuje sok, a kaj ko tudi meni ljubih sokov nimajo povsod. V vsakem izidu se vsaj konča pri vodi, zato vprašanje, zakaj pijem vodo, ni na mestu. Pravo vprašanje, a ne zame, bi bilo; zakaj imajo tako slabo ponudbo.

Skoraj podobno je s kavo, vendar jo zauživam tako poredko, da si ne zapomnim imena. Vedno povem, da tisto, v kateri je največ mleka. Kava kot kava mi je grenka. Če le bi bila možnost, bi naročil eno izmed tistih nepravih kav. Občasno se mi želja tudi izpolne in takrat je okus neprekosljiv.

Ne pijem vode z okusom in industrijskega jabolčnega soka, saj mi je ta presladek. Izogibam se mešanic različnih sokov. Posebnega okusa mi je hruškin sok, za osvežitev pa se mi blazno prileže razredčen sok črnega ribeza z vodo kakopak.

Sklep. Če se pije, se pije dobro!

In pitje vode namesto vina še nikomur ni škodovalo.

Rima korakov

Ko dojamem, kakšen svet je okrog mene, se počutim zahojeno. Seveda bi lahko cele dni stal s hrbtom obrnjenim proti Soncu in opazoval liste, ki jih veter odnaša s fige, ampak takšno življenje ne prinaša sprememb.

Ljudje raziskujejo in dognanja se obrestujejo v tehnologiji in škoda je tiščati glavo med zidovi. Ko opazim nekaj, opazim še nekaj in tako naprej dokler ne vem več, kje sem začel in kaj sploh hočem. Povsem tipično zame. Če se želim dohiteti, se moram oklesiti in preriniti do zanimivega. Včasih vse opustim. Včasih je to edina pot.

Ko se izobrazim oziroma dojamem, ta zanimivost mine. Ponovno spoznam, da je zanimivost le svetel oziroma izpostavljen blišč nekega dolgotrajnega postopka.

Razočarano veselje

Danes je lep in topel dan in tudi takšen bi lahko bil zame, a mineva že četrti dan mojega prehlada. Šele takšne dni se zavedam, kaj pomeni dobro počutje. To vsekakor niso zamašen nos, žgečkanje v sapniku, glavobol, kašljanje in kihanje. Glas imam spremenjen, a me grlo ne peče. Še dobro, da me ne. Raje bi z glavo namerno udarjal ob traverzo, kot da jo čutim, da me ta buta naravnost nad očmi. Poležavati mi je naporno, raje sedim. Dejansko ne vem, kam bi se dal.

Zdravje bolečine

Poslušam očitke, da po vseh letih nimam ničesar pokazati oziroma da so vsi pred mano. Pa kaj! Zagotovo je krivda moja, a se ne počutim krivega.

Vsekakor sem imel oziroma imam možnost se kosati z drugimi, ampak potem jaz ne bil več jaz. Včeraj, v petek, se je povsod govorilo o odbojki, a sploh nisem vedel, kaj se je dogajalo, saj me zanimajo druge stvari. Težko odgovorim, katere so te druge stvari, saj je ravno to tisto, s čimer se ukvarjam največ. Meni te stvari veliko pomenijo, a mnogi tega ne znajo ovrednotiti in posledično ceniti.

Nekaj sem razmišljal in verjetno je kriv moj pogled; jaz ne požiram ponujenega, jaz iščem ponudbo in, če je ni, jo ustvarim. Ko sem pred časom kupoval prenosni telefon, nisem začel z listanjem med najpogostejšimi, temveč sem si zamislil zahteve in na podlagi teh kupil zopet napačnega. Zakaj zopet napačnega? To je že moj drugi telefon, ki nima več zmogljivosti, ki jo ima prvotni telefon. Odsotnost ni tako boleča, marsikdo nanjo sploh ne pomisli, ampak, če sem na sedanjem (prvem) zdržal tri leta, bom tudi na novem.

Usoda zato morda obstaja.

Na prvem nahrbtniku, katerega sem si kupil za osemnajst let, sem vzljubil zadrgo, saj je bila ta nenormalno večja, in oprtnice, saj so bile te končno prilagojene hrbtu. Pred tem so mi nahrbnike kupovali doma in bolje bi bilo vse knjige nositi v vrečkah, saj je en nahrbtnik celo „šel v barvo“ in obarval robove knjig. Katastrofa. Ker se je ta nahrbnik nažalost razstrgal, sem bil primoran kupiti drugega. Žal se tako velikih zadrg ni dobilo in sem kupil črnega z malo oziroma nekaj rozastimi elementi. Presenečenje je nastalo šele doma, ko sem ga odprl in zagledal, da je znotraj še bolj barvito poseben. Na to seveda nisem bil pozoren in tudi ne ponosen, vendar se nisem jezil, saj tega tako ali drugače nihče ne vidi. Sedaj, ko ta moj (trenutno drugi) nahrbtnik potrebuje zamenjavo, mi je ta barvita notranjost nepomembna. Če bi bilo mogoče, bi vzel enakega, saj še nikoli nisem srečal nikogar z enakim.

Ne vem več, kako sem se tedaj odločal, vendar glede na storjeno sem nad sabo presenečen, da mi je tako dobro uspelo. Seveda mi ni šlo povsod tako dobro, a vzorci mi postajajo vidni. Ne maram sprememb; ko najdem nekaj dobrega, skušam čimdlje ostati na tem.

Sedaj se moram še naučiti nekaj besednih fraz, saj sem premnogo krat preveč neposreden. Morda mi uspe govoriti tako, da najprej izrazim svoje strinjanje s sogovorcem, a nato podam svoje mnenje, ki se morda razlikuje. Zanimajo me odzivi.

Vzhod svobode

Priznam, da se in se mi sedaj stalno nekaj dogaja. Dnevi minevajo kot za šalo in zjutraj se noč že opazno daljša.

Včeraj je dobila koža po dlaneh bele lise, saj se nisem zavedal posledic rokovanja s kemikalijo. Takoj mi je bilo jasno, čemu je ne more kupiti vsak. Izgledalo je kot bela barva vdrta v prstne vtise, a čez pol ure so lise izginile. Čez dan je kemikalija opravila svoje prvo poslanstvo: razbarvanje porumenele plastike. Čaka pa jo naslednja naloga.

Mislim, da ima dan premalo ur zame in tudi premalo za obširno pisanje.

Sistem sedanjosti

Drugi poskus se je končal po nekaj kilometrih, ko je zaradi drugačnega občutka in pogledu navzdol proti zadnjemu kolesu to hipoma izpustilo dušo. Ni mi preostalo drugega, da sem kolo odnesel domov. Najverjetneje je bila kriva dotrajanost materiala. Sedaj me kolo čaka prenovljen.

Pogledal sem tudi za novim, vendar ga ceste niso vredne – so preslabe. Ponuja nekaj več, a ne vsega, kar imam sedaj, zagotovo pa je zanesljivejši.

Ta vikend sem si po mnogo obotavljanjih le postavil dokumentni sistem za domačo rabo, saj je dosedanje obvladovanje dokumentacije začelo postajati anarhično: dokumenti na treh in več mestih, ne nujno najnovejši, razmetani. Zaradi izbire sistema, ki je podoben tistemu, katerega uporabljam že osem let, a je žal javen, prehod ni bil težaven. V dveh dneh sem v sistem uvozil vrsto dokumentov, ki sem jih prenašal iz meseca iz mesec. Povrhu vsega sistem beleži spremembe, zato bom lahko vedel, čemu sem kar koli spremenil. (:

Kot za vsako stvar, sem se tudi tokrat spraševal, čemu se tega nisem lotil že prej …

Dvajset korakov

To ni najboljša hvala, ampak šele danes mi je prvič letos uspelo stopiti na kolo. Lahko rečem, da sem se odrezal nad svojimi pričakovanji. Odločitev je bila hipna in prava, saj sem letos zaradi ene in iste obveznosti omejen s časom; tretjino sobot in nedelj nisem mogel nikamor, podobno je bilo s popoldnevi, čeprav bi lahko šel še kam dlje kot na pošto.

Dobra novica je tudi ta, da imam sedaj en mesec brez omejitev, zato bom lahko nadoknadil nestorjeno, kolikor bo šlo. Zagovoto se ne bo izšlo to z nakupom tiste vreče za sedenje, katero sem si zaželel pred šestimi leti, saj sem izvedel, da so že pred leti prenehali z izdelovanjem izbranega modela. V tej utrujenosti mi bi dobro denil en počitek na hrbtu. Prav zares.

Puščava sedanjosti

Če nastopam v sanjah in za nekoga drugega, ki v njih poda svoje opažanje ali trditev, sebi pravim, da si nečesa takega ne bi nikoli spomnil; ni to protislovje? V tej njegovi, načeloma moji, povedi me je presenetila ena beseda, ki se mi je zaradi točnosti, zadela je torej bistvo, zdela naravnost odlična; nažalost sem le in samo to pozabil. Morda, kot tudi pravijo, se ničesar od tega ni zgodilo, je le zgolj občutek, da se je.

Umazanija čistega

Iskanega predmeta nisem našel naslednji dan, a sem našel povsem enako, vendar različno kovinsko perforirano ploščico in to že na mestu, kamor sem jo nameraval postaviti, česar si še ne znam pojasniti. Proizvajalec je popolnoma enak, le luknjice so večje od pričakovanih. Kakorkoli že, še vedno mislim, da iskana nekje je, samo še najti jo moram …

Že pol leta dnevno uporabljam plastenke za večkratno uporabo, ki so se hipoma in povsod pojavile nekje pred petimi ali sedmimi leti. Imam dve in sta v teh dneh še pred poldnevom prazni. Nekje moram stakniti še tretjo. Morda bi navadna plastenka zadostovala, vendar nekako ne sodi v družbo teh dveh.

Seveda je potrebno te plastenke kljub samo vodi tudi redno čistiti, sicer začnejo oddajati duh. Po zunanjosti se je nabral tudi vodni kamen, kjer se je lahko. Odpada tudi barva … očitno ob razvoju niso pomislili na trajnost, so pa primerneje od steklenic.

Vsake toliko časa opazim večje vreče neke, verjetno bele, snovi, za katero še nisem našel časa, da bi jo preučil. Ta snov se uporablja pri pripravi vode. Tudi za to ne vem, kaj pomeni, je pa tako pripravljena voda obupna za pitje. Dobra je le, če ni ničesar drugega.

Pa vroče mi je, kakopak.

Dovoljena kraja

Končno! Z majem se je poslovilo megleno in deževno ozračje zaradi katerega so zgnile prav skoraj vse češnje. Tu in tam sta preživeli dve na videz užitni, vendar primanjkljaj letošnjih češenj ostaja. Upam na vsaj spodobne jagode.

Pa drugače? Vsakodnevno sem utrujen, veliko stvari in dogodkov gre mimo. Pa kaj!

Danes iščem kovinsko perforirano ploščico, katero sem prinesel v tem letu, a sem jo založil. Takrat seveda nisem vedel, čemu je namenjena, včeraj pa sem dojel in bi jo rad za to uporabil. Vsekakor je nisem odvrgel stran. Vsaj upam.

Um nesposobnosti

Naslednje taktike se poslužujejo gostinci na turističnih območjih. Par se usede na kavo in kasneje ob pogledu na račun dvakrat pogleda v skodelico. Znesek je gromozanski, a gostinec nima slabe vesti. Turista sta, to mi bosta plačala, potem pa mi itak ne bosta več prišla, saj sta vendarle turista.

Nepričakovani načrti

Danes sem med vožnjo pogledal skozi okno in presenečeno opazoval, koliko zelenja je že vsepovsod. Čudil sem se tudi sebi, da tega nisem opazil prej, recimo včeraj, ko sem ravno tako gledal skozi okno. Po moje je vse ozelenelo ravno v tem iztekajočem se tednu.

Prišel je čas za menjavo pneumatik in tudi za učenje na primeru. Zdaj (upajoče) končno vem, da se najprej dvigne „vogal“ avtomobila ravno toliko, da ima pneumatika še stik s podlago ter odtegne vijake. Nato se še dvigne ter odvije vijake. Odvijati se jih mora brez napora, pomaga si z natičnim ključem; to pomeni, da se ga dejansko uporabi, lenoba naj ne bo ovira. Pred izvedbo menjave (in ne sredi te) se vključi parkirno zavoro, saj je tako delo lažje. Kolo se odstrani in namesti drugo. Vijake se z natičnim ključem brez napora vstavi nazaj ter se jih na koncu enakomerno zategne. Kolo se spusti, da to dobi stik s podlago. Ko se vijake z občutkom zategne, se avto dokončno spusti. Postopek se ponovi še trikrat.

Jezen sem nase, saj se mi tega početi res ni ljubilo.

Sledila je vožnja, ki ni trajala več kot dve minuti. Potem sem avto opral in nadaljeval z vožnjo do izbranih krajev. Tam pa sem ugotovil, da sem štiri dni prepozen.

Zopet sem bil jezen nase, saj sem imel dovolj časa.

Potem sem se še malo preveč sprehodil in zato me je že letos drugič sonce „ožgalo.“ Pomislil sem, kako šele bo junija in julija.

V preostanku dneva si je še nekdo upal in me izkoristil za popolnoma brezvezne stvari, potem pa se ta dela dobrega s ponujanjem vsega, kar mu je ostalo od praznika. Raje bi te tri ure preživel drugače, potrošil dva evra za te suhe mesnine v trgovini … ne pa, da se iz stvari trudim ustvarjati čudeže, ker ima ta (za druge) premalo denarja, med mojim delom pa srka gin tonik ter gleda televizijo večjo od stene … medtem ko me obliva pot v prevroči pisarni. Me ne čudi, ko pravi, da ne zaupa delavcem; verjetno tudi oni njim ne.

Ko sem mu pred časom povedal, koliko bi ga to že prišlo in koliko bi ga na koncu vse to stalo, mu je skoraj šlo na jok. Vsota je bila najmanjše možno število na treh mestih. Zahtevam preveč? Sploh, ko je včeraj omenil, da si je v vmesnem času kupil nekaj, kar ga je stalo pol zneska zame, in da gre ta teden za enako vsoto na izlet. Skop človek bi mu upravičeno rekel!

Če samo seštejem potrošene ure, raje ležim. Resnično, na vsake štiri mesece zaslužim dvajset evrov, če samo ležim. Čim kamorkoli grem je strošek. Ni mi težko mimogrede karkoli brezplačno postoriti, problem je, če se to začne ponavljati.

Sem pa tudi razočaran zaradi sebe … jasno, kupujem, med vsemi tudi enake stvari, a sem se, izgleda, preveč zanašal na dosedanje nakupe od tega prodajalca ter ponovno naročil. Šele ta teden sem ugotovil, da sem pri zadnjih treh naročilih prejel napačen izdelek, čeprav sem imel pred vsakim vnovičnem naročilom možnost izdelek preveriti in ob prvi ugotovljeni neskladnji ne bi več naročal. To se mi je zdaj že drugič ponovilo, čeprav se potem nekako že izmažem, ampak priokus ostaja. Z drugimi besedami; najprej slediš markacijam v gozdu, pod sabo vidiš potko, po nekaj sto metrih hoje po potki pa ugotoviš, da so markacije, katerim si sledil, izginile. Znano?

Sedaj bom najprej izdelek preveril in če je ustrezen, ga bom spet naročal.

Salon usode

Občutek, da se pravzaprav ničesar ne dogaja ni niti resničen niti lažen. Dogaja se, vendar se ničesar ne zgodi. Še vsake toliko časa se trudim znebiti čimveč fizičnih stvari, ki se nakopičijo naokrog.

Verjetno je večji problem moja zvedavost, ko v enem tednu želim prebrati in izvedeti čimveč. Ko že najdem odgovor, najdem tudi novo vprašanje in potem se vsebina samo še nalaga. Ob tem pa si vsakič rečem, le kaj sem počel pred leti, da si tega nisem prebral ali tega nisem vedel.

Zaradi tega vsake toliko časa preštevam, koliko vlakov mi je vsa ta leta že odpeljalo. Nekaj si želim (točno vem, kaj si želim), vendar nesrečno ugotovim, da bi moral to narediti že pred sedmimi leti. Takrat bi me to sicer stalo nekaj denarja, ampak včasih je denar drugotnega pomena. Ta se za kozlarije vedno najde.

Našel se je tudi čas, da sem si po dolgem času kupil nekaj majic, saj sem jih sedaj moral dati prati vsak teden; sedaj pa lahko perem vse na tri tedne.

Še vedno si ne morem pojasniti pojava in namena črnih rokavic iz nitrila, ki se vedno pogosteje pojavjajo v medijih pri pripravi hrane. Čemu se zagrabi meso iz rumenkaste polietenske embalaže z rokavicami, s katerimi so pred tem odprli vrata hladilnika, zatem še nož in z njimi potegnili folijo iz embalaže. Packi! Jaz bi najprej odprl hladilnik, odprl embalažo, si šel umit roke, nadel rokavice in nato šele prijel tisto meso.

Sladko razočaranje

Tisto, česar se ljudje ne zavedajo, je tudi to, da z nakupom vrečke oziroma vrečk za smeti dobesedno kupijo smeti. Čemu ne bi smeti spravili v vrečko, katero se že namerava prav tako odvreči stran?

Sicer je od zadnje čistilne akcije minilo že pol leta in naj povem, kako je bilo lansko leto v okviru „Še zadnjič — očistimo Slovenijo 15. 9. 2018.“ Udeleženci so prejeli nove vreče za smeti raznolikih barv in popolnoma nove rokavice. V času še vedno bujnega zelenja so se nekajkrat postavili za fotografiranje, v preostanku dneva pa so pobrali ravno toliko, da niso imeli slabe vesti. Ko bi si ob zaključku vsaj vzeli rokavice domov; ne, vsi so jih odvrgli v zaboj skupaj s koluti neporabljenih vrečk.

In kakšno je stanje letos po nekaj čistilnih akcijah?

Čistilne akcije niso več niti same sebi namen.

Plišasto veselje

To, da bo marca sneg, sem predvideval že v decembru, vendar sem šele v februarju ugotovil, da sem takrat označil prvi teden. Ker sem slednje pozabil, sem skušal zamenjati teden, vendar sem ostal pri svoji prvotni odločitvi. Zaradi tako toplega februarja sem skoraj že obupal nad svojim predvidevanjem.

Sedaj, ko je mesec skoraj mimo lahko rečem, da sem mesec zadel, pričakoval pa sem bistveno več snega — toliko, da bi ta na cesti povzročal preglavice.

Izbrani teden sem nameraval preživeti nekoliko drugače, vendar ni potekalo vse po načrtih. Vmes se je zgodil pustni torek ter nekaj nepredvidljivosti, za kar se je porabilo enkrat več časa. Obisk morja oziroma morske obale je tako odpadel, prav tako tudi vzpon v sredogorje.

Regal skrivnosti

Vsak dan privlečem nekaj novega oziroma uporabljenega in kar naenkrat je bilo povsod vsega. En petek sem tri ure zlagal stvari privlečene tistega dne, da je vsaj malo izgledalo oziroma da je prostor obdržal svoj prvotni namen. Stanje se je ponovno poslabšalo; umikal sem stvari zaradi stvari, tja in nazaj … dokler je bilo še možno. Potem sem okoli stvari hodil kot po visokem snegu, saj je zmanjalo miz in podobnega prostora, tudi skladi stvari so postali previsoki oziroma nerodni, če se je potrebovalo eno stvar iz spodaj. Morda se bere, da je bilo vse „zabasano do vrha, postrani… “ Ne, vse stvari so bile zložene oziroma postavljene tako oziroma na način, da se ni ničesar poškodovalo: obloženo, na mehkem … Temu na splošno posvečam veliko pozornosti.

Te dni sem se lotil pospravljanja stvari na svoje mesto oziroma mesto, kjer bi te sodile. Pogledal sem regal ob steni in začel odstranjevati škatle iz njega. Škatle sem odprl.

Igrače

Da, odprl sem škatlo svojih igrač. Znotraj te je bila pri vrhu škatla legokock, katero sem dvignil, a je spodaj lepilni trak popustil, zato so se te raztresle po vsebujoči škatli in naokrog. Neverjetno kakšni občutki; za vsako kocko sem vedel, kaj je nekoč sestavljala. Videlo se je, katere kocke sem imel najraje v ustih, katere sem odlomil na pol oziroma predelal, da sem jih lahko vstavil na željeno mesto. Spomnil sem se, na katere kocke sem nekoč stopil in katere sem najbolj čuval. Sam pogled in ogromno spominov, en sam pogled (seveda na kocko)!

Posterji

Posterjev nisem nikoli kamorkoli lepil, vedno sem imel shranjene v roli: en znotraj drugega in zopet spomini, čeprav sem jih pogledal le s strani.

Darilne in podobne vrečke

Teh ni veliko, sem pa ob pogledu na vsako točno vedel, kaj sem takrat prinesel domov. Šolsko torbo, copate, pulover …večinoma so papirnate, nekaj jih je polivinilastih.

Vmes sem našel kakšno pozabljeno stvar in razne fotokopije knjig za razna tekmovanja znanja. Listanje teh me je mamilo; naloge so se mi zdele zanime, kar reševal jih bi, čeprav za to ni bilo časa. Ah, ko mi bilo to vsaj tako zanimivo takrat, ko sem jih listal z jasnim, prvotnim namenom.

Vsega tega ne bom vrgel stran, bom še listal, še bo čas za to, čeprav se mi mnenje o šoli ni spremenilo: brez veze, ko bi tisti čas počel druge stvari.

Kolikor toliko se je pospravilo, sicer ne v celoti, ampak vrnilo se je znosno stanje. Pospravljanje ni nekaj, kar se lahko naredi v nekaj deset minutah, vzeti si je potrebno čas, premisliti, kam kaj položiti, in si ta mesta zapomniti, kajti opažam, da ljudje pozabljajo, kaj vse že imajo, zato kupujejo iste stvari. Nimam nič proti, če nakupovanje nanjih deluje blagodejno, ampak …

Prestavljanje oziroma umikanje ni pospravljanje.

Obstoj gibanja

Ta letni čas ni bila zima. Če je pa že bila, je bila premila. Kje je sneg? Morda ga je bilo vsega skupaj za dva tedna, jaz pa sem pričakoval, da se bo obdržal, a se ni. Nekaj je bilo ledu na cesti, a le začasno. Bolj mi je drselo med sobotnim hribolazenjem.

Jutra so hladna in na sebe bi spravil še kakšen kos oblačila, medtem ko so popoldnevi „vroči“ in, kolikor je mogoče, držim v rokama. Bilo bi oziroma zdi se mi oktobersko, če mi hrbtišče dlani ne bi pokalo! Ko se mi komaj zaceli, že imam male ranice.

Sicer pa imam občutek nekakšnega stagniranja na vseh področjih: ne dogaja se ničesar. Politika je ista, tehnologija je ista. Edino ceste so slabše.

Ko si mislim ali ko mi kdo reče, kako je vse slabo, si mislim ali rečem, da ljudje poslušajo radijo Aktual zgolj zato, da vedo, da obstaja še kaj slabšega. Da ne bom pristranski, lahko se zgornje ime zamenja v Center ali Ena.

Nelagodje saj

Zavzemam se za varovanje okolja; manj odpadkov in vsega kar sodi poleg, razen bistroumnih idej preveč zelenih o zmanjševanju izpustov. Motijo jih delci, ki so posledica izgorevanja, zato je avtomobilska industrija v avtomobile izdelane po nekje okrog leta 2008 začela vgrajevati t.i. filter prašnih delcev. Tehnično zadeva deluje in avtomobil za sabo ne kadi več, vendar prej ali slej pride do t.i. zasičenja samega filtra. Pričakovano so tudi to rešili, vendar moj način vožnje ne dovoljuje samodejnega čiščenja. Ker sem vozil preveč lahkotno in umirjeno, se mi je filter zamašil. Čiščenje poteka tako, da avtomobil vbrizgava več goriva, ki ne izgoreva v celoti v samem motorju, temveč kasneje v samem filtru. Pri tem odpadajo nakopičeni trdi delci in za avtomobilom se kadi, smrdi. Res ekološko, ampak očitno so zeleni dosegli svoj osrečujoč svet.

Do neke meje zasičenosti je mogoče filter očistiti v prostem teku (na mestu), vendar sem to mejo presegel, zato sem odpravil na avtocesto, kjer se človek lahko izživi v višjih hitrostih, in skušal z vožnjo vsiliti čiščenje. Po petdesetih kilometrih sem ugotovil, da je stanje filtra še slabše, zato sem samo še upal, da še pridem domov. In sem.

Pomislil sem, da mora biti nekaj narobe z motorjem in potem sem dva dni razstavljal avto. Oblivala me je nesreča, ko sem iz njega odstranjeval dele, da sem lahko prišel do notranjosti. Stvari so se še zapletle, ker sem določene stvari polomil. Kmalu se je ugotovilo, da bi se to prej ali slej pripetilo vsakomur iz tega posla. Čeprav sem pomislil, na skoraj nemogoč podvig, ki bi vključeval odstranitev vseh treh hladilnikov, sem se problema lotil drugače. Zaradi utesnjenosti sem večino dela opravil na slepo, na dotik s samimi konicami prstov in se ob tem nisem spraševal, kako bom stvari sestavil nazaj.

Potem sem zamenjal, kar sem zlomil, in to je bil ključen element. K sreči mi je uspelo vse elemente postaviti nazaj in motor je prišel k sebi. Še ne čisto sestavljen, a z vsemi potrebnimi elementi (npr. luči), sem se zopet odpravil na cesto in spremljal zasičenost. K sreči je začel delež te upadati in to je bil dober znak. Po osemdestih kilometrih neobičajne vožnje v strahu, da lahko zaradi izgorevanja goriva izven motorja zagori avtomobil, je padlo pod mejo. Odlično.

Naslednji dan sem avtomobil sestavil do konca in šel znova na cesto; delež je upadel na pričakovano raven in zdaj sem zopet srečen. (:

Bobnenje svetlobe

Zanimivo mi je brati svoje zapise izpred trinajstih let: „Zelo mrzel petkov večer mi je uspelo prebiti na prostem ob poslušanju nezanimive glasbe, ampak je bilo že toliko lepih trenutkov, da se je izplačalo.“ Kar se od takrat ni spremenilo je to, da je oranžna še vedno moja najljubša barva. Ostalo je tudi to, da si izberem skladbo, ki jo nepresteno poslušam več dni. Tokrat je to Vlado Kreslin - Ptič. Še kar se je nisem naposlušal. So se pa spremenile okolišče; nekako mi ni več do glasne glasbe. Raje imam, če se ji tekom časa spreminja jakost.

Z vsakim novim letom se počutim slabše. Voščenje mi je obremenitev, a je to novo leto bilo srečno; v smislu, da je bilo izmenjanih lepih, a praznih besed čimmanj. Ne razumem, kako ljudje ne razumejo, da bi mi bilo brez vsega tega trušča bolje. Tisti dan, ki sploh ni najdaljša noč v letu, ni nič drugačen od preostalih dni. Primerneje bi bilo proslaviti recimo 29. februar. In, kdo bi si mislil, prvega januarja sem delal. Priznam, raje bi delal, kot prejemal čestitke.

Danes zjutraj sem bil tečen, ker sem moral nekaj nujno postoriti. Stopnja nujnosti je bila enaka tisti prvega januarja, čeprav sem tokrat vedel, kaj moram narediti, a nisem vedel kako. Poleg tega se je v okno zaletavala neka žuželka in tudi mudilo se mi je na pošto. Poklical sem na pomoč, a je telefon izgubil omrežje. Po ponovnem zagonu sem le vzpostavil klic, a je cingljalo v prazno. Za sprositev sem odšel na pošto, čeprav bi odposlal tudi lahko v ponedeljek, in nato začel s prebiranjem navodil. Prebil sem se skoraj do konca, a mi je bil klic vrnjen, hvala, in mi je uspelo. Še enkrat hvala, saj mi brez pomoči ne bi uspelo. Za naslednjič vem.

Sicer pa se letos želim znebiti krame. Soočam se z večno neodločnostjo, če bi mi morda, kdaj kaj prišlo še prav ali bi si to in ono shranil za spomin. Pri tem mi je zanimivo, kako se vse obrne. Kar sem si nekoč močno želel, imam odveč. V splošnem je odgovor: „vsega je preveč in odveč.“

Razkošnja porabe

Po stopnicah sem se vrnil k steni, ob kateri sem pustil servirni voziček. To ni bila ravno stena, saj ni segala do stropa, bila je bolj kakšna pregrada, a vozička ni bilo več tam. Še kar sem zijal v tisto steno, dokler se nisem ozrl naokrog po kuhinji. V bližini sem opazil vozičke, en poleg drugega; vsi bolj kot ne enaki, a k sreči sem na srednji polici svojega vozička opazil svoje stvari in rešen sem bil zagate.

Ampak to ni tako bistveno. Vsak kdaj pa kdaj pomisli na kakšen športni avtomobil, njegov zvok in tako naprej in za pet minut se mu želja uresniči. Vsak je kdaj pa kdaj bil na krovu trajekta in opazoval ogromne dimnike. Tokrat sem imel svojih pet minut in obiskal strojnico in razbohoteno okolico. Vse je za vsaj dve razsežežnosti večje in imel sem to čast, da sem lahko zagnal tisti motor tam. Primerneje bi bilo reči, da sem sprožil zgolj postopek zagona, kajti pritisnil sem samo na gumb, potem pa se je v pol minute zgodilo, kar se je moralo zgoditi in v prostoru je zavladal hrup.

Česar takega nisem pričakoval, okolica se je spremenila v operno dvorano z osmimi gongi na odru. Vsak gong je oddajal zvok večkrat na sekundo in vse skupaj se je slišalo glasneje kot sem si lahko kdaj koli predstavljal. Udarce motorja sem čutil v prsih in moje začetno zanimanje se je spremenilo v neprijeten občutek. Malo sem se še sprehodil naokoli in pogledal tu in tam kakšno stvar, čeprav sem kasneje v popoldnevu ugotovil, da sem spregledal tablico o prostornini motorja. Skratka, ladijski motor se zažene pri motorju in ne pri krmilu.

Kar me je presenetilo je njegova poraba. Takšen majhen motor, sicer velik kot kombi, v prostem teku potroši za dve kurilni sezoni enodružinske hiše na dan. Kaj šele, da bi kaj premikal. Tu govorim o zneskih dvatisoč evrov in več dnevno, jaz pa na bencinskem servisu v dveh tednih potrošim par deset evrov pa se premikam.

Če pomislim, da zamrznjeni osliči iz Argentine na ladji potujejo 35 dni (če ta ladja potuje z desetimi vozli) in da mora ta ladja priti tudi nazaj so zneski ogromni. Težko si je predstavljati onesnaženje okolja! Ideja o prepovedi vatiranih palčk je pri takih razsežnostih butasta. (Za pribor za enkratno uporabo se strinjam.)

Kaj ko bi prepovedali osliče? Pa banane? Oziroma vse, kar potuje po morju.