Ugodje laži

Opazuješ in vidiš, da se ljudje obračajo tako kot piha. Če ne piha in pihajo, boš pihal z njimi? Drugače povedano, če večina govori nesmisel, recimo laž, ti bo sprva čudno, čemu se njihova in tvoja mnenja na povsem logični ravni razlikujejo, vendar kar tri četrtine ljudi prej ko slej popusti in se poistoveti z večino. Še več, njihovo prepričanje vzamejo kar za svoje.

Torej, če v množici večina ljudi gleda gor, navzgor v zrak, boš prej ali slej v zrak pogledal tudi ti, čeprav tam ničesar ni, ampak te je zgolj zanimalo, čemu oni gledajo gor. Če po končani nogometni tekmi večina navijačev ob porazu pravi, da sodnik ni sodil pravično, boš takega mnenja tudi ti, čeprav pravil sploh ne poznaš ali pa si ob sojenju bil z mislimi drugje. Morda? Zagotovo pa si se nekdoč nasmehnil zgolj zato, ker so se nasmehnili drugi, pa ne zaradi tistega, čemu so se prvotno nasmehnili drugi.

Če večina pije kuhano vino, ga boš kmalu pil tudi ti. Poudarek je vseskozi na večini; če bi nekdo pil kuhano vino sredi maja, bi bilo to čudno? Bilo bi zaradi oblikovane skupne zavesti, da se to pije le pozimi. Sicer, lahko vsak pije karkoli želi tako kot si lahko vsak predstavlja karkoli si želi. Morda? Mogoče? Seveda so izjeme, ampak redke.

V splošnem, ljudje ne radi izstopajo oziroma se ne počutijo izstopajoče. Zato je tako.

Kvačkan mir

Zanimivo, vsako leto je tišje; težko bi se odločil, ali je to izraz uravnavanja trga oziroma prepovedi prodajanja petard ali pa je generacija, ki je še pred desetimi leti pokala že v času krepko pred božičem odrastla. Spomnim se, da so nekoč že za polnočnico znali pričarali skoraj novoletno vojno vzdušje, letos pa je ta minila popolnoma brez motenj. Spomnim se tudi, da je nekoč rimska sveča, to je tista palica, ki iz sebe meče barvne rakete, stala sto tolarjev po kosu, sedaj pa stane pol evra, kar ni neka izjemna podražitev. Kaj pa vem, mene to pokanje ni nikoli preveč privlačilo. Kot otroku so mi bile zanimive barve, potem pa se začne vse ponavljati.

Je pa po drugi strani tudi zanimivo, da je postal ves ta čas ob koncu leta potrošniško naravnan. Zaradi vsega tega blišča ljudje mislijo, da morajo kupovati. Imam obutek, da se morajo ljudje zmišljevati, česa še nimajo. Pozabljajo pa na ljudi, njihovo delo, trud.

Med in malina

Srečen sem, ko pomislim, da so se vsa gradbena dela končala takrat, ko so se. Postavek izgleda brezhiben, beton je gladek in ravno takšen, kakršnega si arhitekti predstavljajo, ko pomislijo na „goli beton.“ Sicer sta bila dva dni za tem še dva topla dneva, ki bi jih koristili, če takrat časovno ne bi uspelo.

Čez dva dni je zaspadel sneg, ponoči ob treh je zmanjkalo elektrike in na vsakih nekaj sekund so se začele oglaševati štiri naprave, ki so preklopile na baterije. Izpad je bil predolg in, ker se je videlo, da baterije ne bi zdržale, jih je bilo potrebno izklopiti. Nisem mogel zaspati nazaj. Čez štiri ure je prišla elektrika, a le za hip in večkrat. Izpadi so se nadaljevali v dopoldnevu in se ustavili enkrat popoldan. Baterije so zopet polne.

Most čez Savo je zopet odprt in to je vsekakor primerno prednovoletno darilo, saj ni potrebno več izgubljati po šeset minut in narediti ravno toliko odvečnih kilometrov po obvozu. Nisem jih izgubljal samo jaz, temveč več deset tisoč ljudi. Štirideset tisoč več prevoženih kilometrov dnevno, dnevno porabljenega dva tisoč litrov goriva, zato ker se jim je tako mudilo.

Blog se sedaj bere v meni lepši pisavi. (:

Dodatek masi

Zopet je bilo vreme; dovolj lepo in dovolj toplo, da je naredilo deset mešalcev betona in zabetoniralo podstavek za toplotno črpako. V samo maso se je dodalo vsakič približno ocenjen deciliter ali dva sredstva za hitrejše sušenje ob nizkih temperaturah. Podobno se je dogajalo z gostoto, enkrat sem naredil gostejšo, večkrat redkejšo maso. Kakor koli že, sedaj naj se posuši.

Zadnje sorazmerje

Čemu naj bi bil december veseli?

Dnevna svetloba seže do pete ure popoldne, potem pa je že noč. Temperature so nizke in, če ne sneži, dežuje. Ozračje je pretežno vlažno. Tla postanejo spolzka ali pa se udirajo. Iz dimnikov se nizko kadi, v mestih nastaja smog in po vaseh smrdi po odpadkih, ki jih nekateri sežigajo doma. Koža poka po dlaneh in ustnicah. Zunaj se zato ne more biti, znotraj pa mora biti topleje, kot bi si poleti želeli. Pravi svet?

Popolnoma nič ne nasprotujem, če lučke svetijo že julija in če se ljudje podijo po trgovinah avgusta. Tudi septembra se lahko pije kuhano vino, sicer ne lanskega letnika, ampak zadnjega.

Dišeče sveče! To bi bilo čarobno.

Lahkotno tresenje

Nekako se mi je uspelo sprijazniti s tistim izpred deset dni.

Težko je, če nam nekateri predmeti pomenijo več kot bi ti isti predmeti pomenili nekomu drugemu. Za nas so lahko neprecenljivi, zato nanje pazimo, jih shranjujemo oziroma zbiramo, čeprav je njihova vrednost skoraj nična ali pa jih bi kdo drug že vrgel stran.

Morda bi ljudje živeli drugače, če bi imeli le tiste predmete, ki jim nekaj pomenijo …

Robnik škode

Ah, kako sem jezen nase in hkrati razočaran nad samim sabo, ko naredim kakšno neumnost, ko in ki je ne bi smel oziroma si je ne dopustim. Saj res, da ne more iti vse po planu in da nič ni za večno, ampak zelo težko se sprijaznim s spremembami, izgubami ipd. K sreči se to ne dogaja redno, vendar ko se, sem popolnoma iz sebe.

Dve leti mi je uspelo paziti, kjer koli sem bil, potem pa mi stvar danes pade doma iz rok na robnik in se odkruši. Groza. Ne vem, kaj je huje; to, da sem bil dve leti pazljiv in skrben, ali to, da sedaj stvar ni več taka kot je bila.

Kolikor poznam ljudi bi mi rekli, da se preveč sekiram; to priznam, ampak zaenkrat mi še nihče ni svetoval, kaj naj naredim, da mi bi bilo lažje. Verjetno bom moral le prespati.

Mehka belina

Kaj vse bi nekateri dali, da bi jo v sili dobili, sploh v kakšnih odročnih krajih, naprimer v visokogorju. Rolica papirja je pač obvezna oprema.

Dobri dnevi

Te dni, ko odpada listje z dreves, se pozna, koliko pomembna je sončna svetloba in kako prijetno se ji je nastavljati.

Cvetovi poletja

Končno mi uspelo ujeti neko njivo sončnic v vsem svojem sijaju. (: Kajti lansko leto sem bil prepozen.

Pozdrav jeseni

Ker je bilo napovedano poslabšenje vremena ter se je zvrstilo skoraj dovolj zaporednih sončnih dni, je napočil prvi jesenski triurni sprehod po že znani poti pod izjemno modrim nebom z obilico žarkov. (:

Še mlake oziroma bajčna jezera nepravilnih oblik, kot sem jih poimenoval marca letos.

Eklekticizem razdiranja

Naslednja enačba ni lahka, je pa prelepa in posebna, saj je do rešitve možno priti tudi brez kakršnega koli računanja, samo dovolj lepo ali grdo jo je potrebno pogledati oziroma razumeti, kaj skriva.

Vsa uporabljena števila so znana.

Videz črk

Črke in številke so v bistvu abstrakten pojem in prejmejo obliko šele z izbiro pisave, in dve leti nazaj sem našel meni najlepšo pisavo, ki pripada družini Garamond. Naslov tega bloga tedaj dobi naslednji videz.

Še posebno me je takrat frapiral (moram uporabiti točno to besedo, saj sem njen drugi pomen spoznal šele včeraj) videz številk, ker so nekatere pod- in nadpisane. (:

Kar ne morem se je nagledati.

Cena časa

Čas mi postaja vse dragocenejši … dražji od česarkoli, vendar se mi zdi, da ga zaradi svoje neorganiziranosti veselo razmetavam na vse smeri neba. Najraje bi obstajal v več inkarnacijah, kjer se bi vsaka od njih soočala z nekimi problemi, izzivi, strahovi; osnovni jaz bi pa užival … in zopet metal čas stran.

Zagotovo je krivo staranje, t.i. racionalno razmišljanje, občutek, da je čas omejen, in koneckoncev pred mano še vse življenske faze, skozi katere gre povprečen vsakdo. Če samo pomislim oziroma padem v neko vlogo, pred sabo zagledam velik napis: „Game over!“ Občutim razočaranje. Če zopet pomislim, če bi vstavil kovanec in šel ponovno, potem se novo življenje ne bi kakorkoli drugače izšlo. Lahko bi bilo bolje, ampak bistveno bolje pa ne, kajti do vsakega trenutka je bilo izjemno. (:

Vse pa zagotovo izvira iz moje želje po vsevednosti in oteženega odločanja; nič ni dobro, nič ni slabo, zakaj to, čemu ne. Vse, kar si sedaj želim je šest sončnih dni in šesti dan izlet v hribe. Vem, kam se bo šlo in kje se bo parkiralo, a če se do tja ne bo prišlo, potem bom ostal brez odgovorov.

Zvita vitrina

Opazil sem, da so se v nekaterih župnijah januarski koledniki posodobili in namesto lastnoročnega pisanja začetnic in tekočega leta nad vrata nalepijo kar prednatisnjene nalepke, ki izgledajo kot vinjeta; meni pa je kreda še vedno všeč.

Tveganje pomnenja

Nisem ravno dober v pomnenju števil, še to, kar vem, si zapomim, tako da števila dajem v dvojice ali trojice, odvisno kakšna so števila. Veliko bolje si zapomnim zemljevide. V glavi si lahko predstavljam, kje približno sem, medtem ko se premikam po površju. Še bolje pa si zapomnim poti. Nekateri ljudje sploh ne vedo, kod so šli, kje so šli levo in kje desno, meni pa to ne predstavlja težav, četudi je tema. Seveda morajo biti vsa križišča na videz nekoliko drugačna, sicer bi se v labirintu belih sten brez težav izgubil.

Podobno sem si lahko zapomnil, kje se kaj nahaja na listu papirja, če je ta list v zvezku ali kje drugje, nikoli pa si nisem česar koli podčrtoval ali označeval z svetlo rumenim oziroma svetlo zelenim označevalcem ali si lepil kakšne koli listke, ki nato štrlijo izven. To mi je grdo, sem pa že videl marsikatero pretiravanje, kjer je označeno skoraj vse besedilo. Kje je potem sploh še smisel označevanja?

Vtikači sreče

Menda je vsakdo kdaj prejel kakšno reklamno gradivo, ki ni bilo iz paprija. Nekoč so delili flomastre, svinčnike in leteče diske „frizbije,“ sedaj pa delijo trakove za okrog vratu ter razne USB vtikline. Ljudje so teh vtiklin nenormalno srečni; pomembno je še, da je na njih čimvečje število, toda vredne so le toliko, kolikor so za njih plačali, torej nič. To ugotavljam vedno znova, zato bi jih bilo bolje zavrniti, komu jih podariti kot pa izgubiti podatke.

Na enem je na veliko pisalo dvaintrideset giga, medtem ko na njega nisem mogel spraviti popolnoma ničesar. To je še dobro, saj se je končalo popolnoma na začetku, ko ni bilo še ničesar izgubljenega. Na drugega, oglaševanega kot osem giga, mi je uspelo spraviti pet pesmi, od katerih so se štiri predvajale brez težav, peta pa se je začela predvajati nekje iz sredine. Postopek nalaganja sem ponovil kar nekajkrat in naposled le dosegel, da se je tudi peta skladba začela predvajati od začetka. Ko sem dodal še okoli šestdeset skadb, je pri ponovnem vklopu ostalo dosegljivih samo prvo omenjenih pet skadb; ostale, nove, so bile popolnoma „nevidne.“ Da ne omenjam časa nalaganja skladb; bilo je izredno dolgotrajno. V tretje gre rado in tretja podarjena vtiklina si je zapomnila vse skladbe, čeprav je bilo nalaganje nanjo zopet dolgotrajno.

Če si sedaj predstavljam, da mi kdo posodi svojo podarjeno vtiklino in se mi, prvič, nalaganje zavleče, ali drugič, postane neuspešno, ali tretjič, se to ugotovi šele potem, ko se vrne, potem res raje ponudim nazaj svojo kupljeno vtiklino in upam, da se mi vrne nazaj. Zaenkrat so se še vse.

Podarjene USB vtikline so lahko zahrbtne!

Kandidati resnosti

Zadnja dva tedna sta zaznamovali dve stvari, in sicer deževje ter Evropsko prvenstvo v košarki.

K sreči je to prvenstvo malo bolj evropsko od Lige prvakov in bistveno bolj evropsko od sedanje Evrovizije. Nisem zvest gledalec ničesar od tega, vedno pa me zanima končni rezultat. Čestitke torej, Slovenija postaja na športnem področju vedno boljša ter vedno slabša na pravnem in političnem področju. Kregajo se za mejo in vino, prepirajo se o železniški progi; ničesar ne dosežejo, še vedno pa se prilizujejo ob kakršem koli zmagoslavju (in si prikrito jemljejo zasluge). Vsaj tako je videti.

Seznam prijavljenih za predsedniške kandidate je primeren za soočenja, pokaži kaj znaš, ozitoma oddaje, kamor se prijavi vsakdo, ki bi rad bil slaven in odnesel nekaj več denarja. V ZDA izbirajo med dvema kandidatoma, v Sloveniji se ga bo izbiralo izmed skoraj deset.

Oliver Dragojević - Moj lipi andjele

Turobni dnevi …

Dražba dregljajev

Ne bom gostobeseden, ampak, kolikor sem ugotovil, pri nakupovanju dosežemo vsaj tri faze zadovoljstva. Prvo fazo doživimo, ko izdelek najdemo, položimo v košarico oziroma naročimo; drugo fazo dosežemo, ko je nakup zaključen, plačan. Zadnja faza pa se zgodi, ko izdelek načnemo. Največkrat bi si želeli še četrto fazo; fazo, ko se izdelek dejansko uporablja, toda zadovoljstvo tu ni tako izrazito, zato ljudje za vzdrževanje svojega zadovoljstva kupujejo in kupujejo, kar je usklajeno z moderno potrošniško ekonomijo.

Pri tem plačujejo tudi za stvari, ki jih ne potrebujejo zgolj zaradi lastnih potreb, temveč zgolj za preizkušanje nečesa novega, še nepreizkušenega ali za dokazovanje pred drugimi.

Kar mi gre na živce so čakalne vrste in ljudje, ki ne vedo, kaj si sploh želijo. Ker so ljudje različni, lahko kdo uživa v čakanju v vrsti oziroma v svojem stanju nedoločenosti. Hvala, ker obstajajo dobri ljudje, ki me s tistimi nekaj stvarmi spustijo naprej in mi tako olajšajo muk.

Ker vedno vem po kaj sem prišel, so mi vse lepe ponudbe pri blagajni o drugih stvari odveč. Morda koga premamijo, toda mene ne. Saj vem, tam so te stvari nastavljene v slogu z moderno ekonomijo. V bistvu so vse stvari nastavljene v tem slogu: razporeditev polic, razporeditev izdelkov po policah, odmaknjenost živil daleč stran od blagajn, da se prehodi čimveč trgovine.

Požgano strnišče

Nikoli nimamo dovolj tistega, česar si resnično ne želimo.

Blonde Redhead - For the Damaged Coda

Trener osebnosti

Če se na list papirja ali kam drugam napiše pet celih števil, bodo med temi števili točno tri takšna števila, da je njihova vsota deljiva s tri. Kdo se lahko še tako potrudi in izbira števila, mu ne bo uspelo tega pretentati.

Ni to zanimivo?

Pomembne so malenkosti, ob katerih človek začuti, da le ni vse tako slabo, oziroma malenkosti, ki mu dajo nek notranji zagon. Te malenkosti lahko sploh niso pomembne za večino, zadošča že, če so bistvene za nekoga. Ni pomembno, kaj predstavljajo in v kolikšnem obsegu, zato se jih ne primerja niti se jih ne razglaša. Lahko gre zgolj za peko piškotov, obrezovanje sadnega drevja, ustvarjanje česa iz papirja, pohodništvo, karkoli; skratka nekaj, kar se počne dlje časa, z napredkom in uspešno. Zaradi tega se počutimo bolje.

Gre za neke vrste tekmovanje s samim sabo, kjer se želi biti boljši od svojega včerajšnega jaza.

Z gajbico

Tako se postreže sok.

Leteče mravljišče

Kako zanimivi, nad polji na vsakih nekaj metrov, izgledajo roji nekih žuželk. Vsak roj izgleda kot utvara, kot migetajoča krogla, ki se drži sama zase in se ne spoji oziroma spaja z drugimi kroglami. Verjetno gre za roje letečih mravelj, vendar dopuščam tudi kaj drugega.

Obiskal sem dva kraja, ki sta bila še marca prekrita z odpadki. Na videz so prvega v vmesnem času uspešno sčistili, čeprav je tu in tam še vidno nekaj odpadkov. Pri drugemu pa so postavili tablo, da je odlaganje strogo prepovedano in da se vrši videonadzor. Slednji je verjetno takšen kot na njivah okoli Ljubljane. Torej le napisan.

Marelice

Ne vem, če ljudje na splošno opazijo, da se kdaj pa kdaj oglašuje oziroma prikazuje stvari, ki jih ni ali niso dovoljenje. Resda spodaj nekaj dopišejo, čeprav ne vem, čemu nimajo namena in se ne potrudijo stvari predstaviti takšne kot so. Morda se česa sramujejo ali pa stvari niso tako dobre, da bi jo prikazovali v svoji (nepopolni) resničnosti.

Recimo, že pred leti sem opazil, da se na oglasnih panojih bazenskega kompleksa na fotografiji znajdejo napihljive blazine, te pa so v kopališkem redu prepovedane. Nadalje tudi kakšno stvar prikažejo zrcalno glede na dejanskjo stanje ali pa naredijo kolaž vseh svojih atrakcij, da izgleda kot da je vse ob enem bazenu, pa ni.

Letos sem opazil, da so na embalaži mareličnega soka na vsaki strani narisane precej velike marelice, skoraj v velikosti breskev, to je eno; kot drugo pa pod njimi piše, da se prikazuje predlog za serviranje. Kakšen predlog za serviranje je to?

Krila sanj

Skritih kotičkov ni, so le neobiskani kraji in kraji z nepričakovanimi znamenitostmi,
kot je trup letala.

Okostja preživetja

Suženjstvo samemu sebi, pa ja. Imam kolo, katerega sem pred leti rešil pred smetiščem in kateremu sem nato naročil nove plašče kar iz ZDA, saj primernejših nisem našel nikjer bližje (v Evropi).

Sedaj sameva. Sameva tako kot lansko leto, saj enostavno ne najdem časa zanj; kriv pa je tudi avto. Kolo moram pred vsako uporabo pregledati in to vzame čas, medtem ko avtomobil pregledam samo nekajkrat na leto. Z avtomobilom pridem kamorkoli hitreje in ne razmišljam, kako strm je hrib. Na kolesu je drugače. Tam lahko občutim vsako strmino in tudi tisto, ki jo avtomobil lahko premaga z zgolj le zaletom.

Letos sem bil dvakrat na kolesu, skupaj sem prevozil kakšnih šestdeset kilometrov, kar je v primerjavi s prejšnimi leti toliko, da kar večkrat podvomim vase, če sem bil tega res nekoč sposoben.

Nadalje se mi vedno mudi. Tako mudi, da mi zdi, da je tudi vožnja z avtomobilom stran vržen čas.

Knjige bi najraje žrl, ne ljubi se mi obračati stran za stran. Ne ljubi se mi brati. Predolgo že berem in še vedno berem na način kot nekoč, torej brez napredka v branju. Berem, ker se želim naučiti tisto, kar se učim že dvajset let. Tokrat si želim malo bolj sodobno, osveženo znanje. Želim napredek!

Knjige so debele, tisk je droben.

Metoda oblačnosti

Včasih izgubim, zadnje čase pa tudi izgubljam občutek, kdaj je nekaj dovolj dobro.

Morda iščem popolnost.

Izgubim se pri stvareh, kjer to ni pomembno, medtem ko mi je drugje oziroma povsod tam, kjer mi ne bi smelo biti, vseeno.

Če imam v posodi 75 belih in 150 črnih kroglic in poleg nje še en kup črnih kroglic ter vedno izvlečem po dve kroglici ter se igram po pravilih: če sta obe črni, eno dam nazaj in drugo vržem stran; če sta različni, belo dam nazaj ter črno zopet vržem stran; če sta obe beli, vržem obe stran ter dam s kupa eno črno nazaj v posodo.

Ker na koncu ostane le ena, ostane v posodi bela. Kako to vem?

Metoda oblačnega dne, kot je bil današnji in ki me je spomnil na konec poletja, pove, da lahko imam nesramno smolo in na začetku vlečem samo po par belih kroglic. Namesto dveh belih, vržem vedno nazaj eno črno kroglico. Na koncu, po sodo mnogo potegih, mi bo v posodi ostala le ena bela in vse ostale bodo črne. Ker je smola še bolj strašanska, mi sedaj uspeva vleči samo še črne kroglice (tudi tiste, ki jih vračam nazaj) in na koncu v posodi ostane ena bela kroglica. Če se zgodita črna in bela, potegnem obe in belo vrnem, zato bo ena bela vedno v posodi.

Bela kroglica bi lahko predstavljala smisel, ki bi ga, če bi imeli ogromno smolo, nekoč morda našli. Ker prej ali slej podležemo lastnemu sebi oziroma, kot pravijo, postanemo suženj samega sebe, postane iskanje smisla težje, ali celo nemogoče.

Sedaj si lahko razlagam, čemu se ljudje omamljajo. Vrže jih iz suženjskega kroga, doživljajo svojo smolo in vlečejo kroglice; čas okoli njih stoji, vendar le začasno.

Obračanje talentov

Ni mi jasno, kako ljudje podležejo vsem kozlarijam iz Milana, Pariza in New Yorka. Ti kraji jim krojijo način življenja in posredno tudi vplivajo na odločanje. Začne se pri namerno razstrganih hlačah. Najprej jih nosijo nekateri, na koncu pa jih nosijo vsi razen nekaterih. Kako nespametno se mi zdi, da kupiš nove, ampak že raztrgane. Iskanje pripadnosti, čemu?

Veliko bolj me gane obračaje palačink v zraku. To ni posnemanje, to je talent.

Sivo morje

Najprej je prišla ena hruška in nato še druga. Hruška ima v notranjosti spiralo, zato se glede na smer vrtenja določi, ali bo šel beton iz hruške ali se bo v njej še naprej mešal.

Že takoj na začetku je odpovedal opaž, saj ga je tisti, ki ga je pripravljal, pozabil do konca pripraviti. Po treh urah, ko se je z betoniranjem zaključilo, je bil beton že tako trd, da bi se po njem lahko že hodilo.

Nauk za vnaprej; betoniranje v lastni režiji s pol premalo ljudi ni tako lahko, kot je vidno od daleč.

Eni v morju, drugi v betonu.

Utaja brez srca

Včeraj sem vezal armaturo, danes bi morala priti hruška z betonom, a ta ni prišla.

Gradimo tovarno. Veliko dela je že narejenega, a prav tako veliko dela še neopravljenega. V bistvu je praha in umazanje veliko, a se počutim veliko bolje kot za mizo, kjer se mi podlaket lepi nanjo. Tuširanje je v igri tako ali drugače. K sreči nimamo tistih zelenih ali modrih škatel, ki jih najdemo na deloviščih. Pravzaprav v njej še nikoli nisem bil in tudi nimam želje biti; sploh ponoči, ko vanjo ne sveti kakršna koli luč.

Glede na to, koliko lahko gradbiščni delavec naredi, kaj naredi in koliko se trudi, se mi zdi, da je njegovo delo podcenjeno. V enem mesecu bi brez težav lahko zaslužil tisoč devetsto evrov bruto bruto, kar po vseh odtegljajih znese več kot tisoč evrov, ampak dejanska slika je na račun pohlepnih delodajalcev drugačna. Seveda, če ima delo, dela poleti več in pozimi toliko manj oziroma ne dela ali si poišče nekaj drugega, npr. prodaja vozovnice na smučiščih.

Sedaj ni več čudno, čemu so na sodišču najbolj odmevne zgodbe o zlorabah v gradbeništvu.

Nametano razmerje

Ena pesem, ki se velikokrat vrti na Radio SI, vsebuje besede kot so „kužki“, „mucki“ in zvezo „pozitivni kot plus na akumulatorju.“ To zadnje ni nujno resnično, saj obstaja neskončno mnogo plusov, zato lahko vsak plus postane negativen glede na njegovega naslednika. Torej, če smo pozitivni, smo tudi negativni. Nepremišljeno besedilo, kaj pa drugega. Mimogrede, kar je pomembno je napetost oziroma potencial.

Nadalje od skupine Zmelkoow ponavljajo oziroma vrtijo samo en komad. Najbolj na jetra in še na ledvice pa mi gre en slovenski komad, ki vsebuje besedi „desetkami“ in „Lidl“. Tega ne morem več slišati, zagotovo ga zavrtijo vsaj enkrat na dan. Besedilo poveličuje neresnice. Morda je besedilo sponzorirano, saj slabšega in bolj pristranskega ne bi bilo mogoče uglasbiti.

Morda preveč razmišljam. Tudi drugi pravijo tako oziroma, da se ukvarjam s stvarmi, ki niso mogoče. Spuščam se v podrobnosti. Vsebina govora ni povezana. Druge poslušam, če pri zanikanju uporabljajo rodilnik, ter se hkrati zadržujem jih popraviti. V zadnjem stavku sem uporabil prosti nedoločnik.

Ljudje, ki me srečajo pravijo, da imam neavtohton naglas. Meni je vseeno, saj tudi sam ne zmorem jasno ugotoviti, s kod prihaja človek. Za nekatere redke se jasno razloči, za druge mi je vseeno. Ljudje, razen morda nekaterih, niso zanimivi. Bolje mi gre pri besednem zakladu. Beseda dneva je adekvaten in pomeni ustrezen, enakovreden.

Ne maram čakanja pred prehodom za pešče, ne maram čakanja v trgovini pred blagajno, ne maram plastičnih nakupovalnih vrečk in vrečk za enkratno uporabo, ne maram luknjastih in ozkih cest, krožišč ter parkirnih mest.

Raje vse nesem v rokah, tako ali drugače kupim samo tisto, kar potrebujem in ne tisto, kar mislim, da potrebujem. Razmišljam, da bi se odselil tja, kjer imajo vzdrževane ceste, križišča ter parkirna mesta širine dveh jugoslovanskih avtomobilov.

Všeč sta mi vodovod s pitno vodo ter električni priključek. Všeč mi je narava, ker ta sama po sebi ne more biti onesnažena.

Spoznal sem, da imam premalo časa, da bi vse znal ali si bi naredil.

Kipci umetnosti

Ni samo šest ali sedem umetnosti. Umetnosti je več, mnogo več in ena umetnost je umetnost nastavitve termostata. Tako kot mora imeti slika človeškega obraza nos na drugi tretjini, ima tudi nastavitev termostata svoja pravila.

Prvo pravilo pove, da je termostat naprava za uravnavanje temperature. Drugega, tretjega, četrtega in nadaljnih pravil ni, kajti vse je zajeto v zgolj enem pravilu.

Ampak kljub svoji preprostosti je to umetnost. Tisti edini gumb oziroma edina nastavitev ne pomeni jakosti hlajenja ali gretja. Drugače povedano; če gumb kaže na 15, ne bo shladilo prostora nič hitreje, kot če bi ta kazal na 22, čeprav je v prostoru 23. Enako velja za gretje. Termostat samo vklaplja in izklaplja hladilno oziroma grelno napravo glede na razliko temperatur: željene in dejanske.

Lahko bi začeli s podelitvijo zlatih termostatov za najbolj taletirane, a bi žal bolje šle kisle kumarice za vse tiste, ki imajo poleti nastavljeno na najnižjo, pozimi pa na najvišjo temperaturo, ki jo premore skala termostata. Vsem takšnim bi prišel prav še kupon za zamenjavo termostata s stikalom, saj bi obvladovanje česarkoli drugega pomenilo njihov vrhunski dosežek.

Kje je šele logika, če je pozimi 20 °C premrzlo (hočejo 26 ali več), poleti pa pretoplo (hočejo 16 ali manj). Skratka, termostat ni naprava, ki oddaja ali sprejema toploto.

Hipna povzdigovanja

To vreme mi je pokopalo vsebino, počutim se plitko in prazno. Želim si začimb, timijana in majarona, v nepreveč razkuhanem rižu; ali pa testenine z bazilikinimi listi.

Rad zalivam vrt, rože niti ne toliko, okrasne smrekice so izjema, in če bi lahko izbiral bi izbral okrogel vrt, da bi mi lahko samodejna pršilka enakomerno dosegla vse njegove kotičke, ampak to bi bilo zagotovo čudno, kajti nihče nima tako iz zraka zanimivega vrta brez kotov. K sreči so poletni nalivi dovolj obsežni, da  za zalivanje deževnice nikoli ne zmanjka.

Jutra postajajo vedno boljša, vsaj od dneva nekaj ostane.

Ko morje zamrzne

Počutim se iztrošen in brez zanimanja, a si hkrati ne morem pomagati. Spanje doda nekaj energije, saj sem zjutraj poln načrtov, a se ti že v prvi uri razblinijo.

Ne ljubi se mi. Morda je kriva depresija, morda previsoke temperature ozračja, morda je toliko dejavnikov, da vzroka ni možno ugotoviti.

Želim ustvarjati, želim si ustvarjalnosti, želim si reči, da sem tudi jaz nekaj ustvaril. Pomembno je doživetje in pomembni so dosežki, še najbolj tisti pri samemu sebi zaradi samega sebe za sebe, kajti samo sebi ne moreš biti nezvest.

Ustvarjalnost, domiselnost, prebrisanost in trma so dobre človekove lastnosti.

Pomagam drugim, čeprav včasih takrat trdo delam in si mislim, čemu mi je tega treba, ampak najslajše je gledati dosežke; tiste zaradi samega sebe.

Bistroumja nebo

Pamet je redka, t.i. kmečka pa še bolj. Poseben primer je zagledanost v pločevinaste škatle ali škatlice na štirih kolesih z morda zvezdico varnosti ali pol. Čas gre naprej, če že izgleda dobro, še ne pomeni, da je zares dobro. Ikona šestdesetih z zračno hlajenim motorjem pod kabino v tej vročini … bolje, da kar neham.

Saj je čas dopustov, ampak pameti ni pa res ni dobro pozabiti na lanskem ali predlanskem dopustu.

Dež pa sito

Kje je smisel imeti deset, dvajset in več radijskih postaj, če pa vse poročajo enake novice, spremljajo zastoje ter policijske nadzore in povrhu vrtijo pesmi z enim in istim ponavljajočim se ritmom, od katerga si ljudje zapomnijo največ tri besede; za vrhunec pa poskrbijo hinavske nagradne igre po možnosti z dvoumnimi odgovori, ki jih nihče ne more osvojiti.

Deset pesmi brez prekinitev zame pomeni deset pesmi eno za drugo brez kakršnih govornih vložkov o tem, da jih bo točno deset in če jih ne bo oziroma kakšne ne bo, naj se o tem obvesti uredništvo.

Klic za deset tisoč evrov zame pomeni natanko en klic, v katerem klicani prejme omenjen znesek z vsemi popravnanimi obveznosti in ne sto klicev po sto evrov, od katerih gre četrtina še državi.

Novice morejo meni prinašati nekaj novega, svežega. To, da že ob začetku novic vem, kako se bo ta končala oziroma, da je nekdo po pol ure zapustil sestanek, ni več vredno omembe.

Kar mene zanima je to, kako zgovoriti črko ř. Teoretično je potrebno sočasno izgovoriti tako r kot ž, ampak kolikor poslušam, je enkrat samo r, samo ž ali rž; Čehi pač.

Kako pravzaprav je vedno težje najti program izven povprečja, če le ne gre za večerni ali nočni program. Kako ljudje sploh še zdržijo.

Zmelkoow - Pljuvam skozi okno

Bregovi sreče

Nekaj let nazaj smo se peljali ob Kolpi in iskali kopališča ter se na koncu ustalili pri šestem. Tokrat sem želel pot ponoviti in poskusil pogledati prvih pet od skupaj deset kopališč, kjer vodo tudi vzorčijo.

Pot do Metlike je trajala eno uro in točka izven reda se je nahajala desno od Primostka ob reki Lahinji, kjer se nahajal prav poseben kraj do katerega pelje kolovoz.

Prvo kopališče je kopališče v kraju Primostek, ki je dobro označeno, vendar je bilo nažalost ograjeno in zaprto z zapornico, zato si ne zasluži točk.

Zaradi tega se je našlo kopališče s štirimi točkami, ki ne sodi v omenjenih deset, in je kilometer višje ob toku.

Pot do tega je nekoliko slabša.

Ker je bilo tudi naslednje kopališče v kraju Podzamelj ograjeno, sem začel odkrivati druge zanimivosti ter obiskal letališče in ribnik v kraju Prilozje.

Za konec je sledil še spust k kopališču v Adleščih, ki pa zaradi ograje ne daje več takšnega čara kot ga je nekoč imelo.

Plačilna nedisciplina

Po izkušanjah iz Avstrije, Nemčije, Nizozemske, Finske, Poljske in Češke, Slovenci vodijo v kategoriji neporavnanih računov. Takšni seveda niso vsi, vendar so precej zastopani. Nekateri še potem, ko ne plačajo, želijo oziroma zahtevajo še (več). Res ne vem, kaj takšnim ni jasno, saj se zaradi takšnih junakov raje zlažem in rečem, da stvari nimam več ali da jih je zmanjkalo, kajti še vedno je stvar bolje obdržati oziroma jo imeti, kot je neimeti.

In, če je cena devet evrov, je cena devet evrov in ne štiri ali šest.

Pretekla leta

Srečalo se nas je malo več kot polovica razreda iz srednje šole in kljub letom smo, neverjetno, še vsi takšni kot smo bili, medtem ko smo vsi mnenja, da so leta kar švignila mimo in da gredo vse hitreje.

In se že veselimo ponovnega druženja, ki bo čez nekaj mesecev v še večji udeležbi.

Pojem počasnosti

Ceste so zanič.

Avtomobil ima lahko še tako izboljšano podvozje, ustreza vsem pravilom, se redno pregleduje, ampak na cestah ostajajo udrtine. Kako to, da teh nihče ne označi kot slabe, neprimerne. Pojavljajo se naravni ležeči policaji in, če bo šlo tako naprej, bodo ceste postale prepredene z vojaškimi strelskimi jarki.

Ceste ostajajo zanič.

Ampak, ker obstaja pojem „prilagojene hitrosti,“ bo to postalo pravilo in mi bo vseeno, če bodo tisti zadaj izgubljali živce. Jih pač bodo tako kot jih jaz.

Uravnavanje

Najtežji dnevi so okoli devetega, desetega in enajstega dne v mesecu, ko zunaj polna luna meče sence. Takrat je težko zaspati. Tudi, če se neko stvar pusti nedokončano in se zaradi te razmišlja oziroma dela načrte, je težje zaspati. Se mi pa zdi, da je lažje zaspati ne tako sit, malo lačen.

Po treh mesecih uravnavanja spanja, lahko rečem, da mi je končno uspelo ujeti ritem, pri katerem zjutraj nisem več zaspan ali utrujen. (:

Tudi jutranja ptica ni biti problem …

Kraški rob

Prišel je skajni čas za nekaj fotografij iz slučajnega izleta, ki se je nadaljeval po preozki cesti, saj se je tisto, kar se je nameravalo obiskati, nažalost zgrešilo. Razgled naj zaenkrat ostane skrit za tem kamnom.

Pot iz izhodišča se začne normalno skozi rastje in se nadaljujeje …

… po skalnih stopnicah ter se vrne, tokrat med rastje nepravilnih oblik.

Pot do vrha – v tem primeru kar planote – je zaščitena z električnim pastirjem in bodečo žičo, katera je moč manevrsko obiti levo od najbolj levega iglavca.

In kot se spodobi, zaslužen pogled vse do morja.

Maline

Problem malin je ta, da jih ne moreš v nedogled jesti, saj se jim okus spreminja z minute na minuto, na vse slabše.

Testi inteligentnosti

To je bilo nekoč pomembno, sploh v osnovni šoli, ko so mariskateri reševali takšne teste v revijah, ampak ti testi so tako brezveze. Mislim, kdo ne ve glavnega mesta Slovenije in čemu olje plava na vodi? Ja, takšna vprašanja so tudi v uradnih psiholoških testih. Kako bustast moraš biti! No, najtežje vprašanje je ime avtorja Tujca.

Vprašanje, na katera ne znam odgovoriti, je, kaj počno tisti, ki ne mislijo, oziroma kako sploh mislijo.

Luknjice teme

Po skoraj desetih letih (sredi septembra bi jih bilo ravno toliko) sem prišel do tukaj večkrat omenjenega križa in seveda tudi morja. (:

Kosmati sprehodi

Čeprav je bilo jezero na koncu poti presahnjeno, se je na poti k njem dalo videti marsikaj. (:

Pogled strani

Danes sem prvič pogledal skozi mikroskop, kjer ni potrebno gledati skozi dve ali eno tubo, temveč gledaš le notri. Ko premakneš glavo v levo, se ti objekt (navidezno) premakne na desno, torej objekt lahko dejansko gledaš od strani. Cena ni ubijalska, vendar se za tri takšne mikroskope lahko kupi en ne tako slab nov avto.

Vedno bolj zanimivo mi postaja, kaj vse obstaja.

Dvojna merila

Moti me način ljudi, ki ti očitajo, če si prepozen, zato se naslednjič potrudiš, da boš pravočasen, a ko prideš, čeprav zopet malo prepozen, vidiš, da boš moral pa sedaj ti čakati njih.

In moti me način ljudi, ki ti za naslednjič nekaj obljubijo, ti prideš, a potem ni ničesar iz tega.

Vama dvema

Na današnji dan; naj se sliši, koliko je izvirnosti.

Zadruga - Dok bil sam mlad

Iz leta 1993.

Nabiranje zdravja

Ni mi jasno, čemu nekateri ljudje oglašujejo svoj slog zdravega življenja, če pa se prehranjujejo s hrano iz vrečk, vsakodnevno.

Vprašanja sedanjosti

Čemu ne prenesem pogleda, opazovanja človeških grimas in poslušanja popačenih, se ponavljajočih besednih zvez? In zakaj tako težko najdem ustrezne besede?

Zakaj tako rad gledam vstran?

Iz gozda tisočerih cvetov

Naslednja je zelo podobna eni slovenski, ki jo pa žal ne najdem, zdi se mi, pa da jo „preigravajo“ Manouche.

Caravan Palace - Jolie Coquine

Puščanje osebnosti

V poplavi različnih aplikacij za mobilni telefon in podobne reči se v ozadju trguje z nezanemarljivo količino podatkov, za katere se potrošnike miri, da naj jih to prav nič ne skrbi, saj so vsi podatki anonimizirani.

Ampak kaj zares to pove? Pravzaprav nič, kajti podatke je mogoče deanonimizirati in te možnosti se zaveda tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov, sicer ne v dobesednem, ampak v prenesenem pomenu. Sliši se zapleteno in nemogoče, ampak to se lahko izvaja mimogrede. Seveda lahko takšen pristop ne more ugotoviti, kdo pravzaprav posameznik je oziroma kako mu je ime, mu pa lahko sledi, vendar se lahko tisti, kdor trguje s skoraj vsemi podatki, lahko igra izštevanko in izključuje posameznike in na koncu z veliko verjetnostjo, ampak ne gotovostjo, ve, kdo posameznik je. Torej, če v drugem razredu osnovne šole nekdo manjka, lahko šolarji brez težav ugotovijo, kdo manjka, saj poznajo celoto. Če vseh svojih sošolcev ne bi poznali, potem ne bi vedeli.

Recimo, da neznani posameznik zamenja mobilni telefon. Jasno je, da bo sledljivost brezhibna, če se bo v novi mobilni telefon prijavil z istimi podatki, kot se je prijavljal v starega. Seveda se dopušča možnost napake, da se je začasno sposodil telefon, ampak tudi to je možno ugotoviti. Skratka, za sabo bo pustil sled preskoka iz ene naprave na drugo.

Če si bo za novi telefon naredil nov račun, bo zelo verjetno namestil iste aplikacije, kot je imel nameščene na starem telefonu. Vrstni red aplikacij in pogostost uporabe teh se ne bo bistveno spremenila. GPS in lokacija, kjer je telefon nahajal največ časa bo ostala nespremenjena. Glede na to, do česa vsega aplikacije želijo dostopati, se lahko upošteva še vrstni red, pogostost in dolžina klicev, poslanih in prejetih sporočil, obiskanih spletnih strani. Skratka metod je veliko in podatkov tudi, da posameznik postane (iz svojih navad) določljiv, čeprav se ne ve, kdo ta oseba je.

Četudi se oseba tega zaveda in želi ostati anonimna, so za razvrednotenje njenega truda krivi tudi drugi, ki jo imajo shranjeno v imeniku. Če ima devet od desetih ljudi nekoga shranjenega pod istim imenom in sedem teh ljudi aplikacijo, ki istim tretjim osebam izdaja podatke, potem lahko tretje osebe povežejo telefonsko številko z imenom osebe.

Zbiranje podatkov se dogaja tudi bolj odkrito z raznimi prijavami in nagradnimi igrami, kjer se za ceno vinjete, lahko nabere podatkov cel kup. Če nagradna igra želi tisto, kar ocenimo, da se ne potrebuje, na primer EMŠO, potem se v igri ne sodeluje. V obrazcih naj se izpolni čimmanj podatkov. Zakaj bi davčni urad ali zdravnik želel imeti našo telefonsko številko? Pa elektronski naslov? Če so dvajset let nazaj shajali brez tega, bodo tudi sedaj.

Včasih se je posameznike ločevalo glede na pisavo.

Pozdrav pomladi

Kot izgleda je bilo letošnja zima še milejša od lanske. Če je snežilo, se je sneg izjemoma obdržal do dva oziroma do tri tedne, ko so bile temperature krepkeje pod lediščem, sicer pa se je ta po nekaj dneh že pobral.

Z marcem so se dvignile tudi temperature, tla nekaterih gozdov so postala pretežno vijoličasta in čez dan Sonce že tako seva, da se segreje tudi voda za umivanje.

Lep dan pomeni izlet in tokrat je na vrsto prišel grad z golf igriščem. Iz prekomernega števila tabel na vsakem pogledu s prepovedjo hoje po igrišču v štirih jezikih je bilo mogoče sklepati, da hoja po travi ni dovoljena. Ker pa se ni dalo razbrati, ali enako velja za peščene ali asfaltirane poti vmes, je vladala delna napetost.

Območje ef

Na tem kraju je nekoč, verjetno pred šestindvajsetimi leti, še stalo naselje z okoli štirinajstimi hišami, potem pa so ga stanovalci zapustili oziroma ga dobesedno vzeli s sabo, saj so odnesli, kar se je dalo odnesti, ostalo pa uničili. Za stavbami je zato ostalo nekaj tlorisa v obrisih zidov, ki so danes visoki le še nekaj deset centimetrov, in nekaj kritine. Dostop do ostankov je zaradi zaraščanja z grmičevjem otežen. Morda je kraj imel nekoč ime, morda ga tudi nekoč s stanovalci ni imel in je kazal nasprotje današnjim krajem brez prebivalcev.

Ravno zaradi te njegove nerazpoznavnosti je zelo težko oziroma nemogoče najdi kakršen koli podatek o njemu. Še tri leta nazaj je na njegovem obrobju stala lovska opazovalnica, letos pa tudi te ni bilo več.

Ostala je le ena možnost; možnost raziskovanja. Tam pa me je pričakala podoba, ki jo bi povezal s pogledom na Luni, če bi bila Luna iz sira.

Kraj je postal ena velika ropotarnica, kjer se najde vse tisto, česar se ne pričakuje.

Odsevi bele sence

Ker glavne poti še nikoli niso bile zapeljivejše od stranskih, se je tokrat naletelo delno zamrznjeno bajčno jezero nepravilnih oblik oziroma z mnogimi polotoki. Točno nahajališče tega naj ostane neznanka. Morda ga kdo nekoč odkrije. (:

Sidrišče groze

Še ne pomnim takšnih sanj, v kateri se je vitez na konju stalil v oranžno reko, ki je kot vroča lava stekla po pobočju in se nato začela strjevati. Po strjevanju pa so se na njej izrazile reže in vzorci, da je ta izgledala, kot da bi bila tlakovana. Ter da sem z razširjenimi rokami in odprtimi dlanmi, obrnjenimi proti zboru, začel „snemati“ ter je nato, ko sem jih obrnil proti sebi, iz vsake površine dlani pognalo tam deset, dvajset (proti koncu širših) poganjkov različnih velikosti (v obliki jezika), ki so odprli svoja usta ter pričeli s pripevanjem.

Ne vem, kaj naj si mislim.

Opustošena praznina

Sprehodi bodo ostali večni.

Običajne nejasnosti

Ko otrok spije vsebino plastenke, vanjo pihne in zasliši se zvok. Ker zvoka ne pričakuje, se začudi, in vpraša, kaj ta zvok ustvarja.

No kaj ga ustvarja? Kako otroku enostavno razložiti? Oziroma kako bo otrok sprejel in kako se bo počutil, da ti, nekajkrat starejši od njega tega ne veš, pa čeprav gre za povsem običaje stvari iz življenja. Plastenka ni nekaj posebnega in pihanje tudi ne.

Kdo bi me moral tega naučiti? Zakaj se spomnim Napoleona, katerega nihče od danes živečih ni poznal osebno, in Ilirskih provinc iz meni neznanega časa? Zakaj se človeka ne uči o sedanjosti?

Soočiti se z neznanjem in zapolniti praznino, pomeni ustvarjanje novih miselnih povezav, ki na koncu razjasnijo celo tisto, kar si drugi predstavljajo po svoje.

Kopičenje nasičenja

So ljudje, ki iščejo akcije, in te akcije jim oblikujejo življenje. Vsak teden prejmejo po pošti ob ponedeljkih ali sredah svoj jedilnik s kuponi dodatnega znižanja in, če ga poštar izgubi ali vzame zase, potem gredo ponj v trgovino. Meso poceni, sir poceni, solata poceni. Vse poceni, a si nažalost kljub zavedanju in pričakovanju novih tedenjskih akcij delajo vojne zaloge. Upam, da njihovo življensko delo ni le izgradnja zaklonišča.

Namesto enega kozarca štiri kozarci; namesto enega kilograma trije kilogrami; namesto enega kosa kar dva zavoja po tri kose, saj smo šele konec januarja in rok uporabe vsakega kosa je šele marca. Še nekaj sladkih smetan za stepanje iz znižanja pred rokom uporabe.

In kaj se pokaže pod črto, ko se meso pokvari in solata oveni ter je v hladilniku še vedno pet sirov do prvega marca ter še dva nova? Morda nekaj prihranijo do trenutka, ko pride račun zaradi velikega hladilnika in dveh zmrzovalnih omar.

Je tako težko razumeti, da se dandanes ne izplača več ustvarjati zalog, saj v trgovini še ničesar ni zmanjkalo. Zakaj bi kupovali tisto, česar se ne načrtuje in se še ne ve, kje porabiti? Morda veliko raje strgajo plesen kot da bi izdelek prepustili nekomu drugemu, ki ga bi še isti dan porabil.

Se ne bi raje vprašali, čemu je nekaj v akciji? Zakaj bi prodajalec bil tako neumen, da bi nekaj prodajal po nižji ceni? Razlogi seveda so!

Dostavnemu tovorjaku je na poti odpovedalo hlajenje in nekaj sladoleda v posodi je bilo ponovno zamrznjenega, kar se kaže na kristalčkih ledu tik pod pokrovom. Tudi čokolada se je med prevozom lahko delno stopila in dobila belkaste lise. Skratka, v akciji so tudi izdelki, ki po kakovosti niso enakovredni izdelkom izven akcije.

Prometna prihodnost

Električni avtomobili so tišji, ne zahtevajo toliko popravil, imajo boljše pospeške, nimajo menjalnika in predstavljajo prihodnost, a če bi želeli zamenjati vsa obstoječa osebna vozila na tekoča goriva z električnimi, bi morali najprej zgraditi še enkrat toliko elektrarn in daljnovodov, kot jih imamo. Zdi se pretirano, ampak hišni priklop omogoča polnjenje le enega avtomobila za par ur, če se vse bližnje sosede odklopi, oziroma čez noč, če ostanejo sosedi z elektriko in polni kvečjemu vsak drug na vasi.

Vprašanje zase so tudi baterije, o katerih nihče rad ne govori. Pričakovana življenska doba ni znana in cena novih tudi ne. Nekateri jih imajo v najemu, drugi ne vedo, če jih sploh lahko zamenjajo. Domet je omejen in polnijo se skoraj dve uri in na bencinskih servisih bi lahko razmislili o ležalnikih, na katerih se bi poležavalo na vsake tri ure, saj se po tem času baterije zopet spraznijo.

K sreči obstajajo delno električni avtomobili, s katerimi je možno zapustiti bencinsko črpalko po nekaj minutah. Ti so mi všeč, ker si lahko, tako kot čisto električni, energijo ob zaviranju shranijo. So sicer dražji in po subvenciji še vedno dragi; tako da na koncu zmaga matematika, ki pokaže na avtomobile tega desetletja, torej tiste na bencin oziroma na nafto.

Današnji dan je bil slab dan iz močnega razloga megle in iz pripetljaja, da mi je po izstopu iz avtomobila spodrsnilo, nakar sem si moral roko še poviti, a so pomagale stalne malenkosti v avtomobilu, in sicer plastenka z nekaj vode, ki še ni zamrznila, in papirnate brisačke.

Središče

Še to, ABS je nujno obvezen in zavoji ne dopuščajo pretiravanja s hitrostjo.

Zdi se mi neverjetno, da je minilo že skoraj pet let in pol, odkar sem se zadnjič potikal tod naokoli. Sprašujem se, čemu sem takrat dobesedno hodil v krogu (po poti, ki zaokroži nazaj), in pozabil pogledati, kaj se skriva v njegovem središču. Spominjam se tistega poletja, ki se je počasi spreminjalo v jesen, in takrat je bilo ozračje toplejše, primerno za kratke rokave; sedaj pa se mi je pod nogami udirala skorja.

Kamor koli sem tokrat med hojo pogledal, je bila polomija, dobesedno. Debla dreves so bila prelomljena na pol in sredica je zevala med deloma, ki sta še vedno ostala povezana med seboj. Grdo in neprimerno za objavo kam drugam kot v rubriko posledice morebitnega žleda in rubriko brezčutnih ljudi, ki v gozdu odvžejo svojo posodo, hladilnike in vse ostalo navlako, ki živalim popolnoma nič ne koristi.

Kljub na drevesu pričvrščeni prepovedi približevanja brez podpisa, ki je pred leti ni bilo, sem sledil stopinjam in se premaknil do oboda kroga, kjer sem opazil prve spremembe. Betonski tetraedri so izginili. Takrat jih ni bilo tako malo in za približno tridesetimi ovirami ni ostala praznina, temveč razdejanje podobno tistimu, ki ga za seboj pustijo divji prašiči iskajoči želode. Ne zanima me, kdo jih je ostranil, temveč kje so sedaj.

Jasno sem nadaljeval naravnost proti središču, saj na obodu tako ali drugače že takrat ni bilo ničesar več razen kakšnih salonitk, in za rahlim zavojem k sreči prišel do podzemne garaže. Prepričan sem, da me je ta taktično ustvarjen rahel zavoj takrat zavedel in sedaj vem, kaj sem takrat v lepem in sončnem vremenu zamudil.

Kot ponavadi v takšnih zapuščenih in izropanih objektih ni ničesar razen na tleh nekaj zaoglenelih drv. V stropu so luknje povezane s cevmi, skozi katere prihaja zrak in v tem letnem času nekaj malega svetlobe, čeprav je tudi poleti zaradi zelenja ne more biti kaj dosti več. Poleg garaže je znotaj še ena soba in prostorček verjetno namen sanitarijam. Zaradi črte, ki jo poustvarjajo smreke, si upam reči, da so te bile zasajene ob gradnji.

Morda bi poleti nastale kakšne lepše fotografije, a se po drugi strani ne bi videlo kaj dosti več.

Zdrs dotika

Obožujem vožnjo z avtomobilom po snegu in vsako utripanje rumene luči, ki jo spremlja rezek zvok, pomeni manj veselja zame. Zato mi ostanejo le še kolovozi in razne gozdne ceste, na katerih je hitrost omejena s številom lukenj. Skozi čas vrhnja plast takšne ceste poledeni, kar ustvarja neprijeten zvok podoben drgnjenju plastike (avtomobilskega odbijača) ob asvalt. Zaradi tega se v meni ustvarja želja, da bi stopil ven in se prepričal, koliko sem nad tlemi.

Takoj ko mi ob hoji naokrog avtomobila začene drseti, pomislim, kako dober izdelek so avtomobilske pneumanike. Meni drsi, avtomobilu, ki gre po enaki podlagi, pa ne. Res ne vem, čemu takšna zgaga zaradi nevzdrževanih cest. Gozdno cesto nihče ne pluži in na njej je moč doseči hitrosti, skoraj primerljive hitrostim skozi naselje. Tudi zavorne poti niso nič daljše od tistih na asfaltu. Avto gre kot tank z gosenicami. (:

Uporabljam navadne zimske pneumatike in bi uporabljal še boljše, če vožnja z njimi ne bi bila zakonsko prepovedana. Dve leti nazaj sem pred nakupom zimskih pneumatik pogledal teste nemške avtorevije in si zapisal pet modelov, ki so se najbolje odrezali na ledu, snegu in dežju, potem pa sem kupil tiste z najnovejšim datumom proizvodnje. Ta je zapisan na bočni strani pneumatike v obliki TTLL v vrstici, ki se začne z DOT, kar pomeni, da je bila proizvedena v tednu T leta 20LL. Pneumatika na fotografiji je bila narejena v 30. tednu leta 2003.

Ker zimska pneumatika, tako kot vsak izdelek, zastari, je to zelo pomembno. Če je pričakovana doba pneumatike pet let in če ena pneumatika stane petdeset evrov, potem je lahko tistega, ki jo je dobil za štirideset evrov lahko sram, če so mu prodali nove, čeprav eno leto stare, saj s tem ni ničesar pridobil. Še več, menjati jih bo moral pogosteje in vsaka montaža stane. Tvegano je tudi nakupovanje preko spleta, saj nadzora nad datumom proizvodnje ni, in je mogoče dobiti eno starejšo (novo) in tri novejše.

Četudi ljudje radi varčujejo tam, kjer je tvegano, in zaradi tega posežejo po cenejših pneumatikah, ki pa se večinoma znajdejo na koncu lestvice, obstaja rešitev. Višja pneumatika (debelejši rob) istega modela je cenejša od pneumatike z nižjim robom. Če primeren model M stane sto evrov, ga je moč dobiti za sedemdeset in manj evrov, če se vzame višje z enakim obsegom. Ampak tega ne počnejo, saj menijo, da so nižje pneumatike na avtomobilu lepše.

Naj bo vsaj lep, če ne premičen.