Kratek dolg

Dolgčas mi je in iščem ideje. Ni tako preprosto, kajti dobre in slabe stvari hodijo z roko v roki. Za predstavo, nekam bi si postavil ladijski zabojnik in vanj strpal vse stvari, ki mi ležijo vsepovod, a bi me ta zabojnik, regali v njem in predalčki stali več kot je dejansko vredna vsa krama, ki bi se znašla v njem …

Jesen občudovanja

V Ljubljani ni potrebno imeti namenskih območij omejene hitrosti, znanih tudi kot cona trideset, ali postavljati označevalnih tabel za območja umirjenega prometa, ker je promet več ali manj vedno takšen in to celo na izpadnici od odcepa Tomačevo proti Črnučam. Od omenjenega odcepa sem se premikal s kvečjemu tridesetimi kilometri na uro. Nazaj grede, po isti cesti — tokrat vpadnici, sem potoval dostojanstveno, kar mi je bilo všeč, vendar sem se ob pogledu na hitrocesto — obvoznico izpod kvazikrožišča odločil, da poti tam ne bom nadaljeval.

V iskanju načina za izogib počasni gosenici na hitricesti, sem na semaforju kvazikrožišča po zeleni luči raje počakal, da se je pas desno od mene v celoti izpraznil, nakar sem naredil prekršek, dejansko prevozil polno črto, in se bolje pomaknil proti zunanjemu pasu, kar mi je omogočilo izvoz za Žale. Sledilo je premnogo krožišč ter tudi poškodovanih vožišč in naposled sem zapeljal na Letališko cesto.

Tam je nekoč bilo letališče in za cesto se je ohranil kontrolni stolp, katerega so na moje začudenje obnovili in izgleda, da je tam sedaj okrepčevalnica. Seveda so na moje začudenje prenovili tudi vsa krožišča na tej cesti, ki imajo sedaj med pasovi robnike.

Potem sem razmišljal in sklenil, da je bil nakup kolesa smiselna poteza. V septembru sem z njim prekolesaril vsaj tristo dvajset kilometrov.

Skipelo pričakovanje

Včasih me razočara svoja želja, kako bi lahko bilo. Pa kar na bistvo.

Včeraj nisem zaprl pokrovčka, ker je bila že noč in sem to spregledal. Danes zjutraj me je zanimalo, če je „preživel“ oziroma če se je v svojem odprtem položaju zlomil, saj sem kasneje nekaj na njega odložil.

Ko sem to nekaj odmaknil, sem videl, da se ni zlomil. Seveda sem ga zaprl, tako kot bi to moral storiti že včeraj, ampak to mi ni bilo dovolj. Zanimalo me je še, do katerega „odprtega“ položaja lahko še gre, nakar pa naenkrat poči in se je zlomil. Takrat sem izvedel, da me česar takega ne sme več zanimati.

Obnovljene trase

Skladno z mojo ponedeljkovo napovedjo, da bo sreda dostavni dan in da bom zaradi tega zjutraj na dogovorjeno mesto prišel kasneje, se je tako tudi zgodilo. Najprostornejši paket v dostavnem vozilu je bil zame.

Najprej sem ogromni paket fotografiral in ob odprtju videl, da stvari niso na pravem mestu, poškodovane pa tudi niso. Na dvorišče sem nato privlekel večji karton in nanj zložil vsebino. Nato sem iz škatle pobral še navodila za uporabo oziroma tudi za sestavo in začel sestavljati. Pri tem sem se najbolj boril s sabo – z občutkom navdušenosti in z občutkom, da ne smem preveč hiteti. Ko so bili deli rešeni zaščitnih elementov in sestavljeni v nekaj, kar izgleda kot (dvo)kolo, ki se je dalo premikati sem in tja je bil prvi korak zaključen in jaz zadovoljen oziroma tudi presenečen nad njegovo lahkoto, ko sem ga zagrabil za okvir.

Čez kakšno uro ali dve, ko sem se vrnil, so sledile fine nastavitve. To vključuje poravnavo krmila, da bo to res vzporedno s prvim obročen, spust sedeža na višino, preko katere lahko dvignem nogo, in namestitev pedal. Ko sem se obul, sem začel trenirati pripenjanje in odpenjanje čevljev; najprej na mestu, nato pri počasni vožnji med odkrivanjem načina menjave prestav in tudi načina, kako ne ravnati v primeru nujnosti oziroma sile. Ugotovil sem, da s kolesa ni mogoče skočiti tako kot sem tega navajen, saj bo prvi gib, katerega sem navajen, napačen in tako je nastala prva prska na pedalu. Preprogramiranje svojih navad in refleksov ni preprosto, je pa z vajo mogoče. Sledil je krajši krog in zatem še dvainsedemdeset kilometrov daljši krog.

Razložiti razlike med novim in starim kolesom je podobno kot nekomu razložiti, kakšnega okusa je sladko pekoča juha. Najbolje je to preizkusiti. Ne morem trditi, da ima kolo same pozitivne lastnosti, kajti ima tudi kakšno negativno zaradi kakšne svoje pozitivne.

Ker ima kolo precej nizko maso in so posledično tudi lahki obroči s pneumatikami vred, se v vrteče elemente shrani manj vrtilne količine, zaradi česar se (za moje pojme preveč) čuti bočni veter. Tudi vožnja brez rok, katero koristim na ravni cesti brez nevarnosti (avtomobilov) za svoje razgibavanje, je na meji mogočega, zato je to početje najbolje odmisliti. Držati se je potrebno krmila, vsaj z eno roko. Mi je pa oblika krmila zelo všeč.

Zaradi avtomatiziranih prestav je prestavljanje božansko z omejitvijo, ki se v angleškem svetu imenuje „cross-chaining problem“ in pomeni, da ni mogoče koristi vseh prestav oziroma poljubne kombinacije, kot sem to lahko počel prej, ko sem ne glede na izbiro prvega zobnika lahko izbral katerega koli zadnjega. To zdaj ni mogoče. V bistvu je, vendar tedaj veriga tako neznosno rožlja in se brusi, da to početje lahko odmislim. Kljub tej omejitvi imam na voljo precej prestav in sedaj uživam v pretikanju.

Zadnja raglja je med vožnjo in „ne-vrtenjem„ pedal presneto glasna; tako glasna, da predala vrtim tudi v vožnji navzdol, četudi mi to ni potrebno, saj že tako zaviram.

Zanimali so me tresljaji glede na ohranjenost cest, vendar še nisem odkril razloga, zakaj jih na isti cesti občutim manj kot s starim kolesom, oziroma, kaj je tisto, kar jih na tem kolesu tako absorbira. Začuda se vozim kot v avtomobilu.

Pripeti čevlji pa so nekaj najboljšega, saj mi, kot že zadnjič omenjeno, omogočajo, da lahko tudi vlečem pedala navzgor, s čimer sem v sebi odkril dodatno moč in lahko zato bolje pospešujem – v križišču me sedaj nihče ne čaka. Tudi vstajati za vožjo navkreber mi ni več potrebno in zato obstaja manjša verjetnost padca, torej je bil cilj dosežen in nakup upravičen.

Danes sem prekolesaril še dvaindevetdeset kilometrov in med vožnjo tako uživam, da bi imel nasmeh okoli glave, če le ne bi imel ušeš tam, kjer pač so. Čeprav ta ni takšen, bi lahko imel vsaj usta zaprta in ne bi požiral vseh lepot zaradi česar imam prej ali slej v ustih šušo.

Četudi cena marsikomu ni in ne bo prijazna in je to področje lahko še ena jama brez dna, je (bilo) vredno.

Čas odklopa

Včasih, nekje petnajst let nazaj, sem znal „eno čarovnijo“ in jo znam še sedaj. Začelo se je tako, da sem osebi rekel, naj se odloči, kako bo ugasnila svoj mobilni telefon; ali z odstranitvijo baterije ali (povečini, odvisno od modela telefona) z dajšim priskom na tipko za zaključek klica in naj to stori naskrivaj, jaz pa bom nato poklical na telefonsko številko in povedal, kaj je storila.

Trik je vedno uspel, vendar je danes, v dobi telefonov z neodstranljivo baterijo, postal neizvedljiv, zato sem se odločil, da razkrijem skrivnost.

Izid je temeljil na omrežju oziroma času, ki je začel teči od začetka mojega klica do začetka pozivnika, da je klicana številka trenutno nedosegljiva. Če je bil pozivnik slišen takoj po klicu, potem je oseba ugasnila telefon brez odstranitve baterije. Če se je na pozivnik čakalo več kot tri ali pet sekund, potem je bila baterija odstranjena iz telefona.

Na tem koraku se je smiselno vprašati, zakaj se omrežje obnaša tako kot se. Razlog je ta, da aparat pri izklopu to omrežju javi, zato omrežje ve, da je aparat izključen in lahko klicujočemu takoj postreže z informacijo. Če aparat omrežju ne javi svojega izklopa, česar jasno brez baterije ne more več storiti, potem omrežje išče aparat po vsem svojem ozemlju in, ko „obupa“ oziroma poteče vnaprej določen čas, sklene, da aparat ni dosegliv. To je to.

Jutranja rosa

Projekt nakupa kolesa je, po prvih občutkih, obsežnejši kot je bil nakup avtomobila, saj je precej več podrobnosti — celo čevlji so prišli z navodili za uporabo.

Najprej nekaj zgodovine. Nekje deset let nazaj sem pred smetiščem rešil modro cestno kolo ljubljanske proizvodnje, naročil zanj pneumatiki iz Združenih držav, saj nisem nikjer bližje našel enakih, ter ga očistil z zobno ščetko in s kuhinjskih razmaščevalcem z vonjem limone. Potem sem se začel voziti, a je verjetno količina prevoženih kilometrov vsako leto upadala z vnemo. Ne bom se spomnil, kako je upadalo, vendar sem prepričan, da je očitna sprememba nastala z zaključitvijo šolanja, s čimer so se poslovile poletne počitnice.

Lansko leto sem se na cesti preveč približal travnim bilkam in te so zašle v ležaj, kar je zahtevalo predčasno vrnitev, poseg čiščenja, jasno zopet z enakim razmaščevalcem, in mazanje. Sledilo je iskanje občutka pri zategovanju kontramatic na obeh strani osi. Če sem zategnil preveč skupaj, sem med vrtenjem čutil majhne drobce — enako občutku drsenja kuhinjske deske po mizi, na kateri so ostali kristali soli ali sladkorja. Če sem zategnil premalo skupaj, je nastala „zračnost,“ kar zopet ni bilo dobro. Občutek pri prvem obroču (kolesu) sem našel kar hitro, pri zadnjem pa je trajalo nekaj dni, ampak naposled sem ga le našel in zabava se je lahko nadaljevala.

Nato sem opazil, da sem v desetih letih v sprednjem verižniku izgubil dva vijaka od petih, zato sedaj po vsaki poti preverim, če so preostali trije dovolj zategnjeni. Tudi med vožnjo vsake toliko časa preverim, če imam res še vse tri. Mnogo pred tem sem opazil, da sta oba obroča, izrazito zadnji, ukrivljena, vendar se s tem nisem preveč ukvarjal, saj za ravnanje nimam niti primerne opreme niti ne želim tvegati utrganih špic.

Zaradi omenjenih tveganj in nedobavljivosti (potrošnega) materiala, sem se odločil za korak naprej. Bežno sem preletel splet in po nekaj dneh našel spletno stran (proizvajalca koles), ki sem jo opazil že pred leti, kar pomeni, da sem nova kolesa občudoval že prej, ampak se takrat nisem prepričal v nakup.

Opazil sem, da tako kot pri avtomobilih obstaja moda tudi pri kolesih, saj so pomembna modelna leta, pred tem pa, da je (vsaj pri cestnih kolesih) najpomembnejša masa sestavnih delov. Ljudje tehtajo sestavne dele, izbirajo dele iz lažjih litin, skrivajo pletenice pred vetrom (oziroma jeklenice, če so iz jekla) … Glede na to, da je moja telesna masa spreminjajoča iz tedna v teden in ne tekmujem, mi en kilogram težja oprema ne igra vloge, zato sem izbral (najcenejše) kolo z okvirjem iz aluminija in sestavnimi deli običajne sestave, po kakovosti na lestvici od ena do šest (najbolje) na četrtem mestu. Že to, bo glede na dosedanje stanje relativno gledano precejšna razlika.

Tipično se cestna kolesa dobavljajo brez pedal, saj je izbira teh odvisna od načina pripenjanja in od čevlja, zato sem si najprej izbral, po mojem občutku najbolj razširjen, način pripenjanja in kupil ustrezne pedale, malo boljše brez utemeljenega razloga.

Na področju kolesarjenja nisem strokovnjak, zato po mojem (fizikalnem) mnenju se kolesarski čevlji na pedale pripenjajo iz vsaj dveh razlogov. Pri razlog je ta, da je „noga vedno na najboljšem mestu“ oziroma da se zagotovi prenos kar največje sile stopala na gonilko, in drugi ta, da lahko s preostalo nogo tudi vlečemo pedal navzgor, zaradi česar menim, da bom med vožnjo navkreber potreboval manj vstajanja in zibanja kolesa levo in desno.

Toliko za torek.

Čista potratnost

Lansko poletje sem šel skozi gozd. Bilo je tako soparno in navkreber, da sem se komaj prebijal naprej, ampak sem se, saj nisem želel zaostajati. Takrat sem ob poti na tleh opazil kovinsko tablo z belim napisom na rdeči podlagi, ki tam ni imelo smisla, in takrat mi je bilo žal, da te table nisem pobral in jo odnesel domov.

Danes sem šel ponovno v gozd po isti poti zgolj za to, da bi to tablo prinesel domov, vendar je tam, kjer se spominjam, da je bila, nisem več našel. Vsi preostali moji občutki so bili ravno takšni kot takrat, kot da vmes ni minilo štiristo dni. Bilo ni edino vročine oziroma sopare, vendar tega nisem niti pogrešal.

In občutki sedaj? Kot že nakazano mi je žal, da tega nisem storil takrat, vendar sem razmišljal naprej. Zakaj se sedaj tolčem po glavi, če sem na istem — nimam table — kot bi bil, če lansko leto te table ne bi opazil ali če ne bi šel nikoli po tej poti, torej sploh ne bi vedel za njen obstoj.

Se bi tolkel po glavi, ker nisem opazil nečesa, česar sploh ne poznam. Koliko je stvari, ki gredo mimo moje zavesti, in zakaj se, če se, spravljam v slabo voljo zgolj zaradi svoje zavesti — poznavanja.

Znani tujci

V petek sem se zbudil z občutkom, da so bile sanje tiste noči do zdaj najboljše. Posebno me je presenetilo tudi to, da so se končale ob pravem času — tik pred budilko. Sanjal sem nekaj, kar je bilo zelo podobno igri „lights out“ oziroma minolovec, le da so ljudje skakali po tlakovcih okrog cerkve.

Naslednja dva jutra os bile pripadajoče sanje bolj kot ne katastrofa; sploh, ker sem v petek zvečer iskal nekaj sladkega v količini dveh mozartovih kroglic, našel pa sem tristogramsko čokolado s keksom. Najprej sem si rekel, da bom pojedel le dve vrstici, nakar si nisem mogel pomagati in šel do polovice in nato kljub svojemu nezadovojstvu v ovoju za naslednji dan pustil samo še dve vrstici.

Naslednji dan sem zato šel na kolo, prevozil okrog petinštirideset kilometrov in se na koncu spraševal, čemu imam prestave oziroma zakaj jih ne uporabljam. Dan zatem pa še na tri in pol ure dolg pohod, pri čemer sem se zadnje pol ure spraševal, zakaj so moji odzivi takšni kot so in čemu se tako rad prepiram z besedami.

Sedaj sem si vzroke poenostavljal in prišel do zaključka, da to predvsem zaradi občutka ogroženosti oziroma straha pred neznanim.

Škoda imetja

Po daljšem okrevanju sem se zopet usedel na kolo, tokrat s povsem novo čelado in podkapo — s tujko „skull cap“, saj na glavi ne želim imeti opeklin zaradi sonca skozi prezračevalne odprte v čeladi. Že po komaj tristo metrih bi ponovil svojo nezgodo, vendar sem se le ujel. Zdaj točno vem, kaj je šlo pred mesecem dni narobe.

Občutek s čelado je drugačen, sprva čuden, a po občutku sodeč se manj znojim. Ker je imela tokratna podkapa na robu trak, ki sem ga čutil kot pikajočega — kot nekaj volnenega, sem skrajšal prvotno začrtano pot in se vrnil. Priznam, da prej nisem toliko posvečal pozornosti, ampak tokrat sem opazil, da so me drugi kolesarji pozdravljali.

V letošnjem načrtu imam še nakup novega kolesa, v naslednjem pa še oblačila. Po desetih letih se bom poslovil od sedanjega kolesa, kateremu pred vsako vožnjo zategnem vse tri vijake, kajti dva sem že izgubil. Razlika bo očitna.

Sicer uživam oziroma bi rad užival v zvokih pokajočih breskev — to da meso odstopi od koščice. Sadje do sedaj je bilo klavrno; češenj za eno pest, ravno toliko malin in nič marelic. Naslednja dva tedna bosta tudi na sploh uživaška, saj bo večina problemov oziroma težav odšlo na morje; mene pa čaka malo kasneje – ravno takrat, ko se bodo problemi vrnili. To je povsem načrtno.

Bife prepiha

Zopet sem se pogledal v ogledalo in zopet sem se nasmehnil, ko sem opazil svoje velike zenice in si predstavljal, da bi lahko šel skozi kar svinčnik. Pojma nimam, čemu so tako velike, me pa moti, da skoraj gotovo zaradi tega težje gledam podnevi.

Se mi pa oči še vedno niso privadile na vedno pogostejša presenečenja o vedno višjih cenah ali zaradi nedobavljivosti.

Zgodovine ni, so samo posledice.

Vetrovi odgovornosti

Sedaj sem si zadal nalogo, da se bom poskušal zadržati oziroma zadrževati pred sladkarijami, saj jih pojem preveč — tudi po dvesto gramov (vsako)dnevno. Bom pa še videl, kako se bo „obrestovalo.“

To, kljub temu, da mi je zadnje dni všeč geslo: „sonce voda zrak svoboda.“

Tvoje barve

Včeraj kar in kar nisem mogel dojeti oziroma verjeti, da je trajalo vsaj devet let, da sem ta teden odkril košček svoje sestavljanke. Tako zaslepljen sem bil z „dovršenostjo“ preostanka, da koščka s kolesarjenjem oziroma s svobodo nisem opazil. Dejansko, a tudi žalostno, lahko počnem karkoli … čeprav več ne vem, kaj je bil moj smisel pred tem, če je sploh obstajal. Seveda imajo zasluge pri odkrivanju drugi, jaz sem vse samo povezal skupaj.

In ja, včeraj sem užival na soncu med reko in nedavno pokošenim travnikom povsem brezskrbno … no ja, potem sem se umaknil v senco.

Zatirane strasti

V zadnjih dveh tednih sem shujšal za dva kilograma, kar me je presenetilo glede na to, da jem veliko. Morda je krivo kolesarjenje, morda sem pojedel manj sladkarij, morda sem pred spanjem jedel samo še solato … skratka nimam utemeljitve oziroma ne najdem razloga, sem pa prepričan, da več ljudi zanima, kako shujšati kot pa to, kako se zrediti.

Moja prehrana je zahtevna oziroma sem precej izbirčen in to tako izbirčen, da se preostali sprašujejo, kaj sploh jem. Hrano delim v več kategorij in sicer: ne maram; odločil sem se, da tega ne bom jedel in jem. Zagotovo je najzanimivejša kategorija o odločitvah, česar zavestno ne jem. Sem spadajo banane, majoneza in sem uvrščam tudi hrano, ki zaradi načina priprave izgubi svoj pravi okus, to so vse jedi obdane z drobtinami, „pica“ šunka in vnaprej mleto meso. Torej dunajski zrezek, pohan sir, oslič, lazanja, solata olivier, čevapčiči in večina pic preprosto odpade.

Vsake toliko časa mi ob različnih priložnostih vzamejo kri in ob izvidu vsem dvomljivcem o moji prehrani povem, da imam vse vrednosti normalne!

Ravna krivina

Zdaj me dopoldne ni več strah, da bi kdo krožil s kosilnico na nitko ali s kakšno drugo kosilnico okrog avtomobila in ga okrasil s travo. Tako suhe trave ne pomnim; to, kar raste ni več trava, temveč slama.

Sedaj, čeprav vsakokrat, cenim vodovod — možnost, da ob vsakem trenutku priteče osvežitev … dokler zvečer na nižjeležečih krajih ne zalivajo. In cenim tudi alkaten (HDPE) … čeprav ga ti isti tudi morda uporabljajo za zalivanje.

Kal pogube

Kupil sem nov sesalec in sem pretežno zadovoljen, saj vleče nadpričakovano, ni pa prišel bogato založen z nastavki, tako da mu jih bom v prihodnje nekaj še dokupil. Edini kriterij pri nakupovanju je bil ta, da nazaj spušča zrak povsem brez vonja, in to mu tudi uspeva, saj sem namesto papirnatih vrečk izbral vrečke iz koprene (filca), za vrečko ima še „prepono“ prav tako iz filca, saj lahko (po navedbah proizvajalca) sesa tudi brez vrečk, za to prepono tik pred motorjem je še en manjši filter in v izpuh sem mu vgradil še HEPA filter.

Če se vrnem na vlek, resnično pogrešam nastavitev moči motorja, kar potem rešujem s povsem odprtim drsnikom zgoraj na ročaju, sicer krtačo preveč povleče k tlem in se ta upira premikanju. Lahko, da je to povsem normalno in je bil prejšni sesalec podhranjen. Vsekakor je bil prejšni podhranjen kar se cene tiče, saj je bil ta trikrat dražji, čeprav ima na sebi navedeno enkrat manjšo moč.

Nisem ga kupil v Sloveniji, saj izbranega modela niso imeli oziroma so se izgovarjali na predolge dobavne roke in so mi zato skušali prodati večji (predrag) model … prav pomisliti moram, kaj sploh še kupim doma. Če koga zanima proizvajalec tega, so njihovi izdelki v prepoznavni rumeni barvi (oziroma tudi temno sivi).

Snov poguma

V vsakem mesecu je nekaj dni, ko se z Luno se ne razumeva najbolje. Najprej sem to doživljal kot slučaj; torej nisem mogel zaspati in slučajno je bilo takrat zunaj tudi sveto. Sedaj (zadnjih nekaj let) mi ni potrebno več gledati ven, saj že vem, da je luna svetla. Včasih teh problemov nisem imel, me je pa takrat res večkrat „nosila luna.“

Nekoč so mi povedali, kako lahko prepoznam, ali je na nebu prvi ali zadnji krajec. Trik je zelo preprost in sicer si zadošča predstavljati črto (daljico) poleg krajca na mestu, kjer ta ni izbočen, oziroma tam, kjer je ta bolj raven, in nastane črka. Če je krajec v obliki črke c, z daljico (na neizbočeni desni strani) nastane d in je zato to drugi oziroma zadnji krajec. Če ne nastane d, potem je preostala možnost p (z daljico na levi strani) in zato prvi krajec.

Živahnost življenja

Danes sem s kolesom vred padel na ravni cesti in to že po par metrih po tem, ko sem se nanj odžejan usedel, zgolj zato, ker me je zanimalo, kako hitro lahko z mesta pospešim. Zdaj to vem in vem tudi kako se lahko to konča, zato tega ne bom več poskušal.

Ob pogledu na odrgnine mi je bilo žal samo eno: da nisem uspel zaključiti začrtane poti. Ko sem s tal pobral telefon in denarnico ter ju spustil v žep, je bil telefon zopet na tleh in takrat mi je bilo jasno, da sem si raztrgal hlače. Telefon je dobil praske, zaradi katerih imam bok cel, kar pa ne velja za okončine, na podlakti sploh manjka kože.

Znano neiskano

Po razmisleku bi bilo najbolje parafrazirati in reči, da neznosno hrepenim po porazu. Toliko o tem.

Kolesarim. Ponovno, a v omejenih količinah takoj zjutraj, da me sonce preveč ne opeče, in ni boljšega občutka kot občutek po vrnitvi domov in omehčana hoja po stopnišču z željo po tuširanju. Upam in si želim, da bom letos prekolesaril kaj več kot lani; do danes osvojenih osemdeset kilometrov in danes še štiriinštirideset. Kupil sem si tudi mast v razpršilcu in upam, da letošnjo začasno oljno pacarijo odstranim z vseh delov kolesa in namažem dele kot se šika.

Sicer pa mi kar prija jutranje „delnosanjarjenje,“ kar pomeni, da se zavedam, da sočasno sanjam in lahko premikam tudi telo oziroma čutim, kaj se dogaja naokoli — morda obstaja tudi ustreznejša beseda, ki opisuje to stanje, a je ne poznam. Pri tem mi je najbolj všeč prebiranje besedil, ki se mi znajdejo pred zaprtimi vekami … a le dokler to jadranje med sanjami in stvarnostjo na zaide in, ko se stik s stvarnostjo izgubi, potem zaslišim glasen zvok, ki me predrami. Ponavadi je ta zvok pok balona in nazadnje pok dveh desk.

Sto dvainsedemdeset

Danes je bil zanimiv in predvsem drugačen dan, ki ni potekal po začrtanih tirnicah in zaradi katerega je moje počutje enako igri tetrisa: ko se neka vrstica sestavi, ta izgine. Razlog je preprost: iskanje dovršenosti; ta pa se išče zaradi moje razvajenosti in očitno prevelike mere optimizma oziroma nezmožnosti obupanja. Trenutno mi še ni jasno, kako stvar (učinkovito) reševati. Po zaenkrat zbranih podatkih, naj bi bila težava v meni, saj sem bil jaz tisti, ki naj bi si postavil merila, vendar temu ne verjamem, ker meni jasnih meril ni. In tudi to bi lahko bil problem.

Skratka, v prvi fazi gre za problem zaupanja: komu sploh zaupati in kaj oziroma koliko. Če se dobro spomnim, obstajajo neki psihološki obrazci oziroma testi in na njem je vprašanje, vendar v tem trenutku ne vem, če sprašuje po številu zaupanja vrednih oseb, ali po številu dobrih prijateljev; zdi pa se mi, da je vprašanje zaprtega tipa in je mogoče izbrati tudi število nič, sicer, v primeru odprtega tipa, pa se itak lahko napiše nič, torej obstaja možnost ne zaupati.

V zadnjih desetih letih je v meni nastalo precej zgodbic, kar ne bi bil tolikšen problem, če ne bi bile te zgodbice med seboj povezane in vsem je skupno iskanje dovršenosti, tudi današnji, ki pa je z razliko od prejšnih bila zaupana.

Ampak to še ni vse. Zgodbice nastajajo, kar naj bi vsaka predstavljala osebo vredno zaupanja, kateri pa kasneje ne želim zaupati, ker bi zame to pomenilo poraz; dobesedno poraz. Z drugimi besedami, meni je nekaj všeč, samo zato, ker mi do tedaj ni bilo všeč. Eno veliko protislovje, ki se ga zavedam, vendar se ga ne morem rešiti.

Okus pričetka

Bil sem na enem pikniku, kjer sem jedel samo kruh in pil kokto, čeprav mi ta ni všeč, kajti nisem našel ničesar drugega pogojno užitnega. Če ne štejem stroška prevoza, sem za udeležbo zapravil dvajset evrov in si zaradi slabe prebave zagotovil naslednji dan v družbi stranišča.

Kljub temu je imel piknik več svetlih točk in najsvetlejša je bila ta, da sem izvedel, da ima človek možnost izbire svojega odziva glede na stanje. Jasno je, da se tri različni ljudje v istem stanju, npr. ko preberejo nek podatek oziroma se s čim seznanijo, odzovejo lahko povsem različno, vendar to ni vse; vsi trije ljudje si lahko izberejo svoj odziv. Vedno imajo izbiro in lahko izberejo, če si le želijo. Sliši se preprosto.

Zavedam se, da so moji odzivi občasno nesorazmerni in to me moti, saj verjamem, da lahko isto povem umirjeno, čeprav raje zdrdram. Vem tudi, da v večini primerov nimam vpliva ne glede na izrečene ali napisane besede in se bi bilo najbolje poistovetiti ter zgolj prikimavati, ampak ne, verjetno zaradi samoobrambe oziroma ogroženosti zgradim reki še tretji breg samo zase.

Torej, če sem razočaran zaradi nečesa, sem razočaran, ker sem se za to odločil. Ker danes popoldne nisem našel ene stvari, ki sem jo bil zjutraj prinesel v sobo, je bila povsem moja odločitev, da sem bil nase jezen, in ta odločitev ni prav nič pripomogla h krajšemu iskanju.

Pot barikad

Tehtam se vsak teden, kar tako iz dolgčasa, in opazujem številke. Ker se številke večajo sem si rekel, da bom sedaj upošteval svojo lahkoto in ne bom jedel kar tako iz dolgčasa.

Po enem mesecu manj vnosa hrane sem se zredil. Kako to, če pojem pol manj? Res pa je tudi, da dopoldne spijem liter vode manj, saj mi je nahrbtnik s plastenko vred padel po tleh in je počila. Slednje sem ugotovil šele po nekaj časa, ko sem zadaj začutil mokroto.

Morda pa je kriv občutek lakote tik pred spanjem … ko zopet jem.

Ozko širjenje

Tehnologija izpred petdeset in več let je bila preprosta in primitivna. Gramofon se je vrtel hitreje, če so se turbine v hidroelektrarni vrtele hitreje, čeprav se to ni dogajalo. Te slučajne spremembe so bile ali pa niso bile slišne, odvisno od poslušalca, če je ta zmožen slišati petino poltona, vendar je bil takšen gramofon za splošno rabo preprost in zato lahko cenejši.

Nikoli nisem dojel glasbene teorije, ker, pošteno povedano, nisem nikoli imel za to pretirane želje. Vse te lestvice so mi bile preveč umetne: zakaj so, zakaj jih je toliko, čemu jih je toliko in ali so to res vse.

Zadnji vodič je bil ravno o glasbi, o elektronski glasbi.

To pa me je zanimalo že od nekdaj … vendar se je izkazalo, da je bila osnova tudi te primitivna, saj so bili računalniki konec osemdesetih let priklopljeni na televizorje in so že takrat za njih obstajali vsaj trije standardi, kar je v vodiču pomenilo prvo križišče. Glasba ustvarjena v Evropi se je na opremi v Združenih državah predvajala drugače, kar vsekakor ni zaželjeno, vendar to takrat ni bilo pomembno. Pomembnejše je bilo to, da je to sploh delovalo. In premostitev teh predpostavk v današnji čas, ko je teh razlik manj, a še vedno preveč, mi je vzelo nekaj časa.

Zagotovo nisem prvi niti stoprvi, ki se je lotil te premostitve, vendar je eno razumemeti, kako stvari delujejo, in drugo, zakaj stvari sploh delujejo, in to slednje je zares težko in močno dvomim, da je prihodnost v digitalizaciji, saj ima tudi ta svoje omejitve.

Ker sem v času od mojega glasbenega izobraževanja v okviru rednega programa v osnovni in srednji šoli spoznal tudi fiziko, sem našel tudi meni dojemljive odgovore na meni nejasna vprašanja. Skratka, oktave predstavljajo celoštevilske mnogokratnike osnovne frekvence oziroma harmonske frekvence in vsaka oktava je razdeljena na dvanajst (frekvenčno neenakomernih) delov, ki sestavljajo geometrijsko zaporedje poimenovano zaporedje poltonov. Tako nekako.

Odgovor, zakaj ravno dvanajst je verjetno enako odgovoru, zakaj je ena atomska masa ravno enaka eni dvanajstini mase ogljika-12, saj sumim, da gre dogovor.

Ker večina inštrumentov izvira iz resničnosti, se te posname, vendar zadostuje samo ton ene note, ponavadi je to C-4, saj je mogoče preostale tone pridobiti s spreminjanjem hitrosti predvajanja – ideja gramofona. Če se predvaja enkrat hitreje, je frekvenca enkrat višja in sliši se C-5. Žal za neceloštevilske večkratnike na poceni opremi ni tako preprosto, sploh če se igra več različnih tonov sočasno.

Ko je bilo osvojeno predvajanje tonov, se je pričelo spoznavati efekte in efekt, ki mi zaenkrat še ne deluje najbolje se imenuje portamento, saj ne dosežem končne note v doglednem času, pri čemer ne vem, ali bi jo sploh moral doseči ali ne. Portamento je zvezno spreminjanje tona iz ene note v ton druge note. Na klavirju to tehnično ni izvedljivo, saj je vsaka tipka svoja struna, je pa na violini, če se premika prst po isti noti. Tako nekako. Obstaja tudi glissando, ki je diskretno (nezvezno) spreminjanje tona in zato izvedljiv tudi na klavirju.

Portamento je elektronsko zelo enostavno izvedljiv, saj se spreminja samo hitrost predvajanja, kar seveda predstavlja drug ton. Če pospešim spreminjanje hitrosti predvajanja, končno noto sicer dosežem, vendar dvomim, če je bil to sploh cilj skladatelja. Ker prvič, referenčno predvajanje referenčne skladbe petnajst let nazaj je moj posluh; ker drugič, moderni približek refrenčnega predvajalnika ima enako hibo in ne vem, ali je referenčen za ta efekt ali ni; ker tretjič, moderni predvajalniki zaradi svoje dovršenosti niso več referenčni.

Prezrta pozornost

Enkrat sem pisal, kako sem odkril vir vodičev, ki jih je pisal nek mariborski dijak. Tisti vodiči niso bili edino njegovo delo, temveč je ustvarjal tudi na drugem področju. Letos sem odkril še vir slednjega področja in sem se odločil, da ga za potešitev svoje radovednosti posnemam oziroma sledim vodiču, kateremu je sledil tudi on.

Najprej sem pacal en teden, nato obupal in pričel z iskanjem obvoza, ki je bil potreben, saj je med njegovim delom in mojim minilo več kot dvajset let oziroma skoraj trideset let glede na vodič oziroma vodiče, saj nisem uspel ugotoviti, kateri vodič je tisti pravi, in sem združeval znanje iz vseh, če le niso enako stvar razlagali različno.

En teden kasneje sem le iznašel premostitev tehnoloških sprememb in nadaljeval. Po štirih dneh sem prišel do spodobnega delovanja in dojel, da sem z jasnimi navodili lahko zelo uspešen, ter prišel skoraj do konca, česar pa zaradi razdvojenosti, raztrojenosti vodičev ne bom nikoli dosegel, ali pač.

Sicer pa sem včeraj, povsem slučajno, zaznal, da ne slišim dobro visokih tonov oziroma visokih frekvenc, ki sem jih včasih, kolikor se spomnim, zagotovo lahko slišal, zato to nesposobnost sedaj pripisujem svoji starosti. Žal.

Reka mladosti

V navezi s kolesarjenjem si bom prizadeval, da bom državi, in posledično občini, namenil čim manj denarja, saj so v eni izmed kraških občin dokazali oziroma pokazali, da je mogoče z manj denarja ceste vzdrževati ne le primerno, temveč vrhunsko.

To lahko storim načrtno, sebe … težje spreminjam. Morda je zame najbolje, če se s hrbtom nastavim izven sence in občutim toplino, kajti odločitev, vplivajočih nase, nisem sposoben narediti. Imam takšen občutek (strahu). Morda kakšna sprememba za kakšen dan ali dva, sicer pa po starih poteh naprej, čeprav so bile v preteklosti tudi odločitve, katerih (posledic) se nisem zavedal več tednov, a mi je bilo že takoj lažje.

Načrtno tavanje

Zanos upada, želje se spreminjajo; enkrat bi tako, naslednjič bi drugače, tretjič bi najraje sedel in gledal ven. Ko se že odločim, se premislim.

Zaenkrat si želim na kolo, kolesariti nekam dlje. Letos imam prevoženih pičlih pet kilometrov, ravno toliko, da sem ugotovil, da je kolo potrebno popravila. In sem ga par dni „popravljal,“ kar pomeni eno uro in potem odlašal še en teden, da sem ga sestavil nazaj. Upam, da mi letos uspe preseči lanski cilj, vendar vse v okviru vremenskih razmer, ki niso ravno spodbudne.

Druga eminenca

Počasi sem že naveličen vsega vrveža. V bistvu sploh ne vem, česa si sploh še želim.

Višek časa?

Altruistična šlamastika

Bliža se ponedeljek po zadnji nedelji v marcu, ko se prične mučno obdobje. Priznam, da me med vožnjo proti vzhodu že moti visoko jutranje sonce in si ga tedaj z dlanjo zakrivam, vendar ga čez en teden ob istem času tam ne bo več. Sonce se ne bo prestavilo nikamor, ura se bo.

Da bi bilo to obdobje znosno, vadim že sedaj. Spanje ob deseti, zbujanje ob šesti, pol šesti uri, kar pa mi zaradi poznavanja novega dneva ne uspeva. Danes naj bi se vstal ob pol šesti uri, a zaradi sobote temu ni bilo tako. Ne glede, kaj zjutraj storim, se brž vrnem k svojim sanjam oziroma podaljšujem budilko po deset minut.

Tako kot nekateri ne morejo prenehati z branjem knjige npr. pred spanjem, ker jih zanima nadaljevanje zgodbe, počnem s svojimi sanjami. Tega si želim tudi med sanjarjenjem, saj iščem načine, kako dogajanje prestaviti v resničnost …

Deplasirani soigralci

Lahko bi se cepil že pred tremi meseci, zagotovo med prvimi pettisoč, a sem svoje mesto raje prepustil drugim. Če bodo poletno razigranost pogojili s cepljenjem, se pač bom.

In, če bi se, se bi izključno z ameriškim cepivom Comirnaty, ker mi je všeč način njegovega delovanja: v telo se vnese „navodilo za delno sestavo virusa,“ ki ga organizem upošteva in ga sestavi, delno sestavi oziroma ga sestavi ravno toliko, da to organizem prepozna kot tujek, ustvari protitelesa in se brani. Ideja je, da bi na ta način ustvarjena protitelesa kasneje prepoznala tudi pravi virus in bi bila obramba organizma hitrejša.

Zaznal sem, da nekaj ljudi ne odobrava tega cepiva, saj niso pripravljeni v svoje telo vnesti to „navodilo“, po drugi strani pa se dnevno prehranjujejo s hrano in z njo v svoje telo sprejemajo tuj dedni material oziroma navodila.

Pritajena indolentnost

Že zjutraj se je videlo, da bi lahko dan bil primerno in dobro izkoriščen; k odločitvi so prispevale tudi nedavne padavine.

Nepreživeti časi

Že nekaj tednov sem v napetem razpoloženju oziroma poželjenju po preteklih časih. Način mišljenja sedaj ni popolnoma drugačen, saj ne vem, kaj bi v tem primeru predstavljalo „popolnost,“ je pa vsekakor drugačen.

Zdaj popravljam stvari, dobesedno. Iz štatle nekoč namenjene na odpad, a nikoli dejansko odpeljane, vlečem stvari in jih skušam popraviti. Nažalost so nekatere druge škatle dočakale svojo priložnost in jih sedaj več ni. Zdi se mi neverjetno, koliko spominov in vprašanj mi obudijo te stvari. Spomini mi pomagajo najdi preostale kose, a ne najdejo odgovorov na vprašanja, čemu in zakaj sem se odločil te stvari razdreti.

Pod črto mi uspeva in to me veseli.

Embalaža upornika

Danes sem nisem mogel več zadrževati; načel sem čokolado.

Imel sem jo v drugem predalu in jo lansko leto prejel kot novoletno poslovno darilo. Zapakirana je bila v celofan znotraj blago rebraste kartonaste kockaste embalaže. Na njej je pisalo ime glavnega mesta in pod tem okus oreha v temnem čokoladnem tonu. Takoj po odprtju kartona, je sledilo prvo razočaranje — nikjer nikakršnih izboklnin zaradi orehov – in tudi okus je bil temu primeren, sama grenkoba.

Sedaj sem pogledal ceno in lahko pritrdim, da te in podobnih čokolad ne bom nikomur niti sebi nikoli kupil. Ni vredna. Še tiste germanskih trgovinskih znamk so boljše. Vsaj meni.

Podpihovanje zavisti

Ne morem verjeti, kako se je v zadnjih desetih leti „svet“ spremenil. Ljudje so vedno bolj lačni oziroma požrešni potrditve oziroma pozornosti. Največji doprinos vidim kot posledico obstoja t.i. spletnih družabnih omrežij. Družbena omrežja zame ne obstajajo, kajti še nikogar nisem slišal, da bi za kogar koli rekel, da je družben; vedno sem slišal, da je kdo družaben ali pa ni.

Še več, med pogovori sem mimogrede izvedel, da se zaradi nepotrditev gradijo tudi zamere … Zame morajo biti vsaj tri izbire: potrditev, zavrnitev in zadržanost, zato se okolij, kjer obstaja zgolj možnost potrditev in zaradi česar nastajajo zaključki, da je nepotrditev zavrnitev, izogibam.

Moja izbira v januarju je učenje računovodstva. Preostali dve možnosti sta dati to delati drugim ali pa plačati kazen.

Vrelišče sanj

Počutim se utesnjenega v širokem naboru možnosti. Veliko preprosteje se odločam med dvema ali tremi izbirami; ko je teh enajst, trideset in petinosemdeset, je premišljevanja preveč.

Kaj me čaka v tem letu, je klestenje izbir, ki dozorevanjo vsakodnevno, tudi med vožnjo. Preveč imam idej in premalo časa, ki odteka med vlečenjem svoje prikolice mnenj, občutkov, odnosov, vrednot, odločitev in prepričanj iz dneva v dan, dan za dnem.

Gledam fotografije in se sprašujem, kaj sem si takrat želel … zagotovo bi bilo bolje dokumentirati več … ampak, kakorkoli že je, dobivam občutek, kaj se je takrat dogajalo in dogajalo se je več.

Iluzija potrebe

Prehod v novo leto je bil sijajen, žal pa to ne velja za njegove (gospodarske) posledice.

Z izstopom Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske se je vrnilo carinjenje in Pošta Slovenije je uvedla blagovna pisma. Za zvrhano skledo je poskrbel še dvig davka na dodatno vrednost v Nemčiji na raven izpred prvega julija, saj je bil ta pol leta za tri odstotke nižji kot ukrep za omilitev državnih omejitev. Sledenje sem prebolel, prvi dve katastrofi pa še prebolevam.

Preprosto ne morem verjeti, da je poštnina sedaj odvisna od vsebine. Kuverta je kuverta v vsakem primeru, enako težka in dostava ni nič bolj zapletena. Vsaj tako stvari vidim.