Eklekticizem razdiranja

Naslednja enačba ni lahka, je pa prelepa in posebna, saj je do rešitve možno priti tudi brez kakršnega koli računanja, samo dovolj lepo ali grdo jo je potrebno pogledati oziroma razumeti, kaj skriva.

Vsa uporabljena števila so znana.

Videz črk

Črke in številke so v bistvu abstrakten pojem in prejmejo obliko šele z izbiro pisave, in dve leti nazaj sem našel meni najlepšo pisavo, ki pripada družini Garamond. Naslov tega bloga tedaj dobi naslednji videz.

Še posebno me je takrat frapiral (moram uporabiti točno to besedo, saj sem njen drugi pomen spoznal šele včeraj) videz številk, ker so nekatere pod- in nadpisane. (:

Kar ne morem se je nagledati.

Cena časa

Čas mi postaja vse dragocenejši … dražji od česarkoli, vendar se mi zdi, da ga zaradi svoje neorganiziranosti veselo razmetavam na vse smeri neba. Najraje bi obstajal v več inkarnacijah, kjer se bi vsaka od njih soočala z nekimi problemi, izzivi, strahovi; osnovni jaz bi pa užival … in zopet metal čas stran.

Zagotovo je krivo staranje, t.i. racionalno razmišljanje, občutek, da je čas omejen, in koneckoncev pred mano še vse življenske faze, skozi katere gre povprečen vsakdo. Če samo pomislim oziroma padem v neko vlogo, pred sabo zagledam velik napis: „Game over!“ Občutim razočaranje. Če zopet pomislim, če bi vstavil kovanec in šel ponovno, potem se novo življenje ne bi kakorkoli drugače izšlo. Lahko bi bilo bolje, ampak bistveno bolje pa ne, kajti do vsakega trenutka je bilo izjemno. (:

Vse pa zagotovo izvira iz moje želje po vsevednosti in oteženega odločanja; nič ni dobro, nič ni slabo, zakaj to, čemu ne. Vse, kar si sedaj želim je šest sončnih dni in šesti dan izlet v hribe. Vem, kam se bo šlo in kje se bo parkiralo, a če se do tja ne bo prišlo, potem bom ostal brez odgovorov.

Zvita vitrina

Opazil sem, da so se v nekaterih župnijah januarski koledniki posodobili in namesto lastnoročnega pisanja začetnic in tekočega leta nad vrata nalepijo kar prednatisnjene nalepke, ki izgledajo kot vinjeta; meni pa je kreda še vedno všeč.

Tveganje pomnenja

Nisem ravno dober v pomnenju števil, še to, kar vem, si zapomim, tako da števila dajem v dvojice ali trojice, odvisno kakšna so števila. Veliko bolje si zapomnim zemljevide. V glavi si lahko predstavljam, kje približno sem, medtem ko se premikam po površju. Še bolje pa si zapomnim poti. Nekateri ljudje sploh ne vedo, kod so šli, kje so šli levo in kje desno, meni pa to ne predstavlja težav, četudi je tema. Seveda morajo biti vsa križišča na videz nekoliko drugačna, sicer bi se v labirintu belih sten brez težav izgubil.

Podobno sem si lahko zapomnil, kje se kaj nahaja na listu papirja, če je ta list v zvezku ali kje drugje, nikoli pa si nisem česar koli podčrtoval ali označeval z svetlo rumenim oziroma svetlo zelenim označevalcem ali si lepil kakšne koli listke, ki nato štrlijo izven. To mi je grdo, sem pa že videl marsikatero pretiravanje, kjer je označeno skoraj vse besedilo. Kje je potem sploh še smisel označevanja?

Vtikači sreče

Menda je vsakdo kdaj prejel kakšno reklamno gradivo, ki ni bilo iz paprija. Nekoč so delili flomastre, svinčnike in leteče diske „frizbije,“ sedaj pa delijo trakove za okrog vratu ter razne USB vtikline. Ljudje so teh vtiklin nenormalno srečni; pomembno je še, da je na njih čimvečje število, toda vredne so le toliko, kolikor so za njih plačali, torej nič. To ugotavljam vedno znova, zato bi jih bilo bolje zavrniti, komu jih podariti kot pa izgubiti podatke.

Na enem je na veliko pisalo dvaintrideset giga, medtem ko na njega nisem mogel spraviti popolnoma ničesar. To je še dobro, saj se je končalo popolnoma na začetku, ko ni bilo še ničesar izgubljenega. Na drugega, oglaševanega kot osem giga, mi je uspelo spraviti pet pesmi, od katerih so se štiri predvajale brez težav, peta pa se je začela predvajati nekje iz sredine. Postopek nalaganja sem ponovil kar nekajkrat in naposled le dosegel, da se je tudi peta skladba začela predvajati od začetka. Ko sem dodal še okoli šestdeset skadb, je pri ponovnem vklopu ostalo dosegljivih samo prvo omenjenih pet skadb; ostale, nove, so bile popolnoma „nevidne.“ Da ne omenjam časa nalaganja skladb; bilo je izredno dolgotrajno. V tretje gre rado in tretja podarjena vtiklina si je zapomnila vse skladbe, čeprav je bilo nalaganje nanjo zopet dolgotrajno.

Če si sedaj predstavljam, da mi kdo posodi svojo podarjeno vtiklino in se mi, prvič, nalaganje zavleče, ali drugič, postane neuspešno, ali tretjič, se to ugotovi šele potem, ko se vrne, potem res raje ponudim nazaj svojo kupljeno vtiklino in upam, da se mi vrne nazaj. Zaenkrat so se še vse.

Podarjene USB vtikline so lahko zahrbtne!

Kandidati resnosti

Zadnja dva tedna sta zaznamovali dve stvari, in sicer deževje ter Evropsko prvenstvo v košarki.

K sreči je to prvenstvo malo bolj evropsko od Lige prvakov in bistveno bolj evropsko od sedanje Evrovizije. Nisem zvest gledalec ničesar od tega, vedno pa me zanima končni rezultat. Čestitke torej, Slovenija postaja na športnem področju vedno boljša ter vedno slabša na pravnem in političnem področju. Kregajo se za mejo in vino, prepirajo se o železniški progi; ničesar ne dosežejo, še vedno pa se prilizujejo ob kakršem koli zmagoslavju (in si prikrito jemljejo zasluge). Vsaj tako je videti.

Seznam prijavljenih za predsedniške kandidate je primeren za soočenja, pokaži kaj znaš, ozitoma oddaje, kamor se prijavi vsakdo, ki bi rad bil slaven in odnesel nekaj več denarja. V ZDA izbirajo med dvema kandidatoma, v Sloveniji se ga bo izbiralo izmed skoraj deset.

Oliver Dragojević - Moj lipi andjele

Turobni dnevi …

Dražba dregljajev

Ne bom gostobeseden, ampak, kolikor sem ugotovil, pri nakupovanju dosežemo vsaj tri faze zadovoljstva. Prvo fazo doživimo, ko izdelek najdemo, položimo v košarico oziroma naročimo; drugo fazo dosežemo, ko je nakup zaključen, plačan. Zadnja faza pa se zgodi, ko izdelek načnemo. Največkrat bi si želeli še četrto fazo; fazo, ko se izdelek dejansko uporablja, toda zadovoljstvo tu ni tako izrazito, zato ljudje za vzdrževanje svojega zadovoljstva kupujejo in kupujejo, kar je usklajeno z moderno potrošniško ekonomijo.

Pri tem plačujejo tudi za stvari, ki jih ne potrebujejo zgolj zaradi lastnih potreb, temveč zgolj za preizkušanje nečesa novega, še nepreizkušenega ali za dokazovanje pred drugimi.

Kar mi gre na živce so čakalne vrste in ljudje, ki ne vedo, kaj si sploh želijo. Ker so ljudje različni, lahko kdo uživa v čakanju v vrsti oziroma v svojem stanju nedoločenosti. Hvala, ker obstajajo dobri ljudje, ki me s tistimi nekaj stvarmi spustijo naprej in mi tako olajšajo muk.

Ker vedno vem po kaj sem prišel, so mi vse lepe ponudbe pri blagajni o drugih stvari odveč. Morda koga premamijo, toda mene ne. Saj vem, tam so te stvari nastavljene v slogu z moderno ekonomijo. V bistvu so vse stvari nastavljene v tem slogu: razporeditev polic, razporeditev izdelkov po policah, odmaknjenost živil daleč stran od blagajn, da se prehodi čimveč trgovine.

Požgano strnišče

Nikoli nimamo dovolj tistega, česar si resnično ne želimo.

Blonde Redhead - For the Damaged Coda

Trener osebnosti

Če se na list papirja ali kam drugam napiše pet celih števil, bodo med temi števili točno tri takšna števila, da je njihova vsota deljiva s tri. Kdo se lahko še tako potrudi in izbira števila, mu ne bo uspelo tega pretentati.

Ni to zanimivo?

Pomembne so malenkosti, ob katerih človek začuti, da le ni vse tako slabo, oziroma malenkosti, ki mu dajo nek notranji zagon. Te malenkosti lahko sploh niso pomembne za večino, zadošča že, če so bistvene za nekoga. Ni pomembno, kaj predstavljajo in v kolikšnem obsegu, zato se jih ne primerja niti se jih ne razglaša. Lahko gre zgolj za peko piškotov, obrezovanje sadnega drevja, ustvarjanje česa iz papirja, pohodništvo, karkoli; skratka nekaj, kar se počne dlje časa, z napredkom in uspešno. Zaradi tega se počutimo bolje.

Gre za neke vrste tekmovanje s samim sabo, kjer se želi biti boljši od svojega včerajšnega jaza.

Z gajbico

Tako se postreže sok.

Leteče mravljišče

Kako zanimivi, nad polji na vsakih nekaj metrov, izgledajo roji nekih žuželk. Vsak roj izgleda kot utvara, kot migetajoča krogla, ki se drži sama zase in se ne spoji oziroma spaja z drugimi kroglami. Verjetno gre za roje letečih mravelj, vendar dopuščam tudi kaj drugega.

Obiskal sem dva kraja, ki sta bila še marca prekrita z odpadki. Na videz so prvega v vmesnem času uspešno sčistili, čeprav je tu in tam še vidno nekaj odpadkov. Pri drugemu pa so postavili tablo, da je odlaganje strogo prepovedano in da se vrši videonadzor. Slednji je verjetno takšen kot na njivah okoli Ljubljane. Torej le napisan.

Marelice

Ne vem, če ljudje na splošno opazijo, da se kdaj pa kdaj oglašuje oziroma prikazuje stvari, ki jih ni ali niso dovoljenje. Resda spodaj nekaj dopišejo, čeprav ne vem, čemu nimajo namena in se ne potrudijo stvari predstaviti takšne kot so. Morda se česa sramujejo ali pa stvari niso tako dobre, da bi jo prikazovali v svoji (nepopolni) resničnosti.

Recimo, že pred leti sem opazil, da se na oglasnih panojih bazenskega kompleksa na fotografiji znajdejo napihljive blazine, te pa so v kopališkem redu prepovedane. Nadalje tudi kakšno stvar prikažejo zrcalno glede na dejanskjo stanje ali pa naredijo kolaž vseh svojih atrakcij, da izgleda kot da je vse ob enem bazenu, pa ni.

Letos sem opazil, da so na embalaži mareličnega soka na vsaki strani narisane precej velike marelice, skoraj v velikosti breskev, to je eno; kot drugo pa pod njimi piše, da se prikazuje predlog za serviranje. Kakšen predlog za serviranje je to?