Ti časi

Mislim si, kakšen butelj sem, da sedaj v knjigah najdem tudi tisto, kar sem nabiral zadnjih osemnajst let. Priznam, da je to prehitra ocena, ki zanemarja … kaj pa vem … moje občutke razsvetljenosti oziroma zasluge ob odkrivanju že znanega. Morda v trpinčenju samega sebe v potu svojega obraza vidim smisel svojega življenja … mislim, se bi raje dolgočasil?

December je, dnevi so kratki … novoletna razsvetljava me ni nikoli navduševala, razen zelo domiselnih. Kaj je sploh še smisel novoletne razsvetljave?

Vsega imam počasi dovolj. Prejšni ponedeljek sem mislil, da je petek. To soboto sem mislil, da je že nedelja; danes mislim, da je jutri sobota.

Desetka ponovno

Bilo je eno poletje, pri kolegu doma — tam, kjer je hiša en velik verižni fizikalni eksperiment — ko sem v višečem cvetličnem koritu opazil copate — superge in mu rekel: „Ti veš, da imaš pa ravno takšne, kot sem jih imel jaz nekoč.“ Ko mi je odvrnil, da so to dejansko moje, sem se spomnil, da sem mu jih posodil, ker je takrat nekje pozabil svoje delovne copate …

Na to sem se spomnil sedaj, ko sem razmišljal, kakšno obutev sploh še imam poleg sedanje in priznam, da neke izbire resnično nimam. Letos poleti sem si kupil zopet takšne in tako kot takrat – pred sedmimi leti, ko sem si denar za tiste prislužil s študentskim delom – so bili tudi ti zadnji par moje številke, ki je v tem primeru deset. Copata letos dejansko nisem obul, saj sem dovolj verjel vase oziroma v to številko, za katero se je naslednji dan izkazalo, da je prava.

Steklene oči

Kar je zadnja leto najbolj neverjetno, je to, da mi je uspelo zgraditi svetovno prepoznavno (blagovno) znamko, medtem ko je en drug projekt, zaradi katerega imam dejansko tudi registrirano blagovno znamko, doživel popoln poraz. Propadli so tudi vsi podobni projekti drugih, le en takšen je uspel …

Sicer imam večno dilemo, ali projekte oziroma stvari pripeljati za druge oziroma imeti v glavi cilj ali stvari peljati tako, da med razvojem uživam v svoji domiselnosti in je v končni fazi popolnoma vseeno, kako stvar (pre)živi. Kot sem že enkrat nekje prebral in napisal tudi sem; ni pomembno, kaj je človek vse doživel, pomembnejše je, kako je to doživel.

Nabral sem si osemindvajset novih knjig in sedaj imam v svoji knjižnici sto enainosemdeset knjig, od tega prebranih enih par. Mislim, da najdebelejša obsega nekje čez tisoč šeststo strani in dvomim, da je kakšna izpod dvesto.

Seveda je tudi tu večna dilema, ali naj prelistam hitro ali naj berem natančno, čeprav naslednji dan sploh ne vem, kaj sem prebral dan poprej. Precej težav mi povzroča tudi branje, saj gre za „elektronske“ knjige … in dnevnega buljenja v zaslon imam že čez glavo.

Polžasto hitenje

Ker sem videl, da se s sorazmernim vložkom (denarja) lahko stvari pripelje v prvotno obliko ali celo na višjo raven, sem se dokončno odločil, da stvari obnovim s čim manj predelav in podobnih posegov, torej sčistim in kaj zamenjam in to je vse. Vsekakor ne želim biti kot tisti — največkrat na občinah, ki se hvalijo, kaj vse so dosegli v svojem mandatu, koliko cest in vodovodov so položili, sami pa za to niso prav nič plačali oziroma so s tujim opletali po koprivah. Vsak lahko z veliko doseže mariskaj, mojstrsko pa je z malo doseči veliko.

Ko se je izkazalo, da je postopek bil uspešen, se ga je izvedlo na podobni stvari in tudi ta živi naprej. Sedaj pa je na vrsti že tretja stvar. Temu pravim vzdrževalna dela.

Drugi val

V tem valu sem očitno podlegel. Vse skupaj je trajalo osem dni, pri čemer je bil prvi dan najhuje. Drugi dan je bilo že precej bolje in tako naprej. Z enim pridevnikom občutje ni bilo nekaj, kar bi si želel – bilo je neprijetno.

Začelo se je tako, da me je pričelo zebsti, zato sem se najprej stuširal in spravil pod odejo. Čez dve uri sem po občutku dobil vročino in v naslednjih dveh urah so me začele boleti okončine izpod pasu. Nisem mogel razločiti, ali me bolijo mišice ali me bolijo kosti ali kar oboje. Uspel sem se prepričati, da sem le zapustil posteljo in s parfumom preveril voh. Nekaj sem še vohal, vendar lahko sedaj potrdim, da je bil voh slabši kot danes.

Čez pet ur je vročina popustila, a še vedno sem v spodnjih okončinah čutil bolečine, ne glede na to, kako raztegnjeno sem se postavil, kajti občutek je želel, da bi ležal kar je le mogoče raztegjen. Tri ure kasneje so bolečine malo popustile, a so se te premaknile tudi na očesne veke. Nelagodje je še vedno bilo tolikšno, da tisto noč nisem mogel zaspati oziroma spati – morda pa je bilo krivo poležavanje čez dan. Zjutraj so bolečine v spodnjih okončinah ponehale in počutil sem se, kot da se ni ničesar zgodilo.

Tekom dneva so se bolečine vrnile, vendar je bilo najhuje na stranišču, saj so bile bolečine ob napenjanju tako neznosne, da sem moral izločanje opustiti in sem zato poskusil kasneje. Bolečine v okončinah so v preostanku dneva izvenele.

V sledečih dveh dneh sem se ponoči prepotil in se zato preoblekel.

Kašlja in težav z dihanjem ni bilo. Če je kaj trajalo, je bila to odstotnost voha oziroma da sem vohal nekaj, kar je bilo blizu vonju krvi, vendar to ni bilo to.

Obnovitvena dela

Zadnji teden me napada nostalgija. Razmišljam, zakaj je toliko mojih stvari spustilo svojo dušo; ali sem sedaj pazljivejši in zakaj takrat nisem bil; ali res nisem bil in bi sploh moral biti. Ne vem, če je je katera moja stvar, naprimer kakšna igrača, ostala v svoji prvotni obliki, saj sem mariskaj pozabil, kar pa ni tako slabo, da ne jemljem (preveč) tega (preveč) k srcu.

Nažalost nekaj odnese tudi čas. Materiali izgubljajo svoje prvotne lastnosti: razpadajo, se raztrgajo ali spremenijo barvo. Zato sem poleti (z nekaj iznajdlivosti, ker ga ne prodajajo vsakomur) kupil peroksid, v katerega sem namočil kose iz umetne mase – plastike, in ga postavil na sonce. Sčasoma se v zaprti posodi porumeneli kosi do neke mere razbarvajo, vendar so odpadle tudi nalepke.

Potem so sledili tudi drugi posegi. En od teh se je končal klaverno, v času, ko je tako ali drugače „šlo vse narobe,“ kar sem iztisnil tudi sem. Poglavitna težava je bila ta, ali se je napaka storila zaradi mojega posega ali pa je bila napaka prisotna tudi prej, in tega nisem videl, saj sem stanje preveril šele po koncu posega, saj si tega istega preverjanja nisem upal storiti prej.

Ker sem podvomil v nestrokovnost svojega nestrokovnega posega, v smislu, nič takega ne more iti tako narobe oziroma imeti takšne posledice, razen tega, da bi bila lahko miza pospravljena, zaradi česar en dan tudi nisem mogel zaspati, sem po dveh dneh iskanja rezervnih delov ponovno preveril stanje in ugotovil, da je bil moj poseg dejansko uspešen. (:

Po vsem tem sem si postavil tudi poglavino vprašanje, čemu se s tem sploh ukvarjam oziroma kaj bom potem, ko bodo dela zaključena. Zavedam se, da ti posegi oziroma moja prizadevanja nimajo smisla, ker je itak večino povozil čas. Če bom vse to nekoč postavil še v vitrino, kdo bo imel čas to občudovati ali uporabljati.

In še za konec. Razčistil sem si pojma retro in vintage. Stvar je vintage, če je bila izdelana oziroma ustvarjena v času svojega stila, in retro, če samo posnema nek čas v preteklosti in je dejansko ustvarjena sedaj. Torej nova stvar je lahko retro, ne more biti pa vintage.