Pravijo, da je človek suženj samega sebe; svojih idej in misli, in dokler o tem ne razmisli, ne bo nikoli doumel, zakaj se gre. Razmišljanje v tej smeri morda osredotoči smisel življenja.
>
Imam občutek, da se človeka dan danes vzgaja tako da bo boljši v kakršnem koli že pogledu, vendar lahko o boljšem govorimo le, kadar primerjamo, tako kot jabolko ne more biti veliko, večje ali največje, če se ne pozna ostalih jabolk. Svojo večvrednost boljšega lahko človek izkazuje tako, da prekaše ostale ali jih potopi, vendar ponavadi izbere možnost vzbujanja zavisti. Ljudje okoli njega morajo občutiti pomanjkanje in naredil bo vse; vede ali nevede, da bo to dosegel. Poskrbi za vzdušje tekmovanja oziroma razkazovanja.
Trideset let nazaj se je večvednost izkazovala z gradnjo velikih hiš od okoli dvesto do tristo kvadratnih metrov in v treh nadstropjih, medtem ko se danes to izkazuje z mobilnimi telefoni. Kar mi je zanimivo je to, da ljudje še vedno vlečejo vzporednice: oseba z dražjim telefonom je nekaj več, in tudi sami želijo biti del te zgodbe. Se ne bi raje vprašali o izvoru takšnega sklepa?
Razlog se skriva v ponosu, ki se skriva za hvalo. Občutek, ki ga dobijo ob omembi svoje pridobitve ali posodobitve, je neizmeren, a nažalost traja le za hip, zato se oseba počuti dolžna ponoviti to vsaki osebi. Da bo ta občutek bogstva trajneši, je potrebno omeniti čisto vse in ta potreba je voda na mlin za vsa spletna družabna omreža, saj se tam lahko oseba izpove o tem, kaj dela, kje je in kaj si želi.
Težko je reči, kaj si ljudje želijo, ampak zagotovo si želijo tudi tisto, kar spada v družino statusnih simbolov, in tu se nedvomno že več desetletij nahaja avto. Avto mora biti čist, garažiran, brez udrtin toče, hiter ter vsekakor novejši od sosedovega.
Želje so seveda o avtomobilu petega razreda, vendar se večina odloči za drugi ali za tretji razred, če potrebujejo večjega, kar pa stane od dvajset do trideset tisoč evrov oziroma časovno, če bi vsak mesec dali osemsto evrov na stran, od dveh do treh let. Ker osemsto evrov pri neki povprečni plači ni zanemarljivo majhen delež oziroma v povprečju predstavlja kar celotno plačo, sledi, da človek zgolj za nakup svojega avtomobila potroši vsaj dve leti življenja, pri čemer mu ostanejo utrujeni večeri in še dva dneva po petku, če se ta dneva ravno ne spravi prati avtomobila. Če se sešteje še letne stroške vzdrževanja avtomobila: registracija, nadomestilo za uporabo cest, zavarovanje, filtri in olja, dela en mesec v letu samo za to.
Ker proizvajalci v enaindvajsetem stoletju ne proizvajajo več avtomobilov kot nek trajen izdelek, se zelo rado zgodi, da se avto po desetih letih zamenja, torej človek za avto troši osemsto evrov od tri do štiri leta od vsake svoje plače na vsakih deset let, če ne prihaja do izrednih popravil.
Če si poleg avtomobila zaželi še nove hiše na parceli velikosti sedemsto kvadratnih metrov, kjer kvadraten meter ni cenejši od osemdeset evrov, bo samo za parcelo vredno več kot petdeset tisoč evrov pri plači pol drugi tisočak delal vsaj tri leta izključno za to. In potem potrebuje še dvakrat toliko za gradnjo in notranjo opremo. Torej devet let trošenja tisoč petsto evrov vsak mesec.
Seveda obstajajo parcele po dvanajst evrov za kvadratni meter, vendar so takšne oddaljene dvajset minut vožnje do pošte ali trgovine in zato neprimerne.
Ker se želje slehernika ne končajo le pri avtomobilu in hiši, temveč bi nekoč rad imel še apartma ob morju ali vikend, bi nadanjevanje takšnih približnih izračunov pokazalo, da človek za uresničitev svojih užitkov vsaj polovico življenja preživi v službi in s tem zapravlja čas, v katerem bi lahko užival. Oziroma, je človek preživel več življenja pred volanom ali v službi, ko je služil za nakup tega avtomobila?
Zato torej, če bi bil človek zadovoljen z manj tistega, kar si želi, na primer, da bi se prepričal, da ne potrebuje nečesa za šesto evrov in bi raje vzel nadomestek za dvesto, bi to pomenilo, da si je kupil pol meseca dopusta, če konec meseca zasluži osemsto evrov. Ponos zgolj zaradi nadomestka ne bo tolikšen kot bi lahko bil, vendar se pojavi ponos zaradi dopusta in, ker se z manj doseže dokaj veliko, to skupaj pomeni, da je ponos večji kot bi bil zaradi prvotnega nečesa.
Po nekaj takšnih sklepih je jasno, da je najbolje, če človek ničesar nima, a je takšno stanje zanj verjetno nevzdržno, zato je smiselno najti način in se odločiti le za tisto v majhnih količinah, ker bo tudi tako človek začutil ponos in zato veselje. Poleg tega pa bo imel tudi možnost trošiti čas zase.
