Krajevna imena

Če ne napišem sedaj, bom kdo ve kdaj … v maju, ko sem se ukvarjal z ne sto slovenskimi kraji, temveč z več kot šest tisoč slovenskimi kraji in pri tem izvedel meni presenetljive zanimivosti.

V Sloveniji je uradno točno šest tisoč petintrideset krajev, vendar so isti kraji šteti dvakrat, če se isti kraj nahaja v več kot eni občini. Največkrat je vmes reka, ki predstavlja občinsko mejo in razdeli kraj. Primer takšnega kraja je kraj Fala (ob reki Dravi), ki se nahaja tako v občini Ruše kot tudi v občini Selnica ob Dravi. Drugi primer je naselje Brlog z delom v občini Velike Lašče in z delom v občini Sodražica. Za večjo zmedo se drugi del naselja imenuje Brlog - del. Krajev, ki imajo za imenom besedo del je kar šestinštirideset.

V zadnjih petih letih dvajsetega stoletja, sta se dve sosednji naselji Podkum in Dobovica razdelili na pol in nastala sta dva kraja: Sopota in Sopota, ki ju ločuje potok Sopota (ki je tako majhen, da se ga lahko preskoči). Seveda se oba kraja štejeta kot svoj kraj, četudi imata isto poštno številko, saj se kraja nahajata v dveh različnih občinah.

Najbolj nenavaden uraden zapis kraja je Gradišče - k. o. Grad. in Polj., kar brez okrajšav pomeni Gradišče - katastrska občina Gradišče in Poljane. Na obcestni tabli ob prihodu v kraj je zapisano Gradišče pri Primskovem, medtem ko prebivalci svoj naslov pišejo kot Gradišče. Samo deset kilometrov stran, vendar v isti občini, se nahaja kraj Gradišče - k. o. Št. Lovrenc z obcestno tablo Gradišče.

Nekateri prebivalci istega kraja imajo drugo poštno številko. Stavba na naslovu Gmajna 42 ima pošto številko 8275, vse ostale stavbe v naselju pa 8274.

Zanimiv je poštni okoliš 1000, ki je sestavljen iz dela, ki pokriva mesto, in, dela, ki pokriva Volavlje z okolico. Dela nista povezana, saj je med njima poštni okoliš Ljubljana - Polje.

Obstaja tudi „vatikanski“ poštni okoliš (okoliš znotraj drugega), kar pomeni, da morajo ljudje, katerim poštar pusti obvestilo za prevzem na dlje oddaljeno prevzemno mesto, četudi imajo na poti tja prevzemno mesto tega vatikanskega okoliša.

Pot znakov

Nekaj deset minus sem se prebijal danes okoli Ljubljane skozi avtocesta gradbišča in razmišljal … zavil iz severne obvoznice desno, šel skozi predor in zapustil avtocesto. Vedel sem, kje približno sem, a je mi zaradi obcestnih oznak o zaprti cesti bilo jasno, da sem avtocesto zapustil prehitro. Čeprav sem bil prepričan, da obstaja pot izza parkirišča Šmarne gore, sem se raje vrnil na avtocesto in obral naslednji izvoz.

Tam sem šel skozi naselje, opazil oznako za šolo, opazil svoj cilj, bil presenečen nad strmino, na katerem je naselje (pričakoval sem položneje), a bil dvajset minut prehiter. Ker je bila ura določena in sem želel priti ob dogovorjeni uri, sem naselje zapusil, šel mimo dveh odcepov na desni, mimo ribnika in se ustavil na prvem odcepu na levi. Tam sem si pogledal zemljevid, se skušal izogibati pikom komarjev in ugotovil, da je pokopališče naprej od šole.

Na poti nazaj skozi naselje sem opazil, da je v tem naselju presenetljivo veliko znakov o omejitvi hitrosti na največ štirideset kilometrov na uro in jih začel šteti. Čeprav nisem preštel vseh, jih je bilo vsaj šest v eno smer. V obe smeri torej vsaj ducat. Pri oznaki za šolo bi moral zaviti levo, a sem opazil znak prepovedano zaviti levo, zato sem se peljal naprej, obrnil in pri vračanju opazil znak prepovedano zaviti desno. Seveda sem tokrat opazil dopolnilno tablo, ki je bila pod znakom tudi v prvem primeru. Šel mimo pošte, šole ter prišel na pokopališče in si tam natočil vodo v plastenko. Ob vrnitvi na glavno cesto sem se odpravil proti cilju in tam prevzel stvari.

Vrnil sem se na avtocesto in med vožnjo na Gorenjsko občudoval polet dveh letal. Izvozil sem za Senčur, šel v trgovino, za katero sem samo danes opazil štiri obcestne plakate, da prodajajo vijake, in zapravil šest centov, ker takšnih vijakov kot sem jih bil kupil v tej isti trgovini pred nekaj, morda štirimi leti, niso imeli.

Sprva sem načrtoval najprej obiskati Senčur, vendar sem predvideval, da ne bom uspel prevzeti ob dogovorjeni uri, zato sem raje počakal na prevzem, saj sem spoznal, da so le redke stvari nujne. Ničesar ni nujnega, razen če je ogroženo življenje ali zdravje.