Trava slane

Površine mesta tik pred ponovnim snegom

In po

Premor treh pik

Včeraj sem se peljal mimo in na desni strani ceste pričakovano zagledal ograjeno … nakar sem se spomnil na uganko, ki sem jo bil sestavil točno tam pred desetimi meseci.

Kaj izgleda kot pokopališče, vendar ni pokopališče.

Imam pa še eno uganko od prejšnega tedna, ki jo lahko razume otrok iz tretjega razreda osnovne šole, vendar se jo človek loti narobe, zato je povsem prav, če nima ne pojma ne rešitve. (:

Določi vprašaj.

5 8 4 11 20 13 ?

Čeprav izgleda naloga precej težka in namenjena vlečenju ljudstva za nos, kot se to počne v tistih oddajah na televiziji, kjer je rešitev vredna nekaj sto evrov, ima ta v ozadju pošteno logiko!

Dvestopetdesetgramski nagradi z lešniki brez rozin bodo bile podarjene humanitarnemu društvu znanja (HDZ).

Bela omela

Šele z zimo se pokažejo vedno zeleni grmički.

Nikoli si nisem predstavljal, da jih je lahko toliko gor.

Duhovna dimenzija

Čeprav ni nikjer določeno, kakšni naj bi bili dosežki človeka pri samemu sebi, bi rekel, da je en izmed dosežkov, ki jih človek lahko osvoji, zagotovo zavedanje samega sebe v polnem pomenu.

Za zavedanje ni dovolj le vedeti, temveč potrebujemo dodaten mehanizem izkustva in občutenja. Tako za zavedanje, da je neoznačen in nezavarovan železniški prehod nevaren, ni dovolj le, da nam to kdo pove, kar pomeni vedenje, temveč bi za popolno zavedanje to morali tudi doživeti z občutenjem, kar pa je v tem primeru dejansko neizvedljivo, zato se obsega te nevarnosti človek le delno zaveda, ko pogleda levo in desno.

Boljši primer je uživanje alkoholnih pijač oziroma alkohola na sploh. Podobno kot prej človek o njem marsikaj sliši in seveda tudi o njegovih stranskih učinkih, vendar je kljub temu mnogo ljudi „neposluših,“ ko želijo te besede preveriti v praksi oziroma si želijo izkustva in občutenja, a se pojavi ovira. Človeku za popolno zavedanje kljub občutenju naslednjega dne manjka vedenje. Ne tisto splošno, temveč tisto njegovo, v večini primerov kar izbruhano. Zaradi tega se človek težje zaveda ali pa mu je stanje občutenja bolj všeč od posledic, zato lahko razvije svojo novo zavedanje, ki ne temelji na besedah drugih, temveč na lastnem užitku.

Ker lahko človek vedno podvomi, kar tudi sme, v drug prav, mu je edina resnica tista, ki jo spozna sam. Človek mora oziroma naj bi preveril vse, kar ve, ali je tudi resnično.

Da bi razumel in da bi se razumel, mora združiti dve celoti. Prva celota predstavlja človekovo notranjost, njegovo vedenje, razmišljanje; druga pa zunanji svet, ki ga človek zaznava posredno preko čutil. Ta pa so včasih varljiva, ampak denimo, da sedaj niso. Obstaja tudi posredno občutenje, kjer človek spoznava občutke nekoga drugega, vendar mu ti zaradi varljivosti zaznavanja in nujnosti nekega predznanja ne morejo dati izkustva v dovoljšni meri.

V proces zavedanja je vsekakor potrebno vložiti trud, učenje neke vrste. Premisliti je potrebno svoje vedenje, preudariti izkustva ter razvozlati občutke, kar ni lahko. Ponavadi je zmešano, ampak gre, če se ne noče.

Ključna komponenta pri zavedanju je sposobnost priznanja zmote, torej reči: „Ravnal sem narobe, zmotil sem se in nisem imel prav“ samemu sebi in tudi drugim, kljub pomislekom in bojazni, da bi izpadel neodgovoren, nezanesljiv, manj vreden ali kaj četrtega, a je vsekakor bolje to kot prikrivanje stvarnosti in iskanje neutemeljenih izgovorov.

Zavedanje samega sebe je končano, (če je sploh kdaj), ko v popolnosti in brez dvoma veš, izkusiš in občutiš, kdo in tudi kaj dejansko si.

Kriva jelka

Sanjal sem, da sem jedel pitajo … potem pa se spanec konča.

Zjutraj ga nekaterim preseka kovinsko kladivce, ki udarja ob kovinski zvonček, da bi v tistem trenutku najraje vmes zatlačili en kos kartona če ne kar stiropora ali česa mehkejšega. V najslabšem primeru in zelo verjetnem, kadar se gre pozno spat, se lahko budilko odrine, da ta pade na tla, se poškoduje in, če je spodaj parket, pusti v njem še vdolbino. Novejša elektronska budilka ima moteč in enoličen ton bolj primeren odganjanju mrčesa kot pa bujenju; še novejša budilka se naloži na telefon ali pa je tam že naložena, ampak telefon lahko zopet pade kamorkoli hoče in ga je potrebno najti. K sreči pozna več tonov in celo melodije, ampak te so še vedno premalo barvite.

Zato sem v začetku novembra začel osnovati svojo budilko, ki sem jo sestavil šele konec decembra, saj je šele takrat prišel zadnji, tretji sestavni del, in sedaj je tu, pripravljena, da se jo nastavi. Nekako že.

Ampak sedaj, ko vidim, kako dobro deluje, ugotavljam, da je lahko vse drugo le budilka ne, ampak tudi takšna idejna zgodba se mora zaključiti, zato sem si včeraj postavil omejitve. Budilka bo zjutraj budila, predvajala melodije in tudi zvok iz računalnika, kar pomeni, da lahko predvajam tu in poslušam tam, ampak zaenkrat prenos zaostaja za malo manj kot sekundo, kar mi je precej nadležno, ampak mi je pa vsaj uspelo in je pa bolje od vseh komercialnih rešitev (:, saj te zaostajajo za natanko dve sekudi, ampak to popravijo tako, da poskrbijo, da tudi slika zaostaja za dve sekundi.

Mimogrede, zakasnitve pri prenosu se pojavljajo tudi na televizji, zato tisti ljudje, ki poslušajo nogometno tekmo ali smučarske skoke po radiju, prej izvedo, kdo je zadel gol in kdo prevzel vodstvo. Zato se mi zdi precej neumno, da zgoraj v kotu piše v živo, če pa čisto ravno ni.

Pitaje še nikoli nisem videl v živo, kaj šele, da bi jo jedel …

Trohnobni pogledi

Kritiziram … tudi tisto, česar se me ne tiče ali pa gre zgolj za malenkosti … in bi bilo bolje, če bi besede ostale neizrečene, zato sem najraje tam, kjer besed enostavno ni. Trenutki preteklega leta

Oddaljena bližina

Pod precejšno bledo luno, ki je razklana nekje vmes med polno in prazno, sem ozirajoč se tja v zvezdnato nebo. Tiščim se ob radiator, čeprav bi na njem raje sedel s pokrčenimi nogami (tako kot se to lahko počne na okenski polici), a se primerno širokih radiatorjev že davno ne najde več, pa tudi sam sem postal pretežak.

Potujem po datumih in obujam pripadajoče trenutke ter otožno ugotavljam, da se postajam peščena ura, ki je ni moč obrniti na glavo. Počasi in enakomerno izgubljam spomine, kakršne koli že.

K sreči jih je do neke mere le mogoče obnoviti, saj se najprej izgubi kazalec, neke vrste asociacija, na spomin, in ko se ta zopet najde se reče: „Pa res.“ In danes se je med poslušanjem petkovega dopoldanskega programa na valu dvestodva, ki ga ponavadi prespim, slišala beseda iz srednješolskih let: černozjom. (: Vedel sem, kaj pomeni, vendar se besede ne bi nikoli spomnil niti domislil.

Jon Hopkins - Light Through The Veins

Gostilniške spovednice

Tudi moški ne razumemo moških, ko se spregovori o gostilnah. Nekateri imajo „nagon,“ da morajo biti tam vsaj enkrat ali dvakrat tedensko, če ne kar vsak dan. Morda so veseli, ker so preživeli približno osem ur v službi, cel teden, ali pa zgolj en dan v letu. Morda so žalostni zaradi nekoga ali nečesa in zato ne najdejo druge poti, razen tiste začasno odrešujoče do šanka. Morda pa tja zatavajo zgolj iz dolgočasja.

Jim je takšen način „pisan na kožo,“ ali ga jim je vgravirala družba.

Po prihodu ponavadi naročijo eno izmed dveh možnosti, medtem ko redkeje posežejo po krepkejših zvarkih, in, ko so se za tisti dan odločili, kaj bodo nagibali, ponavljajo, četudi žeje že davno ne poznajo več, a bi radi prešteli vsa naravna števila, kajti med njimi kroži ustno izročilo, da je tisti, ki do več prešteje „vreden več.“ Tako nekako, da ob koncu dneva, in morebiti še naslednji dan, šteje samo dvoje, koliko so popili in koliko zapili.

Nato nekateri srečneži obležijo, drugim pa se posreči še kam priti. In, ko tisti „najvrednejši“ in še preživeli postanejo najglasnejši, ugotoviš, da jih nikoli več nočeš posnemati, dasiravno izgleda preštevanje precej nedolžno.

Njihovo obnašanje; njihov dvig poguma, njihova pripravljenost, njihov način govorjena, ko ti ne samo želijo temveč ti hočejo dopovedati nekaj, tebi tako nesmiselnega, in ne utihnejo, četudi se z njimi strinjaš zgolj za tišino. To je bolje kot jezikati nazaj, čeprav bi nekateri tudi to radi, prepir. Pomisliš na trenutke, če si bil tudi ti kdaj tako neznosno in neprebavljivo siten, in ob tem, bolj kot misliš, upaš, da nisi bil v tem ponosa uničujočem stanju.

To so trenutki, v katerih dnevno neproblematična oseba žari v povsem drugačni svetlobi, od katere je čimbolje pobegniti v temo, saj se lahko stanje samo še poslabša. V naslednjih dneh neutemeljeno povzdigujejo povode preštevanja, češ da je za to vse krivo to ali ono, čeprav so si sami krivi, a le redki odkrito priznajo.

Slučajno in občasno se znajdem za isto mizo. Če zame še ni ničesar določenega, naročim nekaj z več sladkorja ali gostejšega, ker želim, da ne bo nezaželjenih posledic. V nasprotnem primeru, kjer je kakršenkoli trud, da bi kozarec ostal prazen (tudi tisti z dlanjo nad), zaman, pazim, da mi bo kozarec ostal čimdlje poln ali blizu polnega. (:

Saj bolj poln kot poln ne more biti.

Besedni mlin

Občasno delamo preveč kot bi bilo potrebno ali se preveč trudimo, da bi kaj privarčevali, in ob tem pa pozabljamo, da s tem zapravljamo svoj čas.

Ob tem mislim tudi na ljudi, ki privarčujejo s čakanjem na cenejše letalske lete. Je človek po sedem ur zijanja naokoli po letališču med čakanjem na naslednji let še vedno vesel, ker je dobil karto ceneje, ali že precej zdolgočasen?

Se je smisleno voziti nekaj deset kilometrov stran, ker je tam nekaj malo ceneje. Saj vem, da je po drugi strani po nakupu težko videti enako stvar cenejšo, pa čeprav le za malenkost.

Ampak, ko človek že tako pazi na te malenkosti, prej ali slej naredi nepremišljen ali nepotreben korak in, ker pri tem izgubi vložen trud in čas, je bolje da v prihodnosti prezre malenkosti ter se začne izogibati nepotrebnim.

Podobe trenutkov

Lansko leto je bilo izjemno leto, kajti kaj takega do sedaj še nikoli nisem videl.

Poleti je precej deževalo in ob prehodu v jesen ni bilo nič bolje. Ustvarili so se odlični pogoji za pojav plesni. Plesen kot plesen ni nič posebnega, je enostavno bitje brez slabih namenov, vendar njena združba ni ravno najlepša na pogled in otip.

Združba je počrnila slabo izoliran parket ter tu in tam kakšen kot v starejši hiši brez fasade, ampak to je povsem pričakovano, če se v hiši ne prebiva ali redno prezračuje.

S svojimi zelenimi in modrozelenimi iglicami je v avtu brez dveh vrat na dveh kolesih in dveh polenih napadla volanski obroč ter poskrbela za pozelenitev skoraj vseh oblazinjenih površin; pod sovoznikovim sedežem, kjer je bilo nekoč polito mleko, pa je zgradila rjavo-rumen kupček, prav takšen kot izstisnjena dva dni zasušena oker tempera.

Nekaj plesni se je obeslilo tudi na zadnje in stranske stranice nekaterih omar, čeprav se je zgolj za vzorec, se je.

Napad se je ustavil, ko se je notranjost avtomobila posesala, pobrisala, posušila ter obdala s vlagovpojnimi vrečkami, ki jih včasih priložijo pakiranju. Omare so se odmaknile od zidu ter bile pobrisane.

Tisti s počrnjenimi koti so si zaželeli varikino, vendar je tisti teden ni bilo mogoče kupiti, saj je povsod pošla. Ko se je čez dva dni pojavila v letaku, se jo je nakupilo toliko, da ja blagajničarka vprašala, če se bo delala bomba. Je tako, bomba proti plesni.

In v tisti hiši se še sedaj voha po bazenu.