Drobtine poletja

Včasih zadošča zvok vode in vonj vetra.

Nagib najstva

Uspešnost oziroma bolje rečeno uporabnost človeka ima obliko hriba. Vsak začne v omejeni dolini in se želi povzpeti na ta hrib. Razlike med ljudmi so razlike v hitrosti in načinu izbire poti, ter v obliki hriba, ki mu ga predpisuje njegova osebnost. Položnejši hrib pomeni počasnejšo, a zagotovljeno rast, medtem je plezanje po strmejšem težje. Ker hrib seveda nima le enega vrhova, marsikdo obtiči na neki vmesni višini, pa tudi redko kdo doseže tistega najvišjega.

In vedno več sumov ter domnev obstaja o obliki mojega hriba ter mojem potovanju po njem. Glede na to, s čim vse sem se ukvarjal, se ukvarjam, kako delujem in kako me vidijo drugi, je moj hrib ravno tak kot vulkan, ki ima v svojem žrelu vrh višji od roba, in, ker mi nikoli ne uspe priti na to središče, se sprehajam po robu.

Čeprav je pot kroženja dolgočasna, me čudi, čemu dajem vtis svoje vztrajnosti. Morda zaradi obupa nad obupom? Odločitve so pretežno nespametne. Narejene odločitve se izkažejo za nepotrebne in prezrte izbire kot dobre.

Trpljenje nesreče

Vedeli so, da lahko poberejo še več, če ustvarijo potrebo po trošenju, ko potešijo človekove želje, poskrbijo za njegovo ugodje in mu nahranijo egoizem. Zato je bil razvoj ekonomije takšen, da se ni spraševalo, kaj je dobro za človeka, temveč kaj je dobro za rast sistema, in človek postaja vedno večji potrošnik.

Današnja družba je zunaj tirov. Človeška narava je prestopila smisel obstoja, saj je človeku pomembnejše, kaj ima, in ne več toliko, kaj je. Si lastiti, imeti moč, agresijo, pohlep in zavist; ali biti dober in ustvarjalen? Okolje slednjega ne spodbuja, zato postajajo ljudje zaslepljeni z narekom množice in pogosto izgubijo svojo drugačnost. Tega ne bodo priznali, zdi se jim preveč naravno. Naravno v umetniji. Ampak končna postaja se konča v prostoru omejenih razsežnosti, kjer življenje preide v spomine oziroma v to, kar si bil.

Igra okusa

Kakšno pomanjkanje ustvarjalnosti; vsi bi fotografirali le sebe ob dnevnih kavnih požirkih ali velikih maščobnih grižljajih. Je kdo sploh še sposoben zbežati pred ogledalom in najti tisto, kar je zares vredno?

Vroči, topli dnevi se počasi, a vztrajno krajšajo in tako utrujajoče postaja ozračje.

Ploski vrhovi

Dogajajo se spremembe in nekatere letos so tako gromozanske, da se še nisem dovolj oddaljil in jih opazil. Vse naokrog kraterja so kosi in, kako se odločiti, katerega zagrabiti prvega?

Preveč možnosti, preveč odločitev in premalo časa za ugotovitev, kaj je dejansko pomembno.

Sicer pa je zopet prišel čas za malo dražjo večerjo. Ta je bila tokrat v strogem središču stare Ljubljane. Stregli so v narodnih nošah in temu soupada tudi obrabljena gostilna, ki je zasnovana v kmečkemu slogu, razen seveda prezračevanja, umivalnika, kjer se voda proži na dotik, in takšnega sušilnika rok, kot ga poznamo z letališč.

Največjo radovednost mi je predstavljala hrana, saj je bila oglaševana kot tradicionalno slovenska. Začelo se je z gosto gobovo juho v kruhovi skodelici. Skodelice sem pojedel samo polovico, saj je bilo rečeno, da pride še več hrane. Kruhova skodelica je v vsakdanjem svetu precejšna redkost in do tedaj sem bil tako postrežen samo enkrat pred davnimi leti v Savinjski dolini. Nadalje je prispela glavna jed s tremi kosi mesa, tremi različnimi prilogami in omakami. Tako so bili obdarjeni drugi, meni pa je na krožniku manjkala ena priloga. Ker se strada, ko se jezika špara, so mi le prinesli manjkajočo prilogo. Pred začetkom je bilo rečeno, da je na krožniku divjačina. In kaj je zares bilo. Na sredini polovica olupljene hruške na rukoli z marmelado na mestu koščic in nato trikotnik polente, sirov štrukelj in kruhov cmok s peteršiljem. Med vsakima prilogama je bilo meso; prvo prelito z višnjevo omako, drugo v jurčkovi in tretje v poprovi omaki.

Višnjeva omaka mi ni delovala prav nič slovensko, pa kruhov cmok nič drugega kot češko. Meso je bilo dobro, čeprav bi za moj okus lahko bilo malo bolje popečeno. Na koncu se je izkazalo, da je bilo prvo meso srnino, drugo jelenovo in tretje divjega prašiča, ampak glede na pogostost takšnih kosov o okusih ne morem česar koli reči. Večerjo je zaključila še odlična prekmurska gibanica, katere pa bi lahko prinesli več.

Ocena: slabše kot lansko leto.

Kraljice časa

V koliko primerih si želimo nekaj drugačnega in nas briga, kar si pravzaprav drugi mislijo o nas? Zakaj bi ugajali družbi? Zakaj bi se zato omejevali?

Ampak ne, svetova sta dva in združena. Želimo si tako ugajati in hkrati izražati svojo individualnost. Kje je meja in zakaj nimamo enotnih meril? Kajti tridesetprocentno znižanje tekstilnih izdelkov je povsem običajno, medtem ko bi tridesetprocentno znižanje avtomobilov pomenilo čudež. Delež je enak, slednji dogodek pa nemogoč.

Svet se je postavil na glavo.