Ni mi jasno, kako so se dogovorili, da leta nič ni bilo in so iz prvega leta pred našim štetjem prešli na leto ena našega štetja (oziroma po Kristusu, kar vam je ljubše). Takšen način je sicer skladen z dejstvom, da se vsak nov mesec prične s prvim dnevom v mesecu … a je leta (tako kot mariskaj številskega) mogoče ponazoriti na (številski) premici in razdalja med številoma minus ena in ena je enaka dva, čeprav je vmes le eno leto. K sreči gredo leta le še naprej in k sreči sem na to naletel mimogrede, zato ni neke bojazni, da bi se kdo, kot jaz, uštel pri štetju do dve.
Sicer pa mi novo leto ne prinaša nič novega — tako se mi zdi vsako leto. Skozi leto se dogajajo nekakšna nihanja, ki ponehujejo, posledično si stvari popestrim oziroma jih zapletem, da je vsaj nekaj v zraku, saj večino časa namenim eni in isti manjšini stvari. Da temu ne bi bilo tako poskušam komu ukrasti kakšno idejo, ampak ničesar ne najdem, morda skrivajo morda pa niso izvirni ali pa me ne prepričajo.
Pogosto ne morem biti pri miru; včasih pa ne zmorem drugega oziroma mi prija naslanjanje na ograjo s hrbtom proti Soncu (seveda poleti) in nepremično gledati v balkonska vrata, ker morda ta še niso dokončana ali pa je morda že toliko narejenega … pozimi ograjo nadomesti radiator, jasno ne na balkonu.
