Hrbtišče razočaranja

Počutim se kot zemlja brez dotika, morda le kot kremšnita.

Dvakrat sem se sprehodil po trgovskem centru, ozirajoč v izložbe in opazujoč na police, na koncu pa sem blagajno zapustil z računom in listkom, s katerim sem si v naslednjih nekaj minutah hoje proti avtomobilu „na telefon“ naložil dobroimetje.

Verjetno je zanimivo dejstvo, da v telefonu nimam shranjene niti ene telefonske številke in kličem tako, da poiščem številko med prejetimi klici ali sporočili. To sicer ni povezano, čeprav mislim, da bi sedaj (pravno-formalno) po majski direktivi moral pridobiti soglasje vsakogar, katerega številko in ime bi si shranil v imenik, saj gre vendar-le za osebni podatek.

Danes sem si po dolgem času opral avtomobil in očistil prvo steklo umazanje, ki mi je kradla pogled iz vozila. Rokave sem si popravljal s kupčki pene na mokrih dlaneh, čeprav si tega nisem želel, ter vmes razmišljal o ceni, ki jo plačujem.

V večernem pogovoru z nekdanjimi sošolci, ko so se ti pogovarjali o stroških prevoza, sem omenil, da je preračunavanje kilometrov, porabe in cene goriva brezpredmetno, če ne upoštevajo posrednih stroškov, kot je zavarovanje, registracija, nadomestilo za uporabo cest, pneumatike, vzdrževanje vozila … V grobem povprečju se na vozilu potroši še dvakrat toliko kot je dejansko na začetku stalo vozilo (če je bilo le to novo). Na kratko, avtomobil je precej dražji kot izgleda.

Ampak to ni jamranje o mojem slabem finančnem stanju, saj sem trenutno v iskanju zazidljivega zemljišča na smiselnem mestu. Riniti nekam v hribe oziroma graditi v odročnih krajih je brezveze. Bi pa postavil vse iz začetka; kajti vse to, kar so si ljudje postavili v osemdesetih in devetdesetih letih je … v nasprotju z mojo predstavo. Ker pravijo, če je vse okrog tebe narobe, se je dobro vprašati, če ni nekaj narobe s tabo; upam, da bo gradbeno dovoljenje izdano. Skratka, južni del objekta bo steklena fasada do robu in še preko; oken, razen na severni strani, ne bo oziroma bodo skrita za stekleno fasado; streha bo ravna, dnevna soba bo atrijska, vrata v sanitarije bodo drsna, ogrevanje bo talno in preko rekuperatorja … nekaj stvari bom naredil sam … bazena in raznih lop za kramo pač ne bo.

Na božični večer sem popravljal neke vrste klaviaturo in po dobri uri pregledovanja mi jo je uspelo oživiti. Za ta podvig sem prejel konzervo graha. V igri je bilo neke vrste izsiljevanje, ali popravim ali pa jo vržejo stran, čeprav bi jo potem, ko sem škatlo odprl, tudi jaz vrgel stran. Bila je tako onečedena!

Kroženje uspeha

Na mizo postavim telefone, razdelim slušalke in jih povežem s telefoni. Vmes povem nekaj navodil, kako se rokuje s telefoni. Meni je vse jasno, telefonistkam skoraj nič. Še enkrat ponovim, na kaj morajo biti pozorne, kako prevzemejo klice, kako jih zaključijo.

Naredimo testni klic in zazvoni prvi telefon. Po nekaj sekundah telefon obmolkne, zazvoni drug in tako naprej. Počakamo, da zazvoni zadnji telefon. Ko ta odzvoni, zazvoni zopet prvi. Se javim in preverim, če deluje. Deluje. Sledi še nekaj testnih klicev. Tudi klici navzven. Zadeva deluje.

Sodelavec v centrali preusmeri stare telefonske številke na nov sistem in pojavijo se prvi klici. Najprej telefoni mirujejo, saj se jim predvaja pozdravno sporočilo. Potem pa zazvoni prvi telefon in telefonistka se javi. Ne sliši dobro, nastavim glasnost slušalk.

Število klicateljev se poveča in glasnost zvonenja v sobi naraste. Telefone skoraj utišam in povem, da naj bodo pozorne na utripajoče lučke na aparatih.

Vzdušje je glasno. Prisotna je navada na stare aparate; želijo dvigniti slušalko pa tega ni več potrebno. Vse je samodejno.

Po dveh urah se je nabralo preko dvesto klicev, od katerih je bilo prevzetih zgolj sto, saj so klicatelji tudi po enajstih minutah poslušanja glasbe odnehali. Sledi zaslužen odmor in potem še dve uri vračanja klicev.

In zaključek? Zabaven.

Povej mi dve telefonski številki pa te pokličem iz ene na drugo.

Beraško potrpljenje

Še kar ne morem verjeti, da so nekateri ljudje tako butasti, da ne upoštevajo mojih navodil. Verjetno mislim preveč, si predstavljam in pretuhtam vse najslabše scenarije, ampak to, da jim naročim, da jih ne bom pobral v križišču, ko sem na prednostni cesti, nekako ne zaleže. Naredijo točno to in vskočijo v avto takrat, česar pomojem ne bi smeli, in potem jaz izpadem budalo pred vsemi udeleženci v prometu, ker ustavljam v križišču, zaradi teh, ki se ne držijo mojih pravil. Itak je moralo takrat vse to iz mene.

In priznam, sem budast, saj grem vsakič znova vsem na roko. To se bo končalo, to se mora končati. Enkrat moram odnehati.

Bakren omet

V začetku tedna sem skozi okno zijajoče opazoval v operacijsko dvorano, kjer se je opravljal poseg. Pojma nisem imel, kaj se je na zaslonu prikazovalo, in spraševal sem se, ali je ležeča oseba, okrog katere sta stali dve osebi, pod narkozo. Sam prostor oziroma dvorana mi je všeč, ker je naokrog dovolj prostora. Nisem pa si nikoli mislil, da mi po petih minutah nošnje vse pripadajoče zaščitne opreme tako vroče; vročina se kar kopiči pod kapo; in kakšno je bilo odrešenje, ko sem zunaj odstranil vso to nujno navlako s sebe.

Danes sem vlekel električno napeljavo in tudi tokrat mi je bilo vroče. Za vsaka dva metra napeljave sem izgubil po eno uro, saj je šlo vse tako zelo na tesno oziroma skoraj nikamor. Po zelo dolgem času, zagotovo že deset let; me je streslo. Občutek je takšen, drugačen, pod pričakovanji, ne morem reči neprijeten. Mislim, ko me je nazadnje streslo, je bil občutek intenzivnejši.

Včeraj sem imel pa slab dan.

Kajti razjezijo me, ko je nujno potrebno nekaj urediti zaradi njih samih, pa sploh ni bilo tako nujno.

Zadihano šepetanje

Med sestopanjem sem se počutil odlično. Užival sem v sencah, občutoval sem barve in se grel na dopoldanskem soncu. Dan je bil drugačen kot zadnjič.

Začel se je zjutraj, zgodaj, čeprav bi si želel, da bi bil začetek vzpona še pred sedmo uro. Na tleh je bilo veliko listja in dan je izgledal moker in vlažen. Po prvih petnajstih minutah moje nadpovrečno hitre hoje sem se ogrel in na hrbtu sem začutil pot. Skušal sem upočasniti hojo, ampak tedaj sem se počutil izredno neučinkovitega. Zdelo se mi je, da nikamor ne bom prišel. V nadaljevanju sem nahrbtnik nekaj časa nosil v rokah, potem na desni rami in ga skušal tudi na levi. Čeprav se sliši simetrično, na levi rami doživljam nahrbtnik precej drugače in nezanesljivo — kot da mi bo padel na tla — precej podobno nezmožnosti pisanja z levo (drugo) roko ali pa pomežiku na preostalo oko.

Ob cesti so se začele pojavljati kvadratne table z oznako ceste in število kilometrov tega odseka. Ko se je ta številka povečala na devet sem vedel, da sem, od zadnjega križišča, prehodil nekje malo več kot dva kilometra.

Prišel sem do križišča, kjer pa tokrat ni bilo avtomobilov, in se odločil, da grem po drugi poti. Končno je prišel čas za fotoaparat. Ozračje je bilo čudovito — prav takšno kot lansko leto takšen čas. V okolici je bilo videti nekaj sprememb in čez deset minut sem zavohal oglje in ožgana polena. Bila so zložena ob poti.

V daljavi sem zagledal ogromen kamen in ob njem izruvan kažipot. Jasno, kamen je tam na novo in bo verjetno zamenjal kažipot. Hodil sem še malo naokrog in opazil tudi nove električne omarice.

Vrnil sem se k ožganim polenom. V neposredni bližini, ob leseni koči, je bil podrt večji šotor in pod njim so še kar stale mize. Tkanina šotora je bila na več mestih raztrgana in pod mizami so ležale plastenke vina. Bilo je tudi nekaj zavojev plastenk mineralne vode, detergent, čebula in česen. Razdejanje ni imelo sinočnega izgleda; takšno stanje je pozdravljalo pohodnike že dlje časa.

Poslovil sem se od nereda in v misli so mi stopili kozarci na pol polni deževnice, tisti iz mize; jih bo kdo spraznil ali jih bo zmrzal prej razgnala?

Ob povratku, okrog pol desetih, sem začel srečevati pohodnike in kolesarje.

Odlično izkoriščeno dopoldne.

Premikanje prostorov

Že od nekdaj nisem ljubitelj voženj. Že kot otrok sem takoj po prihodu iz Ljubljane domov bruhal. Ne vedno, velikokrat pa. Tudi sedaj ni nič bolje; kombinacija sunkov in vonjav mi pač ne paše. Sicer ne dajem ničesar več iz sebe, se pa tisti čas počutim obupno, za nobeno rabo in samo še čakam, da pridem malo k sebi. Vonj dišečih smerkic v poljubnih oblikah mi je daleč od prijetnega.

Če pa jaz vozim, mi še nikoli ni bilo slabo. Izgleda, da je volan neke vrste pomirjajoče sredstvo. Zagotovo vozim drugače, kajti na daljših razdaljah sopotniki kmalu zadremajo.

Poleti obožujem vožnje ponoči. Z dobro glasbo ali pa brez nje. Všeč so mi prazne ceste in utripajoči semaforji.

Sedaj, jeseni, mi je všeč vrtinčenje listja za avtomobili. (:

Vonj barv

Ker so cel teden govorili, da se bo v nedeljo vreme poslabšalo, se je točno vedelo, da se mora v soboto nekam iti. In tako se je tudi zgodilo.

Ker je bila napovedana megla, se je mislilo odditi že zjutraj, da se bi prišlo na cilj že pred sončnim vzhodom, vendar je pot do tja nevarna, zato se je raje počakalo, da se zdani. Seveda se je potem še dodano zavleklo, saj sem šel na pošto, kjer ljudje počno vse drugo kot pošiljajo pisma; recimo kupujejo cvetje in plačujejo položnice po nekaj minut; jaz pa čakam s kuverto in s točno preštetim denarjem. Kovance sem imel preštete, saj so me že nekajkrat nategnili, tako da sem domov prišel s kakšno kuno, jaz pa jih mečem v posodo in pogosto ne gledam, kaj dobim nazaj.

Križišče v centru se je zabilo, ker sem zapeljal v križišče in čakal nasproti prihajajoč avtomobil, da se mi za zavoj na levo umakne. Dokler ta ni dal smernika nisem vedel, da on tudi čaka name, saj zavija levo. Pomaknil sem še malo naprej in zaplet se je razrešil.

Na začetku poti nisem našel ene plastenke. Pač bom imel samo dve namesto treh. Ko se je hoja začnela, sem začel razmišljati o torkovem sestanku, kaj sem v tem tednu naredil oziroma ugotovil in kako bi to objektivno najlepše predstavil. Vsake toliko časa sem pogledal meglo v dolino, vreme se mi je zdelo odlično in gozdovi še niso bili povsem v drugih barvah; še vedno je bilo vmes nekaj zelenja.

Proti koncu poti se je Sonce skrilo, vendar ne za dolgo. V preostanku dneva je bilo ravno pravšnje jakosti. Videlo se je, da so tudi drugi ljudje izkoristili dan.

Med vožnjo domov je bila na radiju oddaja o pohodništvu nekje ob Soči in pohodniki so izjavljali, kako se pri tem odklopijo od dnevnega vrveža; pomislil sem nase, kako se danes nekako nisem uspel.

Iskrive globine

Budilka pokaže šest zjutraj in začne piskati. Pogledam ven in na obzorju je vidno Sonce. Tri mesece kasneje budilka še vedno piska, a je zunaj drugače: dežuje in še kar je temno. Med vožnjo se počutim obupno; ničesar ne vidim in najraje bi še spal, četudi bi sanjal kozlarije npr. da na vlaku po dva in pol evra kupujem karte za nogometno tekmo med Tottenhamnom in Bistrico ob Sotli, a jih moram kupiti štiri, saj kupujem zadnji dan, na dan tekme. Pomislim na lepše čase, na poletje izpred deset let, ko mi je med vožnjo proti vzhodu, sicer še pred šesto uro, v obraz svetilo veliko oranžno Sonce. Takšni prizori niso bili redki; zaradi svetlobe sem komaj gledal na cesto; pa tudi nikakršne zaspanosti ne pomnim. Mislim, da mi je bilo lažje. Pojma nimam, o čem sem takrat razmišljal cele dneve. Vem le, da sem se zbujal ob radiju in zvokih galebov, ko je bil na sporedu vozni red trajektov.

Sedaj sem obremenjen že s tem, skozi katera vrata bom najprej stopil. Po pogovoru razmišljam, katere besede sem v njem uporabil oziroma kaj sem povedal po domače. Nekaj mora biti točno tako in pod nikakršnim pogojem drugače, preostalo je lahko kar koli. Popolnoma nepomembne stvari igrajo glavno vlogo.

Med hojo sem se spraševal, ali bodo sedaj, ko bodo dokončno ukinili letno premikanje ure, obdržali poletni ali zimski čas. Če bo obveljal poletni, bodo zimski takšni, da bom od doma šel ponoči in domov prišel tik pred večerom, krasno: nič več tistega občutka, da se bo lahko konec oktobra ležalo uro dlje.

Občasno popoldne začutim utrujenost, katere se ne moram znebiti niti z ležanjem. Zdi se mi, kot da imam premalo energije za odpočiti se.

Ta teden že tretjič letos popravljam pralni stoj pa ne zato, ker bi ga prvič in drugič slabo popravil, temveč se vsakič pokvari nekaj drugega. Zadnja krivda je povsem moja, saj sem pognal prazen pralni stroj na petindevetdeset stopinj, da bi se nekako ščistil sam, a mi je pri tem odpovedal grelec.

Pogosto se dolgočasim, a, čeprav imam načrte, se mi zdi, da so ti preobsežni oziroma da bom porabil za to preveč dragocenega časa. Kakor koli že zabijem čas, mi je všeč, da z vsakim dnem vem (oziroma izvem) nekaj novega. Vsaj nekaj (:

Mirna resničnost

Dnevi švigajo mimo … ko se teden začne, se ta že skoraj konča. Spomnim se nase, ko sem si ob koncu tretjega razreda rekel; samo še dvakrat toliko časa pa bo konec osnovne šole. Kje so že ti dnevi?

Sedaj si večkrat rečem, da moram kaj pospraviti, vendar je toliko vsega, da sploh ne vem, kdaj bi se tega lotil, kaj šele, kam bi vse to dal. Vsega je vsepovsod. Vse bo morda prišlo nekdaj prav. Pogosto naletim na nekaj, na kar sem že pozabil … in si osvežim spomin. To so predvsem razne malenkosti po škatlicah.

Pri tem spoznavam sebe, se razumem in se krotim, kajti jaz bi imel stvari čimbolj poenotene. Ne rad sprejemam spremembe, čeprav kasneje ugotovim, da z njimi ni nič narobe. Vse stvari morajo biti enake, ali enake barve, enake oblike … Ko mi pisalo več ne piše, želim nadaljevati z enakim. Tiste majice s kratkimi rokavi, ki jih nosim, so vse enake, razlikujejo se le v barvi; in ko bom sedaj kupil nove, bom kupil enake. Ko česa ne izdelujejo več, sem razočaran.

Velikokrat sem kupoval v paru, vse podvojeno. Nekaj stvari imam zato še zapakiranih.

Mi pa zmanjkuje idej.

Minevanje mimogrede

Ko je petindvajsetega avgusta prišla ohladitev in je trajala kakšen teden, sem pomislil na konec toplih dni. Zmotil sem se; v zadnjem tednu je pod soncem zopet vroče. Prišli so dnevi, ki niso več del poletja, vendar tudi ne morem reči, da so že del jeseni. Ti dnevi so nekaj vmes in so namenjeni analizi preteklosti.

Včeraj sem se sprehodil po poti med njivami in travniki, kjer sem nazadnje hodil pred letom in pol. Nekaj stvari je drugačnih, nekaj jih je ostalo nespremenjenih. Smeti so kljub včerajšnem podvigu še vedno tam, kjer so bile. Tudi drugje, kjer sem jih pred leti opazil, so se zdaj postavile table, da je njihovo odlaganje tam prepovedano.

Kolesaril sem več kot lansko leto. To žal ne pomeni, da sem prekolesaril veliko, kajti lansko leto sem prekolesaril zelo malo. Še vedno kolesarim na kolesu, ki bi sicer, če ga ne bi vzel, končal na smetišču. Verjetno se moram na njem več naprezati, kot se bi na novem, ampak to me ne moti.

Moti pa me način, kako se rešuje problem odpadkov. Ljudje so pripravljeni iti v skrajnost, torej v trgovino s svojo embalažo ipd. Po drugi strani pa je še preveč stvari za enkratno uporabo … od plastičnih kozarcev, krožnikov in pribora, ki se potem niti ne sperejo in zato z ostanki hrane končajo v mešanem odpadu …

Tudi pakiranja so vedno manjša. Včasih so bile čokolade po sto ali tristo gramov, sedaj pa je za isto težo potrebno kupiti več čokolad in zato imeti enkrat več odpadne embalaže.

Zvok konca

Še kar nisem najboljše volje; včeraj sem pri obuvanju leve nogavice zaslišal kratek trgajoč se zvok. Raztrgal sem si hlače. Resda, da so bile stare že osem let, so tu in dam zbledele, da izgledajo tako kot nove s trgovine, ampak imel sem jih rad. Po drugi strani pa je dobro, da se mi je to zgodilo doma.

Za v prihodnje si bom najprej nadel nogovice in si šele potem oblekel hlače.

Dotik datoteke

Dobra slovenska glasba: Bort Ross, Lamai, Tretji kanu in Koala voice.

Korak volje

Obožujem poletje, razen njegove vročine. Najbolj mi je všeč poletno sadje. Začne se z marelicami, nadaljuje z breskvami, slivami in sedaj so tu hruške in grozdje. Čeprav je sadja precej, je težko najti sadež ravno prav zrel, in, četudi imam raje malo trše, me moti, če je še „zelen“. Preveč grenak je.

Najboljše breskve so pri koščici rdeče.

Pravi prijemi

Opazujem in opazujem … občudujem … v bistvu ne; zgolj opazujem druge ljudi in sebe v potezah oziroma kako se česa lotijo. In med njimi in mano so opazne razlike. Ljudje počnejo oziroma si upajo početi tisto, česar si jaz ne bi.

Že kozarec nesejo oziroma zagrabijo tako od zgoraj, da primejo za rob. Ne vem, kaj misijo, če sploh kaj mislijo; meni je ogabno.

Opazil sem tudi, da se zadnje čase pri pripravi hrane uporablja črne rokavice. Delujejo mi kot modni dodatek, kajti prej ali slej z njimi odprejo hladilnik, zagrabijo kozarec in ga odprejo; potem pa zopet primejo hrano.

Rjave opeke

Nekje v začetku leta nisem imel težav z vstajanjem in sem mislil, da mi je končno uspelo prestaviti večerno zavlačevanje v jutro, pa mi ni uspelo. Vsaj ta mesec sem zopet vstajal z budilko, nekaj do šestih zjutraj in opažam, da mi osem ur spanca ni dovolj; popoldne sem utrujen in to popoldansko ne samo poležavanje, tudi dremanje mi paše.

Glede na vsebino sanj, so mi te popoldanske tiste najslajše; tiste jutranje so pa najslabše: sanjam same nesmisle in želja po odkrivanju nečesa novega me kar vleče nazaj (v sanje). Neumnost, vem, ampak omenjena želja je močna.

Moti me tudi to, da popoldne veliko lažje zaspim kot zvečer. Ko bi bilo vsaj enako. Nekako me zvečer utrujenost ne pobira in takrat me tudi vse moti, sploh vročina in potenje, medtem ko lahko popoldne zaspim ob hrupu brez težav. Ni mi jasno.

Znana melodija

Prepričan sem, da je skoraj vsak enkrat slišal dele naslednje skladbe, čeprav takrat ni poznal naslova.

Tudi jaz ga nisem poznal …

Sterilne konice

Opažam, da so ljudje ponosni na tisto, kar prinesejo iz trgovine (se radi pohvalijo, tudi s fotografirami) … mene pa ganejo drugačne stvari.

Včeraj sem bil v laboratoriju in tam je ena škatla oziroma je več škatelj, ki so si podobne, in katero poimenujejo analizator in, če bi jo fotografiral, večina (vključno z mano) ne bi imela pojma, kaj to je. Škatla je velikosti dveh večjih fotokopirnih strojev in ima razne pokrove in odprtine.

Ker me je zanimalo, kaj ta škatla počne, sem si prebral, in, kolikor sem razbral v škatlo (v nadaljevanju stroj) položijo vzorce človeških tekočin (naprimer krvi) ter jo redno (verjetno vsakodnevno) opremljajo z različnimi reagenti, ki se nahajajo v posodicah podobnim kartušam za tiskalnike. V stroju so nameščene pipete, ki se same opremijo s konicami in izvajajo zahtevane poskuse. Na koncu stroj izpiše rezultat poskusa. In to je to.

Če samo pomislim na poskus iz srednje šole, kjer smo določali vsebino vitamina C z opazovanjem, kdaj se tekočina obarva, lahko rečem, da s takšnim delom ne bi prišli daleč. Preveč monotono in prav je, da takšne dolgočasne naloge opravlja stroj.

Kratka sprememba

Pravijo, da DNK nosi kompleten zapis človeka in največje vprašanje mi predstavlja način, kako in kaj določa, da neka celica postane drugačna od prve. Drugače povedano, celice se delijo in vsaka nosi isti dedni zapis, ampak po takšni logiki bi morale potem biti vse celice enake, vendar temu ni tako, saj poznamo različna tkiva, torej mora pri delitvi ali kasneje priti do nekašnih sprememb.

Velika števila

Priznam, da je bila statistika tako brezpredmetna kot filozofija. Preveč vsega je bilo v zraku in vse nepovezano. Čeprav je marsikdo mislil, da sem jo razumel, oziroma jo obladam, jaz tega občutka nikoli nisem imel. Razumel sem osnove, potem pa se je izgubila vsaka sled. Zato sem v tem mesecu iz zanimanja prebral dve knjigi, da bi jo končno razumel, in lahko zaključim, da je jo je mogoče razdeliti na štiri dele: štetje, porazdelitve, testiranje hipotez in napovedovanje.

Najprej imamo podatke na katerih se izvedejo razne statistike. Statistika v bistvu pomeni kakršno koli operacijo ali skupek operacij nad podatki. Primeri statistk so izračun povprečja, izračun standardnega odklona, izračun interkvartilnega razmika ipd. Na kratko; vse gre po forumulah, kjer pa se sreča prvo izjemo. Kar naenkrat povsod delimo z n (številom podatkov) razen v primeru standardnega odklona, kjer delimo z n minus ena.

Vse te formule pridejo iz formul za cenilke izbrane porazdelitve. Največkrat se za podatke, ki si jo lahko prestavljamo kot tir, kjer je vlak slučajna spremenljivka, predpostavi normalna (Gaussova) porazditev, ki v resničnosti ne obstaja: nikoli ne bomo imeli podatkov iz resničnosti, ki bi tej porazdelitvi ustrezali, torej se v ozadju naredi nekaj predpostavk. Obstaja še cela vrsta porazdelitev, znana je naprimer: Studentova t-porazdelitev, in iz porazdelitev slučajnih spremenljivk nastanejo testi.

Testiranje hipotez sestoji iz ničelne hipoteze in alternativne. Pri ničelni hipotezi se vedno testira enakost z neko vrednostjo, zato so alternativne vedno enostanske ali obojestranske. Dve strani obstajajata zaradi intervala zaupanja, ta pa je odvisen od stopnje tveganja oziroma stopnje značilnosti. Če naš test zadane interval, nam test ničesar ne pove; če ne zadane, hipotezo zavrnemo. Ker se v nekaterih izračunih intervalov pojavljajo magične vrednosti, je testiranje eno samo preračunavanje po receptih, skratka nič zanimivega, naprimer iz Studentove t-porazdelitve nastane t-test, ki se uporablja za testiranje pričakovane vrednosti, kadar standardni odklon ni znan. Če je pa znan, pa se uporabi z-test. Čisti recepti. Nekaj več dela je z t.i. multivariatno analizo, kjer se primerja dve porazdelitvi ali več, ampak zopet gre vse po formulah.

Zadnja stvar, napovedovanje, je še najbolj zanimivo. Nekateri temu rečejo regresija. Postopki pa so popolnoma enaki tistim, ki jih v geodeziji poznajo pod pojmom izravnalni račun. K napovedovanju spada tudi umetna inteligenca, kjer je največji izziv podatke; naprimer sliko; pretvoriti v števila in potem nazaj.

Toliko o tem.

Kriva razvada

Slovenščina je bogati jezik, pa ne po količini besed, temveč po številu narečjih. V Beli krajini, morda le petdeset kilometrov stran, čez Gorjance, govorijo tako, da ni mogoče razlikovati ali za gre za Slovenca ali za Hrvata, ki se je dobro naučil slovenščine. Njihova govorica je prepolna besed „da, da“ in „zovi“ sicer pa poslušljiva, česar pa ne morem reči za tiste, ki prihajajo iz okolice Nove Gorice. V srednji šoli sem imel sošolko iz okolice Novega mesta, ki je včasih poudarjala napačne samoglasnike. V glavi mi je ostala njena beseda „zápor“ oziroma beseda s takrat ne najbolj jasnim pomenom. Pravilno bi bilo zapòr.

Morda je krivo tudi to, da v pisanih besedilih ne zapisujemo naglasov oziroma da se jih naučimo le skupaj z izgovorom besed.

Narečja se torej razlikujejo v naglaševanju (poudarjanju) črk in izbiri besedišča, vendar me najbolj moti pomanjkanje prilagodljivosti govorca. Če ta ve ali pa vsaj ima občutek, da sogovorec ne prihaja iz istega območja, bi se lahko potrudil in izbiral besede z jasnim pomenom. Pri televizijskih, radijskih in podobnih voditeljih je meni najpomembnejša lastnost njihova zmožnost govoriti neobarvano. Žalostno niso vsi voditelji tega sposobni.

Kot že nakazano je nekaj narečnih besed nastalo iz tujih besed. Če se izgovor ni spremenil, je s poznavanjem tujega jezika lažje ugotoviti njen pomen. Čeprav je veliko besed prišlo iz nemščine in so postale bodisi tujke bodisi so postale del narečij, ne vidim nikakršnega razloga, da bi uporabljali tujo besede, če poznamo slovensko. Kriva razvada?

Besede abecede

Tudi četrti poskus sestavljanke ni obrodil sadov. Na videz je vse logično, ampak kot celota me pesti eni in isti problem. Morda je ta tudi razlog, da takšne še ni sestavil nihče, tudi jaz ne.

Takšno je bilo moje včerajšnje mnenje, danes pa sem posumil, da ena metoda preverjanja ne daje pravih rezultatov.

Omenjeno metodo mi predstavlja poceni sestavljanka, ki ima skoraj vse lastnosti razen ene (dodatne, katero želim jaz) in jo uporabljam kot vzorec. Včeraj pa vzorec ni uspel zagotoviti osnovne lastnosti, zato je za nadaljnja preverjanja naročen malo drugačen vzorec.

Druga metoda preverjanja sestoji iz enega elementa, katerega se naknadno doda in ne sme spremeniti osnovne lastnosti. Pri ponovnem preverjanju se je izkazalo, da tudi tretji poskus včasih prestane drugo preverjanje, vendar takšno obnašanje zame ni sprejemljivo.

Sem pa pri načrtovanju naredil še eno napako, in sicer sem napačno izračunal presečišče, zato luknje niso na pravem mestu in element se ne usede.

Nedeljske fige

Današnji dan je bil kot nalašč za kolesarjenje. Primerno vreme so izkoristili tudi drugi, saj sem na cesti srečal mnogo kolesarjev in konjskih fig. Lastniki konjev bi lahko bili obzirni in fige vsaj postrgali s cestišča! Ni jih bilo malo, ponekod so bile celo dreka črte.

V dveh urah sem prevozil malo več kot petdeset kilometrov. Naslednjič jih bom več.

Moda velikosti

Že od nekdaj ustvarjam in takrat sem začel sestavljati z elementi velikosti enega centimetra in večjemi, kjer sem moral biti natančen na dva milimetra. Nato je preteklo nekaj časa (deset let), tehnologija je napredovala in elementi so se zmanjšali. Najprej sem mislil, da to ni več zame in da ne zmorem.

Pred enim letom sem začel z največjimi modernimi elementi v velikosti treh milimetrov. V ta namen sem si kupil komplet pincet in pričel. Ker je bil razmik med elementi dovolj velik, mi je uspevalo, čeprav je bilo na začetku potrebno imeti nekaj več potrpljenja.

Sčasoma sem izbiral vedno manjše elemente in v tem letu sem prišel na enkrat manjše elemete, torej velike milimeter in pol, s katerimi tudi nisem imel večjih težav. Nadaljeval sem z zmanjševanjem razmika in sedaj so elementi tako blizu, da je med njimi prostora le za špico pincete, pri čemer element že postavim na njegovo mesto z odstopanjem desetinke milimetra. Če pogledam elemente, s katerimi sem začel, se mi zdijo takratni ogromni.

Ker so elementi med seboj oddaljeni tudi za dve desetinki milimetra in med njimi ne sme biti lepila oziroma mora biti lepilo samo pod elementi, predstavlja nanos lepila problem, katerega se rešuje s pasto v injekciji, ki strašansko poveča površinsko napetost in poskrbi, da ne pride do „mostičkov“. Brez te paste bi bilo lepljenje misija nemogoče, saj se že z odmikom igle injekcije od mesta nanosa ustvari špica; pri uporabi te paste pa tudi teh špic ni.

Nimam ideje, kaj točno sestavlja to pasto, vem pa da ima smola iglavcev podobne lastnosti. Obema je skupno to, da snovi ni možno izprati z vodo in da je snov lepljiva. Seveda pa to predstavlja nov problem, kako sestavljanko ščistiti. Z acetonom gre dobro, vendar mi ta odstranjuje napise, z izopropanolom in etanolom pa postane cela sestavljanka lepljiva.

Presenetljivo je delo kljub začetnemu strahu z manjšimi elementi hitrejše in lažje. Nisem si mislil.

Mislim, da bom na tej velikosti ostal oziroma bom poskusil še eno stopnjo nižje, z milimeterskimi elementi. Za vse manjše stopnje pa naj to delo opravljajo stroji. Ti primejo in položijo elemente velikosti pol milimetra, pri čemer lepilo namestijo pred polaganjem s šablono in potem posušijo v pečici, ampak za doma je to preveč.

In koliko tako majhnih elementov za sestavljanke imam doma? Nekje dvaindvajset tisoč, zato mi je popolnoma vseeno, če se kakšen element izgubi.

Najbolj pa presenetim samega sebe, ko ob vsakem pogledu na sestavljanko oziroma sestavljanke ne morem verjeti, da sem kaj takega sam sestavil.

Prehrambne izjeme

Tu je deset stvari, ki jih ne jem.

• dunajski zrezek,
• oslič,
• ocvirki,
• majoneza (zato tudi ne francoske solate),
• krompirjeva solata,
• solata iz kuhane govedine,
• banane,
• čokoladni namazi (npr. nutela),
• čokoladen biskvit (tudi torte ne),
• čokoladni puding

Pa morda še česa ne.

Testiranje

Vsak dan izvem nekaj novega in danes sem izvedel oziroma videl, kako se testira na prisotnost drog.

Postopek je sila enostaven, vzame se nekaj podobnega pH lističem in pomoči, nato pa opazuje če se karkoli obarva ter primerja. Res ne potrebuješ biti strokovnjak iz česar koli, da to izvedeš. Seveda obstajajo tudi natančnejše metode, kjer pa se testira kri. Tega pa še ne poznam.

Vetrovna polja

Meseca maj in junij imam rad, saj takrat dozorijo češnje, nato še jagode, maline, ribez in še gozdne jagode.

Ena češnja je letos pozebla, zato na njej ni bilo ničesar. Tudi druga je sprva izgledala pozebla, vendar je nato le nekaj obrodila, medtem ko sta preostali dve v dolini obrodili nenavadno veliko. Zanimivo, da so češnje prve od teh dveh vedno brezhibne, od preostale pa vedno črvive. Jagod je bilo dovolj. Tistih iz rastlinjaka nimam tako zelo rad, ker niso tako sladke kot izgledajo rdeče. Domače, malo manj rdeče, so sladkejše. Maline so se preveč razrastle in všeč mi je, ker se enostavno odtrgajo tako, da stržen ostane na grmu. Ribez je letos malo bolj kisel, vendar dober; gozdne jagode pa so še sladkejše in še prijetnejšega vonja.

Kako diši iz takšne posode.

Črni pogledi

Naslednje vprašanje, ki ga slišim je, čemu sem tako črnogled, negativen.

Prvič, vzdržujem široko razmerje med dobrim in slabim. Vsak družbeni napredek (naprimer poleti v vesolje) ima negativne vplive na okolje. Porabi se mnogo energije in ustvari se veliko smeti, četudi se dela na tem, da bi bile rakete namenjene ponovni uporabi. Če vsak dvajseti Slovenec za zajtrk poje lonček jogurta, je to stotisoč praznih lončkov dnevno. Včasih se vprašam, če ni embalaža dražja od vsebine, sploh na primeru navadne vode. Seveda je možno embalažno ponovno uporabiti … ampak enkrat jo je preveč. Naj bom na tem primeru spodbuden? Če ja, potem kar kupuje in mečite stran. Stran? Kam stran? Stran od sebe … blizu drugega. Enako bo počel ta drugi …

Kot drugo si ljudje lažje zapomnijo slabe stvari. Morda, ker jih je manj? In kot tretje, ljudje manj hvalijo kot grajajo z besedami. Če sem pojedel vse, kar je bilo na krožniku, sem bil zagotovo lačen, ampak verjetno tudi ni bilo slabo. Če sem pogledal vse dele Grand Toura in sem se ob tem smejal, verjetno ni bilo slabo. Če me kdo vpraša, kako se mi zdi, bi rekel, da komaj čakam nove dele.

Torej niso vse stvari negativne … samo premalo jih poudarjam.

Zadnje govorice

Najprej sem mislil, da gre za potegavščino, ampak dejansko so resnično zbirali podpise za uvedbo dneva proti obrekovanju.

Zame obrekovanje kot pogovor predstavlja mašilo, ko se bi ljudje radi pogovarjali, vendar se nimajo o čem bolj pametnim. Pri obrekovanju se rado še pretirava. Ker mi teme, o katerih se tedaj pogovarja, ne ležijo oziroma me ne zanima to, kaj kdo počne, kje in kako, tudi sam slišim kakšno vprašanje, čemu me to ne zanima in vsakič odvrnem, da se bi lahko pogovarjali o čem pametnejšim, recimo o vsaj kuharskih receptih. Ko pa jaz govorim pa se vidi, da večina ni zmožna držati nivoja. Veliko raje bi poslušal razgledane ljudi, ki vedo, kaj je to vinski cvet in kje je Monakovo.

Ker ljudje poleg obrekovanja znajo takšni ljudje tudi peti, se je petje znašlo na isti stopnički, zato mi razne oddaje z iskanjem talenta in prireditve s kulturnimi vložki predstavljajo stran vržen čas. V bistvu mi je petje tako brezveze, da si besedila sploh ne zapomnim. Verjetno zato, ker bi mi pomnenje vzelo pozornost.

Včeraj sem prejel zahvale za svoje sobotno delo. Nekaj se je naredilo, lahko bi naredili več, predvsem bi lahko naredili bolj premišljeno, sploh pa, da ne bi rinili na tisto streho s polakiranimi strešniki.

Vedno bi bilo lahko boljše, pomeni, da je bilo do sedaj slabše.

Zaprto nebo

Včeraj sem bil preveč utrujen, da bi nadaljeval.

Nekatere hiše so bile takšne, primerne za rušenje, a v njih ljudje še živijo. Četudi imajo hišo zavarovano proti takšnim nezgodam, sumim, da škoda na takšni hiši ne bo priznana. Ostrešje je že preveč staro, gnilo in povito. Na teh hišah je nastalo tudi največ škode – največ lukenj in prebivalci so priznali, da se jim popravilo ekonomsko ne izplača, zato bodo verjetno takšne strehe ostale pokrite s folijo.

Drugo so modernejše hiše, stare trideset let in manj. Na strehah takšnih hišah je bilo poškodovanih od deset do dvajset strešnikov. Prebivalci teh so priskrbeli zalogo strešnikov, ki jim je ostala od nakupa in so jo nekje hranili. Od daleč je na strehi opazno videti barvne razlike med starimi in novimi strešniki.

Tretje so zopet hiše, stare od štirideset let in do trideset let, ki pa imajo na strehah azbestne valovitne plošče. Tudi te so končale pokrite s folijami. Kaj bo z njimi bo pokazal čas, najbolje bi jih bilo prekriti s strešniki.

Četrte hiše so čudežno ostale nedotaknjene, četudi so bile tiste prej in po poškodovane.

Odprto nebo

Bil sem tam, kjer je bil tudi predsednik vlade v odhajanju; bil sem v Črnomlju in okolici. Strehe so bile preluknjane in avtomobili poškodovani. Tekom dneva sem pomagal pri pokrivanju streh s folijami in ob koncu dneva je celo mesto izgledalo nič drugače kot tamkajšne romsko naselje.

Čezmejno pošiljanje

Letos bo minilo tudi deset let od mojega prvega nakupa preko spleta v tujini. Verjetno je največji razlog za zadržanost pred nakupi na daljavo strah, da se plača, a se potem ničesar ne dobi. Ta strah je značilen za Slovence, za katere bi približno ocenil, da jih bi večina (vsaj osemdeset odstotkov) izbralo nakup s plačilom pri prevzetju (kjer se lahko še vedno dobi mačka v žaklju), če bi bil ta mogoč, oziroma vsaj devetdeset odstotkov sploh ne bi izvršili nakupa, če tega plačila (pri prevzetju) ne bi bilo. Drugi narodi so veliko bolj velikodušni pri plačilu vnaprej.

Za spletne nakupe trenutno koristim Mastercard, katerega sem prejel pred letom in pol ob odprtju računa v Berlinu. Pred tem sem imel tri kartice slovenskih bank, vendar je bila njihova uporaba predraga. Nemška banka nudi kartico brez naročnine oziroma članarine, prav tako pa so pri njih UPN plačila brezplačna. Ker smo skupaj v EEA imajo tudi oni IBAN številko, ki se sicer začne z DE, zato prenosi potekajo tako kot med slovenskimi bankami in so izvedeni najkasneje naslednji dan. Edina slabost te banke je odsotnost kakršnih koli varčevalnih shem, zato koristim te storitve pri slovenski.

Kar naredi nemško banko še boljšo je mobilna aplikaciji, v kateri je mogoče izbirati, kaj se lahko s kartico počne: ali plačuje ali tudi plačuje na spletu ali zamenja PIN. Nažalost je brezplačnih samo prvih pet dvigov na bankomatu mesečno, kar je bolje kot nekatere slovenske banke.

Dlje časa, nekje sedem let, že nakupujem na ebayu nove in tudi rabljene stvari. Prav toliko časa že naročam iz Nemčije, saj je tam ceneje pa tudi za dva odstotka manj davka se plača. Letos sem začel nakupovati tudi na Aliexpresu. Nadalje naročam še v trgovini v Veliki Britaniji, ki v Slovenijo za 6 evrov dostavi čez noč, če seveda imajo v zalogi, kar se mi zdi noro, in eno v Teksasu, ki sicer dostavi v štirih dneh in ni težav s carino.

Nekaj pomislekov je seveda z garancijo, ampak zaenkrat še nisem imel težav s čimer koli.

Topla modrina

Čeprav je težko razumeti, velja, da je modra barva toplejša od rdeče. Zmrznjena voda izgleda modro in sonce je oranžno oziroma rumenkasto, vsekakor pa ni modro, a je plamen na plinskem gorilniku v svojem središču moder. Šele nato preide v rdečo in oranžno.

Prava oblika

Danes sem med kolesarjenjem užival v vonju okoliške posušene trave, dokler nisem ugotovil, da je zadnja „feltna“ preveč zvita. Nažalost sem to ugotovil šele po štirih kilometrih, čeprav sem ob zaviranju jasno čutil cukanje. Za takšno stanje sem si kriv sam, saj sem ji dva dni nazaj navil ohlapne špice, pri tem pa nisem bil pozoren, če njena oblika ostaja ravna. Ob prihodu nazaj sem špice sprostil in oblika je že boljša. (:

Kar sram me je, če pomislim, kaj so si mislili tisti, ki so me prehitevali …

Izrazit vonj

Včeraj se je v okolici luknje, katero sem kopal ob sadovnjaku, začel širiti vonj, ki je spominjal na vonj iz pristanišča. Ta vonj je bil tako pristen, da, če bi zaprl oči, ne bi vedel, ali sem ob morju ali ob sadovnjaku. Kaj točno sprošča ta vonj tu, ne vem, sumim pa vlažen razpadajoč les, ki je bil v zemlji.

Okrogle pomankljivosti

Blog se približuje svoji deseti obletnici obratovanja. Predvsem sem vesel, da je preživel prvi dve leti svojega obstoja oziroma da ni postal še ena spletna slepa ulica; in kot drugo tudi to, da je obdržal svoj prvotni naslov. Vmes je sicer zamenjal dva ducata oblik, vendar sem s sedanjo obliko kar zadovoljen.

Prebral sem drobec starih objav. Bile so jedrnate in zato kratke. Vmes so se podaljšale, sedaj pa so zopet kratke. Pravijo, da se zgodovina ponavlja, in res sem včeraj med bežnim listanjem nove knjige ponovno odkril Avogadrovo število. Nekoč sem ga znal na pamet. Znal sem ga vsaj šest let, potem pa sem ga pozabil in to tako zelo, da se ne bi spomnil ne njegovega imena ne njegove vrednosti.

Ko se zazrem nazaj in pomislim na vse konstante, kamor spadajo tudi vse letnice pri zgodovini, se vprašam, kaj je bil takrat smisel, če pa sedaj iz izkustva ne vem skoraj ničesar in bi zagotovo imel popravne izpite pri skoraj vseh predmetih. Tudi možgani v visokotehnološki kadi bi se morali prilagoditi svetu, kjer so informacije dobesedno na dlani. Reševanje iz zagat, to se je smiselno učiti.

Zadnje čase se pogosto vprašam, kaj ljudje počnejo doma. Mar hodijo v službo, da si potem kupijo vsaj en meter širok televizor, pred katerim kratkočasijo svoj dolgčas, in vsako leto nov mobilni telefon za pol plače. Psihologi takšim predpišejo prispodobo, da živijo v zlati kletki: imajo popolno življenje, ampak to je tudi vse. Ne poznajo izzivov, zmag in porazov, saj jim je njihovo življenje povsem po godu. Plastičen primer tega bi bila oseba, ki si skoraj vedno naroči pico klasiko (sir, šunka in gobice) in pa medicinska sestra, ki sprejema paciente, sicer pa si na spletu ogleduje hrvaška mesta, kjer bo preživela tri tedne odsotnosti od dela.

Želim si vsak dan nekaj novega, četudi potem ugotovim, da bi bilo za naslednjič bolje vzeti kakšno bližnjico, ampak največje zadovoljstvo dosežem, ko kaj osvojim. So tudi neuspehi, ko kdaj tudi v tretje ni tako kot bi moralo biti, vendar to še ne pomeni, da bo tako bilo tudi v četrto. (:

Polnočno sledenje

Koliko besed o današnjem dnevu je vsepovsod. Zakon, katerega se naj bi upeljavalo dve leti, so vsi zagrabili čez noč. Ampak pomoje bo čez kakšen teden ali leto vse po starem in počez.

Kar mi je všeč je to, da lahko sedaj vsakega vprašaš, kje je dobil podatke, ter se od njega tudi lahko zahteva, da te podatke uniči.

Čista belina

Zobozdravnica mi je pri pregledu zob s spoštovanjem povedala, da imam izjemno lepe zobe in da bi bil kakršen koli poseg odveč. Torej nimam kariesa in nimam zobnega kamna. Dva dni pred pregledom sem v zdravstvenem domu opravil ortopan, torej rentgensko slikanje zob, in takrat sem bil prestrašen, kako deluje oziroma kaj mi bo, ampak sem le zdržal tistih deset sekund.

Pred tem sem bil pri zobozdravniku pred šestimi leti in takrat sem si rekel, da si bom zobe redno čistil, saj obiski v splošnem niso prijetni, in očitno mi gre dobro. Za tokratni obisk sem se odločil zaradi drugačnega občutka pri ugrizu, ki ga ta teden nimam več.

Najprej sem štiri leta uporabljal zobno ščetko s trdimi ščetinami, zadnje dve leti pa imam takšno z mehkimi in gostimi ščetinami. Nimajo kakršnih koli pregibov in so popolnoma toge, podobne tistim, s katerimi smo želirali v osnovni šoli. Gibi ščetkanja so večinoma enostavni in potekajo od dlesni proti zobni kroni, tu in tam kdaj pa kdaj „požagam“ po kočnikih, vendar skupaj umivam od tri do šest minut, enkrat zjutraj in enkrat zvečer. Kdaj pa kdaj se mi zgodi, da si jih zjutraj pozabim, vendar ne pomnim, da bi si jih bil pozabil umiti zvečer; preveč sem navajen občutka čistih zob. Zobne nitke ne uporabljam; uporabljam pa dve zobni pasti, različnih proizvajalcev, eno za zjutraj in drugo za zvečer, s čimer v mislih dosegam neodvisnost. Ob koncu „godlo“ izpljunem in zob ne spiram z vodo.

Mislim, da enostavneje od tega ne gre. Všeč mi je tudi, da si je človek v enaindvajsetem stoletju zmožen dovolj dobro poskrbeti za ustno higieno doma, oziroma drugače povedano, so za njega obiski zobozdravnikov vedno redkejši.

Glasni piktogrami

Čemu ne bi upoštevali piktograme narisane na napravah? Zakaj ne bi uporabili glušnikov, če so ti tam narisani in se valjajo doma, tokrat na pravem mestu?

Kdo bi si mislil, da je žaga lahko tako glasna, da mi je v ušeših piskalo? Zakaj mi je bilo ob koncu žal, da tudi drugi niso uporabljali glušnikov? Tako dobro delujejo.

Dokler ne poskusiš, ne veš.

Nerodna poteza

Ljudje so polni zgodb in verjetno najbolj presentljiva, katero sem letos slišal je ta, da je človek v Belgiji po pomoti kupil rabljen avto, katerega ne misli voziti. Temu najbrž sledi naravno vprašanje, čemu takoj zatem oziroma kakorkoli potem nakupa ni preklical, in temu sledi kratek odgovor, da se tega ni dalo.

Avto so po prvomajskih praznikih pripeljali v Slovenijo. Ni slab; notri ima vse, kar si človek lahko zamisli, od prepoznavanja prometnih znakov naprej.

Razumem, da kdo kupi kaj narobe, ampak avto …

Notranja nasprotja

V glavi imam vse več besed in povedi, ki jih bi lahko izgovoril, ampak jih nisem, ker je mi je nek notranji jaz to takrat preprečil. Zato nastaja vse več vprašanj, zakaj jih nisem in kaj bi bilo, če bi jih.

Hitre besede

Včasih povem nekaj, morda bi temu rekli, nekaj neprimernega. Tako sem nekoč, med vožnjo proti Ljubljani pozimi postavil vprašanje: „Kako pa plužijo v tunelih?“ Ker so vsi ostali ostali tiho, sem prišel do odgovora.

Tudi danes se mi je na pikniku pripetilo nekaj podobnega, in sicer sem takoj, ko je nekdo začel vrteti pesem od Mi2 - Zbudi me za 1. maj, izjavil: „Ali bi lahko dali nekaj drugega, času primernega?“

Tlačilka skrbi

Ugotavljam, da manj kot imaš bolje je. Ni pomembno česa je manj, najpomembnejše je, da je manj tudi skrbi.

Jezi me, da se je zapravilo vse tri nastavke za tlačilko in sedaj, ko je precej lepo vreme, ne morem bilokam s kolesom. Priznam, da sem enega, tistega najboljšega, prvega, kupljenega v Ljubljani pred leti, izgubil sam, druge pa se je izgubilo zaradi moje dobrodušnosti posojanja, saj niso našli poti nazaj. No, ta dva sta bila tako za silo uporabna in sta bila priloženi tlačilki, vendar se je dalo tudi z njima spraviti kolo v pogon. Sedaj imam naročene in, ko pridejo, bodo zasedli isto mesto kot do sedaj, v prvem predalčku, levo zgoraj.

Morda je kriva moja obsedenost, da mora biti vsaka stvar na svojem mestu. Prav je, da je vsaka stvar na svojem mestu, kajti če se stvari ne najde, ko se jo potrebuje, stvar izbubi svoj namen, zato je zame enako, kot da stvari ne bi bilo.

Meja neznanega

Saj ne vem, ali bi bil resen in se zjokal, ali ostal nasmejen, ker nekaj, kar sem načrtoval cel mesec in sestavil, ne dela tako, kot bi si želel iz še neznanega razloga. Dobra stvar je ta, da se ničesar ni zakadilo, slaba pa ta, da ne dela in to me resnično, a nežno jezi.

Nekaj sem popravljal in dopolnjeval, a to je le brcanje v temo.

Drugi dan je bilo nekaj napredka. Težava se je ugotovila, vendar, če karkoli naredim v smeri načrtov, preneha delovati.

Tretji dan se je še kar poskušalo, kako ugoditi željam, ampak neuspešno. Morda bom sestavil še eno in videl, ali bodo simptomi enaki.

Pobiranje stvaritev

Udeležil sem se letnega pobiranja smeti. Pobirali smo ob cesti in nabral sem za sto litrov odpadkov (dve polni vreči). Kaj to vse ljudje zmečejo ob cesto; od raznih malih papirčkov, škatlic cigaret do pločevink in steklenic. Na koncu se je vsem prileglo meso s plošče, s čimer se je otvorila sezona takšne hrane.

Potrebno se je zavedati, da so zaradi pobiranja smeti nastali tudi novi odpadki, in sicer nove vreče za odpadke, na katerih sicer piše, da so iz recikliranega materiala, in embalaža, v kateri je bilo zapakirano meso, ampak dolgoročno človek živi in dela, da ustvarja odpadke.

Tako, čeprav sprva lep vrtni palček eno zimsko jutro poči, saj v njem voda zamrzne; potem pade skodelica iz mize in se razbije; žarnica pregori; telefon zastari; avtomobil zarjavi; nogavice se strgajo; torej prej kot slej se življenjska doba vsake reči konča. Tudi hiša se lahko podre. Koliko odpadkov je šele tedaj …

Nekaj reči se lahko reciklira, vendar je takšnih reči zelo malo. Vsa hvala o količinah predelanih reči je pretiravanje in zavajanje. Vsako leto opažam, da se zmanjša nabor povratnih steklenic in povečuje število reči, ki niso narejene trajnostno …

Za okolje lahko naredi največ posameznik, če zmanjša svojo potrošnjo.

Poletni valarji

Čeprav se je letošnja zima pomaknila v marec, je vreme že skoraj poletno in prišel je čas za menjavo pneumatik. Poletna platišča so temno sive barve, lepša in izjemno redka, saj so namenjena za rusko tržišče, a še vedno skladna z evropskimi predpisi. (:

Moti pa me, da so ceste v Sloveniji vedno bolj luknjaste, načete, zgubane, ozke, skratka slovenske. Se ne zavedajo, da so slabe ceste nevarne? Kolesarji in motoristi se ne morejo voziti za robom, ker tega sploh ni.

Ko regrat premakne svoj rep

Najvišji vrh Gorjancev je Trdinov vrh oziroma Sveta Gera, ki je bil že pred arbitražno odločbo na hrvaški strani, sedaj pa je na hrvaški strani tudi markanten telekomunikacijski stolp, ki že tako ponuja hrvaške programe.

Do samega vrha vodi več poti, v splošnem pa jih je najlažje ločiti na tiste iz šentjernejske in tiste iz novomeške smeri. Najbolj oblegana pot je zagotovo novomeška in ima izhodišče iz – tipičnega podgorskega kraja – Gaberja, točneje iz Šumečega potoka, kjer je pohodnikom na voljo tudi nekaj deset parkirnih mest; vmesni postaji te poti pa vsekakor sta Dom na Gospodični in izvir pod njim. Tokrat sem izbral pot iz Cerovega Loga, točneje iz kvaziparkirišča dva kilometra višje od tamkajšnega kamnoloma vzdolž potoka z imenom Pendirjevka. Od tam vodijo tri poti: ena mimo partizanske bolnišnice Kira, druga mimo doma pri Miklavžu in tretja po cesti do Krvavega kamna.

Zaradi namočenosti sem izbral tretjo pot in po eni uri prikorakal do križišča ob Krvavem kamnu. Od tam je mogoče do vrha priti po vsaj štirih povsem nedeljenih (neodvisnih) poteh.

Tokrat sem izbral pot številka dve, katero sem lansko leto koristil za spust. Do začetka te je potrebno prehoditi petsto metrov proti vzhodu oziroma dokler se na desni strani ne konča gozd in odpre košenica. Tam se zavije desno ter hodi tristo metrov ob gozdnem robu ter nato v gozdu sledi markacijam.

Gozdna tla so bila še vedno prekrita snegom, ki se je večinoma udiral in oteževal pot. Zaradi tega in gazenja po blatu se je namesto predvidenih nekaj več kot štirideset minut potrebovalo kar eno uro, zato to pot pozimi in po zimi odsvetujem.

Že od samega začetka sem upal, da bom na vrhu še preden se bo dvignila nižinska megla, a sem bil prepozen. Megla se je spremenila v koprenaste oblake in zastirala pogled. Do tedaj se je videlo še zasnežene Karavanke.

Za pot navzdol je bilo potrebno ubrati suho pot in cesta je bila pripravljena na to. Po treh kilometrih in pol hoje se je zopet prišlo do Krvavega kamna in po malo manj kot uri dobrega občutka osvojenega vrha še do parkirišča.

Ledena ročka

Po enem tednu mi je že malo dolgčas, saj mi ni več potrebno vsakokratno klikati po avtoradiju, da nimam vgrajene vzvratne kamere. Razlog je avtoradio namenjen za kitajsko tržišče, ki podpira (je podpiral) več kot je dejansko vgrajeno. In popravil sem sam. (:

Ko se odpravi ena pomanjkljivost se močneje izrazi druga in ta je sedaj način odpiranja zadnjih vrat. Pozimi se za ročko naredi led in je ni moč odriniti oziroma vrat odpreti. Fuj pa taka tehnika. Menda je potrebno zvrtati le luknjo, ampak potem bo voda tekla …

Zvezde kakovosti

Zanimivo mi je, kako so ljudje navdušeni nad novimi mobilnimi telefoni, predvsem nad kakovostjo fotografije. Zmožnost dobre fotografije je po neki spletni raziskavi četrta najbolj iskana lastnost, torej za časom delovanja na bateriji, za na-praske-odpornim zaslonom in za vodotesnostjo, čeprav pri nekaterih tudi prva želja.

Seveda se kakovost fotografije, tako pri oglaševalcih kot navdušencih, kaže pri izjemno dobrih pogojih, katere priskrbi tudi jasno in sončno vreme. Za moje pojme pa so ti pogoji tako dobri, da so lahko vse fotografije ne glede na telefon naravnost odlične. Fotografijo štejem kot odlično, če je ta čista (nerazmazana) in gladka (ne preveč zrnata).

Sedaj pa postavljam izziv za vse, ki kujejo svoje mobilne telefone v zvezde, da te tudi fotografirajo. Za primer dajem eno svojih, ki je nastala nekaj čez pol enajsto uro zvečer ter na desni (nažalost) prikazuje t.i. svetlobno onesnaženje – luči osvetljujejo nebo. Fotografija ni ravno odlična, saj je zrnata, a se zvezde vsaj vidijo. Edini pogoj je ta, da si morate izbrati dan oziroma noč, ko ni lune in se vidijo zvezde, da je ura že pozna ter da je slika, taka kot je, neposredno s telefona.

Nič novega

Čemu je tako težko uporabiti besedo nihče namesto besede nobeden?

Kdo je prišel? Nihče ni prišel.
Si koga videl? Nikogar.

Nobeden se za moje pojme preveč krat uporablja, zlorablja.

Tega nikomur ne povem.

Ravne palčke

Glede na to, da sem danes natisnil blizu dvesto strani črtnih kod, bi rekel, da je črtna koda oziroma karkoli podobnega, kar omogoča strojno prepoznavo, dober izum. Kaj bi bilo, če bi moral blagajničar vsakokrat prepozavati artikel in poštni delavec vsakič prebrati naslovno poštno številko.

Črtno kodo, ki je na izdelkih, sestavlja trinajst številk, pri čemer prve tri predstavljajo državo, kar nam pomaga razumeti, kje je bil izdelek pakiran oziroma dokončno sestavljen; sledijo ji: številka prirejena proizvajalcu, prosta zaporedna številka in zadnja kontrolna številka, ki je izračunana. Ker so za to kodo predpisani najmanjši razsežnosti, za manjše izdelke obstaja osemestna številka, ki je manjša.

Številke oziroma njihov nabor je reguliran, zato so vse številke edinstvene. Za dodelitev se plača pristopnina in uporaba v obliki letne članarine, ki je odvisna od zakupljene količine črnih kod in letnega prometa lastnika oziroma proizvajalca.

Črtne kode so tudi priročne pri iskanju listka s ceno; še posebno pri skrinji s sladoledom, kjer so cene nalepljene na skrinjo in je opis izdelka preobširen za tisti majhen listek s ceno.

Iz poštne (sprejemne) števike pa je možno razbrati, ali gre za paket (C), hitro pošto (E), priporočeno (R) pismo ali za vrednostno (V) pismo. Poleg tega koda vsebuje tudi ciljno državo.

Gozd cvetlic

Vsako pomlad obiščem območje znotraj gozda, do katerega vodi kolovozna pot. Po dveh kilometrih te poti se na desni strani poti pojavi jasa z lovsko opazovalnico in od tu naprej se odpre svet tistočerih velikih zvončkov in ostalih cvetočih rastlin, zato ta predel poimenujem gozd cvetlic, čeprav je bilo tokrat raznolikosti manj.

Na žalost še ne znam zajeti vse te lepote na eno fotografijo. Zvončki so raztrošeni vsepovsod kakor poplave v sosednjem mestu. Čeprav sem letos opazil čudovite fotografije z zraka, ta tehnika tukaj ni uporabna.

Drobne nastavitve

Nimajo registrov samo stvari, ki so velike kot orgle. Na stotine jih imajo tudi tiste velikosti nohta na palcu leve roke. Registri so tako kot note; sama nota ne pomeni nič kaj veliko. Ko pa se note oziroma registre med seboj poveže oziroma nastavi pa lahko občudujemo lepoto.

Seveda je zamanj pričakovati, da se registre osvoji čez noč ali teden. Tu gre za mesece, kajti ni jih malo. Dokumentacija obsega preko tisoč stvari, k sreči pa se ne potrebuje vseh in zato ni potrebno vsega prebrati. Sama uporaba ni težka, zaplete pa se, ko se želi nekaj narediti. Ve se, kako mora na koncu delovati, ne ve pa se, katere registre uporabiti, kako jih nastaviti in v kakšnem vrstnem redu.

Po enem tednu, ko se nekaj naredi tudi z zamižanimi očmi, začne delovati, a je najtežje ugotoviti, čemu se po nekaj desetih ali stotih ponovitvah ustavi. Potem pa zopet deluje, tako kot mora. Je to sreča ali smola?

Da so registri res posebni, spletni iskalnik pri iskanju dotičnega vrne stran in pol. Ker imajo okrajšana imena, pogosto ponuja popravke, ampak DADDR je takšno, kot je, in tudi razlog, čemu na računalnik ni mogoče priključiti več kot sto sedemindvajset USB naprav.

Svet igrač

Zadnje čase začudeno razmišljam, kam je izginilo zadnjih deset let. Ta čas je švignil mimo. Nekaj se je začelo, nekaj naredilo, nekaj že končalo; v splošnem pa sem skoraj na istem; vem le nekaj več brezveznosti.

Človeški spomin je zanimiv. Tisti spomini, ki niso preživeli, so pozabljeni. Preostali so še kar živi, za moje pojme preveč živi.

Ne vem, kako sem takrat prišel v Ljubljano. Verjetno sem prišel z vlakom iz Novega mesta. Od tam sem se peš odpravil na faks, kjer sem odposlušal informativni dan, ter se nato z žejo napotil v tristometrov oddaljeno trgovino, kjer sem si kupil liter in pol gostega soka, katerega sem spil na klopci tamkajšnega dijaškega doma. Sumim, da mi je do tega trenutka družbo delal takratni in nadaljni sošolec.

Nato sem poklical prijatelja, ki je takrat že obiskoval prvi letnik in ki me je povabil k sebi v Rožno dolino. Po podhodu pod železniško progo sem se znašel pred garažami in takrat sem ga ponovno poklical, nakar mi je razložil pot do hiše, kjer je prebival. Te iste hiše nisem nikoli več našel. Prijatelj mi je povedal, da so jo podrli še isto leto. Tudi zdaj ne vem, kje je ta stala in skozi kateri podhod sem takrat šel. Potem, ko mi je v hiši razkazal zbirko čokolešnikov, sva se odpravila proti študentskemu naselju, kjer je v bloku štiri kupil študentske bone.

Zatem sva odšla do prodajalne časopisov, kjer sem kupil dva žetona, vsakega po osemdeset centov, ter se usedla na avtobus. Ta dva žetona sta edina žetona, ki sem ju kupil pred uvedbo kartice. Preostalega še vedno imam. Nisva se peljala dolgo. Verjetno sva se peljala le do Cankarjevega doma.

Odšla sva v Emonsko klet, kjer mi je povedal, da moram plačilo z bonom vedno napovedati vnaprej, sicer lahko plačam več, ter naročil pico, katere sva oba pojedla polovico. V Emonski kleti sem bil nato samo še enkrat, takrat nekdo ni pojedel svoje lazanje do konca.

Nato sva se usedla na vlak proti Dobovi. Kasneje se je nama pridružil neznan gospod, o kateremu sva se dopisovala preko telefona. Prijatelj je omenil, da izgleda tako depresiven, da mu manjka le še vrv okrog vrata. Ko sva prispela v Krško, je mama prijatelja zapeljala domov ter ga vprašala, kako težko je na faksu. Odvrnil je, da je zelo. Kolikor vem, tega še vedno ni končal.

Krtački stresa

Ta teden se je pralni stroj odločil, da bobna ne bo več obračal.

Ker sem prepričan, da je ta tehnika dovolj samostojna, da ob sebi ne potrebuje človeka, me med pranjem ni v bližini, jasno. No, po uri in pol, ko ponavadi konča, so namesto treh lučk utripale kar vse. Tudi žehta na otip ni bila tako suha (oziroma manj mokra) kot je ponavadi. Pralni stroj sem ponovno pognal in ga opazoval. Brž, ko je v boben natočil vodo, je javil napako in jo sčrpal ven. Tedaj sem razumel, zakaj ni bilo tako suho.

Boben sem zavrtel na roke, da bi ugotovil, če se morda ni zopet snel jermen. Ni se, se je pa slišal drugačen zvok. Po iskanju po spletu sem potrdil sum, da so morda krive krtačke. Ni mi preostalo drugega, da pralni stroj zadaj odprem, snamem elektromotor in pogledam krtačke. K sreči je sestava precej enostavna, zato je bil motor snet v nekaj minutah.

Krtački sta bili izrabljeni, sicer ne dokončno, ampak sem pomislil, če ju zamenjam, ne morem veliko izgubiti. Nažalost se na servisu ni nihče oglasil razen faksa, zato sem se podal na pot v upanju, da jih imajo na zalogi. Sledila je najbolj stresna vožnja po cesti, katera skupaj z načinom vzdrževanja zasluži svojo objavo. Ko sem vstopil v poslovalnico sem bil prepričan, da sem zaparkiral gospoda pred mano, in res je bilo tako, čeprav mu je nekako uspelo izlezti.

Dobil sem krtački, ju potem še primerjal s staro, a sta na koncu brez težav sedli na svoje novo mesto. Pralni stroj sem sestavil nazaj in upal, da se bo začel boben obračati. In se je. (:

Tri trenutki

Danes sem se vozil iz Brežic proti Stari vasi in kmalu po prečkanem železniškem prehodu sem na desnem bregu pri prvem možnem zavoju iz glavne ceste opazil našemljenega sneženega moža. Ko sem pod njim prebal napis „Hawaii,“ sem se nasmejal in sedaj mi je žal, kajti vreden je nekaj fotografij.

Kmalu zatem se je za mano pojavilo večje črno vozilo, ki se je s svojo prekratko varnostno razdaljo dalo vedeti, da ga vozi nesproščena oseba. Še pred koncem naselja je vozilo povišalo svojo hitrost in me prehitelo.

Kasneje, nekaj sto metrov pred tistim spomenikom, ki se nahaja v gozdu, sem na desni strani, dva metra od roba cestišča opazil srno. Sprva sem mislil, da gre za imitacijo, vendar je s približevanjem izgledala vedno bolj resnična. Kmalu sem opazil še drugo in, čeprav sta bili pravi, se nista ganili.

Zaledeneli kapniki

Končno je prišla tista prava zima s primerno nizkimi temperaturami. Več kot še sončnega vremena si res ne želim. Sedaj naravo prekriva zmrzjena skorja, ceste pa so suhe in očiščene. Tistega, kar je bilo prej, ko se pod nogami udira mešanica snega in vode, tistega pa res ne maram.

Edini problem je sedaj ta, da je za odpiranje vrat avtomobila potrebno nekaj litrov tople vode, s katero se stali led okrog tesnil. Seveda ta voda potem steče po tleh in zaledeni tik pod podplatih ter ustvari občutek lepljivosti kot ga občutijo roke v času trgatve (grozdje). Tudi kljuko je potrebno odtaliti. Nažalost se tudi ta voda strdi, zato to ni najboljša rešitev, če avto kmalu zatem ne sreča garaže.

Tekom dneva so temperature ostale nizke in proti večeru je zopet začel naletavati sneg. Ker ga še ni napadalo dovolj in cest še niso začeli plužiti, se je na njih začel nabirati sveži sloj, ki naredi vožnjo še posebnejšo. To imam rad.

Roy Orbison - I Drove All Night

Mehka zmes

Pripetljaj izped nekaj deset dni je naslednji. Z roko sem šel proti luknji namenjeni odtoku sredi kopalnice, misleč, da bom prijel za vlaknino, ki maši luknjo, in jo potegnil iz cevi, potem pa zagrabim za nekaj mehkega in takoj posumim, da to ni to. Primaknem prse k nosu in zasmrdi. K sreči sem uporabljal rokavice, za kateri pred tem že tako nisem našel pravega para, nato sem desno spral zunaj pod vodo. Neverjetno je, kako smrdi ta mačji drek tudi, ko sem pobiral ostanke in jih nesel z leseno deščico, ki sem ju našel v bližini, v kanto za smeti.

Sicer pa veliko razmišljam o življenju. Zdi se mi, da smo kljub svoji lastni volji in predvsem zavedanju samega sebe, še vedno precej programirani.

Vrinjena dejstva

Nikoli nisem bil talentiran za kakršno koli risanje. Ne znam risati. To je poznano dejstvo, ki mi je jasno in razvidno iz tistega, kar nastane na papirju. Ni mi pa jasno, čemu pa v sanjah doživljam ravno nasproto. Tam so mi jasni vsi obrazi, slišim govorico ljudi, ki jih nikoli nisem slišal govoriti. Vendar, previdno, lahko gre zgolj za iluzijo: vrinjena dejstva. To pomeni, da vse kar vem, je zgolj to, da so bili vsi obrazi jasni. Ne morem  pa vedeti ali se kakor koli prepričati, če so res bili.

Šestindvajseti

Ta petek je pa izjemoma dolgočasen. Ura se komajda premika, nekaj bi še prebral, vendar ne vem, kaj. Tisto, kar sem bral dosedaj mi je pretežko, vsebuje preveč podrobnosti. Morda bi še kaj pojedel, čeprav, kolikor sem raziskoval, je bolje zaspati lačen kot pa sit.

Želim si malo nižjih temperatur in snega, to pa.

Podoba znanja

Na embalaži piše, da je ta narejena iz recikliranega papirja in zato prijazna naravi, ampak ko sem s to embalažo zanetil ogenj v kaminu, še nikoli se ni iz česarkoli tako kadilo kot se je iz te embalaže. Dim je bil tako črn, da so vse notranje stene postale črne in prav takšno je postalo tudi prednje steklo, tako da se je gorišče le stežka videlo. Verjetno je krivo lepilo in človeški pohlep, da lahko prosto plahtajo z lepimi besedami. Sedaj mi je jasno, čemu se je nekaterim, ki so kurili to embalažo, zamašil dimnik.

Šel sem v trgovino po zobne ščetke, takšne kot jih uporabljam zadnje dve leti, in neglede na to kakšne sem vzel v roko, vse so imele bele ščetine. Saj barva ne vpliva na samo ščetkanje; mi je pa zanimivo, da so prenehali s tem, saj so bile te ene redkih, ki so imele poleg barvnih držal tudi barvne ščetine.

Ker poleg ščetke sodi tudi zobna pasta, tiste svoje zgolj v tubi brez kartonaste embalaže nisem našel, zato sem jo kupil v drugi trgovini.

Neznana resnica

Kar pomnim, tako je zagovoto že šest let, da z novim letom pride tudi jutranje boleče grlo z napol zamašenim nosom. K sreči se v dopoldnevu dovolj opomoreta in skozi dan sploh ne izpadeta tako slabo, dejansko, kot da z njiju ni nič narobe.

Povsem zase pa so sanje. Zadnje pol leta so drugačne, iz sebe izžarevajo dejstva, ki želijo postati resnice. Zjutraj ni težko vstati, nagaja le moja zvedavost, kaj bom v njih še novega odkril. Zvedavost želi, da bi ostale oči zaprte četudi v napol spečem stanju. Menda se iz sanj da nekaj razbrati, ampak moje so postale prezapletene, sploh ne vem, kaj sem želel zvedeti. Včasih pridem v stanje, kjer se v sanjah zbujam iz zanj.

Letos ne bo celega seznama zaobljub, ampak bo sledila ena za drugo. Ko izpolnem prvo, se lahko pogovarjam o drugi, in sicer bom najprej poskušal premagati to mojo zvedavost.