Otok oblit z nočjo

Bil je ponedeljek, morda torek, nekaj minut do sedme ure zjutraj na obvoznici, ko je pogovor nanesel na „lajke“ in kjer sem zaključil, da ljudje še vedno radi štejejo.

Tako da …

Obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki štejejo lajke, in tisti, ki bodo morda nekoč vedeli nekaj o statistiki.

Mesnati tezaver

Kaj se je bilo najbolj zanimivo in se je bralo prvih deset minut, potem ko je razredničarka v razred prinesla nove revije?

Dvanajst stolpcev, ponavadi razdeljenih na dva spola, bolj ali manj sestavljenih iz občih resnic. Bralci so jim ostali zvesti kar nekaj let, ker niso nikoli prebrali vseh dvanajst in se niso nikoli vprašali, kako je možno, kaj takega napisati. Ko danes preberem svoj stolpec, zgolj zato, ker me zanima, koliko so zadeli. lahko rečem za kakšno desetino, sicer pa same neresnice.

Eden od njih pravi: „S svojimi idejami lahko danes mnogim polepšate dan.“

Moja današnja ideja je iz računalnika izbrisati podporo za tajščino ter portugalske prevode, saj jih ne potrebujem, in se mi bo zato računalnik prižgal približno petnajst sekund hitreje. In to narediti oziroma pripraviti tako, da si bo to kdor koli (drug) lahko naredil v sekundi in pol. Tudi zato da bo bom lahko to zopet koristil čez pol leta.

Drugi doda: „Imeli boste zanimive ideje, vendar jih zaradi prevelike komunikativnosti najverjetneje vseh ne boste morali uresničiti.“

Zanimiva kolikor za koga, zagotova pa nora, vendar ne bo uresničena zaradi časovne neupravičenosti, saj bi porabil ogromno več časa kot bi ga pridobil.

Denar, ena zvezdica od petih. Vešda, bolje bi bilo ena zvezdica za hladna stopala.

Raziskovali boste neznane poti. Se lahko kdaj raziskuje znano?

Okus mavrice

Blagor, res blagor ljudem, ki hodijo po ulicah, si ogledujejo izložbe in kdaj pa kdaj, morda kar vsak dan, komu pravijo, da so tam videli to ali ono. Ob tem dodajo, da je popolno, da si tega res želijo. S tem pokažejo, da so vsaj zase prepričani in vedo, kar si želijo. Ne pozabimo na ljudi, ki se trudijo, da najdejo nekaj, kar jim je všeč, vendar pa ne trdijo, da je popolno, saj vedo, da bi bilo še boljše, a ne zdaj, čez nekaj časa pa. Upajo, da bo. Morda vsebujejo preveč optimizma. Nekaj ga že.

Podobno si mislijo o sebi. So takšni kot so. Nekaj znajo, vendar upajo, da bodo nekoč znali bolje in še nekaj več. Posledično se ne cenijo najbolje, čeprav bi naredili ali izpeljali nekaj bolje kot tisti, ki se cenijo in mislijo, da znajo vse.

Iščejo stvari, čimbolj čudne in nenavadne, kajti samo to jim bo dalo občutek, da znajo več od drugih. Še bolje je, če jih ustvarjajo in se učijo med iskanjem rešitev. Nastanejo stvari, edinstvene oziroma vsaj malo drugačne in takšne, v katere vpletejejo svoje ideje, kako bi moralo biti, in delajo tako, da jim je všeč. Tudi zato, ker lahko. Ker jim idej nikoli ne zmanjka, ali pa obstoječe malo prilagodijo, spremenijo, zamenjanjo ali preuredijo stvari niso nikoli (do)končane. Najslabše je tistim, ki si želijo čimbolj poenotenih stvari, kjer lahko sprememba ene podrobnosti na eni stvari povzroči ogromen val enakih sprememb na vseh preostalih stvareh, a je teh valov lahko kar nekaj še predenj je podrobnost dodelana na prvotni stvari. Takšni si bi morali najprej določiti smernice in se jih potem nekaj časa držati.

Najdejo oziroma naredijo si stvari, za katere so prepričani, da vodijo k popolnosti in da bodo popolne, ko seveda bodo dokončane, če sploh bodo. Nekoč bodo, ker so optimistični. Pomembno je, da oni tako mislijo, in, ker so zase prepričani, ni kritike, ki bi jih strla, potrla. Vseeno jim je, če je za večino ljudi stvar „čisto mimo,“ ampak za njih je sveta, četudi ni nič vredna. Ponavadi ni.

Sodobnost jim ni toliko pomembna, a živijo z njo, saj bi jih drugače povozila. Ker njihova ideja živi večno, utelešenje te pa propada.

Če tega ne bi počeli, se bi počutili prazne, zdolgočasene, brez cilja. Kdaj pa kdaj ugotovijo, da v njihovem poglavitnem delovanju ni prihodnosti, zato se za preživetje borijo v postranskem svetu, v službi, kjer imajo nekaj sreče, da jim ni potrebno biti vsak dan tam, na delovnem mestu, v pisarni. Lahko delajo od doma, a ker jih nihče ne more nadzirati, se lahko vračajo v svoj svet.

Nažalost nastopijo hladnješi dnevi, ko se tiščijo ob radiator in samo razmišljajo, čemu se ne morejo segreti, medtem ko poleti blazno uživajo, leže na postelji, nad katero enakomerno, občasno sunkovito, (za)piha veter, v katerem oblikujejo svoje ideje, če le ne zaspijo.

Včasih so tako zagnani in trdoglavi, a hecno leni, da se jim zvečer ne ljubi oditi spat, in poskušajo dokler jim ne uspe, a včasih skupaj z jutrom obupajo. Kakšno popolnoma neprespano noč obžalujejo, saj jim odleti bioritem. Pa tudi naslednji dan je bolj ali manj vržen stran. Tega se zavedajo, a na pomaga.

Ampak živjo, še vedno precej optimistično, saj imajo že nekaj stvari narejenih oziroma vsaj že zasnovanih. Pa tudi zato, ker so, čeprav pozno, ugotovili, da morajo poleg drugih imeti radi tudi sebe.

Bližina oddaljenosti

Bil je čas pred zimo, s hriba smo se peljali v dolino in, čeprav so na odsekih cestišča ležala polena, se jih ni čutilo. Presenetljivo. Ustavili smo se za oznako pred manjšim gradom na manjši vzpetini z nižjim obzidjem, počakali preostale, ki so nas dohiteli z avtobusom, in skupaj odšli v votlino v bližini gradu. Tam nas je pričakalo gromozansko kolo, namenjeno izkopavanju premoga. Po krajšen predavanju, ki sem ga tisti dan slišal že drugič in kjer sem posledično deloval izjemno pameten, smo se usedli na sedežnico oziroma vlečnico, ki mi je bila za hrbtom. Med vožnjo, ki je proti koncu potekala med mizami restavracije, se je sedežnica preoblikovala v zajemalko in se manjšala, dokler je nisem mogel več držati in se spustil. Odprl sem vrata in zunaj je bilo sončno mesto v poletju, ljudje v kratkih hlačah in za vogalom družba tretjega letnika, ki je razglabljala o prihajajočem maturanskem izletu. Pomlajšal sem se na sedemnajst let.

Tako so se mi končale današnje sanje dvajset čez osem. (In tako očitno izgleda moj časovni stroj.) Sledila je analiza dela pred tem, kajti sem jaz v resničnosti, z željo in dejstvi, in sem jaz kot prva oseba sanj z isto željo in dejstvi. Analiza tehtanja, razlaganja, dvom o sebi.

Razmere v sanjah dopuščajo ojačanje želja, ki so se oblikovale v resničnosti (na resničnih dejstvih), vendar te po vsej verjetnosti niso uresničljive, saj tu vladajo neugodni pogoji, celo nasprotujoči.

Čeprav imam v sanjah povsem enake vzorce obnašanja, se odzivam povsem enako (tudi neumno, nenaravno, neprimerno), in čeprav imam v sanjah povsem enako znanje oziroma vem, kaj je res in kaj ni, ter zaznam, kaj je sumljivo.

In, ko imam sanj dovolj, se zbudim.

Rane rane

Bolj kot se trudiš zaspati, težje ti je. Razmišljaš katere in v kakšen vrstnem redu se bodo zjutraj dogajale stvari, česa ne smeš pozabiti in kaj moraš še preveriti.

Obrneš se, popraviš povšter, začutiš nelagodje, zopet popraviš povšer in se obrneš nazaj. Ponavljaš dokler ne ležiš na hrbtu in zreš v temen strop, na katerega pada svetloba, morda iz ulice morda od jutra. Šele, ko obrneš glavo proti oknu, izveš, da je zunaj le megla.

Šteješ nočne zvonove, bitje cerkvene ure in ura je petnajst čez. Potem odbije polnoč, ti pa sploh ne veš, kdaj je odbilo pol in petnajst do. Preračunaš in do budilke te loči samo še pet ur.

Potem nekako zaspiš.

Zbudiš se in pogledaš na uro, saj te zopet zanima, koliko daleč si od budilke. Všeč ti je, saj lahko spiš še tri ure.

Kljub dežju uspeš zaspati nazaj.

Zbudiš se, ponoviš enako kot prej, le da si sedaj manj kot uro stran.

Zvonenje budilke te prav nič ne preseneti. Zamakneš jo za pet minut minut, saj veš, da je bila nastavljena za vsak slučaj malo bolj zgodaj. Ponoviš, a upaš, da je sedaj nisi ugasnil.

Če ti uspe, v tretje vstaneš, in začudiš precej energije.



A te potem čez dan zmanjka.

Zgodnje obdarovanje

Zakaj bi človek čakal na december, če lahko že prej razdeli darila, če se lahko temu tako reče, kajti ne gre za tista običajna darila, kjer obdarovanec prejme nekaj v protivrednosti, temveč obdarovancu ni potrebno plačati tistega, kar bi moral plačati tako ali drugače, torej prihrani.

Skratka, gre za bonuse, ki jih je pretekli teden pripravil slovenski sponzor v večinski tuji lasti z zelenimi krogi, saj so mu ostali od letošnje oglaševalske kampanije. Najprej sem želel preveriti, če zadeva sploh deluje, vendar sem enega podelil kar tako v upanju doberega in, zadeva je delovala.

Nažalost takšno darilo ni primerno za vsakogar, saj je prvotno namenjeno oglaševanju, ampak štirideset evrov nižji račun pri telekomunikacijskih (mobilnih) storitvah ni kar tako. Sploh zato ker vezava ni pogoj.

Zato torej, če koga zanima, naj me kontaktira in naj vam ne bo nerodno, ker fehtate, a če ne razdelim, bo zapadlo.

Zaenkrat sem jih podelil že šest.

Vodna jesen

Sredi reke je otok, na njemu park, dostopen le do sedme ure zvečer, čeprav tiste verige ponoči preskočiti ni problem. Vsaj izgleda tako.

Tako blizu, poln ljudi.

Ravnina upogiba

Nezanemarljivo in pretesljivo je dejstvo izpeljano iz opazovanja razpoloženja in količine porabljenega (zapravljenega) denarja. Raziskovalci pravijo, da slabo razpoložena oseba zapravi še enkrat več denarja, slabše ocenjuje in dela slabe odločitve. Vse to se s pridom izkorišča, kajti vsi oglasi so narejeni tako, da človek v izdelku vidi (od)rešitev svojega nezadovoljstva, svoje nesreče ali svojega strahu. Tega naj se človek zaveda in naj se v času svojega slabšega razpoloženja drži malo bolj nazaj.

Še več, povsem isto vsebino je mogoče povedati z drugačnimi besedami in različno vplivati na razpoloženje bralca. V vojni je umrl, ali v vojni ni preživel. Ni ji uspelo zbrati dovolj točk, ali na izpitu je padla.

Preliv morja

Zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri objavljanju bodo do preklica stare objave ostale nedostopne.

TV On The Radio - Happy Idiot

Se zgodi!