Obstajajo spletne strani z glasbo in predvajanjem na klik, z neomejenim in brezplačnim ponavljanjem ter z možnostjo, da avtor z nje zahteva umik svojega (glasbenega) dela, kar storijo brez ugovarjanja. Ena izmed njih se prične na črko s konca angleške abecede, ampak jaz po svojem značaju ne želim glasbe na klik, temveč glasbo na dvoklik kot nekoč. Podvig pričnem s poznavanjem imena avtorja in naslovom skladbe, kar z dodatnimi namigi vpišem v iskalnik kot nekoč.
Ampak iskalniki so postali neumni, kajti zdaj mislijo, da vedo, kaj jaz mislim, da iščem, in tega nisem opazim samo jaz. Ne, jaz iščem dobesedno tisto, kar sem navedel. In ne, ne obnašajo se tako le, ko mislijo, da je moj namen kršitev avtorskih pravic, temveč tudi sicer. Ko sem konec lanskega leta iskal na primer, ideje za okrasitev novoletne jelke, mi je na tretji strani zadetkov ponudil nakup kopalne kadi. Ta zadetek mi je bil tako zgroženo zgrešen, saj ni vseboval niti ene ključne besede, s katerimi sem začel.
Po več kot pol ure, sem le staknil album s skladbo, toda ta pot ni bila lahka. Na tej poti je veliko in veliko preveč pasti za neuke ljudi. Če odmislim popolnoma zgrešene zadetke, so vmes poskusi, da se človek včlani v SMS klub, kupi naročnino za nepovezano stvar, klika na oglase, izpolnjuje ankete brez konca ali si prenese programsko opremo z vprašljivimi nameni oziroma z nepoznanimi posledicami.
Torej četrt stoletja po prehodu v enaindvajseto stoletje je splet postal grozovit. Spomnim se, da je na njem mrgolo informacij, kajti graditi in izpolnjevati so ga začeli zanesenjaki. Zdaj se informacije skriva in tako ni le na spletu.
Dogaja se tudi t.i. industrijsko vohunjenje. Na primeru to pomeni, da farmacevtsko podjetje napoti človeka v konkurenčno farmacevtsko podjetje, kjer je njegovi prvi korak, da se tam zaposli. Ko je enkrat zaposlen, tam pridobiva znanje in ga posreduje v prvotno podjetje, ali pa odpre svoje podjetje z isto dejavnostjo, če lahko dejavnost opravlja v lastni režiji, na primer popravila in vzdrževanje motornih vozil.
Podobno je pri znanosti oziroma z znanstvenimi članki. Nihče pri zdravi pameti ne bo javno objavil članka za vzgojo kur, ki nesejo zlata jajca, temveč bo to zadržal zase ali drago prodal. Objavlja se dela „no shit, Sherlock“ in upa, da bodo objavljena v revijah, ki so uvrščene v razrede A'' oziroma A', ter zato avtorju prinesle nadpovprečno znanstveno uspešnost. Največ informacij ima torej gospodarstvo in jih skriva z razlogom ohranjanja svoje prednosti.
Če se vrnem nazaj k medmrežju duhov – spletu, se sprašujem, kaj ljudje sploh najdejo tam. Iskalniki so dandanes bolj kot manj neuporabni; vedno več je (po)narejene vsebine z umetno inteligenco in samo še čakam, oziroma smo že tam, kjer se bo inteligenca nove generacije učila na površnih izdelkih svojih predhodnikov. V posebnem je tudi glasba s spleta lahko popačena in obstaja metoda, s katero se zazna, če je slaba – zgolj le presneta s spletne strani z glasbo na klik.
Pri tej metodi se pogleda njen spektrogram, kar ni nič drugega kot grafični prikaz zastopanosti frekvenc v zvočnem zapisu. Če višje frekvence niso zastopane — izgleda porezano (kot na desni strani spodnje slike), potem je ta zvočni zapis doživel izgubo informacij. Obratno ni nujno res; zvočni zapis je lahko doživel izgubo informacij, vendar ne izgleda porezan.
