Vpetje odziva

No, pa jim je le uspelo me prepričati, da sem pričel uporabljati moderna orodja, LLM. Seveda ta ne prinašajo čudežev optimističnim ljudem, ki bi jim naročili, naj rešijo svet. Za dober rezultat je še vedno potrebno biti zelo usmerjen.

Na začetku se domislim, kaj bi počel, a pri tem upoštevam, da spremembe oziroma posledica dela prejšnih dni še niso uveljavljene oziroma razpoložljive, zato napišem, naj pogleda to ali tisto, za kar vem, da se ni počelo prejšne dni, ter naj poišče in navede pomanjkljivosti. V vmesnem času se kratkočasim z drugimi stvarmi in nato pregledam odziv. Večinoma navede okrog deset pomanjkljivosti od najbolj resnih do malenkostnih in potem se odločim, kaj od tega je smiselno odpraviti. Ponavadi izberem od tri do pet pomanjklivosti in naročim, naj poskusi odpraviti prvo. Ko sem zadovoljen z rešitvijo, naročim odpravo druge in tako naprej. Občasno se zamislim, koliko časa potroši za preprosto opravilo, katerega bi jaz opravil prej, ampak tako pač je. Ko končam pošljem spremembe v pregled oziroma v presojo drugemu LLM, ki je začuda zagrenjeno boljši, saj ima pregled nad vsem, in mi dodeli oceno od ena do pet ter navede pomanjkivosti, ki so bile uvedene zaradi sprememb ali niso v celoti rešene. Te rešim sam ali s pomočjo prvotnega LLM in postopek se ponovi.

V splošnem so LLM predvsem dobri za takšne besedilne naloge, vendar občasno zabredejo in nimajo občutka, da so zabredli, da se bi rešili. Od mojega študija je minilo že kar nekaj let, ampak taka orodja, ki človeku prihranijo čas, so pa neprecenljiva.

Ravna gora

Letos se mi kolesarjenje ljubi ravno toliko kot paradižnikova solata, bolj malo, če že. Bolj se mi ljubi premišljevanje in odgovaranja na vprašanja, predvsem na svoja, čemu ne počnem tistega, kar me veseli in si postavljam (prekomerne) omejitve.

Deset dni nazaj sem bil precej časa mršave volje, ampak razpoloženje se je izboljšalo, četudi sem kot vsako leto dosedaj zamudil prižig oglarske kope. Saj ne vem, kdaj so jo prižgali: takrat ko sem bil dva kilometra stran ali naslednji dan, ko sem opazil dim. Kakorkoli vedno se to zgodi konec avgusta ali začetek septembra.

Šaren mesec

Ta mesec bi označil kot mesec prebliskov. Če sem se spraševal, kako je, če nisem tak, sem sedaj tak. Kaj točno, ne vem več, saj smo že preko polovice meseca oziroma mi je vseeno. Kakorkoli. Spoznal sem, da samo jaz vedno cenim svoje prizadevanje. Kar naenkrat mi je bilo vseeno za vse. Čemu bi ugajal svojim pravilom le jaz? Kaj imam od tega? Zakaj bi bil sukanec bel, zakaj ne bi bil moder ali siv, če pa vsi sukanci držijo enako. Zakaj bi moralo biti vse vedno popolno? Zakaj ne bi delal le zadostno? Zagotovo sem bil edini, ki si je pred jedjo pri mizi želel, da imajo vsi enak pribor.

Ogledujem si nove avtomobile. Ne nove v smislu nerabljene, temveč kot nova pridobitev. Sedaj se lahko tudi odločim za kriterije in če bom ocenjeval znotraj teh kriterijev ne bom imel slabe vesti, kajti imel sem slabo vest, če sem lak kje poškodoval ali ga oddrgnil zgolj zato, ker sem si želel popolnosti. Popolnosti, ki sem jo sicer dosegal, a me je to preveč stalo in je bila pomembna samo meni in tistim, kateri so mi nepopolnost metali pod nos. Če si sedaj odločim, da mi površina (lak, barva) ni pomembna (razen če je cel bok posnet), me to ne bo prizadelo. Ne bo me nikoli prizadelo.

Kako preprosto: problemi, težave obstajajo zaradi samega sebe. Če k temu dodam to, kar sem ugotovil že pred časom, da se svoje sreče ne pogojuje s tistim, nad čim nimam nadzora, je življenje lažje, ni pa lepše, ker je tedaj vse nepopolno in neusklajeno: barvito, povito, udrto itd.