Po eni strani sem pretirano dosleden po drugi pa še dobro, da nisem vseskozi takšen. Občasno si želim storiti kakšno izjemo, a se mi ta dejanja ne zdijo poštena oziroma sprejemljiva.
Včasih med zbiranjem papirja opazim kakšno zanimivost vredno zadržka in takrat ima takšen papir večjo zgodovinsko vrednost, zato naredim izjemo in takšne liste zlagam na ločeno in varno mesto.
Zanimiv pa je tudi postopek proizvodnje papirja. Za izdelavo tega se večinoma uporablja smrekov les, redkeje na slovenskem tudi bukev. Ta les razkosajo na sekance, ki jih nato kuhajo v zmesi iz natrijevega hidroksida in natrijevega sulfida, da lignin razpade in se celulozna vlakna sprostijo. Ta vlakna pobelijo, stisnejo, posušijo ter nastali papir navijejo na valj. Reciklaža papirja preskoči kuhanje, a vključuje kemične postopke za odstranitev tiskarske barve. Slednji postopek se imenuje deinking in ravno ta beseda je navedena na vsakokratnem blagajniškem izdatku, ki sem ga prejel, ko sem oddal star papir, vendar se nisem nikoli vprašal, kaj pomeni ta beseda. Zdaj vem.
In letos, ko sem tudi prejel blagajniški izdatek, sem bil še posebno razočaran. Za več kot četrt tone papirja, sem prejel zgolj ficke. Dve leti sem zbiral … zdaj pa na papirjih zgodovinske vrednosti vidim, da je bila sedem let nazaj odkupna cena papirja štirikrat toliko; zgolj le dve leti nazaj pa več kot dvakrat toliko kot je sedaj. Mislim, da se mi danes papirja ne izplača več ločevati, zbirati in ga je bolje, s kartom vred, zgolj odvreči v namenske smetnjake.
