Po Grenlandiji, sedaj še Iran in moje naložbe v vrednostne papirje v tem letu ostajajo v slabem stanju. Težko je biti pameten in preračunljiv. Nakup, katerega sem označil za katastrofalnega, se je letos za nekaj trenutkov izkazal za najboljšega in je še vedno med vodilnimi.
Če sem se česa naučil, je to DCA pristop, kar pomeni, da se vsega razpoložljivega zneska ne zapravi v celoti, temveč se ga porablja postopno. Kupuje se vsak dan nekaj ali vsak teden nekaj. Tako se človek izogne dnevu (slabega tečaja), po katerem mu naložba potone. Temu sledi pretirano zapravljanje časa s čakanjem in upanjem na boljši tečaj, mogoče za dva do tri evre. Bolje je pogoltniti te tri evre in ta čas (pre)živeti kakovostneje. Oh, ljudje, koliko vas je bilo v ponedeljek, ko ste čakali v koloni na (pogonsko) gorivo. Svojo lenobo mi je uspelo premagati v petek pred tem, četudi sem imel dovolj goriva za dočakati ponedeljek, a sem si rekel; bolje sedaj, ko imam čas, kot v ponedeljek, ko bom mogoče moral storiti to in še ono.
Vendar pa mi te iste svoje lenobe mi ni uspelo premagati ta petek, a sem se v soboto le zavzel, da nisem lovil minute to nedeljo. Občutek ob koncu je bil slasten, a ne dovolj; naslednjič se bom moral zopet preganjati.
Za vikend sem brezskrbno presajal gozdne jagode, ki so se na robu vrta res razrastle; celo preveč razrastle. Šel sem prvič letos na kolo; odklop in občutek, kot da zime ni bilo vmes.
