Dihotomija postulatov

Preseneča me širnost slovenskih besed in ganejo me ljudje, ki svoj govor popestrijo z manj pogostimi besedami. Po drugi strani pa me razočarajo tisti ljudje, ki se ne potrudijo dovolj, ne izberejo slovenske besede in vzamejo neko tujo, večinoma angleško besedo, ki jo uporabijo tako, da potrebujem razlago.

Leto je mimo, presenetljivo veliko sem zapravil. To vem, ker sem začudeno veliko zaslužil, in obenem ugotovil, da mi je pod črto ostalo osuplo malo. Kam hudiča mi je odšlo?

Močno upam, da se letos osredotočim na svoje (že več let) nedokončane projekte, si ne želim oziroma ne sanjam o novih. Toliko je že bilo postorjenega, da bodo ti projekti donosnejši kot karkoli novega oziroma drugega. Seveda bi še to, to in še tisto, ampak ne razumem, da mora biti nekje črta, sicer zopet ne bo ničesar pod črto.

Veselje idile

Skrbi naraščajo, glava se me več ne drži. Misli tavajo, razmetane so v jutranji megli. Razmišljam preveč, skrenem s poti. V manj kot v pol ure se povlečem nazaj na cesto. Robnik je odrgnjen. Tisto, kar ga je odrgnilo, ostaja neznano. Zamudim deset minut, pred tem še ukradem parkirno mesto. Na koncu se kot nekoč tiščim ob radiator, le brez učbenika. Zdaj so drugi, razpuščeni časi. Ob šestih imam redni sestanek. Dolar pada in pada, a jaz sem žejen. Grem pit.

Blizke odločitve

Neverjetno, dokler ni videno, koliko močne in kako daljnosežne so besede določenega posameznika o prilastitvi ozemlja. V dveh dneh oziroma treh je skoraj ves portfelj prekrila rdeča barva. Zelene so ostale le moje odločitve, za katere sem se kmalu po odločitvi opredelil, da so bile nespametne. Tokrat niso bile več nespametne. Mi je pa tudi zanimivo, kako velja rek: „Daleč od oči, daleč od srca,“ da se za te premike navzdol ne kujem kaj dosti.