Ponirki preteklosti

Danes se počutim v stiski, v stiski s časom; kar naenkrat bi se vsega lotil in bi imel vse narejeno. Večkrat si rečem, da za to ni nikakršne potrebe; če se prej tega nisem lotil in sem preživel, bom tudi tokrat, ampak ne zaleže.

Zanimivo mi je izpraševanje samega sebe o odločitvah izpred petnajst let. Zakaj sem se takrat odločal tako, danes pa se bi drugače? Zakaj sploh pride do tolikšnega odstopanja? Zakaj me isti izid lahko razžalosti in lahko nasmeje … razžalosti do nasmeha. Zakaj sem se takrat odločal tako, danes pa se ne bi drugače? Če odgovor poznam oziroma ga spoznam, vem, kaj mi je všeč in kaj mi ni. No, to mi všeč, ker tedaj nisem odvisen od vetra oziroma lahko tudi drugim izdam (svoj) objektiven kriterij.

Lažja laška lažnivost

Še kar ne morem verjeti, kako naporen sem si s svojimi prizadevanji. Po eni strani se mi ne ljubi zgubljati časa oziroma se kratkočasiti z naredi-si-sam stvarmi, po drugi pa na vidim smisla v kupovanju stvari, katere bi si lahko ustvaril sam. Zagotovo se pri tem načesa naučim, vendar se sprašujem, ali ta znanja sploh potrebujem.

Občasna odsotnost

Saj ne vem; zvečer si rečem, da tega ne bom storil, ker še ni bilo potrjeno, naslednji dan opoldne pa ugotovim, da je bilo to potrjeno že popoldne pred večerom. Ah, ko bi pogosteje bral svojo elektronsko pošto in bi bilo to postorjeno že dan prej. Tako bi ostalo popoldne namenjeno prijetnejšim stvarem, kot je posedanje na podrtem deblu poleg vremenske postaje nedaleč stran od ostankov oglarske kope. Sedaj vem, da je kopa gorela tri tedne.

Rad pospravljam in se čudim svojim odločitvam, da kakšna stvar lahko počaka na svojo ponovno uporabo, ko poleg nje postavim še nekaj enakih stvari. Čemu zbiram ostanke vrvi dolge kvečjemu nekaj centimetrov, če pa se mi kopičijo tudi ostanki dolgi skoraj en meter …

Zanima me, če bo jutri zopet takšna vrsta, kot je bila prejšni teden, ko se je gorivo podražalo za dva centa. Če se bo tudi tokrat, bom jutri med njimi.