Spanje pozimi

Ne samo pomanjkanje časa, ampak tudi moja nagnjenost, da ne gnjavnim (drugih) ljudi, poskrbi, da nikoli ne ostanem brez dela in idej.

Še vedno me mika, da bi se naučil čimveč UN oznak kemikalij in, ko sem na cesti skušam preverjati svoje znanje, čeprav se stvari že ponavljajo. Če kaj prevažajo s cisterno, je to največkrat dizelsko pogonsko gorivo, oznaka 1202, bencin 1203 ali kisik 1072. Dobro je vedeti, da na telefonski številki 112 poznajo te oznake in svetujejo oziroma dajejo napotke o ukrepih, če pride do stika, izlitja, razsutja, uhajanja … zelo uporabno v paniki, veliko bolje kot varnostni listi.

Želim opraviti izpit za tovorno vozilo, ampak letos ne, sem si rekel.

Zmožnosti umetne „inteligence“ me frapirajo. Vsaj deset let nazaj, če ne štirinajst, sem se ukvarjal s tem, ampak tedaj se je temu reklo podatkovno rudarjenje, je pretežno temeljilo na statistiki in se ga je dalo razumeti oziroma naučiti. O tem sem pisal tudi tu – pisal sem o mravljah. To, kar je sedaj, je čarovnija. Napišem problem, ponavadi površno, dodam dejstva, dobim okrog pet rešitev in preizkušam. Pogosto pomaga, občasno zabluzi. Prihrani mi čas pred branjem, ampak ta blog bom še vedno pisal sam.

Toliko zaenkrat (:

Čaše razvade

Tri ure kasneje ne bi bil tako velik problem, če bi bil izlet v Slovenske gorice izveden v soboto. Priti domov ob pol tretji uri na ponedeljek … svojevrstno doživetje.

Bilo je veliko in še več smeha ob šaljivih dialogih med vožnjo, čeprav bi družba lahko prej zaključila svoje popivanje v spodnji savinjski dolini in bi se zato lahko poprej odpravili na pot proti domu. Presenetljivo mi je dognanje, da je presoja dogodkov tega in ostalih doživetij stvar posameznika. Moje mnenje je in moja izbira je, kako gledam in kako se odzivam na to.

Vedno je moja izbira in moja odločitev, ali bom žalosten ali bom vesel. Vsak ima svojo izbiro in svojo odločitev. Ne moremo spremeniti preteklosti, ne moremo spremeniti ljudi in ne moremo spremeniti usode, lahko pa se odločimo, kako se bomo na to odzivali in kako se bomo počutili, čeprav to ni preprosto. Ni preprosto odmisliti skrbi, se rešiti iz svojih čustev in se osvoboditi nesrečnega življenja. Zato sem sedaj, ko so posledice pomanjkanja spanca izvenele, vesel za ta izlet in razmišljam, kdaj bo naslednji.

Kakšno leto dni nazaj so na kolesu nastale prve praske, saj sem si ga bil naslonil na vrata, nato pa sem ta vrata iz notranjosti odprl in kolo je padlo. Moj odziv je bila moja odločitev. Moja odločitev je bilo spraševanje samega sebe, zakaj sem to storil, moja odločitev je bila očitanje samemu sebi nesposobnost, vsekakor pa je bila tudi moja odločitev, da kolo ne sme imeti prask. Sedaj je, kar je bilo, in teh težav nimam več.

Oskrba zaviralcev

Zagrabila me je nostalgija in me je zanimalo, ali sem lahko sedaj, ko sem starejši, preračunljiv …, tudi uspešnejši pri igranju igre Monopoly. Ko sem jo igral nazadnje, sem igral še s tolarji in ne vem več, kako sem takrat razmišljal.

Bistveno pravilo, ki sem ga prepozal, navajam prvo in je sledeče. Ni pomembno, koliko polj ima igralec v lasti. Pomembno je čimprej imeti vsa polja iste barve in na vsakem od teh polj postavljene vsaj tri hiše, da preostali igralci čimprej bankrotirajo. Tudi izven igre je pomembnejše, da se človek osredotoči na manj področij oziroma stvari in ta področja oziroma stvari bolj izpili.

Smiselno je imeti vse štiri železniške postaje, saj takrat najemnina drastično zraste, in smiselno si je lastiti polja, ki so točno dva, štiri … dvanajst korakov oddaljena od zapora, saj se po metu dveh kock z enakim številom pik igralec znajde ravno na teh poljih. Podobno je smiselno imeti v lasti polja, na katere igralce napotijo karte.

Veliko lažje zmaga tisti igralec, ki igro začne prvi, saj so polja še prosta, medtem ko se vsak naslednji igralec lahko znajde na že zasedenem polju in že plača najemnino.