Kopičenje izdatkov

Ker se sredi tega leta pričakuje spremembe pri uvozu blaga iz tretjih držav, sem sklenil, da si ta mesec nakupim, kakopak na kup, čimveč stvari, in čeprav vem, da bom samo za poštnino zapravil tromestne zneske, se s tem sploh ne obremenjujem. Ali plačam sedaj ali bom tedaj to in še kaj.

Če se ozrem za petnajst let nazaj, ko sem pospešeno začel nakupovati po spletu, sedaj nakupim le tisto, kar res potrebujem, medtem ko sem nekoč razmišljal drugače. Tedaj sem vzel, četudi za to nisem imel potrebe, in, četudi me zdaj zanima povzetek in zneski po letih, se mi ne ljubi delati teh analiz.

Kar me je presenetilo v vseh teh letih je število ponaredkov. Tri leta sem kupoval eno in isto stvar, dejansko pa sem to eno in isto stvar prejemal v sedemnajstih med seboj različnih izvedbah, od katerih je bilo enajst izvedb očitnih in nedelujočih ponaredkov, pet uporabnih izvedb, za katere nisem preverjal izvirnosti, in zgolj ena izvedba preverjen original. Kupoval sem, dokler sem prejemal uporabno izvedbo, ob neuporabnem ponaredku pa sem zamenjal prodajalca in na vsake toliko časa s poskušanjem poiskal nove prodajalce. Zdelo se mi je, da mnogi sploh niso vedeli, kaj prodajajo. Na koncu sem našel prodajalca z originalom, pri katerem sem nato kupoval, dokler ta stvar ni tehnološko zastarela. V eni dobavi je za površinsko prevleko na izvedbi namesto kositra uporabil zlato in to me je ganilo.

Še vedno pa me preseneča tudi število mojih „ponarejenih“ občutkov, največ odvečnega strahu. Ne vem, zakaj od časa do časa podvomim v nedvomljivo; jemljem nepomembno najpomemnejše, se vprašam, zakaj nečesa nisem storil, čeprav najraje bi; žalujem ob izgubi neizgubljenega. K'r neki. V takšnih trenutkih se ne razumem, ker se poznam in vem, kako bi morale stvari iti, ampak ne gredo. Ne gredo, ker pri meni cilj ni pomemben – najraje ne bi nikoli prišel do njega, saj mi je pomembnejša pot do cilja.

Paradoks obrata

Zdaj, ko imam nakupljenih nekaj delnic in želim dokupiti, si želim nižje cene, ampak nižja cena pomeni tudi, da pade vrednost že kupljenih. In potem omahujem. Kupiti ali ne kupiti. Moral bi biti vesel, da kupujem vedno dražje.

Še vedno se je pokazalo, da je vsak nakup takoj zgrešen, a se sčasoma — kot ponavadi – vedno dobro izide. Ne vem, zakaj se trenutno sprašujem za danes izgubljenih sedem evrov in zdaj, ko zaključem to pisanje, samo še za pet.

Rahli bliski

Današnji dan je bil posvečen iskanju pokrovčka spominskega medija s priklopom na USB. Mariskdo bi temu rekel USB ključek, toda jaz ne, saj nima prav nikakršne povezave s ključem, čeprav je marsikomu ključno, da mu deluje. Kolikor sem ravnokar iskal izvor te ponesrečene besede, naj bi njegov izgled posnemal izgled USB ključka, ki je dejansko odklepal oziroma omogočal delovanje programske opreme. Zato se dandanes vse stvari, ki tako štrlijo, poimenuje ključek, izvirnost pa takšna.

Za pokrovček sem zjutraj vedel, da mora biti in je skoraj gotovo znotraj pripadajočega ovitka, za katerega sem bil prepričan, da sem ga prinesel domov, vendar tedaj nisem vedel, kje je ta ovitek. Ta ovitek je velik kot žepni rokovnik oziroma širok in debel kot ovitek za zgoščenke, a visok le za pol tega. Vedel sem, kje je ovitek nazadnje bil, in vedel sem, da sem tisto mesto pred meseci pospravljal in da ga nisem zavrgel, torej sem ga moral biti nekam pospraviti. Preveril sem nekaj mest, pri tem tudi občudoval ostalo navlako, a brez uspeha. Spraševal sem se, kako sem pripravljen potrošti toliko časa za pokrovček zanemarljive vrednosti ob toliko izgubljenih in preživetih stvareh, a moja tiha trma in odločnost nista podala odgovora.

Ko sem se že četrtič vprašal, če bi ponovno pospravljal tisto mesto, kako bi se tega lotil, sem šel k mestu, kjer sem ovitek takoj našel in znotraj njega tudi pokrovček vtikača. Ne vem, kako sem to mesto spregledal, čeprav sem zjutraj že premikal stvari pol metra stran. Misija končana z nasmehom.