Gledam stare fotografije in si želim tisto - isto kot pri vseh starih fotografijah: da bi jih bilo še več. Sprašujem se, zakaj nisem posnel kakšno več, da bi pokazal, kako je bilo nekoč oziroma da nekdanjega stanja ne bi zgolj opisoval z besedami.
Fotografije povečini niso vrhunske. Sprašujem se, zakaj se nisem potrudil. Stresene, pretemne in utesnjene, da si sedaj govorim, da moram najprej zajeti čimveč, potem pa še podrobnosti, da vem, kje ta podrobnost je.
Nekaj tednov nazaj sem opazil, da se mi oleander suši, listi so se zvijali in odpadali, a čeprav nisem odkril vzroka, še dobro, da sem bil prelen, da ga bi zavrgel, kajti zadnji teden so se trije listi zavnali in očitno živi naprej. Neverjetne se mi zdijo rastline, da skoraj popolnoma opustošene ali posušene, mogoče celo brez listov, poženejo in rastejo.
Opažam, da se mi nekam mudi, a še ne vem točno kam. Z največjo dovoljeno hitrostjo po kraju imam občutek, da se ne premikam. Gotovo imam precej velikih in še večjih projektov, ki bi jih rad dokončal, čeprav raje uživam v občudovanju teh jesenih barv in uživanju sadja.
Danes se počutim v stiski, v stiski s časom; kar naenkrat bi se vsega lotil in bi imel vse narejeno. Večkrat si rečem, da za to ni nikakršne potrebe; če se prej tega nisem lotil in sem preživel, bom tudi tokrat, ampak ne zaleže.
Zanimivo mi je izpraševanje samega sebe o odločitvah izpred petnajst let. Zakaj sem se takrat odločal tako, danes pa se bi drugače? Zakaj sploh pride do tolikšnega odstopanja? Zakaj me isti izid lahko razžalosti in lahko nasmeje … razžalosti do nasmeha. Zakaj sem se takrat odločal tako, danes pa se ne bi drugače? Če odgovor poznam oziroma ga spoznam, vem, kaj mi je všeč in kaj mi ni. No, to mi všeč, ker tedaj nisem odvisen od vetra oziroma lahko tudi drugim izdam (svoj) objektiven kriterij.
