Cenejše skakanje

Nedavno sem zamenjal mobilnega operaterja. Poleg svojega imena je vsak prepoznan tudi preko svoje barve, zato mi ni potrebno navajati njihovih imen. Svojo številko sem nekoč prejel pri rdečem, šel na oranžnega, nato na svetlo zelenega in zatem preklopil na temno zelenega, ki se je letos pozimi uknil, nakar so me prestavili na modrega in sedaj sem šel na temnomodrega.

Ostala sta mi še črna, pri čemer je prvi tudi rumen, čeprav je bil tudi drugi pred davnimi leti rumen s simbolom banane. Itak mi je vseeno, pokritost s signalom je v splošnem slaba.

Odločitve, izbira po odločitvi … ne maram odločitev, ko izbira ni samo izbira, temveč tudi izločenje preostalih možnosti, toda nekatere odločitve so preproste, poznam pot nazaj; tiste, kjer ne vidim poti nazaj, tiste razumem kot izgubljene, postanem izgubljen. Če bi imel dvajset minut do konca sveta, ne bi ničesar storil. Vedno namreč obstaja izbira o neodločitvi.

Kakorkoli, temnomodri ponudnik ima zgolj nižje cene, minute pa so tudi pri tem dolge natanko šestdeset sekund. Jutri in vsak dan zatem lahko ostanem ali zamenjam. Prenos je brezplačen, traja največ dva dni in vse lahko postorim doma. Kako preprosto!

Brežina odtoka

V zadnjih dnevih se ponavlja fraza velika požarna ogroženost in odkar sem pred dvema letoma ostal brez besed v zadregi, ko nisem znal odgovoriti na tedanje vprašanje s to frazo, sem postal nanjo pozoren. To je bila še ena potrditev svojega opažanja, da si najbolj zapomnim tisto, česar do tedaj nisem vedel. Ne samo, da nisem vedel; nisem niti vedel, da bi kadarkoli kjerkoli to tudi zasledil ali vsaj vedel, da sem vedel, a pozabil. Tako kot pri slovenščini v srednji šoli, ko sem dobil vprašanje, kdo je Tilka. Ne samo, da sem zgrešil spol, nisem vedel, da bi to delo sploh obravnavali, ampak glede na to, da so drugi vedeli, smatram, da je šlo za sabotažo. Učiteljica si je zagotovo zabeležila mojo odsotnost in to izkoristila, čeprav ne vem, da bi kdaj manjkal, a tega ne morem z gotovostjo zavrniti.

Zadržano zbiranje

Po eni strani sem pretirano dosleden po drugi pa še dobro, da nisem vseskozi takšen. Občasno si želim storiti kakšno izjemo, a se mi ta dejanja ne zdijo poštena oziroma sprejemljiva.

Včasih med zbiranjem papirja opazim kakšno zanimivost vredno zadržka in takrat ima takšen papir večjo zgodovinsko vrednost, zato naredim izjemo in takšne liste zlagam na ločeno in varno mesto.

Zanimiv pa je tudi postopek proizvodnje papirja. Za izdelavo tega se večinoma uporablja smrekov les, redkeje na slovenskem tudi bukev. Ta les razkosajo na sekance, ki jih nato kuhajo v zmesi iz natrijevega hidroksida in natrijevega sulfida, da lignin razpade in se celulozna vlakna sprostijo. Ta vlakna pobelijo, stisnejo, posušijo ter nastali papir navijejo na valj. Reciklaža papirja preskoči kuhanje, a vključuje kemične postopke za odstranitev tiskarske barve. Slednji postopek se imenuje deinking in ravno ta beseda je navedena na vsakokratnem blagajniškem izdatku, ki sem ga prejel, ko sem oddal star papir, vendar se nisem nikoli vprašal, kaj pomeni ta beseda. Zdaj vem.

In letos, ko sem tudi prejel blagajniški izdatek, sem bil še posebno razočaran. Za več kot četrt tone papirja, sem prejel zgolj ficke. Dve leti sem zbiral … zdaj pa na papirjih zgodovinske vrednosti vidim, da je bila sedem let nazaj odkupna cena papirja štirikrat toliko; zgolj le dve leti nazaj pa več kot dvakrat toliko kot je sedaj. Mislim, da se mi danes papirja ne izplača več ločevati, zbirati in ga je bolje, s kartom vred, zgolj odvreči v namenske smetnjake.