nedelja, 15. februar 2026

Drobci številnosti

Nisem jih videl, ampak v petek pa sem jih opazil v šopu na robu dvorišča. Potem sem odšel preverit še klančino poleg in tam so bile tudi trobentice, sicer še ne v tolikšnem številu kot jih je tam na vrhuncu sezone.

Med vožnjo sem jih danes opazil še več. Vsepovsod po bregovih in grebenih so sedaj zvončki. Enako se mi zgodilo jeseni, ko sem na obronku gozda med travo na tleh opazil nazobčane liste, po tri na pecelj, in zatem še več teh naokrog ter zaključil, koliko mnogo mora biti tukaj jagod ob nekem času in da gozd ponuja več hrane kot izgleda. Če se ne bi pred tem poleti ukvarjal s presajanjem gozdnih jagod oziroma temu posvečal pozornosti, listov jagod ne bi prepoznal tako zlahka.

Razprodal sem nekaj svoje navlake človeku, ki je bil po telefonu slišati nadležen, saj ga je zanimala vsaka malenkost in vzelo mi je veliko časa za potrditev oziroma odgovarjanje na njegova vprašanja, da se z njim najraje ne bi srečal. Na mestu predaje pa sva se zarekla za eno uro in mi je želel ponuditi službo, ker ni mogel verjeti, da obstaja nekdo, ki ima tako široko znanje in je vešč toliko podrobnosti.

Ta služba bi bila za nekoga, ki rad potuje, ker se stalno potuje, in za nekoga, ki rad dela z ljudmi, saj z izvajanjem izobraževanj prodaja, razume izzive, predlaga rešitve oziroma odpravlja težave pri strankah, ko ta rešitev ne deluje po pričakovanjih in si tudi pomaga s tehniki v zaledju, skratka neke vrste projektni vodja za uvajanje rešitev na terenu.

torek, 10. februar 2026

Kakovost zavesti

Kot vsako leto se z odhodom zime prehladim in mi teče z nosa. To ne bi bil tolikšen problem, če se ne bi vsake pol ure brisal, zaradi česar postaja to že tako nadležno še neprijetno dejanje.

V petek sem iz utrujenosti dal vse štiri od sebe, v nedeljo pa ponosno zaključil vse, kar me je v petek čakalo, čeprav se še zdaj sprašujem, kako mi je uspelo vse postoriti s čakanjem na zadnji dan. Dejansko sem namesto petih oziroma šestih dni, isti postopek izvajal dva tedna, saj so mi kemikalije zaradi nizkih temperatur postale viskozne, topila pa so hlapela počasneje. Večinoma sem torej čakal.

Včeraj sem potrošil dve svoji uri s parlamentiranjem z umetno inteligenco, da mi poda rešitev za potešitev lastne radovednosti, potem pa sem jo premeteno ugnal tako, da sem šel prebrat dokumentacijo in si odgovor našel v nekaj minutah. Prmejdun, bolj kot sem predvideval, da si bom s tem prihranil nekaj časa, več ga dejansko izgubim.

Po nekje petih letih se je ponedeljkov redni sestanek prevzema, predaje in pregleda tedenskih nalog prestavil na torek. Tudi tu je zavladala umetna inteligenca s svojimi umetelnimi nesmisli, katerih nihče ni kritično pregledal, zato je bila večina storjenih opravil točno takšnih, tja v tri dni. Torej, ta teden še en krog.

sreda, 4. februar 2026

Dodelava popolnosti

Nažalost je bilo tudi nekaj poškodb. Rečeno je bilo, da sta prejšno noč dva padla s strehe, zato so bili vsi, ki so se povzpeli na streho, tam tudi navezani. Včeraj pa se je nekdo na strešniku tudi težje ponesrečil, zato so ga odpeljali na šivanje.

Pri vsaki hiši so ponujali pijačo. Pri določenih so pripravili še sladkarije: napolitanke in kekse. Po fotografijah sodeč so se vse ekipe tistega dne prehranjevale v isti restavraciji.

To je bil neobjavljen zapis v nedeljo desetega junija pred šestimi leti nekega posredovanja. Sedaj ne vem več, kje omenjena fotografija je, ampak spomin na to in še več obstaja. Obstaja tudi spomin iz osnovne šole, ko sem si konec vsakega šolskega leta izračunal, kolikokrat moram še ponoviti šolsko leto, da bo konec šole. Ta leta in leta po tem so švignila mimo. Po moje so bila meni najlepša leta takrat, ko sem bil star okrog dvajset let. Tudi zdaj bi bil raje star dvajset let kot toliko kot sem, kajti dvomim, da bom preživel do trikratnika zdajšne starosti in potem bo kaj.

Takrat bo konec vsega. No, konec bo moje volje, moje zmožnosti odločevanja, kaj bom počel, četudi se zna slednje zgoditi še nekaj let poprej. Kam bom odšel? To vprašanje me preganja, odkar se zavedam samega sebe.