Most sprave

Predvidevanje odpoveduje. Kolesarim, dokler me ne zvabi lepota narave izven asfaltnih cest in končam s kepo blata zagozdeno med vilicami in čeljustmi zavor, zaradi česa se obroč kolesa ne vrti več prosto. Za osvoboditev slednjega zato za cesto s palčko drezam v gmoto tega blata in peska. Upam, da me to izuči in ne ponovim te odvečnosti. Ko bi vsaj to nabrano nesnago takoj opazil in preprečil …

Razmišljam in se sprašujem eno in isto, stokrat premleto, brez pravih odgovorov … v takšnih trenutkih sem nad sabo popolnoma razočaran. Ker si ne želim resničnosti, temveč kolaž koščkov resničnosti, celoto neizvedljivosti. Že od nekdaj.

In potem sanjam, da sem v srednji šoli, pri matematiki, pri iskanju ničel polinoma. Najprej se vprašam, kaj tu zopet počnem, če sem to šolo že zaključil; učitelju in razredu odgovorim z izrekom, kateremu nihče ne oporeka. Nato se zbudim, pogledam ta izrek ter njegov dokaz in ugotovim, da nisem v celoti povedal izreka, ampak v srednji šoli so vsi polinomi polinomi ene spremenljivke, zato nisem storil napake.

Stih ugrabitve

Nogavica je bila najdena, ni bila daleč, le zakrita. Marelice so slajše od izgleda in izgledajo vsak dan bolje. Vsak dan jih iz drevesa popada za cel pehar ali celo za dva, zadošča jih le pobrati. Kar je nagnito ali načeto, se odreže in to je to. Dvomim, če sem jih kdaj toliko pojedel.

Bolj sovražim svojo pozabljivost. Davno sem zjutraj vedel, kaj sem sanjal; zdaj vem, da so bile sanje zanimive in bi jih bilo vredno zapisati, ampak v njih se zgodi toliko, da podrobnosti preprosto pozabim. Kdaj pa kdaj v njih zaslišim pesem oziroma melodijo vredno poustvarjanja v resničnosti … če bi le imel posluh, bi si jo takoj zapisal … a me presenča, če so te sanje moje, moja stvaritev, koliko sem sposoben.

Ta mesec ne bo mesec odrekanja; zakaj ne bi počel tistega, kar rad počnem, četudi je to zapravljanje časa in denarja.

Zaledje ustvarjanja

Ustvarjati ni težko, ustvarjati skladno z zakonodajo Evropske unije pa vedno težje. Tu je prvi julij, nova uvozna dajatev in odločilen razlog, da se moji nakupi iz Daljnega vzhoda zmanjšajo oziroma skoraj izničijo do uvedbe poštenosti. Zakaj bi plačeval tri evre carinskih dajatev za blago, če je to isto blago uvršeno v razred z ničelno carinsko stopnjo. Ta julij je in bo torej tudi razlog, da začnem redno nakupovati tam, kjer sem zaradi višjih cen redkeje. Trenutno si ustvarjam spisek potrebščin. Izkušnja nakupovanja bo dražja, roba pri meni že naslednji dan in upam, da se ne zasujem.

Končno bom lahko nadaljeval projekt, katerega sem pričel že vsaj dvajset let nazaj in se je vmes toliko njegovih sestavnih delov spremenilo, da bo ta projekt dokončan nekoliko drugače in vsekakor z vsem mojim pridobljenim znanjem. Pod črto bom prišel na večkratnik cene precenjenjenga končnega izdelka, ampak ta bo čisto moj.