Zopet sem premišljeval o sebi, čeprav bi se temu bolje reklo, da sem se učil na svojih primerih ter poskušal iz tega izluščiti znanje. Več kot je primerov, bolje je, tako kot za umetno inteligenco, vendar sebi lahko dajem tudi nove primere oziroma izzive, saj se postopek odločanja odvija v meni; jaz pa si le želim ta postopek razumeti. Kakorkoli, uspelo mi ga je strniti v eno poved, ki pravi, da si želim uspevati, vendar nikoli uspeti.
Naslednji korak je razumeti, čemu je tako. Kot prvo sem len, zelo len, v splošnem zelo len, razen če uživam; morda tudi obupan; a najbolje rečeno brez navdiha. Ko uspem, potem je vsega konec. To je to. To je vse. S kolesom sem prišel na vrh hriba, vmes se kujal, potem pa se je tudi to kujanje končalo. Preostal mi je zgolj le spust. Naslednjič lahko ponovim, toda zakaj bi sploh ponovil. Potem bo isto, isti konec. Če pa brezglavo kolesarim, pričnem in zaključim na istem mestu. Zakaj pa to (raje) ponavljam? Konca ni, kajti konec je zopet začetek. Ampak, ali se v tem primeru tudi ne konča? Se, a je razlika v cilju. Enkrat je vrh, drugič je pot. Lažje si je omisliti nekoliko drugačno pot, mogoče le v drugi smeri; za nove vrhove, ki niso predaleč, pa zmanjkuje idej. Torej si je potrebno bolje zastaviti vsakokratni cilj.
Tisto, kar imajo drugi, tistega si ravno ne želim. V posnemanju ne vidim smisla; vedno si želim nekaj drugega, drugačnega. Zakaj bi ta čas jedel pečene dobrote z rešetke ali s plošče. Čeprav prej ali slej trčim ob časovni zid, kajti nimam poljubno mnogo časa. Imam ga toliko kot drugi in, če grem preveč svojeglavo, se lovim, zato sem doumel, da bi moral vsaj na začetku razočarano posnemati druge, sprva ali skoraj v celoti, zgolj za občutek. Ker, ko nekaj ne gre, ne vem, kje sem ga polomil. Preposto preveč spremenljivk je. Če pa spreminjam samo eno, potem mora biti težava ravno v tej.
Ko imam pred sabo ideje in želje, pa ugotovim, da te niso primerljive. Ko bi se le dalo vsem prirediti neka števila, potem bi izbral največje ali najmanjše, če bi se pri tem le končalo. Za vse nimam časa, zase ne. Opažam, da je lažje drugim ugajati, sebi nemogoče.
Kako sem to stisko preobsežnih idej reševal nekoč, ni bistveno. Ti načini so iztrošeni. Saj ni prezahtevno, bom že kako. Mislim, da je pravi čas, da se končno lotim preloženih opravil.
