Prašne misli

Gledam televizijo; ne, gledam ljudi, ki gledajo televizijo. Mogoče jih zanimajo dogodki tekočega dneva, morda nimajo drugega dela in s tem preganjajo svoj dolgčas, a ni dneva brez politike. Vprašal sem se, kakšna bi bila politika, če se z njo novinarji in ostali posredovalci (informacij) ne bi ukvarjali; politiko bi preprosto prezrli. Ali bi se politiki še vedno toliko blatili med sabo, če bi vedeli, da se s politiko ukvarjajo samo še tisti, ki imajo to željo, sleherniki pa ne?

Ali bi ljudje (toliko) spremljali šport, če ga mediji ne bi izpostavljali? Koliko ljudi bi se še zanimalo za dirko po Franciji, če v njej ne bi bilo slovenskih ljudi? Koliko več ljudi bi spremljalo nogometno prvenstvo, če bi se naši uvrstili?

Mediji omogočajo propagando, vplivajo na prepričanja, čustva in védenje ljudi oziroma oblikujejo njihovo predstavo o resničnosti. Ali si človek izbere najboljšega nogometaša sveta, ker si ga je izbral na podlagi svojega vrednotenja ali ker tako misli večina? Moč množic.

Je naše življenje zaradi medijev boljše? Ne, meni ni. Večina tiskanih oziroma spisanih izdaj ne morem brati, saj obtičim že v naslovu. Ti so spisani tako, da človek iz njih ničesar ne izve. Namerno, da bi ljudje brali, česar pa se mi ne ljubi. S tem sem se sprijaznil, sicer zgolj preletim naslove in vse, kar mi je pomembno je informacija, ali se bodo goriva naslednji dan pocenila ali podražila.

Zamujam kaj? Marsikaj, vendar ničesar, zaradi česar bi imel slabo vest. Ta teden sem prvič videl in tudi izvedel, da tudi bankomati podpirajo brezstične kartice, kar so pri nas pričeli vpeljavati devet let nazaj. Pozdrave izza devetih gora.

Počasna večnost

Poslušal sem glasbo, slovensko glasbo, bolj kot melodijo, besedilo in si mislil, da obstaja nekaj, česar ne premorem. Ne premorem jezikovne drznosti. Na kraj pameti mi ne pridejo takšna besedila oziroma besedne zveze kot: tiho kot železo … utrujen kot veter … razcvetela žalost. Ne morem, ker si tega ne predstavljam; sliši in bere pa se dobro in privlačno, kajti ni samo neobičajno temveč nemogoče. Kako bi užival, če bi se znal med svojim govorjenjem domisliti takšnih dvojic in jih uporabiti.

Mogoče je to posledica, da stvari pri meni so ali pa niso. Ni nekega vmesnega prostora ni negotovosti. Kuhanje zato sovražim, ker so navodila vedno slaba in, če se morajo testenine kuhati šest minut, ali to pomeni od trenutka, ko voda prvič zavre in jih vanjo vsujem, ali od ponovnega vretja, ker sem z vsutjem vodi znižal temperaturo in voda zato več ne vre. Po moje pretiram, ker preveč vem. Ker vem, da bi se v industriji še suhe testenine najprej segrelo na sto stopinj in takšne, vroče streslo v vodo, zato temperatura vode ne bi upadla. Ni dvouja ni težav, ampak skuhano pa je.

Obisk sosedov

Zapeljal sem se v Zagreb, prvič v življenju; dostaviti pismo na naslov, česar njihova pošta ni bila sposobna celovito izvesti oziroma sem prejel kuverto vrnjeno, ker je naslovnik ni prevzel, četudi je bil obveščen. Točno tako je pisalo na dodatnem listku, čemur pa se je naslovnik čudil, kajti ta trdi, da ni bil obveščen.

Bil sem presenečen, koliko vsega imajo; vključno z luknjami na cesti. Enkrat me je tako streslo, da sem slišal čez zimo nabrane kamenčke po spluženi in posipani cesti, ko so se ti raztresli po vozišču avtoceste.

Kakorkoli, kot vedno sem zasanjano razmišljal, kako sem petnajst let mlajši prišel z avtom in to dvakrat na Dunaj. Odgovora med vožnjo nisem našel, sem ga pa potrdil zdaj: z navigacijo, kot sedaj, vendar je bila takrat tista naprava povsem samostojna, tokrajšnja pa je zatajla, saj prenos podatkov v tujini ni bil mogoč. Nekaj poti mi je ostalo v spominu obeh: v mojem in v telefonu, potem pa sem iskal oznake za Ljubljano in se tik pred mejo še izognil plačilu cestnine.

Če primerjam njhovo avtocesto (od meje do Zagreba zahod) in našo; naša sploh nič ne trese, čeprav sem kasneje pri debati slišal napotek, da se je pri njih najbolje voziti zgolj po prehitevalnemu pasu. Preverim naslednjič.