Napetost sproščanja

V sredo smo odšli na sprehod za uro in pol na najprepoznavnejši slovenski vinorodniški grič, ki ne sme manjkati v zaključni etapi kolesarske dirke po Sloveniji.

Vreme je bilo odlično in izbrana pozna popoldanska ura še boljša, da smo bili obvarovani pred nepopustljivim obsevanjem. Nekje na pol poti, ko sta se spomin in pogovor osredotočila na pretekle obiske tega griča, mi je bilo rečeno, da rad podoživljam preteklost. Res je, izkustva najtežje pozabljam; hitro naučeno pa pozabim že po drugem dnevu, kaj pa tudi že čez nekaj ur. Sledilo je vprašanje, kako se mi v tej vročini sploh ljubi razmišljati in potem sem razmišljal še o tem in tudi o tem, ali razmišljanje ustvarja toploto.

Zagotovo preveč razmišljam: ali bo šla cena goriv jutri navzgor, kako deluje in koliko stane zaznavanje požara, da se mi ne zgodi nesreča iz današnjih novic. Ljudi čudi, da toliko in preveč mislim. Zame je to običajno. Ljudi čudi, da si znam in potem tudi poznam vse korake, ki vodijo do cilja (nekega projekta). Tudi to je zame običajno. Podrobnosti mi niso pomembne, dokler ne poznam vseh teh korakov, ker se zavedam, da izpopolnjevanje delčka, za katerega še ne vem, ali bo tudi sestavljal celoto, ni smisleno.

Usmeritev spodletelosti

Zazrl sem se v svoje oči in videl, da nimam tako samo rjave, temveč so te tudi nekoliko zelenkaste.

Sicer pa sem razmišljal, kako nespameten sem. Res ne vem, kaj včasih vpliva na moje odločitve. Pomoje neznanje in neizkušenost. Ampak resnica je drugačna; nihče ne zna napovedovati prihodnosti in povsem brezpomensko si je odgovarjati ali fantazirati ob pogojevanju, kaj bi bilo, če bi bilo.

Prelom starosti

Tokrat sem se nekoliko zaletel s preveliko klančino. V tistih koncih še nisem veliko kolesaril in izkušnje sem imel le v drugo smer — s spuščanjem po tej klančini. Po tričetrt kilometra je klančina le popustila in potem je sledilo res dolgo spuščanje, česar tudi nisem pričakoval. Kakorkoli, pri spuščanjem sem razmišljal, koliko dolgo že kolesarim in sem sem prišel do številke dvaindvajset let, čeprav takrat nisem kolesaril tako obsežno in pogosto – vsaj enkrat na dva tedna ne. Minilo je sedem let, ko sem kolo zamenjal z drugim, rabljenim iz smetišča, kateremu sem kupil nova plašča (pnevmatiki), čeprav mi zdaj ni povsem jasno, zakaj sem takrat ta naročil iz ZDA. Pomoje so bile krive anglosaške enote na obročih in tedanjima plaščema, česar nisem bil sposoben pretvoriti v naše enote, kajti za kolo narejeno na območju Slovenije v času, ko ta še ni bila samostojna republika, ni (bilo) smiselno, da ima ta plašče pretihotapljene. Ko sem opazil, da sem nekje med potjo izgubil dva vijaka, sem si pred petimi leti kupil povsem novo kolo; z modernimi deli in zato tudi z zagotovljenimi nadomestnimi deli.

Potem sem pomislil, koliko časa že pišem ta blog, in ob prihodu domov sem pogledal in vidim, da bo čez osem dni od prve objave minilo osemnajst let. Ta objava je poleg preostalih šestopetdesetimi na starem blogu pod enakimim imenov, a sem že pozabil, čemu sem sploh razmejil oziroma pričel znova. Med zanjo objavo starega in prvo novega sta le dva dni.

Ko se je spuščanje nadaljevalo ob gozdnem robu, sem pomislil nase. Sem se v tem času spremenil? Sem se in se nisem. Še vedno sem trmast in vztrajen. Če sem si že zadal to današnjo pot, jo bom tudi izpeljal v celoti. Vmesnega prostora med črnim in belim je z leti vedno manj. Določene to moti, ko in ker ne pričakujejo te natačnosti; pa mene tudi, ko se drugi ne držijo svoje točnosti. Ob devetih je ob devetih, ne po devetih, mogoče pa tudi ne.

Všeč mi je, ko si znam (objektivno) pojasniti svoje (subjektivne) odločitve in mnenje; in ni mi všeč, ko si svojih odločitev ne znam pojasniti. Ker se poznam in vem, kako bi moralo biti, a ni.