Ravna gora

Letos se mi kolesarjenje ljubi ravno toliko kot paradižnikova solata, bolj malo, če že. Bolj se mi ljubi premišljevanje in odgovaranja na vprašanja, predvsem na svoja, čemu ne počnem tistega, kar me veseli in si postavljam (prekomerne) omejitve.

Deset dni nazaj sem bil precej časa mršave volje, ampak razpoloženje se je izboljšalo, četudi sem kot vsako leto dosedaj zamudil prižig oglarske kope. Saj ne vem, kdaj so jo prižgali: takrat ko sem bil dva kilometra stran ali naslednji dan, ko sem opazil dim. Kakorkoli vedno se to zgodi konec avgusta ali začetek septembra.

Šaren mesec

Ta mesec bi označil kot mesec prebliskov. Če sem se spraševal, kako je, če nisem tak, sem sedaj tak. Kaj točno, ne vem več, saj smo že preko polovice meseca oziroma mi je vseeno. Kakorkoli. Spoznal sem, da samo jaz vedno cenim svoje prizadevanje. Kar naenkrat mi je bilo vseeno za vse. Čemu bi ugajal svojim pravilom le jaz? Kaj imam od tega? Zakaj bi bil sukanec bel, zakaj ne bi bil moder ali siv, če pa vsi sukanci držijo enako. Zakaj bi moralo biti vse vedno popolno? Zakaj ne bi delal le zadostno? Zagotovo sem bil edini, ki si je pred jedjo pri mizi želel, da imajo vsi enak pribor.

Ogledujem si nove avtomobile. Ne nove v smislu nerabljene, temveč kot nova pridobitev. Sedaj se lahko tudi odločim za kriterije in če bom ocenjeval znotraj teh kriterijev ne bom imel slabe vesti, kajti imel sem slabo vest, če sem lak kje poškodoval ali ga oddrgnil zgolj zato, ker sem si želel popolnosti. Popolnosti, ki sem jo sicer dosegal, a me je to preveč stalo in je bila pomembna samo meni in tistim, kateri so mi nepopolnost metali pod nos. Če si sedaj odločim, da mi površina (lak, barva) ni pomembna (razen če je cel bok posnet), me to ne bo prizadelo. Ne bo me nikoli prizadelo.

Kako preprosto: problemi, težave obstajajo zaradi samega sebe. Če k temu dodam to, kar sem ugotovil že pred časom, da se svoje sreče ne pogojuje s tistim, nad čim nimam nadzora, je življenje lažje, ni pa lepše, ker je tedaj vse nepopolno in neusklajeno: barvito, povito, udrto itd.

Prašne misli

Gledam televizijo; ne, gledam ljudi, ki gledajo televizijo. Mogoče jih zanimajo dogodki tekočega dneva, morda nimajo drugega dela in s tem preganjajo svoj dolgčas, a ni dneva brez politike. Vprašal sem se, kakšna bi bila politika, če se z njo novinarji in ostali posredovalci (informacij) ne bi ukvarjali; politiko bi preprosto prezrli. Ali bi se politiki še vedno toliko blatili med sabo, če bi vedeli, da se s politiko ukvarjajo samo še tisti, ki imajo to željo, sleherniki pa ne?

Ali bi ljudje (toliko) spremljali šport, če ga mediji ne bi izpostavljali? Koliko ljudi bi se še zanimalo za dirko po Franciji, če v njej ne bi bilo slovenskih ljudi? Koliko več ljudi bi spremljalo nogometno prvenstvo, če bi se naši uvrstili?

Mediji omogočajo propagando, vplivajo na prepričanja, čustva in védenje ljudi oziroma oblikujejo njihovo predstavo o resničnosti. Ali si človek izbere najboljšega nogometaša sveta, ker si ga je izbral na podlagi svojega vrednotenja ali ker tako misli večina? Moč množic.

Je naše življenje zaradi medijev boljše? Ne, meni ni. Večina tiskanih oziroma spisanih izdaj ne morem brati, saj obtičim že v naslovu. Ti so spisani tako, da človek iz njih ničesar ne izve. Namerno, da bi ljudje brali, česar pa se mi ne ljubi. S tem sem se sprijaznil, sicer zgolj preletim naslove in vse, kar mi je pomembno je informacija, ali se bodo goriva naslednji dan pocenila ali podražila.

Zamujam kaj? Marsikaj, vendar ničesar, zaradi česar bi imel slabo vest. Ta teden sem prvič videl in tudi izvedel, da tudi bankomati podpirajo brezstične kartice, kar so pri nas pričeli vpeljavati devet let nazaj. Pozdrave izza devetih gora.