Veselje vesolja

Po mojem mnenju sem imel oziroma sem imel občutek, da sem imel, to noč najboljše sanje, čeprav sem pozabil njihovo vsebino. Grobo povzeto je šlo za neko obogateno navidezno resničnost z zavedanjem in vrednotenjem, kjer sem imel možnost odločati oziroma vplivati na to, kako se bodo stvari odvijale.

Okrnjen razcvet

Včasih se zazrem in pomislim, kaj če se svet vrti le okoli mene, da sem edina oseba, drugi so tu le za popestritev sveta; mogoče živijo v svojem svetu tako kot jaz v tem, mogoče me v njihovem svetu sploh ni; toda na tem svetu je toliko stvari, toliko zgodovine, če je ta resnična, in še več ter vsepovsod preveč nesoglasij in nasprotovanj, da bi bil to svet zame.

Nenavadno se mi zdi, da je med vsemi znanimi in pustimi planeti ta zaenkrat edini moder, zelen in raznolik. Mi takšni, sestavljeni iz spojin, in tako, da se zavedamo samega sebe.

Raznolikost podobnega

Čez vikend sem popravljal isto zadevo kot septembra; prikazovalnik temperature tople vode. Tako kot septembra sem zadevo odprl in osumil krivca, vendar tokrat zadeve pred odklopom nisem fotografiral, ker sem to storil že septembra. Tako kot septembra sem si zadevo prinesel na mizo in jo začel preverjati. Tokrat sem se v meritve poglobil, a nisem našel napak. Zadevo sem priklopil nazaj, jo zaprl in prikazovalnik je ponovno kazal vrednost. Tako kot septembra zopet ne vem, zakaj je zadeva odpovedala.

In to me moti, čeprav zadeva zopet prikazuje temperaturo. Zadeva je stara čez trideset let in imam tri pristope. Zadevo „popravljam“ – tako s pogledom, dokler jo lahko, zadevo posodobim ali zadevo zamenjam z novejšo. Nekako težim k prvem pristopu, ker mi je všeč ta starinskost, druga pa bi mi vzela preveč časa.

Popravljanje stvari mi uspeva predobro, kar pomeni, da mi ne predstavlja dovolj težkega izziva, zato mi kopni volja; po drugi strani pa ne želim, da kaj s popravljanjem pokvarim, kar se mi je že zgodilo.