Ta mesec bi označil kot mesec prebliskov. Če sem se spraševal, kako je, če nisem tak, sem sedaj tak. Kaj točno, ne vem več, saj smo že preko polovice meseca oziroma mi je vseeno. Kakorkoli. Spoznal sem, da samo jaz vedno cenim svoje prizadevanje. Kar naenkrat mi je bilo vseeno za vse. Čemu bi ugajal svojim pravilom le jaz? Kaj imam od tega? Zakaj bi bil sukanec bel, zakaj ne bi bil moder ali siv, če pa vsi sukanci držijo enako. Zakaj bi moralo biti vse vedno popolno? Zakaj ne bi delal le zadostno? Zagotovo sem bil edini, ki si je pred jedjo pri mizi želel, da imajo vsi enak pribor.
Ogledujem si nove avtomobile. Ne nove v smislu nerabljene, temveč kot nova pridobitev. Sedaj se lahko tudi odločim za kriterije in če bom ocenjeval znotraj teh kriterijev ne bom imel slabe vesti, kajti imel sem slabo vest, če sem lak kje poškodoval ali ga oddrgnil zgolj zato, ker sem si želel popolnosti. Popolnosti, ki sem jo sicer dosegal, a me je to preveč stalo in je bila pomembna samo meni in tistim, kateri so mi nepopolnost metali pod nos. Če si sedaj odločim, da mi površina (lak, barva) ni pomembna (razen če je cel bok posnet), me to ne bo prizadelo. Ne bo me nikoli prizadelo.
Kako preprosto: problemi, težave obstajajo zaradi samega sebe. Če k temu dodam to, kar sem ugotovil že pred časom, da se svoje sreče ne pogojuje s tistim, nad čim nimam nadzora, je življenje lažje, ni pa lepše, ker je tedaj vse nepopolno in neusklajeno: barvito, povito, udrto itd.
