V petek sem se zbudil z občutkom, da so bile sanje tiste noči do zdaj najboljše. Posebno me je presenetilo tudi to, da so se končale ob pravem času — tik pred budilko. Sanjal sem nekaj, kar je bilo zelo podobno igri „lights out“ oziroma minolovec, le da so ljudje skakali po tlakovcih okrog cerkve.
Naslednja dva jutra os bile pripadajoče sanje bolj kot ne katastrofa; sploh, ker sem v petek zvečer iskal nekaj sladkega v količini dveh mozartovih kroglic, našel pa sem tristogramsko čokolado s keksom. Najprej sem si rekel, da bom pojedel le dve vrstici, nakar si nisem mogel pomagati in šel do polovice in nato kljub svojemu nezadovojstvu v ovoju za naslednji dan pustil samo še dve vrstici.
Naslednji dan sem zato šel na kolo, prevozil okrog petinštirideset kilometrov in se na koncu spraševal, čemu imam prestave oziroma zakaj jih ne uporabljam. Dan zatem pa še na tri in pol ure dolg pohod, pri čemer sem se zadnje pol ure spraševal, zakaj so moji odzivi takšni kot so in čemu se tako rad prepiram z besedami.
Sedaj sem si vzroke poenostavljal in prišel do zaključka, da to predvsem zaradi občutka ogroženosti oziroma straha pred neznanim.
