Rima korakov

Ko dojamem, kakšen svet je okrog mene, se počutim zahojeno. Seveda bi lahko cele dni stal s hrbtom obrnjenim proti Soncu in opazoval liste, ki jih veter odnaša s fige, ampak takšno življenje ne prinaša sprememb.

Ljudje raziskujejo in dognanja se obrestujejo v tehnologiji in škoda je tiščati glavo med zidovi. Ko opazim nekaj, opazim še nekaj in tako naprej dokler ne vem več, kje sem začel in kaj sploh hočem. Povsem tipično zame. Če se želim dohiteti, se moram oklesiti in preriniti do zanimivega. Včasih vse opustim. Včasih je to edina pot.

Ko se izobrazim oziroma dojamem, ta zanimivost mine. Ponovno spoznam, da je zanimivost le svetel oziroma izpostavljen blišč nekega dolgotrajnega postopka.

Razočarano veselje

Danes je lep in topel dan in tudi takšen bi lahko bil zame, a mineva že četrti dan mojega prehlada. Šele takšne dni se zavedam, kaj pomeni dobro počutje. To vsekakor niso zamašen nos, žgečkanje v sapniku, glavobol, kašljanje in kihanje. Glas imam spremenjen, a me grlo ne peče. Še dobro, da me ne. Raje bi z glavo namerno udarjal ob traverzo, kot da jo čutim, da me ta buta naravnost nad očmi. Poležavati mi je naporno, raje sedim. Dejansko ne vem, kam bi se dal.