Ponovna poslovitev

Zdi se mi, da je zadnji teden v oktobru tisti najbolj jeseni podoben čas, v katerem zaživijo barve. Med vsemi barvami, ki nadomestijo zeleno, mi je zaradi svoje živosti najljubša ravno rumeno barva, povečini sadnega drevja. (:

Pa tudi temperature zunaj tik pod Soncem so še vedno prijetne dokler se ta ne skrije ali pa kaj zastre. Zaradi tega Soncu očitam, da je hinavsko.

Ljubka degradacija

Že dlje časa se mi zdi, da prihaja do miselne recesije, nekakšne nasičenosti pomanjkanja zamisli. Kamorkoli in karkoli pogledam vidim zamisli prevzete od drugod. Seveda tako nastanejo alternative, ampak kdo si želi alternativ, če so same zase neuporabne, vse skupaj pa nezdružljive.

To so vrtički sredi puščave. Lahko odideš drugam, se med potjo odvajaš oziroma privajaš, ampak s sabo ne moreš nositi toliko vode, da bi lahko katerakoli sadika preživela to pot.

Na drugi strani nastajajo velike združbe, ki človeka utesnijo, si ga podredijo. To ni združevanje vrtičkov, temveč njihova rast v višino s ponujanjem še drugih storitev ali izdelkov. Tako se vrtičku pripoji še zabaviščni park in mehiška restavracija. Ko je človek enkrat v takšnem okolju, mu je veliko težje prehoditi puščavo, da pride do drugega vrtička in še enkrat toliko do pride do neke restavracije, saj ta dva še stojita v puščavi sama zase.

Odvisno od značaja človeka, ampak večina ljudi v takšnem okolju, kjer je vse na dosegu roke, ne pomisli o morebitni zamenjavi. Sčasoma bodo alternative zamrle in kakršna ponovna vzpostavitev teh bo težka, saj bo nemogoče ujeti ves razvoj, ki ga je v vmesnem času ustvarila velika združba.

Razhajalo se bo in razlike med veliko združbo in preostalimi se bodo le še povečale. Ta ugotovitev je zapisana že v Svetem pismu kot „Kajti vsakemu, kdor ima, se bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima.“

Na koncu ne bo alternativ in vse zamisli bodo zatrte.

Trenutno me zanima, kaj počno oziroma s čim se ukvarjajo ljudje, da ne mislijo.

Mišljenje resničnosti

V glavi nastaja hrup, zaradi katerega težje zaspim. Te energije, tega šuma ne znam omejiti, saj bolj kot se trudim, več ga je; in ne znam odnehati.

Želim si, da bi bil za devet let mlajši, da bi že prebral vse knjige, ki si jih sedaj želim prebrati, da ne bi bila vsaka knjiga za vsaj petsto listov debela oziroma da v njej ne bi pisalo tistega, kar je napisano v preostalih knjigah ali kar sem že nekje prebral.

Morda je devet let preveč; dovolj bi bilo samo šest let. Po drugi strani pa še dobro, da ni jih dvajset preveč.

Delo dobro dene, saj se tedaj lahko misli sprostijo. Ni mi tako lahko kot nekaterim, ki se usedejo na plažo ali pomol ob morju ali le uležejo na ležalnik doma na vrtu in mislijo, kar že mislijo, če sploh mislijo. Jaz sem eden izmed tistih, ki premišljujejo o vprašanjih „kaj če“ o preteklosti in prihodnosti in takšna vprašanja za človeka niso dobra, zato je potrebno zatreti vse pogoje za njihov obstoj.

Homologacijski cvetovi

Sredi poletja se je dotedanji mobilni telefon, ki je bil že dvakrat na popravilu, začel obnašati po svoje. Najprej je svoja početja prikrival, zato sem bil na to še toliko manj pozoren. Teden dni kasneje pa sem že posumil, da poglavitna funkcija, torej vračanje na prejšni zaslon, ne deluje več. Ne glede na to, kolikokrat sem pritisnil in kako pogosto sem pritiskal, se je le redkokrat vrnil nazaj. Njegova ohromelost je postala nadležna.

Ker je telefon že zapustil svoj garancijski rok, sem začel iskati novega in po enem tednu sem končno izbrskal telefon, ki je zadostil pogojema: ni predrag in je vsaj tako dober kot je bil dosedanji. Morda se sliši enostavno, ampak ni bilo, saj je bil prejšni zmerno dober in naloga je bila težka. Čez nekaj dni je poštar prinesel telefon.

Po nekaj mesecih uporabe lahko rečem, da je vsaj tako dober kot prejšni in zaenkrat še nisem ugotovil, da bi potreboval dražjega. Marsikdo težko verjame, da me njegovo lastništvo in uporaba stane manj kot štirinajst evrov mesečno ob držanju pesti, da bo z mano sodeloval vsaj še dve leti. V to ceno so všteti tako pogovori kot prenos podatkov četrte generacije za dvakratnik moje mesečne porabe. Pa zanka? Je ni!

Telefon dela, je vodoodporen in ni neznane blagovne znamke. (:

Torej bolje en teden razmišljati, kot se še isti dan zapoditi v trgovino.

Likovno ime

Tak čas oktobra je na nepokošenem travniku ležala preminula oseba. Pri sebi je imela vozniško dovoljenje in je izgledala že kot okostnjak, a ni zaudarjala. V dovoljenju je poleg njegovega imena in priimka, katera sem že pozabil, pisalo, da je bila rojena leta 1915. Oseba je bila znana po psevdonimu Martin Krpan in je vozila večje rdeče-modro motorno kolo, ki ga hrani policija v svojih kletnih prostorih, tik pod recepcijo. Videl sem ga, ko sem s kovinsko palico parkrat ob pultu udaril po tleh, nakar je v tleh nastala luknja.

Drugega dela sanj pa se ne spomnim.

Ponikalnica okusa

Obkrožen sem z mnogimi očarajočimi ter navdihujočimi ljudmi, in ker mnogi od teh ne morejo verjeti svojim očem, ko jem, sem se tudi sam začel spraševati, kako se mi kljub vsej tej hrani, ki jo zaužijem, ne uspe zrediti. Če bi razloge lahko zapisal v knjigo, bi bila ta zagotovo prodajna uspešnica, ampak mi niso poznani.

Dejansko se ne držim kakršnega koli pravila, kaj jesti, kdaj jesti, kako pogosto jesti, česa ne jesti in podobno. Prva zakonitost je ta, da jem, ko sem lačen. Jem tisto, kar je tisti čas na voljo, četudi je ob polnoči to kos kruha ali dva z maslom in medom.

Zajtrki so redki. Kosilo pa mora biti skoraj vedno tako obilno, da na toplo sončno vreme postanem skoraj dremav. Kruha na kosilu ne sme manjkati in, če ga ni, sem tako rekoč razočaran. Popoldne lahko pojem tudi tri kremšnite, eno za drugo. Ne glede na čas obožujem maslene rogljičke, na katere praznim žlice marelične marmelade. Zgrizem čokolade z lešniki, napolitanke, polnjene kekse in piškote (oblite) s čokolado ali brez.

V povprečju dnevno pojem za vsaj sto gramov sladkarij, to pomeni celo malo čokolado, morda celo dve ali štiristogramsko vrečko napolitank. Kam gre to?

Če bi pred sabo dobil tiste okrašene grižljaje vrhunskih kuharskih mojstrov, se bi počutil izigranega; in vsi tisti obroki narezanega sadja s kosmiči ali brez mi izgledajo kot obrok v koncentracijskem taborišču; skoraj brez energije. Hrana mora biti stvarna, polna energije in okusna.

Seveda imam tudi seznam prepovedanih jedi, na katerem pa je trenutno mleto meso, saj sumim, da mi povzroča prebavne motnje, in jedi, ki mi popačijo okus, na kateremu je bučno olje.