Izštekani kolač

Ko vsi dnevi izgledajo enako in ko se vsak dan počne enako, sem zdolgočasen.

Nekaterim je vsebina takšnih dnevov všeč oziroma bi najraje vsak dan doživljali eno in isto zgodbo, vendar drugim ni. Ti vsak dan potrebujejo izziv, nekaj novega, drugačnega; skratka nekaj, kar bo v njih samih povzročilo željo, da bi nekaj osvojili, nekaj naredili. Morda zadostoje kak rebus, vendar ne pretežak, da človeka ne odbija; morda opis postopka ali reševanja kakšnega problema ipd., skratka nekaj, iz česar lahko človek črpa ideje in se uči, če mu bo znanje koristilo ali ne.

Podobno kot z dnevi je z ljudmi. Nekateri trosijo ene in iste povedi, vendar jih pustiš, da ob pripovedovanju žarijo, čeprav točno veš, kaj bodo še povedali in kaj bodo pri tem poudarili. K sreči obstajajo tudi takšni ljudje, ki vsak dan povedo nekaj novega in od katerih lahko pričakuješ mnenje, kako raste paradižnik v naravi, v divjini. Morda zaradi šibkejšega stebla bolj vodoravno?

In zato vsak dan veš nekaj več.

Jahta potopa

V petek so me tako lepo izigrali, da so mi z jezika vzeli besedo „ne“ in jim brez glasu prikimal, saj smo vedeli vsi, da druge rešitve oziroma odgovora pač ni.

Zato sedaj berem „Social Media Strategy“ in ugotavljam, da res nisem rojen za to. Kup enih popolnoma nesmiselnih stvari, ki pišejo, kako svet stoji, in končno vidim, čemu ima vsa vsebina čuden priokus. V smernicah je dobesedeno zapisano, naj se slabih stvari ne izpostavlja, in poudarja le dobre.

Zato je sorazmerje podrto in zato lahko že vsak vsaj malo podinteligenten zazna, da v takšnih besedilih nekaj manjka, ampak ljudje se s tem ne obremenjujejo.

Podobno so na drugi strani ljudje, ki postavijo vprašanje zgolj za pridobitev nekega pozitivnega odgovora, za potrditev nečesa. Fuj.

Bodi pripravljen na vsak odgovor.

Zmedeni uzurpator

Najlepše so pesmi z vsebino brez besedila.

André Rieu - Ballade pour Adeline

Zgodbe vetrov

Zdi se mi, da etiketiranje ljudi zveni slabšalno povsem brez razloga. Kdo pravi, da ljudje pripisujejo ljudem zgolj slabe lastnosti. Zakaj ne bi bila vmes še kakšna dobra lastnost, ali pa kar vse dobre? Je pa res, da si človek veliko lažje zapomni slabe stvari kot dobre.

Pojem je za moje pojme zelo ohlapno opredeljen, če sploh je. Jaz si etiketiranje ljudi lahko predstavljam dobesedno; kot navidezen listek s porezanimi robovi, ravno takšne oblike kot tisti, na kateremu je včasih v trgovini pisala cena, in ki je z vrvico ali brez nje navezan ali nalepljen na osebo, ter kot tudi povsem abstraktno: podatki povezani z osebo, čeprav mi je navidezen listek, ki plapola v vetru, veliko bolj všeč.

Na tem listku ni le kup osebnih lastnosti, temveč cel spis, znanje o človeku, ki pa je nažalost omejen s sposobnostjo pomnenja in pozabljanja. Ko se nove stvari dodajajo, se stare pozabljajo. Se pa stvari pozabljajo tudi s časom, povsem samodejno in nenadzorovano. Ker ne poznam dovolj besed ali pa ustrezne besede sploh ne obstajajo, je vsebina precej na široko razpisana.

Obstaja teorija, kjer je etiketiraje povezano z odklonskostjo, kjer naj bi družba odločala o etikah in ne posameznik, ampak po moje je družba premalo strokovna, da bi bila utemeljeno razsodna.

Recimo, da imamo človeka, ki parkira svoj avto čez dva parkirna mesta, saj se boji, da mu bi potniki sosednjih avtomobilov, ki bi nato parkirala levo in desno od njega, z vrati udarili ob njegov avto.

Po eni strani bi se našla velika množica ljudi, ki bi rekla, da je s svojim dejanjem zasedel mesto namenjeno drugemu; po drugi strani pa se bi zbrala množica ljudi, ki se prav tako boji za svoj avto in ki dvomi v pazljivost ljudi in ki bi bila podobnega mnenja kot on. Torej množico A sestavljajo ljudje, ki niso dovolj pazljivi (kar ne pomeni, da so nepazljivi) ter imamo množico B skrbnih ljudi. Ker je množica A večja, bi po teoriji odklonskosti pomenilo, da je množica skrbnih ljudi odklonska, torej je za večino pozitivna stvar negativna.

Dejansko pa je kriv projektant, ki je zrisal premajhna parkirna mesta.

Torej so posameznikove etikete posameznika zgolj mnenja.

Zmedene ohladitve

Rečem: „Genialno,“ ampak ob pol enajstih zvečer sem se ob luči lotil pranja avtomobila, saj mi je bilo dovolj, da se že tri dni odločam, ali ga naj ali ga naj ne in kdaj ga naj operem.

Danes zjutraj si ob pogledu na avtomobil rečem: „genialno, Jaka zares genialno,“ ko ugotovim, da eno steklo avtomobila sploh ni bilo dvigjeno, čeprav se mi je včeraj pred začetkom pranja zdelo, da so bila vsa.

Takoj sem se v glavi začel spraševati, kako česar takega včeraj nisem mogel videti, ter z očmi opazoval madeže, ki so nastali v notranjosti, ko je voda čez noč izhlapela. Najprej sem kar s prstom obkrožil in obrisal stikalo za luč. Nato potipal sedeže; dokaj suhi; potipal še globlje, morda vlažni, ampak zagotovo ne tako mokri, da bi si zmočil hlače.

Pogledam obloge vrat in tam vidim kaplje vode, katere začnem bristati z debelejšimi robci. Tja, kamor ne sežem, začnem spuščati robove robcev, da se bi ti vode napili. Z vrat bi najraje snel oblogo, da bi videl in obrisal tisto, kar je za njo, vendar toliko časa spet nimam. Ukrivil sem samo njen spodnji del, če bi morda kaj priteklo izpod nje, a ni ničesar.

Ker je bil tepih moker le na določenih mestih, sem se začel spraševati, kako je mogoče, da je v avto pri pol dvigjenih steklih (toliko da gre glava skozi) steklo le za kakšen kozarec vode in opazoval udrtine okoli vrat, zaradi katerih je lahko voda stekla naokrog. Na vrata sem gledal tudi od zgoraj navzdol, da bi videl, kam lahko voda sploh pade.

Gromozanska sreča in jasen poduk za naslednjič.

Ko je ponoči zapihalo, sem čisto zares upal na dež. Še dobro, da ga ni bilo.

Prevodna navlaka

Aprilska tretjina tistega, kar ciljajo vsi.

Pogled mimo

Dandanes ima že skoraj vsak nekaj, s čimer lahko zajema fotografije. Lahko je le telefon, morda zračno plovilo s štirimi ali šestimi elisami ali pa kakšna druga malo bolj ali manj priročna zadeva.

Kaj vidim, ko pogledam zgneteno kopico zares od daleč?

Na koncertih, na trgu pred kipom, na mostu nad reko in pred ostalimi turističnimi znamenitostmi se ne zbirajo več le obiskovalci oziroma turisti, temveč narašča delež po moje poimenovanih „obeleževalcev“, ki v zrak molijo svojo napravo in ciljajo, kar pač tam ciljajo vsi in kar je že objavljeno v vsaki turistični zgibanki. Neverjetno, toliko glav in le eno početje; plod pomanjkanja šestintridesete ali štiriindvajsete omejitve.

Čemu mislim, da postaja to njihova najpomembnejša naloga?

Kot prvo, da pokažejo drugim, kje so bili in koga so videli, vendar, ali bi bilo kaj drugače, če bi pokazali posnetek od tisega, ki je bil tam dva metra desno od njih. Zagotovo ne, saj so tam tako ali drugače vsi ciljali isto, pa tudi tisti dva metra desno bi lahko uporabil posnetek nekoga drugega itn. In kot drugo; „ker to počnejo skoraj vsi, zakaj ne bi še mi.“ Res je malo drugi kot, ampak komu to je mar.

Kakšen nesmisel okužbe: nepotrebno podvajanje podatkov brez kakšnega koli kančka ustvarjalnosti oziroma brez dodatne vrednosti. Morda malo kasneje, ko je glavina početja že minila, zamaknejo še barve in ojačajo razmerje med najtemnejšimi in najsvetlejšimi deli.

Tako ob koncu dneva nastane na tisoče novih, a popolnoma ničvrednih umetnin, ko vsak iz svojega nabora ne zna izpostaviti niti ene fotografije ali pa je najbolj ponosen na najbolj zamegleno fotografijo, čeprav bi moral zaradi njene ostrine biti razočaran. Po drugi strani pa vsakodnevno opazujejo tuje umetnine ter oblikujejo svoje mnenje glede na podpise ob sliki ali pod njo, in ne zaradi njene vsebine.

Zato so jim najboljše tiste, katerih avtor ni avtor.

Enajsti okus

Zbere se vas druščina in odidete proti slaščičarni. Tam si vsak naroči kepico svojega okusa, le zate je nimajo. Verjetno si bi kdo mislil, da si izbirčen, zaheven, vendar ali je takšen sklep ustrezen?

Ponovimo zgodbo malo drugače. Zopet se zbere druščina, vendar si tokrat vsak pred odhodom na listek zapiše svoj okus. Ko slaščičar prebere tvoj listek, s pogledom bežno preleti posode in reče, da nima.

Si tokrat še vedno izbirčen, zahteven ali pa ima slaščičarna zgolj slabo ponudbo?

V preostanku leta se zbira druščina in obiskuje slaščičarne po mestu tolikokrat, da vsak izmed njih vsaj enkrat ostane brez željenega okusa. Mar so potem takem vsi iz druščine izbirčni, zahtevni?

Ko slaščičaju zmanjka čokolade, postane izbrična polovica populacije …

Visoki padci

Ko se ti v glavi pojavi pet, deset idej, dvajset nasvetov, ki si jih tako zelo zelo želiš uresničiti oziroma jih upoštevati, razočarano ugotoviš, da zaradi tolikšnega miselnega pritiska ne boš mogel začeti prav ničesar, si mirno želiš odmisliti vse in izbrati le eno stvar, vendar ne zmoreš, kajti vse je preveč prepleteno in povezano.

Zato so trenutno takšni dnevi, ko se ne naredi popolnoma nič.