Kriva razvada

Slovenščina je bogati jezik, pa ne po količini besed, temveč po številu narečjih. V Beli krajini, morda le petdeset kilometrov stran, čez Gorjance, govorijo tako, da ni mogoče razlikovati ali za gre za Slovenca ali za Hrvata, ki se je dobro naučil slovenščine. Njihova govorica je prepolna besed „da, da“ in „zovi“ sicer pa poslušljiva, česar pa ne morem reči za tiste, ki prihajajo iz okolice Nove Gorice. V srednji šoli sem imel sošolko iz okolice Novega mesta, ki je včasih poudarjala napačne samoglasnike. V glavi mi je ostala njena beseda „zápor“ oziroma beseda s takrat ne najbolj jasnim pomenom. Pravilno bi bilo zapòr.

Morda je krivo tudi to, da v pisanih besedilih ne zapisujemo naglasov oziroma da se jih naučimo le skupaj z izgovorom besed.

Narečja se torej razlikujejo v naglaševanju (poudarjanju) črk in izbiri besedišča, vendar me najbolj moti pomanjkanje prilagodljivosti govorca. Če ta ve ali pa vsaj ima občutek, da sogovorec ne prihaja iz istega območja, bi se lahko potrudil in izbiral besede z jasnim pomenom. Pri televizijskih, radijskih in podobnih voditeljih je meni najpomembnejša lastnost njihova zmožnost govoriti neobarvano. Žalostno niso vsi voditelji tega sposobni.

Kot že nakazano je nekaj narečnih besed nastalo iz tujih besed. Če se izgovor ni spremenil, je s poznavanjem tujega jezika lažje ugotoviti njen pomen. Čeprav je veliko besed prišlo iz nemščine in so postale bodisi tujke bodisi so postale del narečij, ne vidim nikakršnega razloga, da bi uporabljali tujo besede, če poznamo slovensko. Kriva razvada?

Besede abecede

Tudi četrti poskus sestavljanke ni obrodil sadov. Na videz je vse logično, ampak kot celota me pesti eni in isti problem. Morda je ta tudi razlog, da takšne še ni sestavil nihče, tudi jaz ne.

Takšno je bilo moje včerajšnje mnenje, danes pa sem posumil, da ena metoda preverjanja ne daje pravih rezultatov.

Omenjeno metodo mi predstavlja poceni sestavljanka, ki ima skoraj vse lastnosti razen ene (dodatne, katero želim jaz) in jo uporabljam kot vzorec. Včeraj pa vzorec ni uspel zagotoviti osnovne lastnosti, zato je za nadaljnja preverjanja naročen malo drugačen vzorec.

Druga metoda preverjanja sestoji iz enega elementa, katerega se naknadno doda in ne sme spremeniti osnovne lastnosti. Pri ponovnem preverjanju se je izkazalo, da tudi tretji poskus včasih prestane drugo preverjanje, vendar takšno obnašanje zame ni sprejemljivo.

Sem pa pri načrtovanju naredil še eno napako, in sicer sem napačno izračunal presečišče, zato luknje niso na pravem mestu in element se ne usede.

Nedeljske fige

Današnji dan je bil kot nalašč za kolesarjenje. Primerno vreme so izkoristili tudi drugi, saj sem na cesti srečal mnogo kolesarjev in konjskih fig. Lastniki konjev bi lahko bili obzirni in fige vsaj postrgali s cestišča! Ni jih bilo malo, ponekod so bile celo dreka črte.

V dveh urah sem prevozil malo več kot petdeset kilometrov. Naslednjič jih bom več.

Moda velikosti

Že od nekdaj ustvarjam in takrat sem začel sestavljati z elementi velikosti enega centimetra in večjemi, kjer sem moral biti natančen na dva milimetra. Nato je preteklo nekaj časa (deset let), tehnologija je napredovala in elementi so se zmanjšali. Najprej sem mislil, da to ni več zame in da ne zmorem.

Pred enim letom sem začel z največjimi modernimi elementi v velikosti treh milimetrov. V ta namen sem si kupil komplet pincet in pričel. Ker je bil razmik med elementi dovolj velik, mi je uspevalo, čeprav je bilo na začetku potrebno imeti nekaj več potrpljenja.

Sčasoma sem izbiral vedno manjše elemente in v tem letu sem prišel na enkrat manjše elemete, torej velike milimeter in pol, s katerimi tudi nisem imel večjih težav. Nadaljeval sem z zmanjševanjem razmika in sedaj so elementi tako blizu, da je med njimi prostora le za špico pincete, pri čemer element že postavim na njegovo mesto z odstopanjem desetinke milimetra. Če pogledam elemente, s katerimi sem začel, se mi zdijo takratni ogromni.

Ker so elementi med seboj oddaljeni tudi za dve desetinki milimetra in med njimi ne sme biti lepila oziroma mora biti lepilo samo pod elementi, predstavlja nanos lepila problem, katerega se rešuje s pasto v injekciji, ki strašansko poveča površinsko napetost in poskrbi, da ne pride do „mostičkov“. Brez te paste bi bilo lepljenje misija nemogoče, saj se že z odmikom igle injekcije od mesta nanosa ustvari špica; pri uporabi te paste pa tudi teh špic ni.

Nimam ideje, kaj točno sestavlja to pasto, vem pa da ima smola iglavcev podobne lastnosti. Obema je skupno to, da snovi ni možno izprati z vodo in da je snov lepljiva. Seveda pa to predstavlja nov problem, kako sestavljanko ščistiti. Z acetonom gre dobro, vendar mi ta odstranjuje napise, z izopropanolom in etanolom pa postane cela sestavljanka lepljiva.

Presenetljivo je delo kljub začetnemu strahu z manjšimi elementi hitrejše in lažje. Nisem si mislil.

Mislim, da bom na tej velikosti ostal oziroma bom poskusil še eno stopnjo nižje, z milimeterskimi elementi. Za vse manjše stopnje pa naj to delo opravljajo stroji. Ti primejo in položijo elemente velikosti pol milimetra, pri čemer lepilo namestijo pred polaganjem s šablono in potem posušijo v pečici, ampak za doma je to preveč.

In koliko tako majhnih elementov za sestavljanke imam doma? Nekje dvaindvajset tisoč, zato mi je popolnoma vseeno, če se kakšen element izgubi.

Najbolj pa presenetim samega sebe, ko ob vsakem pogledu na sestavljanko oziroma sestavljanke ne morem verjeti, da sem kaj takega sam sestavil.

Prehrambne izjeme

Tu je deset stvari, ki jih ne jem.

• dunajski zrezek,
• oslič,
• ocvirki,
• majoneza (zato tudi ne francoske solate),
• krompirjeva solata,
• solata iz kuhane govedine,
• banane,
• čokoladni namazi (npr. nutela),
• čokoladen biskvit (tudi torte ne),
• čokoladni puding

Pa morda še česa ne.

Testiranje

Vsak dan izvem nekaj novega in danes sem izvedel oziroma videl, kako se testira na prisotnost drog.

Postopek je sila enostaven, vzame se nekaj podobnega pH lističem in pomoči, nato pa opazuje če se karkoli obarva ter primerja. Res ne potrebuješ biti strokovnjak iz česar koli, da to izvedeš. Seveda obstajajo tudi natančnejše metode, kjer pa se testira kri. Tega pa še ne poznam.

Vetrovna polja

Meseca maj in junij imam rad, saj takrat dozorijo češnje, nato še jagode, maline, ribez in še gozdne jagode.

Ena češnja je letos pozebla, zato na njej ni bilo ničesar. Tudi druga je sprva izgledala pozebla, vendar je nato le nekaj obrodila, medtem ko sta preostali dve v dolini obrodili nenavadno veliko. Zanimivo, da so češnje prve od teh dveh vedno brezhibne, od preostale pa vedno črvive. Jagod je bilo dovolj. Tistih iz rastlinjaka nimam tako zelo rad, ker niso tako sladke kot izgledajo rdeče. Domače, malo manj rdeče, so sladkejše. Maline so se preveč razrastle in všeč mi je, ker se enostavno odtrgajo tako, da stržen ostane na grmu. Ribez je letos malo bolj kisel, vendar dober; gozdne jagode pa so še sladkejše in še prijetnejšega vonja.

Kako diši iz takšne posode.

Črni pogledi

Naslednje vprašanje, ki ga slišim je, čemu sem tako črnogled, negativen.

Prvič, vzdržujem široko razmerje med dobrim in slabim. Vsak družbeni napredek (naprimer poleti v vesolje) ima negativne vplive na okolje. Porabi se mnogo energije in ustvari se veliko smeti, četudi se dela na tem, da bi bile rakete namenjene ponovni uporabi. Če vsak dvajseti Slovenec za zajtrk poje lonček jogurta, je to stotisoč praznih lončkov dnevno. Včasih se vprašam, če ni embalaža dražja od vsebine, sploh na primeru navadne vode. Seveda je možno embalažno ponovno uporabiti … ampak enkrat jo je preveč. Naj bom na tem primeru spodbuden? Če ja, potem kar kupuje in mečite stran. Stran? Kam stran? Stran od sebe … blizu drugega. Enako bo počel ta drugi …

Kot drugo si ljudje lažje zapomnijo slabe stvari. Morda, ker jih je manj? In kot tretje, ljudje manj hvalijo kot grajajo z besedami. Če sem pojedel vse, kar je bilo na krožniku, sem bil zagotovo lačen, ampak verjetno tudi ni bilo slabo. Če sem pogledal vse dele Grand Toura in sem se ob tem smejal, verjetno ni bilo slabo. Če me kdo vpraša, kako se mi zdi, bi rekel, da komaj čakam nove dele.

Torej niso vse stvari negativne … samo premalo jih poudarjam.

Zadnje govorice

Najprej sem mislil, da gre za potegavščino, ampak dejansko so resnično zbirali podpise za uvedbo dneva proti obrekovanju.

Zame obrekovanje kot pogovor predstavlja mašilo, ko se bi ljudje radi pogovarjali, vendar se nimajo o čem bolj pametnim. Pri obrekovanju se rado še pretirava. Ker mi teme, o katerih se tedaj pogovarja, ne ležijo oziroma me ne zanima to, kaj kdo počne, kje in kako, tudi sam slišim kakšno vprašanje, čemu me to ne zanima in vsakič odvrnem, da se bi lahko pogovarjali o čem pametnejšim, recimo o vsaj kuharskih receptih. Ko pa jaz govorim pa se vidi, da večina ni zmožna držati nivoja. Veliko raje bi poslušal razgledane ljudi, ki vedo, kaj je to vinski cvet in kje je Monakovo.

Ker ljudje poleg obrekovanja znajo takšni ljudje tudi peti, se je petje znašlo na isti stopnički, zato mi razne oddaje z iskanjem talenta in prireditve s kulturnimi vložki predstavljajo stran vržen čas. V bistvu mi je petje tako brezveze, da si besedila sploh ne zapomnim. Verjetno zato, ker bi mi pomnenje vzelo pozornost.

Včeraj sem prejel zahvale za svoje sobotno delo. Nekaj se je naredilo, lahko bi naredili več, predvsem bi lahko naredili bolj premišljeno, sploh pa, da ne bi rinili na tisto streho s polakiranimi strešniki.

Vedno bi bilo lahko boljše, pomeni, da je bilo do sedaj slabše.

Zaprto nebo

Včeraj sem bil preveč utrujen, da bi nadaljeval.

Nekatere hiše so bile takšne, primerne za rušenje, a v njih ljudje še živijo. Četudi imajo hišo zavarovano proti takšnim nezgodam, sumim, da škoda na takšni hiši ne bo priznana. Ostrešje je že preveč staro, gnilo in povito. Na teh hišah je nastalo tudi največ škode – največ lukenj in prebivalci so priznali, da se jim popravilo ekonomsko ne izplača, zato bodo verjetno takšne strehe ostale pokrite s folijo.

Drugo so modernejše hiše, stare trideset let in manj. Na strehah takšnih hišah je bilo poškodovanih od deset do dvajset strešnikov. Prebivalci teh so priskrbeli zalogo strešnikov, ki jim je ostala od nakupa in so jo nekje hranili. Od daleč je na strehi opazno videti barvne razlike med starimi in novimi strešniki.

Tretje so zopet hiše, stare od štirideset let in do trideset let, ki pa imajo na strehah azbestne valovitne plošče. Tudi te so končale pokrite s folijami. Kaj bo z njimi bo pokazal čas, najbolje bi jih bilo prekriti s strešniki.

Četrte hiše so čudežno ostale nedotaknjene, četudi so bile tiste prej in po poškodovane.

Odprto nebo

Bil sem tam, kjer je bil tudi predsednik vlade v odhajanju; bil sem v Črnomlju in okolici. Strehe so bile preluknjane in avtomobili poškodovani. Tekom dneva sem pomagal pri pokrivanju streh s folijami in ob koncu dneva je celo mesto izgledalo nič drugače kot tamkajšne romsko naselje.

Čezmejno pošiljanje

Letos bo minilo tudi deset let od mojega prvega nakupa preko spleta v tujini. Verjetno je največji razlog za zadržanost pred nakupi na daljavo strah, da se plača, a se potem ničesar ne dobi. Ta strah je značilen za Slovence, za katere bi približno ocenil, da jih bi večina (vsaj osemdeset odstotkov) izbralo nakup s plačilom pri prevzetju (kjer se lahko še vedno dobi mačka v žaklju), če bi bil ta mogoč, oziroma vsaj devetdeset odstotkov sploh ne bi izvršili nakupa, če tega plačila (pri prevzetju) ne bi bilo. Drugi narodi so veliko bolj velikodušni pri plačilu vnaprej.

Za spletne nakupe trenutno koristim Mastercard, katerega sem prejel pred letom in pol ob odprtju računa v Berlinu. Pred tem sem imel tri kartice slovenskih bank, vendar je bila njihova uporaba predraga. Nemška banka nudi kartico brez naročnine oziroma članarine, prav tako pa so pri njih UPN plačila brezplačna. Ker smo skupaj v EEA imajo tudi oni IBAN številko, ki se sicer začne z DE, zato prenosi potekajo tako kot med slovenskimi bankami in so izvedeni najkasneje naslednji dan. Edina slabost te banke je odsotnost kakršnih koli varčevalnih shem, zato koristim te storitve pri slovenski.

Kar naredi nemško banko še boljšo je mobilna aplikaciji, v kateri je mogoče izbirati, kaj se lahko s kartico počne: ali plačuje ali tudi plačuje na spletu ali zamenja PIN. Nažalost je brezplačnih samo prvih pet dvigov na bankomatu mesečno, kar je bolje kot nekatere slovenske banke.

Dlje časa, nekje sedem let, že nakupujem na ebayu nove in tudi rabljene stvari. Prav toliko časa že naročam iz Nemčije, saj je tam ceneje pa tudi za dva odstotka manj davka se plača. Letos sem začel nakupovati tudi na Aliexpresu. Nadalje naročam še v trgovini v Veliki Britaniji, ki v Slovenijo za 6 evrov dostavi čez noč, če seveda imajo v zalogi, kar se mi zdi noro, in eno v Teksasu, ki sicer dostavi v štirih dneh in ni težav s carino.

Nekaj pomislekov je seveda z garancijo, ampak zaenkrat še nisem imel težav s čimer koli.

Topla modrina

Čeprav je težko razumeti, velja, da je modra barva toplejša od rdeče. Zmrznjena voda izgleda modro in sonce je oranžno oziroma rumenkasto, vsekakor pa ni modro, a je plamen na plinskem gorilniku v svojem središču moder. Šele nato preide v rdečo in oranžno.

Prava oblika

Danes sem med kolesarjenjem užival v vonju okoliške posušene trave, dokler nisem ugotovil, da je zadnja „feltna“ preveč zvita. Nažalost sem to ugotovil šele po štirih kilometrih, čeprav sem ob zaviranju jasno čutil cukanje. Za takšno stanje sem si kriv sam, saj sem ji dva dni nazaj navil ohlapne špice, pri tem pa nisem bil pozoren, če njena oblika ostaja ravna. Ob prihodu nazaj sem špice sprostil in oblika je že boljša. (:

Kar sram me je, če pomislim, kaj so si mislili tisti, ki so me prehitevali …