Meti neodločnosti

Več ali manj se je raznolikost barv ustavila pri štirih smetnjakih: za papir, za steklo, za pločevinke in za plastiko, pri čemer so lahko pločevinke in plastika združene v smetnjaku za embalažo. Sliši se, da je ločevanje odpadkov enostavno opravilo: namesto enega smetnjaka se sedaj vrže v enega izmed štirih, vendar je resnica daleč stran. Za lažje razumevanje se je na smetnjakih pojavil seznam, kaj se vanj lahko vrže in česa se ne sme. Ali je to dovolj?

Kam gre plastično vedro z betonom? Kam gre pločevinka z zasušenim lepilom? Kam gredo stvari, ki so dejansko sestavljene iz nerazcepnih elementov in kam gredo tekočine? Morda so to robni, skoraj nemogoči, primeri, ampak v občini, kjer nimajo smetnjaka za embalažo, se lahko le ugiba kam gre prazen tetrapak mleka, ker je ta sestavljen iz kartona, aluminija in plastične mase. Ali je pač potrebno tetrapak doma utopiti v vodi, da karton razpade, in potem še preučiti način, kako razdružiti polietilen in aluminij? Je potrebno z vsake vatirane pačke odstraniti bombaž? Je z ogledala potrebno postrgati zadnjo srebrno plast? Pa razstaviti dežnik? Pa z obutve odstraniti gumo? Pa olupiti baker znotraj električnih kablov? Pa iz kemičnega svinčnika odstraniti špico? Pa z obešalnika odstraniti kovinsko kljuko?

Počne kdo tako ali pač raje vrže med mešane odpadke? Kolikšen smisel ima sploh še ločevanje, če je ločevati težko oziroma kaj nam koristijo štiri smetnjaki, če bi jih dejansko potrebovali več kot dvajset.

Vsake toliko pripeljejo smetnjak za nevarne odpadke, kamor sodijo razne kemikalije, a pri oddaji zbirajo podpise. Prineseš eno pest sijalk (štiri cevi) in v zapisnik zapišejo, da si jih prinesel en kilogram; ena vrečka zdravil in krema za sončenje jim pomeni kar tri kilograme odpadkov. Vse to, da se potem v letnem poročilu lahko hvalijo, koliko nevarnih odpadkov so predelali; dejansko pa so jih le desetino.

Poleti je znanec čistil podstrešje in, ko se je tretjič pripeljal v zbirni center, so mu tamkajšni zaposleni očitali, da mu bi morali to zaračunati. Redno plačevanje položnic ni dovolj. Ni se potrebno več čuditi smetem v gozdu.

Po eni strani se spodbuja čisto okolje (na primer občina), po drugi strani pa se otepajo smeti (občinsko komunalno podjetje).

Orehovski grad

Na hribu današnjega krajšega vzpona je nekoč stal grad Mehovo, danes pa ga krasijo razvaline. Široka pot se prične pri cerkvici. Kmalu zatem se pot skozi robidovje zoža, a se nato zopet priključi na očiščeno široko pot, iz katere so že vidni kamniti ostanki.

Z vrha se dobro vidi vasica, ki se nedomiselno imenuje kar Podgrad. Preostale smeri pa zaradi zaraščenosti ne nudijo razgleda.

Prekinjen šum

Sovražim ropot in podobne enolične, se ponavljajoče zvoke. Občutek v meni je enak tistemu, ko zaradi vse napetosti v zraku nikogar več ne preseneš in je edina želja; želja po tišini.

Ventilator v računalniku je postal glasen. Zato tudi moteč. Ponavadi mu pomaga čiščenje, izpihovanje prahu, a tokrat to ni zaleglo. Ker se je še vedno glasno vrtel, ga je čakala zamenjava. A glej ga zlomka, takoj ko sem ga osvobodil vijakov, je utihnil. Čakal sem, da bo čimprej zaropotal, saj bi rad imel stvari pospravljene, a sem se hkrati bal vsega skupaj sestaviti nazaj, saj bi se ravno zatem zopet oglasil. Po dveh dneh vrtenja v prazno se je udal. V dveh potezah je bil odščipjen in zatem ga je nadomestil drugi, sicer rabljen a tišji. Tišji od preostalega ventilatorja v ohišju, a še dobro, da ne rožljata preveč.

Lansko leto je enako usodo doživela tudi stropna luč, ki je na vsake toliko časa oddala ton, ki se je ujel z njenim ohišjem, in vse skupaj se je zatreslo in zaropotalo.

Poseben razred je razred malih hrupnih hišnih aparatov, kamor spadajo razni mlinčki, mešalniki in sesalci. Teh stvari tudi v enaindvajsetem stoletju še vedno ni možno narediti tako, da bi bili čimbolj neslišni. Nič me ne bi motilo, če bi po petih letih aparati začeli oddajati hrup, ker te stvari znam popraviti, ampak te stvari so tudi kot nove preglasne. Pet, deset minut še zdržim, potem pa me njihov zvok razdraži. Morda pa v navodilih piše, da bi morali ob delu uporabiti glušnike, a se tega nihče ne drži, ker bi izgledalo čudno. Jaz se rešujem z nekaj minutnimi odmori.

Hvala za dobro glasbo.

Preobrat vremena

Prvo vprašanje, ki si ga te dni zjutraj postavim je vprašanje, ali bo vreme jasno. Včasih skozi okno izgleda obetajoče, a se čez dan spremeni. Ker je že tri dni neprekinjeno naokrog le megla, se nikamor ne vidi in mrzlo je kot pes.

V šestem razredu sem spoznal nov pojav, temperaturno inverzijo, pri katerem je v višje ležečih krajih topleje kot v nižje. Ker je te tri dni kraje na tisočsto in več metrih vedno spremljalo jasno vreme, me je zanimalo, na koliko metrov nadmorske višine se moram povzpeti, da bom tudi jaz tega deležen. Izbral sem si vrh nekaj nad devetsto metri in odšel preverit.

Začetek je izgledal dolgočasno, prazno in obdan v ivje.

Med potjo sem začutil odgovor, čemu poleti nastane bistveno več fotografij kot pozimi. Rokavice so mi bile v napoto in prste je shladilo. Ugodneje bi bilo biti nekje na toplem, vendar potem te poti ne bi nikoli prehodil in ne bi izvedel, kakšno je vreme zgoraj.

Pred zadnjim travnikom so meglo začeli prebadati sončni žarki in na levi strani se je začela prikazovati modrina, kar je nakazovalo k začrtanemu uspehu.

Vrh se je začel približevati in ozke lise so označevale prenehanje megle. Trud je bil poplačan in na devetsto metrih je modro nebo!

Pogled, ki se je skrival za zadnjo smreko na desni strani, me je presenetil. Tako velike bele gmote nisem pričakoval in še manj tako začrtane meje. Tudi smreke so s svojimi belimi konicami povedale, da se kdo lahko še tako potrudi z okraševanjem novoletnega (ali božičnega) drevesca, a ne bo nikoli pričaral te lepote.

Tako izgleda december v hribih. Kot podaljšek jeseni; krasno in nadvse toplo. (: Zatorej, če bo še kdaj po dolinah slabo vreme, je rešitev sedaj znana.

Zapletena dostopnost

Solata s piščancem je v moški folklori zapisana kot jed za ženske in meni vsakič ni bilo jasno, kako se lahko človek od tega puha sploh naje. Seveda imam tudi jaz rad solate, ampak ne francoske in ne krompirjeve, ker to dvoje zame sploh ni solata, temveč neka pacasta mešanica. Blazno rad imam zeleno solato in še bolj isto s krompirjem. Zato moram biti vedno previden, ali stoji krompir pred ali za solato. V vsakem primeru pa se je še najbolje zanesti na svoje lastne oči in ne toliko na besede.

Zelo pomembno je, kaj je poleg solate v solati in najboljše je, če se s temi dodatki ne ekperimentira in se ne izživlja. Sol, olje, kis in to je to. Nobenih jogurtov ali česarkoli, kar lahko pade ljudem na pamet in kar še izlijejo v skledo. V zadnjih desetih letih sem opazil olja vseh vrst: bučno, olivno …, katere mi vsak predstavi kot boljša in bolj zdrava, ampak meni so ta olja s svojo barvo in okusom tako nagravžna, da se potem solate sploh ne dotaknem več. Tako ali drugače je teh dodatkov tako malo, da razlika med dobrim in slabim za zdravje sploh ne more priti do izraza, hkrati pa se večina teh snovi izteče in ostane na dnu posode.

Stvar o količinah in zdravju pa se še dodatno zaplete ob, za moje pojme, razsipavanju s soljo. Po moje naj bi jo vsak dnevno zaužil le toliko, kot se jo lahko spravi na površino nohta mezinca, a se jo povsod uporabi enkrat ali dvakrat več kot to, torej za moje pojme preveč. Stvar poslabša še mnenje tretje osebe o tretjih osebah, češda da se izsledki raziskav o varnosti in nevarnosti živil vsako leto spremenijo in pravzaprav nič ni res. Kakorkoli že, za moj okus mora biti soli manj.

Nazaj k solati s krompirjem. Ta je bila tako okusna, da sem tisti dan pozabil na ves (ločen) krompir in jedel samo omenjeno solato in meso (zrezek). Ob pogledu nisem pomislil na nič drugega kot žensko solato s piščancem. Ne vem, koliko dodatkov je v njej in če je v njej tudi krompir, ampak če je, potem mora biti dobra.

Dobrota streznitve

Prihaja novo leto in seznam zaobljub. Ker sem dodobra spoznal, da je dobrota zares sirota, bom poskušal večkrat reči ne in se ne pustil več izkoriščati drugim.

So primeri, ko me ljudje dobesedno obtožijo, da jim ne pomagam. Ker njihovega sitnarjenja nočem več poslušati, jim ugodim in nato ugotovim, da se še ničesar niso sami lotili in da moram povsem od začetka iskati rešitve. Ko najdem pot do rešitve, jo pričnem izvajati oziroma jo začnem sestavljati skupaj. Tako v povprečju izgubim dve uri po stvari. Na koncu, ko je stvar rešena, pa še poslušam očitke, da ni dobro narejeno oziroma ni narejeno tako kot bi si oni želeli. Še slabše pride čez čas, ko se ljudje tega izkoriščanja navadijo in od mene še pričakujejo, da bom delal takrat, ko si bodo to zaželeli in ne tedaj, ko bom imel čas.

Vsakič, ko je narejeno s tistim, kar imajo oziroma kar so imeli, torej iz ničesar, bi lahko bili veseli, da je še kdo tako neumen, da žrtvuje svoj čas, in za to ne dobi ničesar. Ko bi vsaj imeli kaj sočutja, mi karkoli pripravili, me bolj seznanili s svojimi željami ali mi vsaj dali kakšno enakovredno nadomestilo.

Raje bi videl, da eni plačajo štirideset in drugi pa osemsto enaintrideset evrov tistim, ki se s temi stvarmi poklicno bavijo, da bodo občutili, če je moja dobrota vredna čokolado oziroma tisti kos makove potice. Njim se zdi fenomenalno, meni pa vedno bolj gnusno, saj gre v večini primerov za kovačeve kobile in svet postaja ena velika kobilarna. K sreči obstajajo tudi ljudje, ki me razumejo. (:

Zato je najbolje biti tiho, da ljudje ne izvejo, česa si sposoben oziroma česa si se priučil. Seveda je dobro vedeti svoje omejitve. Nečesa pač ne znam in tega se zavedam.

Zmota naklepa

Kar mi je ta čas pred božičem in novim letom zanimivo je čokolada. Z vsakim letom postajajo manjše, pravzaprav še vedno nosijo svoj izgled, a so iz strani tanjše. Velike tristogramske in male stogramske v bleščeči aluminijasti foliji izumirajo. Zamenjujejo jih manjše in zavite v polipropilen.

Kar me razočara, je napis na hrbni strani mlečne čokolade z vijolično kravo, ki pravi da je ta narejena v Bolgariji. Ker tam ni Alp, morajo alpsko mleko tja pripeljati ali pa morda uporabljajo kakšnega drugega in je tisti napis na prvi strani le spomin na tradicijo. K sreči je velika čokolada s keksi še vedno narejena v Avstriji.

Po eni strani imam predsodek, da so izdelki iz takšnih držav manj kakovostni, po drugi strani pa mi uveljavljena blagovna znamka predstavlja kakovost. To je le psihološki vpliv; logično pa uveljavljena blagovna znamka s kakovostjo nima nikakršne povezave. Za kakovost so pristojni standardi in brez njih ni mogoče delati primerjav. S standardi je mogoče tudi v zakotni državi izdelati dobre (in primerljive) izdelke.

Čeprav tudi ta čokolada iz Bolgarije verjetno ustreza visokim standardom, a ker so znali ravno takšno povsem mlečno čokolado nekoč izdelovati v Avstriji, bom vse naslednje vijolične čokolade kupil le, če so te narejene v Avstriji. Osebna odločitev.

Ampak, kaj resnično pomeni napis, da je nekaj narejeno v neki državi? Razen za hrano, kjer so pravila stroga, odvisna od države do države in je potrebno navesti „pravo“ državo, lahko proizvajalec na izdelek napiše skoraj karkoli. Lahko napiše državo, kjer je bilo sestavljenega največ izdelka, državo, iz katere so prišle surovine, ali pa državo, kjer je bil izdelek zgolj zapakiran.

Najbolj prisrčen napis o izvoru se nahaja na kozarcu medu: „Ta med je mešanica medu iz držav članic EU in držav, ki niso članice EU,“ in si mislim: „Še dobro, da ni iz vesolja.“ (:

Dragi potrošniki, cen ne bomo dvigovali, le manj vam bomo zapakirali.

Mostovi razhajanj

Omenjene zelene krogle na drevesu in na tleh so sadeži maklure, ki je listnato drevo in izvira iz Severne Amerike. Sadeži niso užitni, čeprav bi ga rad sedaj razpolovil in si pogledal, kako ta izgleda znotraj.

Upam si trditi, da ljudje po eni strani gledajo na cene, zbirajo kupone, si želijo raznih ugodnosti in se trudijo privarčevati evro ali dva in so zato pripravljeni obiskati več trgovin ter potrošiti več časa, po drugi strani pa plačujejo za tisto, česar ne potrebujejo.

Ne potrebujejo televizijskih programov, katerih ne gledajo, ne potrebujejo bančnih storitev, katerih ne koristijo, in ne potrebujejo mesečnih telefonskih enot, katerih ne izkoristijo. Ker gre za redne obračune (vsak mesec), si je dovolj vzeti dvajset minut na leto in pomisliti, kaj je bilo v uporabi in kaj ni bilo. V programski shemi se označi gledane in zanimive televizijske programe in pogleda, če obstaja manjši paket ozitoma, če ga morda ponuja konkurenca. Na bančnem ceniku se gre skozi različne pakete in se pogleda, če za naše potrebe obstaja ugodnejši paket. Tudi pri telefonskem izpisku se pogleda, koliko kličemo in če lahko porabo z nekaj rezerve pokrijemo z ugodnejšim paketom pri istem ali pri drugem operaterju. Zatem pridejo na vrsto vsa zavarovaja: avtomobilska, nezgodna, dopolnilna ipd.

Ponudba se stalno spreminja, zato se bo vedno (vsako leto) našlo nekaj boljšega. Zakaj bi bili sočutni do ponudnika, če obstaja cenejši in vas takorekoč sedanji obira? Zgolj pozanimanje o načinu prekinitve pogodbe (kaj narediti) lahko povzroči, da vam ponudijo za četrtino nižjo mesečno naročnino za obstoječi paket, če le ostanete pri njih. V mojem primeru so me lansko leto oktobra želeli obdržati za novih devetnajst evrov iz dosedanjih šestindvajset evrov, pri čemer je bil njihov na ceniku najcenejši paket dvaintrideset evrov, ki je še ponujal manj. Torej lahko zadošča le en klic.

Seveda so prebrisani s sestavo paketov, zato jih sestavijo tako, da prehod na manjši paket pomeni pomanjkanje nečesa, na primer manjka en zanimiv televizijski program. Na koncu se odločate sami, koliko boste to pogrešali.

Največkrat ljudje plačujejo za tisto, česar ne potrebujejo, ker jih zvabijo v podpis pogodbe z besedami, da bodo plačevali le evro ali dva več na mesec in bodo dobili bistveno več. Če se z zamenjavo na ugodnejše pakete tu in tam vse skupaj zmanjša le za pet evrov mesečno, to na letni ravni predstavlja kar šestdeset evrov prihranka, kar ni zanemarljivo malo; sploh če še vedno imamo tisto, kar smo imeli dosedaj in lahko preizkusimo še tisto, česar še nismo imeli.

Prejšni teden sem zaprl bančni račun, ker so bila nadomestila za njegovo vodenje sorazmerno visoka ter bi me naslednje leto čakal enkraten, a malo večji strošek. Če odmislim čakanje v poslovalnici, brez katerega pri tej banki ni šlo, sem zaključil v dveh minutah po treh podpisih in mislim, da je bilo to najbolj prijetno dejanje (sklenjen posel) kljub strahu, saj z zapiranjem še nisem imel izkušenj. Sedaj imam bančni račun pri drugi banki, kjer sem v petih letih le enkrat čakal v vrsti pa še cenejši je. (:

Polomjen sestop

V noči sem stopil na kup starih odpadnih vrat, podbojev, okenskih kril in okvirjev … oziroma na nekaj sestavljenega tudi iz lesa in tam se mi je globoko udrlo. Malo me je zabolelo, ampak sem se le izvlekel iz luknje.

Čez deset, petnajst minut sem se v avtu potipal pod kolenom in ugotovil, da tam nekaj manjka. Mislil sem si, da se mi je tam zaradi pritiska (npr. kot pri zaležanosti) udrla koža, vendar po dvigu hlačnice temu ni tako. Koža je tam manjkala, krvi ni bilo opaziti in ni mi bilo jasno, kaj mi je in čemu je stanje takšno, kot je.

Po eni uri krvi še vedno ni bilo in ugreznina je izgledala globoka tri milimetre in široka tri centimetre. Hlačnica je bila cela, in začnel sem iskati pojasnila. Tisti čas sem imel dva pripetljaja … in sem sklenil, da se mi je verjetno udrlo zaradi stopitve na delno zasteklena vrata ali morda okno in sem pod sabo razbil steklo, s katerim sem se potem vrezal.

Škoda, da ni besede, ki bi označevala stanje brez bolečin. Lahko so ali jih pa ni, medtem ko je nasprotje biti bolan, biti zdrav, čeprav obstajajo stanja vmes. Če se ponesreči udarimo s kladivom, bomo čutili bolečino, vendar ne bomo trdili, da smo bolani, prej nerodni. Če nam teče iz nosa, bomo rekli, da smo bolani, vendar pri tem ne čutimo bolečin, prej nas bo ob brisanju pod nosom peklo.

Dobro je biti zdrav.

Pri meni ne zaradi odsotnosti bolezni, temveč zato, ker se mi ni potrebno obremenjevati s presojanjem lakomnosti in strokovnosti tistih, katerim sem se prišel zdravit, ter mi ni potrebno tvegati ob „uživanju“ (zaužitju) nepoznanih stvari. Sploh zaradi vsega tega podpisovanja papirjev, ki jih opere odgovornosti. Kaj je potem sploh še smisel njihovega obstoja?

Srečen sem.

Ker se lahko sam premikam, ker nisem gluh, ker lahko govorim, ker lahko vidim, ker imam skupaj dvajset prstov na nogah in rokah, ker se lahko prepogibam, ker imam dvaintrideset zob … oziroma na kratko:

Ker sem še vedno takšen kot sem. (:

Zelena tvorba

Tipično mine vsaj en mesec preden se spravim objaviti kakršne koli fotografije in vmes te nažalost že zastarijo. Idej za izlete je veliko, izvedba pa vedno zaostaja. Tokrat se je obiskalo mesto, ki je morda oddaljeno le kakšen kilometer od mesta, katerega se je raziskovalo tak čas štiri leta nazaj.

Pri teh ovirah se krene iz poti in nadaljuje po ozki poti na drugo stran …

… kjer pa so zopet nameščeni oviri in kjer se zgoraj na drevesu opazi nenavadne zelene kroglaste tvorbe.

Česar koli takega še nikoli nisem videl, zato sem poiskal odgovor. Gre za …

Skrajnost mogočega

Najprej sem knjige bral, ker sem jih moral.
Potem sem v njih začel iskati informacije.
Sedaj z njimi spoznavam svet, a škoda, da sem to dojel šele zdaj.

Včasih se mi zazdi, da zaostajam za drugimi. Največkrat takrat, ko opazim, zaznam ali kako drugače dojamem, da je nekdo naredil ali ustvaril nekaj takšnega, kar bi lahko naredil ali ustvaril tudi sam, a kljub svoji želji še nisem. Po drugi strani pa imam občutek, da je človeštvo dokaj primitivno oziroma se nikamor ne primakne. Vse spremembe so majhne oziroma le tolikšne, da lahko rečejo, da je nekaj novega. Pri avtomobilih zadnja leta spremenijo le izgled ali zasnovo žarometov in ga že oglašujejo kot „nov“ model.

V Sloveniji imamo brezplačno izobraževanje in marsikomu (tudi v drugih državah) je to všeč, vendar po moji presoji pridobljeno znanje ni vredno nič več kot toliko. Zakaj le?

Skrivnost je v načinu, kako so zasnovane stopnje izobraževanja in ta način temelji le na količini časa, ki ga posameznik potroši na izbranem programu, in ta čas je na visokem šolstvu zakamufliran za t.i. kreditnimi točkami. Ena točka pomeni približno petindvajset ur študentovega dela v poljubni obliki: predvanja, vaje, preverjanja znanja in podobno. Na primeru to pomeni, da ima vsak, ki je predelal predmete, kateri se izvedejo v treh letih, isto stopnjo izobrazbe. Kaj pokrivajo predmeti oziroma kakšna snov se obravnava, sploh ni pomembno. Pomembno je le, da trajajo vsi predmeti programa skupaj tri leta, kar obrazloži sume, čemu v programu obstajajo neki popolnoma nesmiselni predmeti. Razlog: v prijavi izobraževalnega programa na NAKVIS (ta agencija preverja, če je program v redu ali ne) mu je bilo potrebno zagotoviti trajanje oziroma, lepše zapisano, doseči, da ima program predpisano količino kreditnih točk. Takšen pristop deluje, kajti vsebina predmetov je tako ali drugače drugotne narave, saj tega nihče ne bere in se zato ne preverja. Predlagatelje bi bilo lahko sram svojih oslarij in zaposlene v agenciji svoje malomarnosti. Naj bi bili neodvisni in nepristanski, a vsi držijo drug z drugim.

V trenutnem sistemu izobraževanja, kjer so predmeti prilagojeni in izbrani tudi glede na kader (torej ko se prebere učni načrt, se točno ve, kdo bo ta predmet izvajal), se ne more zagotavljati ustvarjalnosti, razmišljanja, razvoja ali samostojnega reševanja problemov. Izgleda, kot da potrebe in zahteve na trgu delovnih mest ne obstajajo. Pomembno je le tisto, kar se preverja s preverjanji, torej spomniske zmožnosti posameznika in morebitno povezovanje, nič drugega. Kritično presojanje o smiselnosti obravnavane snovi je kaznovano! Ni drugih možnosti; če tega ne sprejmeš, padeš. Eden manj, ampak še vedno tisoč drugih.

Po koncu izobraževanja na programu nastane zvrhan kup ljudi, ki imajo bolj ali manj identično znanje. Nihče se ne razlikuje, nihče ni poseben, vsi izgledajo kot prvošolčki z rumenimi rutkami in vsi se znajdejo v povsem drugačnem svetu. Vsak odklonski je bil v procesu kaznovan.

Za to, da si izgubil nekaj let življenja za pomnenje tistega, kar je že tako zapisano ali znano oziroma je predavatelj pred tvojimi očmi prepisoval iz učbenika na tablo, ti pa v zvezek, prejmeš diplomo, katere ni potrebno razkazovati, saj se je sramuješ.

Čutiš, da znanje, ki ti ga je prinesla diploma, ni bilo vredno časa, ki si ga namenil v to, saj bi lahko v tudi štirikrat krajšem času izvedel tudi tisto, česar te niso naučili. Iz knjigi brez posrednikov, pri čemer lahko še kritično presojaš o verodostojnosti zapisanega; drugi pa lahko cenijo tvojo zavzetost in pripravljenost.

Kako se počutiš, ko po osemindvajsetih letih izobraževanja ne prepoznaš ptiča sredi travnika? V Starem Rimu bi te klicali Budalikus in skoraj dva tisoč let kasneje, bi se tvoje ime znašlo v etimološkem slovarju ob besedi budala.

Ker je sistem zate poskrbel.