Olepšana sedanjost

V šestnajstih dneh je bilo predvideno prekolesariti tisoč kilometrov in vsaj enkrat prekoračiti sto kilometrov. Od tega se je kolesarilo sedem dni in prevozilo tristo štirideset kilometrov, najdaljša pot je obsegala triinosemdeset kilometov, saj sem začel tedaj sanjariti o sadni solati, ki potem sploh ni bila narejena, saj se je prej pojedlo štiri hruške in to je bilo to.

Ker sem v tem mesecu slučajno po tleh opazil slive ter tudi v krošnji, sem eno vzel, jo opral ter jo pokusil. Ker je bila zares zrela in res dobra, sem potem pojedel še dve malo manj zreli in manj dobri, vendar sem si kljub temu rekel, kaj vse zamujam. Sadje visi. Če ne tu, pa pri sosedu, samo vzeti ga je potrebno, sicer bo vse popadalo na tla, zgnilo ali se posušilo.

Hrušk je sedaj res ogromno, tudi češenj je bilo ogromno in res sem jih veliko pojedel, a še premalo, ker bi jih sedaj še jedel … žal mi je zgolj za marelice, ki jih je bilo letos toliko kot fig, za eno figo malo.

Njen delež

Kljub vsemu pa bi v teh časih pohvalil kurirske službe, saj uspejo dostaviti stvari pred pričakovanim datumom. Za lažjo predstavo, v četrtek popoldne je bil paketek z maso šestdeset gramov odposlan iz zvezne države Texas in je prišel v ponedeljek zjutraj. Torej skupaj v štirih dneh, vključno s soboto in nedeljo, prepotuje pol sveta. V tem času je dostavna služba poskrbela tudi za vso papirologijo v smislu uvoza oziroma carinjenja. Seveda je bilo vse to storjeno, ker je bilo tako dogovorjeno. V svetu (mednarodne trgovine) se za nivo te storitve uporablja okrajšava DDP in je najprijetnejša za kupca, saj mu ni potrebno urejati pravzaprav ničesar.

Tudi dostava v Nemčijo v tem času nima zakasnitev. Priporočeno pismo je dostavljeno v treh dneh. Največja prednost vključenosti Slovenije v Evropsko unijo vidim v odsotnosti carin. Seveda je Slovenija pred nekje trinajstimi leti izgubila svojo valuto. Po tem času tolarja niti ne pogrešam.

Ker se je povečal nakup Slovencev v tujini so morali marsikateri tuji prodajalci pridobiti slovensko identifikacijsko številko za namen obračuna davka na dodano vrednosti. Na primeru je to pomenilo, da je sprva nemški prodajalec Slovencu izročil blago z devetnajst-odstotnim (nemškim) davkom, pri čemer je zaradi ekonomije obsega bila tudi osnovna cena nižja, kar pri nekaj sto evrih celotnega nakupa prinese prihranek kljub višji poštnini. Ko je ta isti prodajalec prodal preveč je moral začeti obračunavati dvaindvajset-odstotni (slovenski) davek, zato je smiselnost postala vprašljiva. Vsebina tega odstavka temelji na mojih izkušnjah in nisem davčni svetovalec, četudi mi izgleda sistem davka na dodano vrednost sila preprost, če si ga (v mislih) predstavljam.

Skratka, država bo skoraj gotovo vedno prišla do „svojega“ deleža.

Sevanje skorajšnje

Te dni sem precej slabše volje in vem, čemu je to. Veliko mislim ter načrtujem, zato vsako odstopanje vodi v svoje vrste razočaranje. Nadalje živim na avtocesti, kjer sem blazno neučakan. Ponavadi, pretežno v prostoru, se sprehajam sem in tja. Ko druge to izrazno moti, se naslonim na zid in izmenjajoče zrem v določene točke. Tedaj občasno niti ne poslušam. Pot do rezultatov ali cilja je pomembnejša od cilja. Slednjega morda niti nočem doseči.

Vsakodnevno si iščem naloge, po drugi strani pa me drezajo poletne temperature. Vročino čutim po obrokih in sploh ne vem, kaj je takrat najbolje storiti, bolje je zaenkrat ležanje na trebuhu. Povečala se je želja po hrani in jedel bi že sit …

Žre me nepazljivost. Sprašujem se, zakaj kljub času nisem postoril vsega tistega, kar sem imel možnost storiti. Največkrat se mi stvari polomijo oziroma izmaličijo pri prevozu. Skrajen primer je bil pred časom kaki, ki je spustil tekočino in sem potem vsaj trikrat brisal oziroma izžemal tisti predel, ker je bilo vidno drugačen. Včeraj sem ugotovil, da sem kljub kartonu predrl podlago … bo potebno naslednjič spodaj podložiti še več kartona.

Dvigi navzdol

Ta teden sem domov vlekel stvari, ki morda ne obstajajo niti v tisoč kosih. Njihova usoda (kaj bom z njimi) še ni bila določena; vem le, da sem na regalih stežka našel prostor za njih in da sem pred tem za njih naredil toliko korakov, sicer v enem in istem prostoru, da sem na tetivi nad peto dobil žulje, ki so se mi še isti dan odprli, zato tiste obutve, zaradi katere sem jih dobil, ne bom nosil še nekaj časa.

Precej se jezim, ker sem verjetno v tistem prostoru takrat iz jeze odvrgel dve drobnariji, saj sta mi pri razdiranju povzročala zgago. Ker ju bi sedaj zelo rad imel za sestavo, sem bil v prostoru že trikrat in jih iskal zaman. Dodatno težavo povzročata njihova barva, saj ta soupada z barvo tal, in razsutost še drugih, nepomembnih delcev po tleh.

Poleg tega mi je žal, da sem zavrnil osovino, ki spominja na bojni kij – neke vrste jekleno gorjačo. Pojma nimam, kje je sedaj, ne bi jo bilo slabo nekam spraviti in potem ljudi spraševati, če vedo, od kod je prišlo to in čemu se to tam uporablja. To bi bil dober primer stvari, ki zavaja s svojim videzom, saj je bila del nečesa, ki pomaga reševati življenja, čeprav jo je jasno mogoče uporabiti oziroma zlorabiti v zle namene.

Opažam, da večinoma živim v svojem svetu in izven tega prav ničesar pogrešam. Ko od časa do časa pogledam politiko, ugotovim, da se v njej ne znajdem in jo preskočim. Ko pogledam, kako večina preživlja dneve, jim nisem prav nič ljubosumen. Mene te prenosne naprave niso tako zasvojile, da me je iz poštenosti v obrazce ali kam drugam sram vpisovati svoje telefonske številke, kajti vem, da je ta podatek nepomemben, če še vedno tudi po cel dan ne vem, kje imam telefon.