Ozka prostranost

Zastavljam letošnje cilje ob ogledovanju fotografij lanske zime.

Premožni govorci

Zopet sem razmišlal o talentih, sposobnostih, saj se ne morem poistovetiti z ljudmi, ki trdijo, da obstajajo talenti, ki jih lahko vsak osvoji, in talenti, ki jih lahko osvoji le kdo. Posledično takšnim ljudem ni mogoče dopovedati, da jaz v prvo skupino ne sodim in da nečesa, kar počne večina, ne mislim početi in ne bom počel.

Po moje je talent slabo zastavljena beseda, ki jo nekateri jemljejo preveč resno. Zame talenti ne obstajajo oziroma je boljše uporabiti besedo spretnosti, saj si je njeno okolico lažje predstavljati.

Spretnost je kombinacija telesnih in umskih sposobnosti in marsikatera spretnost izključuje neko drugo spretnost. Torej tisti, ki riše na platno, ne bo znal dobro risati tehnične načrte oziroma biti natančen v tem. Prav tako ima lahko tisti, ki živi z naravo, opazuje rastline ter živali, težave pri dojemanju umetniških slik, saj se mu te ne zdijo smiselne oziroma zanj ne nosijo kakršne koli vsebine razen popačnega sveta, če je možno to iz slike sploh razbrati.

Zato obstoj osebe, ki bi združevala vse spretnosti, ni mogoč, in enako je s primerjavo. Ni je. Nihče ne more biti v celoti boljši od drugega, lahko je le spretnejši v čem, točno določenem.

Seveda mariskdo svojo nespretnost prelaga na gene, sploh v povezavi s „pametjo,“ kar koli je že to. Še slabše pa se je sklicevati na svojo nespretnost v preteklosti, saj ne prinaša nikakršnega napredka.

Spretnosti so priučene

Človek si mora vedno želeti biti boljši, saj je obstoj želje osnova za razvoj kakršne koli spretnosti. Želja, vztrajnost in dopustno okolje posameznika odločata, če se bo spretnost razvila ali ne. Seveda v mejah sposobnosti. Tako invalid na vozičku pač ne more biti tekač na progi z ovirami, lahko pa je še vedno dober športnik, in glasbena ustvarjalnost ni v genih, samo veliko lažje se je udejstvovati, če je že vse pri roki. Nihče ni postal glasbenik čez noč, sploh brez glasbenega inštrumenta.

Spretnosti je potrebno vzdrževati.

Nažalost spretnosti niso večne. Če ne drugega, znanje z leti zbledi. Delni osnutki ostanejo, ampak jih ni moč povezati v uporabno celoto.

Spretnost zahteva usklajeno okolje.

Lahko ste dobri v košarki, nato pa dobite v roke malo lažjo žogo in vsi meti žoge zgrešijo koš. Rešitev je standardizacija. Vse žoge za razširjene športe imajo natančno predpisane razsežnosti in svojo maso, kar ima za posledico manj zanimivo igro, a bi po moje gledalci uživali, če bi igralci imeli nepričakovane probleme. Pa tudi športne stave in zmage bi bile manj predvidljive.

Po drugi strani, še nisem videl avtomobila, ki bi imel drugačen vrstni red stopalk, kar je popolnoma prav, saj se bi zmeda stopalk izrazila v premnogih prometnih nesrečah. Šele, ko človek začne raziskovati, dojame, kako veliko stvari je dogovorjenih. Kaj bi bilo, če vožnja po desni strani ceste ne bi bila dogovorjena, in kako priročno je dejstvo, da moja desna stran ni desna stran nasproti vozečega, čeprav je v mesnici z isto besedo zelo težko povedati, kateri kos mesa bi.

Spretnosti so iskane.

Ene bolj, druge manj; oziroma tiste redkejše bolj. Če lažje obvladate nekaj, česar drugi težje, potem ste v prednosti. Talenti, kot jih pozna večina in kamor spadajo petje in ples, zagotovo niso iskane spretnosti. Največji talent ima vsekakor režiser oziroma montažer, ki naredi vsako televizijsko tekmovanje talentov popolnoma negledljivo več kot dve minuti. Če iščejo talente, naj prikazujejo tekmovalce in ne pokanje grimas voditeljev in žirije nasproti odra.

Spretnosti so povezane.

Če znate voziti avtomobil, potem boste znali voziti tudi viličarja, čeprav ga ne boste uspeli „vžgati“. Tu se skrivnost ne skriva v nesposobnosti posameznika, temveč v zagotavljanju varnosti. Razvito kritično mišljenje je uporabno marsikje. Tudi igranje enega glasbenega inštrumenta pomeni igranje bližnjega glasbenega inštrumenta.

Največ spretnosti imajo „reveži.“

Na žalost, kamorkoli pogledate boste videli, da je med najuspešnejšimi mnogo tistih, ki „nimajo pojma“ oziroma imajo samo eno spretnost in ta je prepričljivost v retoriki. Z njo izpostavijo sebe ter hkrati zamolčijo vse svoje nesposobnosti. Obstaja beseda, ki izraža točno to in sem jo uporabil v naslovu objave pred leti, a se je ne spomnim. Ti šment.

In enega takšnega človeka sem ravno danes poslušal, sicer veliko tvega, a ima po svojih besedah nekje okoli sedem stanovanj, milijon evrov ter eno podjetje, ni pa se spovedal, koliko ima kredita in koliko terjatev.

Stanje nasičenosti

Ugotovil sem, da imam preveč stvari. Tokrat si je potrebno besedo preveč razlagati malo drugače. Ta ne pomeni kakšnih deset ali sto stvari več od neke zgornje meje, temveč za njeno uveljavitev oziroma uporabo zadošča že ena večja stvar več. Na kratko, če je čez mejo, je že preveč.

Meja se s časov spreminja; kdaj naraste, kdaj pade; je pa predstavljena s površinami, kamor se stvari lahko odlagajo: police, predali in podobno. Sliši se nerazumno, da pospravljanje pomeni padanje meje oziroma manj površine, čeprav je pospravljanje pridobivanje površin, pri čemer se ve oziroma se naj bi vedelo, kam se je kaj premaknilo, ampak pospravljeno mora biti tu in tam in na vsake toliko časa.

Včeraj sem želel iz police povleči škatlo, da bi pogledal vanjo, a je nisem mogel, nekaj mi je v napoto. Napoto sem odrinil od sebe, nakar je nekaj zgrmelo na tla. Tam se je znašel fotoaparat v dveh kosih. Ojej, že dva dni sem ga bil gledal in si mislil, da tam na robu mize pa zares ne sme biti. K sreči ta sedaj deluje, ampak če ne bi, potem ne poznam odgovora oziroma mojega odziva.

Na vsake toliko časa pomislim in se skušam spomniti stvari, kaj naj z njimi naredim oziroma česa imam preveč, česa ne potrebujem več, a na koncu vedno sklenem, da je prvič, vse nujno potrebno, in drugič, če bi se česa znebil, ne bi pridobil opazno veliko na prostoru. Tako že več kot deset let kopičim stvari, ki jih morda potrebujem zgolj parkrat letno ali pa jih hranim zaradi spominov, na katere se spomnim, ko jim je treba obrisati prah.

Mislim, da je takšna velika večina Slovencev, ki za katere se bi lahko reklo, da so hrčki. Kopičijo in kopičijo stvari. Javi naj se tisti, ki ima v garaži samo avtomobil in kolo! Nekateri jih ne nabirajo zaradi potreb, ampak za ponos, zaradi nizke cene ipd. Ti dobesedno postanejo „žrtve samega sebe“, če se tega zavedajo ali ne.

Nekaj primerkov tudi manj znanih vtikačev v brlogu pred tremi leti.

Poznam tudi ljudi, ki niso takšni; ljudi, ki ne nabirajo stvari v količinah in tudi lažje vržejo kaj stran. Njihov način mi je všeč in s posnemanjem njihovih dejanj lahko živim lažje, a še vedno sem previden. Če bi jih prekomerno posnemal, potem ne bi imel stvari za ustvarjanje (delež teh je največji), občutil bi praznino, dolgčas in najhuje, kako bi dojel, da je ves dotedaj vložen trud, na primer za zbiranje znamk, bil zaman.

Kako se dejansko lotim „čiščenja“?

Sprehodi se skozi stvari in za vsako stvar se vidi, ali je nova ali je stara.

Če je nova se jo najpogosteje pusti pri miru, kajti vreči jo stran ni ekonomično dejanje. Zelo verjetno so nove stvari že na pravem mestu. Če niso, se jih prestavi na najbolj primerno mesto oziroma čimbližje mestu odjema/porabe, če se tako izrazim. V ta razred recimo sodijo paketi rolic papirja, za katere je veliko bolje, če so v istem prostoru kot stranišče kot kjerkoli drugje, saj se jih tam ne bo uporabljalo. Manj verjetno nove stvari ne mislim uporabljati, zato jo položim v škatlo, v katero dajem stvari, ki jih darujem za srečolov, pri čemer je vrednost vsake stvari večja od cene srečke. Kasneje, ko to škatlo oddam, mi je zanimivo, saj se pokažejo hrčki, ki tuhtajo, če kakšne stvari sploh ne bi dali „v srečko“.

Za staro stvar je postopek daljši. Najprej je potrebno ugotoviti, od kod je stvar prišla in čemu je tam, kot je. Če je stvar skoraj nova, nepoškodovana in je ne nameravam več uporabiti, jo preložim v škatlo za prodajo. Do danes sem se v petih letih s prodajo znebil točno sto stvari. Uničenih ipd. stvari ne prodajam, saj niso vredne. Razstavim jih in razvrstim po škatlah za smeti. Naslednji korak je združevanje sorodnih stvari.

Združevanje stvari pomeni hitrejšo najdbo željene stvari in boljši pregled nad stanjem. Konkretno sem leto in pol nazaj iskal en element, katerega sem v hipu našel. Pa še delovalo je. Če stvar razpada, kar je v mojih primerih zelo malo verjetno, je za v smeti.

Na koncu je dobro imeti tudi kakšen prostor, seveda uporaben, kar se namešča stare stvari, da potem vsi, ki pridejo na obisk v to sobo rečejo, da se počutijo ene dvajset let nazaj. Zato ker sta tam dva gramofona pa še „tavečji“ ekrani.

Razlikovanje med novo in staro je v bistvu zelo slabo. Bolje bi bilo razlikovati med stvarmi v uporabi in izven, vendar je zopet potrebno določiti mejo, kdaj je kakšna stvar v uporabi.

Torej je prva najboljša rešitev zmanjšati pritok stvari na minimum.

Tako so izgledale zasedene površine dve leti nazaj.

Čar budilke

Kako mi je zanimiv odziv telesa. Če se zvečer zavedaš, da bo jutri nekaj zaradi česa se boš moral zgodaj vstati, se boš zbudil in vstal še pred budilko ter se počutil močnega in sposobnega. Če ti zjutraj tuli budilka in ne poznaš kakršnega koli razloga, čemu se bi ta oglašala, boš vstal „s težavo“ in z zakasnitvijo.

Pred poletjem dve leti nazaj se nas je zbrala manjša družba, da bi prišli v stavbo pred nekom, ki je prihajal vedno prvi, in mu prekinili ta običaj. Nihče ni imel težave priti in čisto vsi smo se počutili mlajše, saj je bil vonj jutra na dvorišču ravno tak kot v osnovni šoli, ko smo čakali pred avtobusi za odhod.

Zjutraj si je potrebno naložiti čimveč in dovolj pomembnih/prepričljivih stvari, da bo vstajanje lažje in dan boljši.

Tolmun želja

Nekoč sem opazil, da imajo živali kot liki risanke roke in noge, ampak sem to takrat sprejel povsem brez odpora. Potem sem opazil, da imajo celo zenice in obrvi (sploh kakšne žuželke in pajki) in da nekatere živalske vrste niso nikoli bile predstavljene kot dobre (dobri liki). Slednje človeku prenese precej nenaravnih predsodkov.

Sitno zadovoljstvo

Po nekajmesečnem opazovanju fotografij na spletu se pojavila priložnost pogleda iz širšega zornega kota. Gremo na Kolpo, čeprav bi bilo bolje brez kanuja reči ob.

Ciljna točka je bila jasno določena, saj si tja želim že dlje časa – vsaj od začetka poletja. V bistvu je bilo ciljnih točk več, a se je bilo potrebno zaradi razpršenosti, prehitrega konca dneva in predolgega uživanja v vožnji odločiti za kvečjemu dve.

Po dobri navadi se je že pred odhodom potrebno odločiti za mesta morebitnega parkiranja. V tem primeru se je parkiralo na površino pred gradom, saj sem vedel, da je tam to mogoče.

Nažalost pa nisem vedel, da se grad obnavlja, zato je bil prehod na hrib z dobrim razgledom in hiter spust do reke po stopnicah onemogočen.

Do vode je bilo potrebno najti novo bljižnico in ta se je k sreči našla le nekaj deset korakov po cesti proti mejnemu prehodu.

Sledilo je še nekaj deset korakov in pogled se je odprl. S tem je bil dosežen prvi cilj dneva. (:

Še ena fotografija vode, nabrežine, ograje in gradu.

Pot se je sklenila okoli hriba, čeprav se bi bilo zaradi njene dolžine bolje obrniti in se vrniti po isti poti. Po drugi strani so me te rjavkaste barve njiv, trav in dreves spomnile na fotografije posnete natanko dve leti nazaj.

Sledil je obisk drugega cilja nedaleč stran in ob prihodu mi je bilo takoj jasno, da bi morali slediti prvotnemu planu, torej najprej sem in šele nato tja. Svet tu je v popoldanski uri že zašel v neprijetno hladno senco.

Kljub svoji odmaknjenosti so ga našli in obdali njegove brežine z vijačnico – novo znamenitostjo. Šele sedaj, ko sem stvar videl od blizu, lahko podam svoje mnenje, ki se razlikuje od mnenja, če ga bi oblikoval na osnovi fotografij in naslovov na spletu.

Po pričevanju … naj bi bilo zagrajeno vse, vendar je bil pogled tu drugačen. Območja namenjena kopanju so ostala takšna kot so bila pred leti. Do vode je moč priti na vsakem opaženem pomolu, po vseh videnih lestvah in po vseh stopnicah. Tudi večino brežin s ščavjem je ostalo nedotakjenih. In navsezadnje zadeva sploh ni ostra, torej … še ena potrditev, da mediji in vsi, ki so trdili nekaj drugega, tudi zavajajajo.