Kroženje uspeha

Na mizo postavim telefone, razdelim slušalke in jih povežem s telefoni. Vmes povem nekaj navodil, kako se rokuje s telefoni. Meni je vse jasno, telefonistkam skoraj nič. Še enkrat ponovim, na kaj morajo biti pozorne, kako prevzemejo klice, kako jih zaključijo.

Naredimo testni klic in zazvoni prvi telefon. Po nekaj sekundah telefon obmolkne, zazvoni drug in tako naprej. Počakamo, da zazvoni zadnji telefon. Ko ta odzvoni, zazvoni zopet prvi. Se javim in preverim, če deluje. Deluje. Sledi še nekaj testnih klicev. Tudi klici navzven. Zadeva deluje.

Sodelavec v centrali preusmeri stare telefonske številke na nov sistem in pojavijo se prvi klici. Najprej telefoni mirujejo, saj se jim predvaja pozdravno sporočilo. Potem pa zazvoni prvi telefon in telefonistka se javi. Ne sliši dobro, nastavim glasnost slušalk.

Število klicateljev se poveča in glasnost zvonenja v sobi naraste. Telefone skoraj utišam in povem, da naj bodo pozorne na utripajoče lučke na aparatih.

Vzdušje je glasno. Prisotna je navada na stare aparate; želijo dvigniti slušalko pa tega ni več potrebno. Vse je samodejno.

Po dveh urah se je nabralo preko dvesto klicev, od katerih je bilo prevzetih zgolj sto, saj so klicatelji tudi po enajstih minutah poslušanja glasbe odnehali. Sledi zaslužen odmor in potem še dve uri vračanja klicev.

In zaključek? Zabaven.

Povej mi dve telefonski številki pa te pokličem iz ene na drugo.

Beraško potrpljenje

Še kar ne morem verjeti, da so nekateri ljudje tako butasti, da ne upoštevajo mojih navodil. Verjetno mislim preveč, si predstavljam in pretuhtam vse najslabše scenarije, ampak to, da jim naročim, da jih ne bom pobral v križišču, ko sem na prednostni cesti, nekako ne zaleže. Naredijo točno to in vskočijo v avto takrat, česar pomojem ne bi smeli, in potem jaz izpadem budalo pred vsemi udeleženci v prometu, ker ustavljam v križišču, zaradi teh, ki se ne držijo mojih pravil. Itak je moralo takrat vse to iz mene.

In priznam, sem budast, saj grem vsakič znova vsem na roko. To se bo končalo, to se mora končati. Enkrat moram odnehati.

Bakren omet

V začetku tedna sem skozi okno zijajoče opazoval v operacijsko dvorano, kjer se je opravljal poseg. Pojma nisem imel, kaj se je na zaslonu prikazovalo, in spraševal sem se, ali je ležeča oseba, okrog katere sta stali dve osebi, pod narkozo. Sam prostor oziroma dvorana mi je všeč, ker je naokrog dovolj prostora. Nisem pa si nikoli mislil, da mi po petih minutah nošnje vse pripadajoče zaščitne opreme tako vroče; vročina se kar kopiči pod kapo; in kakšno je bilo odrešenje, ko sem zunaj odstranil vso to nujno navlako s sebe.

Danes sem vlekel električno napeljavo in tudi tokrat mi je bilo vroče. Za vsaka dva metra napeljave sem izgubil po eno uro, saj je šlo vse tako zelo na tesno oziroma skoraj nikamor. Po zelo dolgem času, zagotovo že deset let; me je streslo. Občutek je takšen, drugačen, pod pričakovanji, ne morem reči neprijeten. Mislim, ko me je nazadnje streslo, je bil občutek intenzivnejši.

Včeraj sem imel pa slab dan.

Kajti razjezijo me, ko je nujno potrebno nekaj urediti zaradi njih samih, pa sploh ni bilo tako nujno.

Zadihano šepetanje

Med sestopanjem sem se počutil odlično. Užival sem v sencah, občutoval sem barve in se grel na dopoldanskem soncu. Dan je bil drugačen kot zadnjič.

Začel se je zjutraj, zgodaj, čeprav bi si želel, da bi bil začetek vzpona še pred sedmo uro. Na tleh je bilo veliko listja in dan je izgledal moker in vlažen. Po prvih petnajstih minutah moje nadpovrečno hitre hoje sem se ogrel in na hrbtu sem začutil pot. Skušal sem upočasniti hojo, ampak tedaj sem se počutil izredno neučinkovitega. Zdelo se mi je, da nikamor ne bom prišel. V nadaljevanju sem nahrbtnik nekaj časa nosil v rokah, potem na desni rami in ga skušal tudi na levi. Čeprav se sliši simetrično, na levi rami doživljam nahrbtnik precej drugače in nezanesljivo — kot da mi bo padel na tla — precej podobno nezmožnosti pisanja z levo (drugo) roko ali pa pomežiku na preostalo oko.

Ob cesti so se začele pojavljati kvadratne table z oznako ceste in število kilometrov tega odseka. Ko se je ta številka povečala na devet sem vedel, da sem, od zadnjega križišča, prehodil nekje malo več kot dva kilometra.

Prišel sem do križišča, kjer pa tokrat ni bilo avtomobilov, in se odločil, da grem po drugi poti. Končno je prišel čas za fotoaparat. Ozračje je bilo čudovito — prav takšno kot lansko leto takšen čas. V okolici je bilo videti nekaj sprememb in čez deset minut sem zavohal oglje in ožgana polena. Bila so zložena ob poti.

V daljavi sem zagledal ogromen kamen in ob njem izruvan kažipot. Jasno, kamen je tam na novo in bo verjetno zamenjal kažipot. Hodil sem še malo naokrog in opazil tudi nove električne omarice.

Vrnil sem se k ožganim polenom. V neposredni bližini, ob leseni koči, je bil podrt večji šotor in pod njim so še kar stale mize. Tkanina šotora je bila na več mestih raztrgana in pod mizami so ležale plastenke vina. Bilo je tudi nekaj zavojev plastenk mineralne vode, detergent, čebula in česen. Razdejanje ni imelo sinočnega izgleda; takšno stanje je pozdravljalo pohodnike že dlje časa.

Poslovil sem se od nereda in v misli so mi stopili kozarci na pol polni deževnice, tisti iz mize; jih bo kdo spraznil ali jih bo zmrzal prej razgnala?

Ob povratku, okrog pol desetih, sem začel srečevati pohodnike in kolesarje.

Odlično izkoriščeno dopoldne.