Plišasto veselje

To, da bo marca sneg, sem predvideval že v decembru, vendar sem šele v februarju ugotovil, da sem takrat označil prvi teden. Ker sem slednje pozabil, sem skušal zamenjati teden, vendar sem ostal pri svoji prvotni odločitvi. Zaradi tako toplega februarja sem skoraj že obupal nad svojim predvidevanjem.

Sedaj, ko je mesec skoraj mimo lahko rečem, da sem mesec zadel, pričakoval pa sem bistveno več snega — toliko, da bi ta na cesti povzročal preglavice.

Izbrani teden sem nameraval preživeti nekoliko drugače, vendar ni potekalo vse po načrtih. Vmes se je zgodil pustni torek ter nekaj nepredvidljivosti, za kar se je porabilo enkrat več časa. Obisk morja oziroma morske obale je tako odpadel, prav tako tudi vzpon v sredogorje.

Regal skrivnosti

Vsak dan privlečem nekaj novega oziroma uporabljenega in kar naenkrat je bilo povsod vsega. En petek sem tri ure zlagal stvari privlečene tistega dne, da je vsaj malo izgledalo oziroma da je prostor obdržal svoj prvotni namen. Stanje se je ponovno poslabšalo; umikal sem stvari zaradi stvari, tja in nazaj … dokler je bilo še možno. Potem sem okoli stvari hodil kot po visokem snegu, saj je zmanjalo miz in podobnega prostora, tudi skladi stvari so postali previsoki oziroma nerodni, če se je potrebovalo eno stvar iz spodaj. Morda se bere, da je bilo vse „zabasano do vrha, postrani… “ Ne, vse stvari so bile zložene oziroma postavljene tako oziroma na način, da se ni ničesar poškodovalo: obloženo, na mehkem … Temu na splošno posvečam veliko pozornosti.

Te dni sem se lotil pospravljanja stvari na svoje mesto oziroma mesto, kjer bi te sodile. Pogledal sem regal ob steni in začel odstranjevati škatle iz njega. Škatle sem odprl.

Igrače

Da, odprl sem škatlo svojih igrač. Znotraj te je bila pri vrhu škatla legokock, katero sem dvignil, a je spodaj lepilni trak popustil, zato so se te raztresle po vsebujoči škatli in naokrog. Neverjetno kakšni občutki; za vsako kocko sem vedel, kaj je nekoč sestavljala. Videlo se je, katere kocke sem imel najraje v ustih, katere sem odlomil na pol oziroma predelal, da sem jih lahko vstavil na željeno mesto. Spomnil sem se, na katere kocke sem nekoč stopil in katere sem najbolj čuval. Sam pogled in ogromno spominov, en sam pogled (seveda na kocko)!

Posterji

Posterjev nisem nikoli kamorkoli lepil, vedno sem imel shranjene v roli: en znotraj drugega in zopet spomini, čeprav sem jih pogledal le s strani.

Darilne in podobne vrečke

Teh ni veliko, sem pa ob pogledu na vsako točno vedel, kaj sem takrat prinesel domov. Šolsko torbo, copate, pulover …večinoma so papirnate, nekaj jih je polivinilastih.

Vmes sem našel kakšno pozabljeno stvar in razne fotokopije knjig za razna tekmovanja znanja. Listanje teh me je mamilo; naloge so se mi zdele zanime, kar reševal jih bi, čeprav za to ni bilo časa. Ah, ko mi bilo to vsaj tako zanimivo takrat, ko sem jih listal z jasnim, prvotnim namenom.

Vsega tega ne bom vrgel stran, bom še listal, še bo čas za to, čeprav se mi mnenje o šoli ni spremenilo: brez veze, ko bi tisti čas počel druge stvari.

Kolikor toliko se je pospravilo, sicer ne v celoti, ampak vrnilo se je znosno stanje. Pospravljanje ni nekaj, kar se lahko naredi v nekaj deset minutah, vzeti si je potrebno čas, premisliti, kam kaj položiti, in si ta mesta zapomniti, kajti opažam, da ljudje pozabljajo, kaj vse že imajo, zato kupujejo iste stvari. Nimam nič proti, če nakupovanje nanjih deluje blagodejno, ampak …

Prestavljanje oziroma umikanje ni pospravljanje.