Poslušam očitke, da po vseh letih nimam ničesar pokazati oziroma da so vsi pred mano. Pa kaj! Zagotovo je krivda moja, a se ne počutim krivega.
Vsekakor sem imel oziroma imam možnost se kosati z drugimi, ampak potem jaz ne bil več jaz. Včeraj, v petek, se je povsod govorilo o odbojki, a sploh nisem vedel, kaj se je dogajalo, saj me zanimajo druge stvari. Težko odgovorim, katere so te druge stvari, saj je ravno to tisto, s čimer se ukvarjam največ. Meni te stvari veliko pomenijo, a mnogi tega ne znajo ovrednotiti in posledično ceniti.
Nekaj sem razmišljal in verjetno je kriv moj pogled; jaz ne požiram ponujenega, jaz iščem ponudbo in, če je ni, jo ustvarim. Ko sem pred časom kupoval prenosni telefon, nisem začel z listanjem med najpogostejšimi, temveč sem si zamislil zahteve in na podlagi teh kupil zopet napačnega. Zakaj zopet napačnega? To je že moj drugi telefon, ki nima več zmogljivosti, ki jo ima prvotni telefon. Odsotnost ni tako boleča, marsikdo nanjo sploh ne pomisli, ampak, če sem na sedanjem (prvem) zdržal tri leta, bom tudi na novem.
Usoda zato morda obstaja.
Na prvem nahrbtniku, katerega sem si kupil za osemnajst let, sem vzljubil zadrgo, saj je bila ta nenormalno večja, in oprtnice, saj so bile te končno prilagojene hrbtu. Pred tem so mi nahrbnike kupovali doma in bolje bi bilo vse knjige nositi v vrečkah, saj je en nahrbtnik celo „šel v barvo“ in obarval robove knjig. Katastrofa. Ker se je ta nahrbnik nažalost razstrgal, sem bil primoran kupiti drugega. Žal se tako velikih zadrg ni dobilo in sem kupil črnega z malo oziroma nekaj rozastimi elementi. Presenečenje je nastalo šele doma, ko sem ga odprl in zagledal, da je znotraj še bolj barvito poseben. Na to seveda nisem bil pozoren in tudi ne ponosen, vendar se nisem jezil, saj tega tako ali drugače nihče ne vidi. Sedaj, ko ta moj (trenutno drugi) nahrbtnik potrebuje zamenjavo, mi je ta barvita notranjost nepomembna. Če bi bilo mogoče, bi vzel enakega, saj še nikoli nisem srečal nikogar z enakim.
Ne vem več, kako sem se tedaj odločal, vendar glede na storjeno sem nad sabo presenečen, da mi je tako dobro uspelo. Seveda mi ni šlo povsod tako dobro, a vzorci mi postajajo vidni. Ne maram sprememb; ko najdem nekaj dobrega, skušam čimdlje ostati na tem.
Sedaj se moram še naučiti nekaj besednih fraz, saj sem premnogo krat preveč neposreden. Morda mi uspe govoriti tako, da najprej izrazim svoje strinjanje s sogovorcem, a nato podam svoje mnenje, ki se morda razlikuje. Zanimajo me odzivi.
