Lansko leto sem si zadal cilj, da v dveh tednih prekolesarim tisoč kilometrov. Številka se mi je na prvi pogled zdela impozantna v smislu „lepe okrogle številke,“ ko pa sem preračunal in premislil, kaj to pomeni na vožnjo oziroma na dan, pa sem ugotovil, da toliko v danem času ne prevozim niti z avtomobilom.
Leto se je obrnilo in že pred veliko nočjo sem opravil dve vožnji in, kar se mi je takrat zdelo neverjetno, so bila živahno rumena polja repne ogrščice, ki jih še nikoli nisem opazoval s kolesa. V maju sem občasno kolesaril, kar sem pospešil v juniju.
Od drugega junija do danes, torej v petnajstih dneh, sem prekolesaril petsto sedeminštirideset kilometrov, več ali manj po istih poteh in v isto smer, vendar ne tako kot v maju, saj sem spremenil kraj prehranjevanja. Kakorkoli, dosegel sem pol cilja. (:
Seveda bi lahko kolesaril še več, omejitvi sta bile samo dve: razpoložljiv čas in vremenski pogoji. Dejansko je razpoložljiv čas določalo vreme. Kolesarilo se je zjutraj, največ do enajste ure in popoldne po osemnajsti uri, ko so sončni žarki že izgubljali svojo moč.
Bila je tudi tretja omejitev; moja lenoba, saj sem si prve kilometre pogosto očital: „Kaj mi je tega treba?“ vendar je to po nekem času izvenelo; danes mi je po sedemindvajsetih kilometrih vožnje postalo izjemno prijetno …
