Sprememb lahkotni prepuščenosti

Štiri ure spanja izgledajo kot štiri pravokotniki bele površine na nedoločenem ozadju. Zaradi povezanosti spanca so bili tudi pravokotniki povezani in sicer s puščicami v obliki loka. Tri puščice so kazale iz prejšnega na naslednji pravokotnik in pri vsakem prehodu sem se zbudil ter pomislil, če je ura že štiri.

Deset do petih sem šel med mraz, se peljal dvajset kilometrov ter prispel enajst minut pred dogovorjeno uro. Mimo mene je divjala mešanica vedno mrzlega in čedalje bolj segretega zraka, ki je talila prozorne packe. S tistimi, katerih ni uspela in so se držale do konca, sem obračunal kasneje. Kljub zgodnji uri je bilo na preozki cesti nekaj avtomobilov, s katerimi se nisem želel zaleteti, zato so vsa srečanja in zavoji potekali precej dolgočasno.

V naslednji uri sem zakuril peč. Drobiž je lepo zagorel, vendar mu ni uspelo prižgati sosednjih dveh polen. Ti sta spuščali zvok in vodno paro, zato sem v peč vrgel še dva ostanka razlomljene abecede. Nato se je tretje višje ležeče poleno le vnelo.

Zunaj se je začelo daniti in nekaj trenutkov za tem se je nad vzhodom pojavila oranžna vzporednica. Zavedel sem se, da bo današnji dan prelep. (:

Napojeni izpusti

Imam občutek (lahko se seveda motim), da nekateri študenti mislijo, da je pri diplomski nalogi (in preostalih podobnih izdelkih) najpomembnejše število strani. Zato se prislužujejo naslednjih trikov:

• povečan razmik med vrsticami (da izgleda pol več),
• enostranski tisk (da izgleda enkrat več),
• kazalo slik, tabel, okrajšav, kratic in ostalih nepomembnosti.

Besedilo s povečanim razmikom med vrsticami mi izgleda sumljivo „škrbasto,“ vendar je ponekod takšen način celo predpisan in ne samo to; tudi robovi so predpisani tako nerodno, da kasneje zaradi vezave ni mogoče najbolje videti črk na levem robu. 

Kaj je dejansko pomembno, je vsebina in citiranje. Pravilno citiranje!

Impregniranje duše

Dolga pot je v eno smer vzela skoraj tričetrt ure, a je na koncu poskrbela, da je megla ostala v dolini. Vmes se bi lahko prikazalo Sonce, a je ostalo ves čas zakrito z oblaki.

Že na prvi jasi pod vrhom je pihalo in med vsemi položaji mi je bil najljubši tisti, kjer sem vetru kazal hrbet. Bilo mi je malo topleje, čeprav sem se počutil kot kakšno rešeto; ob vsakem trenutku bolj ohlajeno. Nekaj časa sem hodil nazaj, se obrnil, pogledal ter se potem kar obračal.

Hlad oziroma mraz je tisto, kar sprošča, onemogoča sanjarjenje in pripelje okolje sedanjosti.

Krhek sneg je zaradi svoje beline odbijal podobo neba in zato izgledal pretirano modrikasto, čeprav se tega na slikah ne vidi. Sipal se je med nogami in ponekod prekrival kose ledu, na katerem mi je čez nekaj časa spodrsnilo, a sem se s kriljenjem rok le ujel. V daljavi sta pred manjšim gozdom stali dve koči in trije avtomobili, eden od njih rdeč. Verjetno so bili lovci.

Nato se je v bližini koče pojavil moški, ki je prišel ven po polena in vpraša, če je mrzlo. Seveda je, kaj mu ne bo, če je zgolj v puloverju. Mislim si, da so lovci za danes polovili ali storili tisto, kar so lahko, pospravili puške in bodo v koči popivali do večera.

Kapa je služila svojemu namenu, in tudi ovratnik, čeprav sem moral tu in tam hoditi z dvigjenimi rameni. V daljavi opazim drevo in, ko pridem bližje, še avtomobil pod njim, čeprav se ga na sliki ne vidi.

Na vrhu je zapihal nov veter in me obrnil tja, od koder sem prišel.

Dovolj, mračno in mrzlo, je že bilo.

Delagacija visokih kadilcev

Obožujem sestavljanke, takšne iz asociacij. Nekaj izvem, vmes mine vsaj pol leta, potem spet nekaj in, če je slično, se spomnim in primerjam. Lahko se sklada, lahko si nasprotuje, lahko se dopolnjuje.

Zanimivo mi je, ko ljudje zamolčijo in vem kaj. Morda kaj priredijo. Vsaj mislim, da. (:

Čeprav človek počasi računa, hitro povezuje.

Kraji kritja brez smisla

Nezaslišano, kako si nekateri drznejo predčasno zapreti vrata. Delali naj bi do petih in, ko pridem tja ob treh, me čaka list, da so zaključili že pred tremi urami.

Se jim je ta delavnik treh ur štel v delovno dobo, so dobili malico pa povrnjene potne stroške? Upam, da ne, saj je danes še vedno navaden dan, dolg štiriindvajset ur.

Sindrom predčasnih zaključkov se čedalje bolj širi po decembru, in dejansko je že skoraj ves december okužen; ponekod sega celo v november. Ljudje so tako omamljeni in napeti, kot da se izteka njihovo zadnje leto in ne koledarsko.

Vse utripa, jaz pa danes nisem mogel kupiti dveh fluorescentih cevi dolžine enega metra in dvajset centimetrov in ene nadometne vtičnice, medtem ko je bil bakrenemu kablu preseka petdeset kvadratnih milimetrov najbližji tisti s šestnajstimi.

Naprej devetindvajsetega

Prodajanje dreka

Povsem možno in kdo bi si mislil, da obstajajo ljudje, ki to obvladajo. Ti na veliko služijo, ampak ne s prodajo dreka, temveč s svetovanjem, kako zaslužiti s prodajo dreka, česar ne počno, saj dejansko zaslužijo s svetovanjem. Izkoriščajo tiste ljudi, ki tega ne dojamejo in bi radi prodajali drek in morda še meglo.

Drek je v resnici svetovanje.

Priznam, da sprva precej težko razumeti, ampak, ko se naredi miselni preskok je lažje.

Idila rjastih biciklov

Želiš si, da bi se zjutraj lažje zbujal, a si izbereš najslabši del leta.

Dimenzije barv

Pravijo, da se osebnost lahko spremeni na pet let, razpoloženje na petnajst minut in čustva v sekundi.

In, če se po 0,7 sekunde ne zasmejejo, potem ste ali povedali slabo šalo ali pa ste jo povedali slabo.

Afektacija dolgočasja

Kako rešiti problem noža? Ponavadi je raven, ampak po navadi še vedno kriv.

Lahko prereže vrat ali salamo. Prepovejmo posameznike. Ne! Prepovejmo nože.

Bomo vsaj umrli s celimi vratovi, a lačni.

Zimska vročica

Kaj imata skupnega evropska nosilna raketa Ariane 5 in moj termometer? Oba sta po določenem času zaradi povsem primerljive napake med delovanjem „odpovedala.“

Termometer deluje že devetinpetdeset dni. Slučajno ga pogledam in vidim točno 1000 °C. Ker mi ni jasno, čemu je nekaj ur nazaj delal normalno, preverim, kakšne so bile zunanje temperature pred nesrečno vročino. 0,80 °C; 0,06 °C. Skratka, zelo blizu ničle, zato je nekaj narobe, kadar se zunaj ozračje spusti pod ničlo.

Ker je termometer sestavljen iz štirih delov, je potrebno ugotoviti, kateri del nagaja. Prikaz je v redu, shranjevanje v redu, prenos v redu, odčitavanje katastrofa pri 4095 °C, kar se je potem odrezalo na tisoč, ker se shranjujejo samo tri mesta pred vejico in dve za, kar se potem pri prikazovanju zaokroži na eno mesto za vejico.

Sledi iskanje rešitve in branje dokumentacije in po eni uri je zadeva popravljena. Sedaj kaže -0,88 °C. (:

Zakaj je do tega prišlo? Zato, ker sem ga sestavljal poleti in nisem niti pogledal niti pomislil, kaj se zgodi, ko zaznava pod ničlo. In tudi raketa je odpovedala v zraku, ker so jo sestavljali in testirali na tleh.

Sedaj kaže že -1,00 °C in po dokumentaciji sodeč naj bi se sedaj spustil tudi do minus petinpetdeset.

Vzklik poraza

Minilo je že leto, odkar me je tako zeblo v podplate, da sem noge izmenično dvigoval. Od takrat se počutim kot zaoglenelo poleno, ki je bilo v kaminu približno pet minut, nato pa je ogenj ugasnil. Zmanjkuje mi časa, novega zraka pa od nikoder. K sreči lahko še vedno zagorim in najdem tu pa tam kakšno uro ali kar cel dan, vendar postaja vse bolj zadušljivo.

Ko nimam časa niti za kosilo, ne jem, ali pa si naberem sadje in pojem jabolko, tri mandarine, hruško in dve pesti rozin ter se takoj počutim tako kot tisti, katerim je to vsakodnevna hrana.

Na raznih sestankih bi najraje dremal in, ko že mislim, da je bil kakšen sestanek slučajno prejšni teden, je bil ta dejansko že teden prej. Tako hitro to gre. Poleg tega, zaoglenelo poleno ni ravno ponosno, ko se skuša spomniti, kaj je naredilo tekom leta. Bilo je veliko majhnega in ravno to je najbolj utrujajoče.

Malenkosti utrujajo!

Odtok iluzij

Včasih iščem sezname vesele glasbe, ampak ko jih poslušam to niso. Njihova melodija mi je ponavadi le delno všeč, ali pa sploh ne. Morda je prilagojena besedilu, ampak v stanju, ko bi človek najraje skakal, krili z rokami in zibal vrat, ni časa za razumevanje tega, pomembnejša je melodija, da lahko človek zaplava v njej. Ker mora biti zame še dovolj hitra, je potebno iti mimo seznamov in iskati posamično.

Za petek popoldne in soboto zjutraj, neprestano

Parov Stelar - The Phantom

Prebral sem, da so opazovali hite zadnjih štirideset let in našli povezavo med rastjo gospodarstva in deležom veselih glasb, in sicer, če se je vrtela vesela glasba, je šlo gospodarstvo čez pol leta navzgor.

Bolje je biti vesel kot poznati besedila.

Kosti presenečenja

Joj, kakšne bedarije se mi dogajajo v glavi.

Jem kos pečenega piščanca z nekaj malega popečenega krompirja v kosih. Kožo vlečem stran in meso s kosti. Ko so roke že malo preveč mastne in ko dvignem pogled na rdeče nogavice, viseče nad kaminom, pomislim, če bi stresel kosti v eno izmed njih.

Nato pomislim, kakšen bi bil odziv tistega, ki bi jih našel, in se zasmejem. In nihče ni vedel, čemu se smejem.

Okrajšan roman

Tole je prehitro zame. Če so prazniki šele konec meseca, ni potrebe, da je že zdaj vse okrašeno že sedaj, saj vendarle ne praznujemo meseca decembra.

Že sedaj je mrzlo pa snega še bilo ni. Snega, raje ne.