Nabiralci prahu

Na police se postavljajo stvari. Najpogosteje se tam znajdejo tiste, ki komu nekaj pomenijo ali ga na nekaj spomnijo, vendar se na police lahko odložijo tudi nepotrebne stvari.

Ena takšna stvar, pripadajoča drugi skupini, je tudi kovanec oziroma žeton za ljubljanski mestni promet, ki je bil kupljen v paru v še vedno rumeni pločevinasti šklatli v Rožni Dolini. Zgodba vredna osemdeset centov pa gre takole.

Bil je dan namenjen meni, da se pozanimam, kako je in kako bo na faksu, in tisti dan sem prišel v Ljubljano, a ne vem več kako. Zagotavljam le, da nisem šel z avtobusom. Po uri ali morda dveh poslušanja na fakulteti, kjer me je zaradi verjetno vključene klime precej zeblo, na katero sem se kasneje tisto leto tudi vpisal, sem sedel pod sončnim dnem na klopci ob dovozni poti dijaškega doma na Viču ter pil sok iz kartonaste embalaže, znotraj prevlečene s slojem aluminja, velikosti litra in pol, ki sem jo kupil v tamkaj najbližji trgovini pred semaforjem. Zagotovo je imel okus po hruškah, manj verjetno marelic.

Poklical sem prijatelja, ki je tisto leto začel študirati, sicer na drugem faksu, in katerega sem spoznal na taboru v Mariboru pred petimi leti. Ta mi je rekel, da je doma v Rožni Dolini, nato pa sem pomislil, kako naj do tja pridem, saj Ljubljane tako natančno še ne poznam, tam pa tudi nisem še bil. Naročil mi je, naj prečkam široko cesto in železniško progo. Ko sem prehodil zebro, sem prečkal cesto, ki je kasneje dobila tržaško ime ter se znašel pred garažami oziroma, točneje, mnogimi temnimi garažnimi vrati. Spet sem ga poklical, da mi je odgovoril, naj pod progo poiščem podhod in res, nasproti garaž, na drugi strani ulice in ravno prav desno, da se ga ni takoj videlo, je bil skrit tunel. Ta je zgledal kot luknja in to tako nizka, da sem se moral prepogniti.

Kako sem od tu naprej sledil ulicam, več ne vem, a sem le prišel do hiše, v kateri je bival. V njej mi je pokazal nekaj prostorov ter nekaj praznih vreč čokolešnika. Ko je pospravil svoje stvari v nahrbtnik, sem mu sledil do prodajnega mesta, kjer je za pultom kupil nekaj študentskih bonov, nato pa še do rumene prodajalne, kjer je kupil in kjer sem tudi jaz kupil dva žetona. Prečkala sva cesto ter počakala na avtobus.

Po odvrženem žetonu se nisva dolgo peljala, ko sva izstopila. Sumim, da sva kar pred Cankarjevim domom, saj sem se še dolgo zatem spraševal, čemu sem porabil en žeton za tako kratko vožnjo, da sva izstopila že na drugem postajališču ter nato relativno dolgo hodila do Emonske kleti, kamor sva šla na kosilo. Jest bi se reklo.

Na mizi sredi delno zasedenega prostora je naročil pico ter povedal, da moraš pri študentskih bonih njihovo uporabo vedno napovedati vnaprej, sicer ob koncu plačaš več. To naj bi poznal iz izkušenj. Tedaj sem pomislil, ali je to zato, ker ti za študentski bon pripada manjša porcija in če ti ne prinesejo ustrezno manjše, plačaš polno ceno po ceniku, ali pa to velja zgolj tu v tej kleti. (Odgovora do zdaj še nisem iskal, saj sem njegov nasvet dosledno upošteval.)

Za domov sva se usedla na vlak, na tisti novejši rdeč siemensov, takoj za vrati zgoraj na desno. Preden je ta začel premikati, se je nama pridružil še nekdo, ki je izgledal tako, da sva ga raje komentirala potiho preko spročil, češ da mu manjka samo že zanka, na katero se bo obesil. Ko naju je ta nekdo zapustil, sem se zagledal skozi okno, on pa v svoj prenosnik ter mi od časa do časa, kaj pokazal. Gneče zaradi informativnega dne ne pomnim.

Pome je na postajo prišla mama, ki se je strinjala, da pelje tudi njega mimogrede domov. Ko ga je med vožnjo vprašala, če je na faksu težko, je ta pritrdil.

Tisto hišo, v kateri je stanoval, so lastniki, še preden sem prišel v Ljubljano, podrli in on še vedno ni zaključil faksa.

Sončni pribežniki

Krokusi in tri vrste zvončkov v jesenskih barvah. Čakam še narcise, potem pa že sončnice. (:

Usklajeno valovanje

Že sedem let nazaj, morda še kakšno leto več, se je v Sloveniji pričel opazovati osvajalni pohod, ki je žrl radijske postaje. Za najbolj požrešnim pohodom so se zvrstili še trije osvajalni pohodi, sicer drugih radijskih postaj. Počasi, a vztrajno, so izginjali tudi precej dobri lokalni programi ter bili nadomeščeni s programi, pretežno enaki za celoto ozemlje.

Nekateri ljudje so jim prisluhnili in kmalu ugotovili, da glasbeni del programa ni najboljši, saj se je ena skladba zavrtela tudi po večkrat dnevno. Ko so svoje ugotovitve začeli deliti naokoli, so se programa oprijeli pridevniki kot so slab, neposlušljiv, neprimeren, dolgočasen, čeprav je bil njihov nočni program neprimerjivo boljši in dejansko vreden poslušanja.

Ljudje so iskali druge programe in našli program namenjen tujcem, kjer je večino programa v angleščini in nemščini. Glasbeni izbor je bil boljši, a je program spet imel slabo stran. Zaradi svoje narave, so bile novice predvajane vsako uro, kar ne bi bilo prav nič narobe, če ne bi bile te vsako uro iste. Vsak je po treh urah poslušanja jasno vedel, kaj bodo ob polni uri zopet povedali. Kako dolgočasno in neizvirno.

Tako sta ljudem ostala le dva radijska programa in sicer prvi in drugi, do sedaj še dobra.

Izgubljeni primeri

Pogrešam toplejše kraje, z več svetlobe in še več modrine.

Če bi se potrudili pripeti list, bi tam morda še kaj pričakoval.

Prekratka mnenja

Včasih naletimo na neandertalca. Njegova mnjenja ne obstajajo, saj govori povsem naučeno in samo tisto, kar želiš slišati, čeprav tega pravzaprav nočeš. Njegovi stavki so sestavljeni iz govoric ter splošnih resnic, pobranih iz dnevnega tiska in iz pogovorov. Ničesar ne zna obrazložiti ali razložiti. Tudi ravna se tako, bolj po potrebah. Zanj je vse tako, ker je tako.

Človek napreduje (v lastnem mišljenju), ko zna presojati zase, ne verjame vsemu in si zna odgovarjati na lastna vprašanja. Ne sprašuje se samo, kaj je dobro, temveč tudi zakaj je dobro; kaj si želi, ampak tudi, čemu si želi. Zaradi drugačnih, različnih oziroma nasprotnih mnenj drugi nanj gledajo postrani, kar ga nekako potre, čeprav z njim ni pravzaprav nič narobe.

Težava je v drugih, ker ga ne razumejo, in ga napačno označujejo. Njegova mnenja niso prav nič nenavadna, neobičajna ali čudna. Vsak ima lahko takšna. Tudi na zunaj je prav takšen kot vsi drugi. Vemo le, da znotraj uživa.

Prijetno vetrovno

Listam po preteklosti, saj sem prelen, da bi zopet šel odkrivat tisto, kar sem že nekoč odkril. K sreči ta nekoč ni tisti pravljični nekoč izpred sto in več let, pomeni le kakšna štiri leta nazaj.

Nimam sreče in tudi vmesna pisma, katera na hitro preberem, niso bila vložena vsako v svojo ovojnico in zato niso prav nič pravljična. So pa zanimiva, meni še preveč zanimiva. Dajo mi vedeti, da sem s časom postal neke vrste avtomat za kavo. Na vsako vprašanje, ki jih poznam le toliko kot je gumbov, odgovarjam ne dlje kot se polni kozarček, vendar ne dodajam sladkorja. Belih kristalov še ni zmanjkalo, temveč so izgubili svojo sladkobo, svojo notranjost, saj je sedaj vse tisto, kar je bilo takrat pomembno, postalo breztežno.

Droga se je izgubila nekje v glavnem mestu, ali pa je bil beli prah samo v mojih predstavah in nikjer drugje.

Tokrat si želim belih kristalov odtekajočega morja. Bo vsaj okus, sicer drugačen.

Mighty Oaks - Back To You

Drugi severni pol

V življenju ni tako zelo pomembno, kaj dosežeš in koliko imaš, temveč da odpraviš dosedanje pomanjkljivosti.

Sestavljanka je lahko še tako velika, ampak brez enega kosa ne bo nikoli dokončana. Kopalnica je lahko zlata, a v hiši brez vodovoda neuporabna.

Opažam marsikaj in tudi, da se mi je z leti nabralo cel koš objav od listja, trave do podgane, ki še nikoli niso bile objavljene, zato bom uvedel novo značko pozabljeno, ki bo označevala te objave. Ker bo pri nekaterih jasno razviden vsebinski razmik, opozarjam: Pričakujte nepričakovano.

Znanost belih odsekov

Ko sem bil bistveno mlajši, sem si grizel nohte. Priznam slaba razvada, ampak živčna napetost je bila previsoka. Velikokrat so me opominjali, naj preneham, in najglasnejša je bila mama. Čez nekaj časa mi je uspelo, da sem se začel zavedati samega grizljanja oziroma že samega hotenja po tem.

Prišla je druga skrajnost in novo opominjanje, češ da so nohti sedaj pa predolgi in naj si jih postrižem, ampak tisti rob po striženju mi je bil preoster, čeprav se je z dnevi zgladil.

Sedaj se premikam med skrajnostma. Še vedno katerega pogrizem, več jih prirežem (noht enega prsta pravokotno odtrga noht nekega drugega prsta), tretje pa pustim za kdaj drugič, a sem najbolj nesrečen tisti dan, ko si kakšnega zatrgam, da se moram potem reševati (z orodjem), da preživi povsem asimetričen, in si vedno znova očitam, kaj mi je bilo pa tega treba. Najraje bi videl, da si bi jih samo odrezoval s ščipalko.

Malo daljši nohti, ampak še vedno pol krajši od povprečnih ženskih, so izjemno praktični, saj lahko s povsem ravne površine precej lažje dvignem izjemno tanke predmete kot so kovanci, igralne karte, šivanke ipd., kar drugi vlečejo proti robu površine, kjer lahko zagrabijo.

Ker zaradi tega nohtom posvečam večjo pozornost sem opazoval nohte drugih ljudi in najbolj so mi v oči padli ženski nohti, ki so imeli previs, napušč, odsek oziroma kakorkoli se že poimenuje tisto, kar gleda čez, izrazito bele barve, jaz pa vem, da je ponavadi ta del le bledejši. Vsaj tako je pri večini in sem potem začel razmišljati, kako je to dosegla, ter prenehal že po nekaj desetih sekundah.

Zopet sem jih videl in spet mi ni bilo jasno, kako dosežejo ta odsek tako bel. Gensko zagotovo ne. Ko sem bil začuden že vsaj desetkrat in sem bil vsakič zatem pozabil ter si nisem nikoli vmes pogledal ali se pozanimal, sem jo enostavno vprašal in dobil nepričakovan odgovor. To je pobarvano. Počutil sem se izjemno neumno, da si, česar takega tako enostavnega, nisem mogel domisliti. Jaz pa delam sledečo znanost.

Do takrat sem si postopek za takšen učinek belega pasu predstavljal drugače in sicer, da se površino pod odsekom, torej pod previsom, na nek način pobrusi oziroma se ji spremeni strukturo tako, da se doseže zaželjen odboj svetlobe, ampak po mojem postopku ne bi nikoli nastalo nekaj tako belega, zato sem bil vsakič zmeden. Naslenja domneva je bila, da je barvano od spodaj, kar bi bilo precej zahtevno, a so dovolj sposobne.

Zakaj nisem pomislil, da je pobarvano od zgoraj? Prvič je zgoraj nad odsekom pristotna naravna barva in drugič se bel odsek začne na enakem mestu kot bledejši predel, zato mora biti vmes neka povezava.

Pa je ni, a mi tako obdelani ženski nohti izgledajo lepi.

Gospodarske poteze

V novem letu …

• mi je všeč, da je gorivo cenejše. (:

• mi ni všeč, da evro izgublja proti ameriškemu dolarju, in so stvari tudi do 12 % dražje.

Če sem se poleti obotavljal, ali je drago, sem sedaj jasen, je.

Zavod premalosposobnih

Iščeš službo in se zgubljaš na seznamih med katerimi mrgoli kuharjev, natakarjev in morda monterjev bakrenih žlebov. Ker listaš že dlje časa, vidiš, kako se seznami s časom spreminjajo in kdaj pa kdaj najdeš kaj zanimivega in morda še kaj zanimivejšega. Potem greš skozi opis delovnega mesta in del ter skozi seznam njihovih pogojev in zahtev, med katerimi je večino takšnih brezveznih, jasnih, enostavnih, osvojenih in nekaj tudi tistih bistvenih, ki naredijo vsako objavo drugačno. Ponavadi kje med branjem ugotoviš, da ti kaj od naštetega v objavi manjka ali ti ni po godu; morda zaznaš, da je prirejno že za koga drugega, in iščeš naprej.

Najdeš. No, misliš si, da si si našel nekaj dokaj primernega. Se dogovoriš in prideš na razgovor, kjer jim sediš nasproti. Sprašujejo te to in ono in kmalu ti postane jasno, če se nadpomenke ujemajo s tistim, kar je bilo razpisano. Nič nenavadnega ni, če se tu in tam ne.

Po nekaj minutah že imaš občutek, če ti je oziroma če ti bo všeč, ali če ti ni všeč, ko se resničnost preveč razlikuje od pričakovanja. Tudi oni imajo občutek, če se jim zdiš primeren ali ne.

Ker se takšne in podobne zgodbe ponavljo, so se razvile teorije in tečaji, kako nastopati, kako dobro napisati življenjepis, CV, sprejmno, priporočilno pismo. Ampak delodajalec ponavadi ne potrebuje dobrega igralca oziroma dobrega pisatelja, če ravno ni kakšno gledališče. Delodajalec potrebuje človeka, ki bo že jutrišnji dan delal tako, kot da bi tam delal že pet let.

Denimo, da sem jaz zaposlovalec.

Kaj bi bilo zame pomembno in kaj bi pričakoval, želel?

Tako ali bolj kot izobrazba je pomemben značaj človeka, njegovo obnašanje, miselna kapaciteta, njegova sposobnost odziva na spremembe, kritična stanja. Se bo znašel ali ne? Kako bo rešil spor? Je sposoben sodelovanja v skupini? Z vsem mora ravnati, kot da je njegovo, torej pazljivo in odgovorno. Včasih mora biti tudi brezobziren, saj ve, da prodaja klump, zato mu mora biti za lasten uspeh vseeno za druge, čeprav podjetje zakonsko odgovarja.

Nekdo študira ekonomijo, potem pa ima v ogrevanem prostoru pozimi nekaj ur odprta okna. Kobila je vedno bolj bosa, a bo diplomirala ter to vpisala v svoj CV.

Česa ne bi smeli početi?

Na kratko: Služba je služba, družba je družba, in na dolgo: V službenem času se opravlja delo, vse ostalo mora počakati. Telefon se, če ni službeni, pospravi, čeprav je za nekatere telefon kot moj mali molitvenik, sveta stvar med dlanmi, odrešitev dolgčasa. Ampak če je komu slučajno dolgčas, naj še kaj naredi sam od sebe, lahko zgolj pobriše mizo, pult, zalije rože, pobere cigaretne ogorke, izklopi luči, zapre okna in postori podobne malenkosti, ki prispevajajo k boljši celoti.

Druge omejitve

Nekatera delovna mesta so omejena tudi z zdravstvenim omejitvami. Dober vid, sluh, odsotnost strahu zaradi višine in dobro ravnotežje. Če se človek ob takšnih in drugačnih zahtevah počuti zapostavljenega, mora to sprejeti. Ni vsak za vse.

Prednosti

Pomaga, če imata človek in delovno mesto skupne točke. Poslabšan vid in posledično nošenje očal v prodajalni okvirjev pomeni novo oglasno mesto. Znanja in izkušnje iz enakega ali podobnega mesta so več kot zaželjene, saj sta uvajalni čas in postopek bistveno krajši.

Problem današnjega sveta ni pomanjkanje delovnih mest, temveč pomanjkanje sposobnih ljudi. Kaj ti pomaga izobrazba, če nimaš osnovnih manir.

Izobrazba ti torej ne zagotavlja službe. Osebnost ti jo.