Umik pobega

Zakaj razmišljam tako kot razmišljam? Namesto, da bi te dni avto na parkirišču zjutraj postavil tam, kjer je popoldne senca, ga postavim tako, da je čim dlje od stavb, ker, če bo požar te ali one stavbe, bodo lahko gasilci in drugi lažje prišli poleg (stavbe).

Nadalje mi svoje sanje povzročanjo dvome. To pomeni dvoje: vsaj deset minut po prvem bujenju mi ni jasno, kaj je res in kaj ni, ter me tako zelo vleče sanjati nazaj, da bi te dvome razčistil, zato si najbolj želim nadaljevati sanje tam, kjer sem jih prekinil, četudi sem spal več kot dovolj.

Najbolje odnesem, če se zbudim pred vstopom samega sebe v te dvome. Ocenjujem, da se mi to pripeti nekje okrog pete ure zjutraj. Ne vem več, kolikokrat še moram sam sebi reči, da je dovolj, saj me že moti, da sprejemam odločitve tudi na podlagi nočnih dogodivščin. Podnevi se prepričujem, naj na nekaj pozabim, po noči je to zopet v igri.

Takega sebe ne prenašam več.

Drža poguma

Težko je biti ta čas pameten … Prejšne dni je zapadel sneg, česar sploh nisem pričakoval, saj sem že en teden pred tem moral avto nekaj po tretji uri popoldne najprej prezračiti pa tudi potem sem se vozil s spuščenimi stekli. Snežilo je tri dni, vendar se mi zaradi sivega ozračja brez vidljivosti več kot par sto metrov daleč ni ljubilo nikamor. Šele v soboto, ko sem odšel v hribe, sem opazil, da bi moral to takoj storiti, četudi bi na poti snežilo. V soboto sem zato raje hodil po snegu, četudi sem imel hlačnice mokre, kot po blatu. Vem za drugič.

Četudi je sneg hitro pobralo, je bil iztekajoči teden preveč hladen hladen, saj mi je hrbtišče rok zaradi prepogostega umivanja razpokalo, četudi sem med umivanjen čutil blagodejni učinek, a to je bil le začasni in lažni občutek. Četudi so tudi drugi imeli podobne težave, me je bilo sram in sem roke raje skrival. Ta dni sem okreval, vendar še ni najbolje.