Po daljšem okrevanju sem se zopet usedel na kolo, tokrat s povsem novo čelado in podkapo — s tujko „skull cap“, saj na glavi ne želim imeti opeklin zaradi sonca skozi prezračevalne odprte v čeladi. Že po komaj tristo metrih bi ponovil svojo nezgodo, vendar sem se le ujel. Zdaj točno vem, kaj je šlo pred mesecem dni narobe.
Občutek s čelado je drugačen, sprva čuden, a po občutku sodeč se manj znojim. Ker je imela tokratna podkapa na robu trak, ki sem ga čutil kot pikajočega — kot nekaj volnenega, sem skrajšal prvotno začrtano pot in se vrnil. Priznam, da prej nisem toliko posvečal pozornosti, ampak tokrat sem opazil, da so me drugi kolesarji pozdravljali.
V letošnjem načrtu imam še nakup novega kolesa, v naslednjem pa še oblačila. Po desetih letih se bom poslovil od sedanjega kolesa, kateremu pred vsako vožnjo zategnem vse tri vijake, kajti dva sem že izgubil. Razlika bo očitna.
Sicer uživam oziroma bi rad užival v zvokih pokajočih breskev — to da meso odstopi od koščice. Sadje do sedaj je bilo klavrno; češenj za eno pest, ravno toliko malin in nič marelic. Naslednja dva tedna bosta tudi na sploh uživaška, saj bo večina problemov oziroma težav odšlo na morje; mene pa čaka malo kasneje – ravno takrat, ko se bodo problemi vrnili. To je povsem načrtno.
