Ti časi

Mislim si, kakšen butelj sem, da sedaj v knjigah najdem tudi tisto, kar sem nabiral zadnjih osemnajst let. Priznam, da je to prehitra ocena, ki zanemarja … kaj pa vem … moje občutke razsvetljenosti oziroma zasluge ob odkrivanju že znanega. Morda v trpinčenju samega sebe v potu svojega obraza vidim smisel svojega življenja … mislim, se bi raje dolgočasil?

December je, dnevi so kratki … novoletna razsvetljava me ni nikoli navduševala, razen zelo domiselnih. Kaj je sploh še smisel novoletne razsvetljave?

Vsega imam počasi dovolj. Prejšni ponedeljek sem mislil, da je petek. To soboto sem mislil, da je že nedelja; danes mislim, da je jutri sobota.

Desetka ponovno

Bilo je eno poletje, pri kolegu doma — tam, kjer je hiša en velik verižni fizikalni eksperiment — ko sem v višečem cvetličnem koritu opazil copate — superge in mu rekel: „Ti veš, da imaš pa ravno takšne, kot sem jih imel jaz nekoč.“ Ko mi je odvrnil, da so to dejansko moje, sem se spomnil, da sem mu jih posodil, ker je takrat nekje pozabil svoje delovne copate …

Na to sem se spomnil sedaj, ko sem razmišljal, kakšno obutev sploh še imam poleg sedanje in priznam, da neke izbire resnično nimam. Letos poleti sem si kupil zopet takšne in tako kot takrat – pred sedmimi leti, ko sem si denar za tiste prislužil s študentskim delom – so bili tudi ti zadnji par moje številke, ki je v tem primeru deset. Copata letos dejansko nisem obul, saj sem dovolj verjel vase oziroma v to številko, za katero se je naslednji dan izkazalo, da je prava.

Steklene oči

Kar je zadnja leto najbolj neverjetno, je to, da mi je uspelo zgraditi svetovno prepoznavno (blagovno) znamko, medtem ko je en drug projekt, zaradi katerega imam dejansko tudi registrirano blagovno znamko, doživel popoln poraz. Propadli so tudi vsi podobni projekti drugih, le en takšen je uspel …

Sicer imam večno dilemo, ali projekte oziroma stvari pripeljati za druge oziroma imeti v glavi cilj ali stvari peljati tako, da med razvojem uživam v svoji domiselnosti in je v končni fazi popolnoma vseeno, kako stvar (pre)živi. Kot sem že enkrat nekje prebral in napisal tudi sem; ni pomembno, kaj je človek vse doživel, pomembnejše je, kako je to doživel.

Nabral sem si osemindvajset novih knjig in sedaj imam v svoji knjižnici sto enainosemdeset knjig, od tega prebranih enih par. Mislim, da najdebelejša obsega nekje čez tisoč šeststo strani in dvomim, da je kakšna izpod dvesto.

Seveda je tudi tu večna dilema, ali naj prelistam hitro ali naj berem natančno, čeprav naslednji dan sploh ne vem, kaj sem prebral dan poprej. Precej težav mi povzroča tudi branje, saj gre za „elektronske“ knjige … in dnevnega buljenja v zaslon imam že čez glavo.

Polžasto hitenje

Ker sem videl, da se s sorazmernim vložkom (denarja) lahko stvari pripelje v prvotno obliko ali celo na višjo raven, sem se dokončno odločil, da stvari obnovim s čim manj predelav in podobnih posegov, torej sčistim in kaj zamenjam in to je vse. Vsekakor ne želim biti kot tisti — največkrat na občinah, ki se hvalijo, kaj vse so dosegli v svojem mandatu, koliko cest in vodovodov so položili, sami pa za to niso prav nič plačali oziroma so s tujim opletali po koprivah. Vsak lahko z veliko doseže mariskaj, mojstrsko pa je z malo doseči veliko.

Ko se je izkazalo, da je postopek bil uspešen, se ga je izvedlo na podobni stvari in tudi ta živi naprej. Sedaj pa je na vrsti že tretja stvar. Temu pravim vzdrževalna dela.

Drugi val

V tem valu sem očitno podlegel. Vse skupaj je trajalo osem dni, pri čemer je bil prvi dan najhuje. Drugi dan je bilo že precej bolje in tako naprej. Z enim pridevnikom občutje ni bilo nekaj, kar bi si želel – bilo je neprijetno.

Začelo se je tako, da me je pričelo zebsti, zato sem se najprej stuširal in spravil pod odejo. Čez dve uri sem po občutku dobil vročino in v naslednjih dveh urah so me začele boleti okončine izpod pasu. Nisem mogel razločiti, ali me bolijo mišice ali me bolijo kosti ali kar oboje. Uspel sem se prepričati, da sem le zapustil posteljo in s parfumom preveril voh. Nekaj sem še vohal, vendar lahko sedaj potrdim, da je bil voh slabši kot danes.

Čez pet ur je vročina popustila, a še vedno sem v spodnjih okončinah čutil bolečine, ne glede na to, kako raztegnjeno sem se postavil, kajti občutek je želel, da bi ležal kar je le mogoče raztegjen. Tri ure kasneje so bolečine malo popustile, a so se te premaknile tudi na očesne veke. Nelagodje je še vedno bilo tolikšno, da tisto noč nisem mogel zaspati oziroma spati – morda pa je bilo krivo poležavanje čez dan. Zjutraj so bolečine v spodnjih okončinah ponehale in počutil sem se, kot da se ni ničesar zgodilo.

Tekom dneva so se bolečine vrnile, vendar je bilo najhuje na stranišču, saj so bile bolečine ob napenjanju tako neznosne, da sem moral izločanje opustiti in sem zato poskusil kasneje. Bolečine v okončinah so v preostanku dneva izvenele.

V sledečih dveh dneh sem se ponoči prepotil in se zato preoblekel.

Kašlja in težav z dihanjem ni bilo. Če je kaj trajalo, je bila to odstotnost voha oziroma da sem vohal nekaj, kar je bilo blizu vonju krvi, vendar to ni bilo to.

Obnovitvena dela

Zadnji teden me napada nostalgija. Razmišljam, zakaj je toliko mojih stvari spustilo svojo dušo; ali sem sedaj pazljivejši in zakaj takrat nisem bil; ali res nisem bil in bi sploh moral biti. Ne vem, če je je katera moja stvar, naprimer kakšna igrača, ostala v svoji prvotni obliki, saj sem mariskaj pozabil, kar pa ni tako slabo, da ne jemljem (preveč) tega (preveč) k srcu.

Nažalost nekaj odnese tudi čas. Materiali izgubljajo svoje prvotne lastnosti: razpadajo, se raztrgajo ali spremenijo barvo. Zato sem poleti (z nekaj iznajdlivosti, ker ga ne prodajajo vsakomur) kupil peroksid, v katerega sem namočil kose iz umetne mase – plastike, in ga postavil na sonce. Sčasoma se v zaprti posodi porumeneli kosi do neke mere razbarvajo, vendar so odpadle tudi nalepke.

Potem so sledili tudi drugi posegi. En od teh se je končal klaverno, v času, ko je tako ali drugače „šlo vse narobe,“ kar sem iztisnil tudi sem. Poglavitna težava je bila ta, ali se je napaka storila zaradi mojega posega ali pa je bila napaka prisotna tudi prej, in tega nisem videl, saj sem stanje preveril šele po koncu posega, saj si tega istega preverjanja nisem upal storiti prej.

Ker sem podvomil v nestrokovnost svojega nestrokovnega posega, v smislu, nič takega ne more iti tako narobe oziroma imeti takšne posledice, razen tega, da bi bila lahko miza pospravljena, zaradi česar en dan tudi nisem mogel zaspati, sem po dveh dneh iskanja rezervnih delov ponovno preveril stanje in ugotovil, da je bil moj poseg dejansko uspešen. (:

Po vsem tem sem si postavil tudi poglavino vprašanje, čemu se s tem sploh ukvarjam oziroma kaj bom potem, ko bodo dela zaključena. Zavedam se, da ti posegi oziroma moja prizadevanja nimajo smisla, ker je itak večino povozil čas. Če bom vse to nekoč postavil še v vitrino, kdo bo imel čas to občudovati ali uporabljati.

In še za konec. Razčistil sem si pojma retro in vintage. Stvar je vintage, če je bila izdelana oziroma ustvarjena v času svojega stila, in retro, če samo posnema nek čas v preteklosti in je dejansko ustvarjena sedaj. Torej nova stvar je lahko retro, ne more biti pa vintage.

Ponovitev odkritja

Ko sem že mislil, da je sedaj moj sijajni čas, saj sem vpleten v mnogo meni zanimivih in nepredvidljivih projektov ter na cestah ni gneče, se je plošča v zadnjih dveh dneh obrnila.

Vse, kar bi lahko šlo narobe, je dejansko šlo narobe. Od napačne dobave, mojega napačnega naročila znotraj neke druge dobave, mojega lažnega upanja zaradi tega petka, današnjega neuspelega zagona, neuspele sestave … se mi je snelo. Če me je kdo poslušal, sem bil to jaz. Bil sem jezen nase zaradi tega in zaradi dopuščanja drugim, da me izkoriščajo. Vedno je tako; že od nekdaj je tako. Vedno za druge naredim bolje, sebi (če sedaj besedno pretiravam) pa ne privoščim ničesar.

Ko sem se pomiril, sem se zamislil pred kaminom, da me je še malo drugače pogrelo … bo dobra šola za naslednjič, če ne bo ponovitve.

Oceani megle

Nisem najboljše volje, čeprav mi je kar smešno, saj sem si na avtomobilu odlomil vratca oziroma pokrov „tanka za gorivo“. To me je prizadelo bolj kot to, da sem danes zavil na hodnik, iz katerega sem v prvi sobi z odprtimi vrati videl vsaj dve osebi v skafandru, nakar sem nadaljeval hitreje dokler nisem tudi v naslednji sobi z odprtimi vrati zopet videl vsaj dve osebi v skafandru in sem se zato zaprl v naslednjo sobo, kjer sem našel družbo brez skafandrov in tam v pogovoru obtičal dvajset minut – toliko, da so se tisti v skafandrih umaknili.

Na sploh me letos, kot še nikoli do sedaj, moti mrak, ki se spusti že pred peto uro popoldne. Ko je ura pol sedmih imam občutek kot da je ta že devet. Ko pa je ura že deset pa mislim, da je ta šele osem.

Abotna konjunktura

Nekoč sem znal pomežikniti na eno oko in zamižati (na obe očesi). Zanimalo me je, kako lahko drugi pomežikajo izmenjajoče na eno in drugo oko …

Potem sem enkrat med hojo v šolo ali morda iz šole nazaj zaznal, da se pri postopku zapiranja (obeh) oči ena veka spusti hitreje kot druga; drugače rečeno, po preteku istega časa je bilo eno oko bolj zaprto kot drugo in to ravno tisto, na katero nisem znal pomežikniti. Nato sem med hojo začel zapirati oči in ravno toliko, da se je „hitrejša“ veka začela spuščati, preostala pa je še vedno bila v izhodiščnem položaju.

To sem takrat ponavljal kar nekaj časa in uspelo mi je tako dobro, da sedaj sploh ne vem več na katero oko takrat nisem znal pomežikniti. (:

Tabla ukrepov

Že drugič sem zapeljal sem v isto luknjo, zato danes nisem najboljše volje, kajti nisem upošteval sebe, ko sem si nekaj tednov nazaj rekel, da moram pri vožnji na tej cesti paziti na točno to luknjo … poleg vseh ostalih, a ne tako globokih.

Že prvič mi ni bilo prijetno, čeprav ta luknja nekaj trenutkov pred samim pripetljajem ni izgledala tako kritična. Tako kot prvič sem si jo tudi sedaj na poti nazaj še enkrat ogledal.

Z razliko od drugih, ki svojo krivdo iščejo v drugih, največkrat povsem neodvisnih oziroma nevpletenih osebah, je to povsem moja krivda. Nisem imel možnosti zaplejati na nasprotni pas, sem pa vsekakor imel možnost ustaviti. Naslednjič bom. Upam, da bom.

Spomini zanimanja

Morda je najtežje ustvariti neko bližino svojih čustev in razuma, ker gresta vsak svojo pot. Opazil sem, da moje hitrejše odločitve izhajajo iz čustev, preostale, dolgoročne pa imajo ozadje razuma.

Želim razumeti svoja čustva, torej, zakaj so moja takšna kot so, tam v tistem trenutku. Zagotovo je moje telesno najbolj izrazito čustvo, ki ga doživljam z zelo slabim občutkom, strah.

Ko me je strah, se počutim zares slabo in samo premišljujem. Strah me postane, ko izvem, da moja izvedena dejanja niso bila v poljubnem smislu primerna ali pričakovana, in kadar želim udejaniti nekaj, kjer sumim na neuspeh ali zanikanje – dejansko me je strah slabih posledic. Čeprav je bilo slednjega največ pri izpraševanju znanja, kjer sem še skoraj vedno izkazal, se tega straha še vedno ne morem znebiti, čeprav je v drugih primerih občutek povsem enak izpraševanju. Še vedno se počutim enako, tavam sem in tja – hodim sem in tja. Premnogokrat sem taval sem in tja, a sem se nato odločil, da dejanje enostavno pozabim in upam na boljše čase, na primernejšo priložnost, ki sploh ne bo priložnost, ampak bo ponovitev istega scenarija.

Moje igre so vse preveč zrežirane. Iste vzorce opažam znova in znova. Vzorci v bistvu niso moji temveč so vzeti iz obnašanja nekoga drugega in točno vem koga in ne gre za eno in isto osebo, čeprav opažam, da imam največ vzorcev podedovanih od svojih staršev, sicer pa so vzorci primerni okolju, v katerem se nahajam. Ti vzorci vključejo držo, hitrost govora, uporabo besedišča, sestavo stavkov, odziv na okolje, skratka po vsem iskanju vzroka, ne morem verjeti, koliko malo sem jaz še jaz in koliko v meni živijo drugi.

Čustva so moja, odziv oziroma vedenje je podedovano oziroma priučeno. Opazujem druge, kako se na isti sprožilec odzivajo drugače. Osem let nazaj sem storil dve dejanji, ki sta se izkazali kot neustrezni. Pri prvi sem ponovil besede svojih staršev, da se hrane pač ne meče stran. Seveda imam v spominu tudi to, kje se je sedelo in kaj se je jedlo. Drugo dejanje je bila odločitev v istem dnevu za daljšo pot, ki pa izvira iz moje nepokorščine k uporabi avtomobila za krajše razdalje kot nasprotovanje mnenju svojih staršev. Skratka dve stvari, vsaka v svoji smeri povsem narobe. Pa strah? Zagotovo zopet zaradi staršev in njihovih premnogih moralnih pridig. Besedna zveza „moralna pridiga“ ni moja, je bila sposojena letos, ampak ne od staršev, temveč izhaja iz pogovora, da voznik osebnega avtomobila policistu ni dolžan pokazati mesta, kje v avtomobilu ima prvo pomoč, le imeti jo mora v avtomobilu.

Neustreznih trenutkov je bilo tistega leta ogromno: ali sem rekel, česar ne bi smel, ali pa nisem rekel tistega, kar bi lahko rekel. Letos ni nič drugače. En scenarij se predvaja že tri mesece, čeprav so je že lansko leto. Zakaj se ta ponovno vrti? Ker verjamem na besede sogovornice, ki ni moja mama, čeprav se je na njenem drugem primeru izkazalo kot nekaj, čemur ne smem verjeti, a še vedno verjamem.

Potem se takšen podoben scenarij zaradi sprememb okoliščin pretrga in jaz postanem srečen v svoji nesreči. Skratka, dlje časa želim udejanti nekaj, kar ima lahko katastrofalne posledice in če ne udejanim sem tako srečen kot bi bil če bi udejanil brez katastrofalnih posledic. Od kod torej to?

Danes se je zgodilo točno tisto, kar sem predvideval, da se bo, ampak sem pustil, da so se po moje nesposobni izkazali v luči, ker so tako bili želeli. Dal sem jim priložnost in nisem imel slabe vesti, saj so bila moja dejanja razumna in utemeljena. Zakaj torej to počnem?

Opazil sem, da lahko ljudje nimajo iste slike okoliščin in da vključno z mano obsojajo prehitro, kar je tudi razlog, zakaj se toliko bojim posledic. Lahko bi živel drugačno življenje brez scenarija, v katerem bi nastopal kot popolni nepoznavalec in bi spraševal podolgem in počez ali pa bi imel narcistično osebnostno motnjo. Z mano bi ostala le ena vez, da nikoli nisem imel vzornika.

Sem le odsev družbe, v kateri se nahajam.

Ponos ravnodušnosti

Dočakal sem trenutek premika ure in upam, da mi tokrat uspe novo stanje izkoristiti v svoj prid: lažje vstajanje.

Če se bo narava osušila deževja, mi bo naslednji teden dni izgledala čudovito. Te dni moram izkoristi za razvoj čuječnosti, saj sem letos spoznal, da se tako imenuje tisto, kar pogrešam zaradi svoje pretirane odsotnosti in želim biti bolj v stvarnosti.

Kolikor gledam se pot, ki jo ubira večina, nekako ne sklada z mojim načinom življenja, zato mi je ta pot (preko dihanja, razgibavanja na mestu …) izguba časa, kar je verjetno tudi razlog, zakaj je temu tako. Morda sem najbližje temu poleti med poležavanjem v senci in opazovanju gibanja sence, ki jo ustvarja listje na drevesu.

Vonj razuma

Projekt zaključen, vsi izdelki dobavljeni brez dodatnih stroškov – razen dopisovanja in pogovorov. Uspeh.

Večkrat sem kje videl, da ima kdo svoj t.i. „bucket list“ – seznam opravil, ki bi jih rad opravil v življenju … ampak nikoli nisem zasledil ali pričakoval, da bi mi nekdo iz zahvale, ker sem svojo nalogo (nekega drugega projekta) zaključil že v soboto čez noč, želel v nedeljo zjutraj plačati kavo in je zato poskrbel, da se je kavarna odprla predčasno – samo zame. Kav ne pijem, zato je pač pripravila tisto z največ mleka in najmanj kave. To gre na moj seznam s kljukico.

Neizprosna projekcija

Ob pogledu svoje podobe v ogledalu si ne zdim star. Tudi drugi se mi ne zdijo stari — kot da bi se enakomerno starali z mano. Drugačno mnenje nastane, ko pogledam svojo nekdanjo podobo na fotografijah ali vidim ljudji nekdanjih mojih vlog: otroke, dijake, študente.

Po občutku so bila moja najlepša leta starosti okrog osemnajst oziroma devetnajst let in večno bi ostal teh let, četudi bi se moral večno učiti.

Kljub temu čas šviga mimo in postajam odločnejši. Če ocenjujem od ena do pet, delim večinoma skrajni oceni. Postajam občutljivejši na t.i. posploševanje, saj sta naslednja stavka: „Vožnja je bila zabavna“ in „na vožnji mi je bilo zabavno,“ popolnoma različna, saj dvomim, da bi bil lahko nekdo sposoben podati mnenje, ki bi veljalo za vsakogar. Postajam tudi pozornejši, saj opažam, da bi ljudje že kar radi reševali probleme, ki jih še niso zaznali oziroma jih prepoznali. Tu sem se tudi sam našel. Počel bi spremembe, a sem se ustavil, ko sem se vpraševal, čemu sploh bi jih počel.

Ker sem opazil, da so pri sklepanju pomembne okoliščine, se trudim, kolikor toliko je mogoče, podati dovolj podatkov, da si lahko vsi ustvarijo enako sliko. Tudi sam se lahko pri istem primeru odločim različno, morda tudi napačno, če mi ni znanih dovolj podrobnosti.

Pisno izražanje mi je veliko lažje, saj mi omogoča hiter pregled nad že spisanim, hkrati pa lahko dopolnjujem … ustno mi je zato težje. Ker glede na izkušnje opažam, da se prerekanje prične hitreje pri ustnem sporazumevanju, kjer se vpliv „imeti prav“ kmalu meri tudi v glasnosti in (osebnem) zmerjanju, si želim in težim, da bi se vse izvajalo pisno, četudi bi drugi želeli ali hoteli postopati drugače. Poleg tega pisno gradivo služi kot dokaz, kar še posebno cenim.

Jasno to ne pomeni, da je prerekanje na mojem vsakodnevnem sporedu. Pomemben je pristop k reševanju, pri čemer se je potrebno tudi zavedati, da v prvem nizu rešitve morda še ne bo.

Vedenje dejanja

Danes zjutraj, malo čez 6. uro, sem poklical dostavno službo za organizacijo dostave in prejel sporočilo, da začno klice sprejemati po 7. uri, kar sem tudi storil. Ko so mi dostavili še zadnji paket tega naročila, je moj up odplaval po vodi. Manjkajoči izdelek bom naročil ponovno, če mi vrnejo kupnino za neuspelo dostavo ali ne.

Sedaj sem načel čokolado, ki izgleda kot dvestogramska, v bistvu pa je tako tanka, da je poleg tablice še karton, da se tablica ne prelomi.

Polje neresničnosti

Imam pomisleke na bodisi svoj opešan spomin bodisi na dejansko pomanjkanje pristnosti poletja, kot da to sploh ni bilo tako neznosno vroče kot bi lahko bilo. Spomnim se morda dveh toplejših tednov, ko sem se premaknil v prijetnejše okolje … sedaj pogrešam tople dni, saj so mi natikači najljubša obutev zunaj in znotraj hodim bos. Seveda je talno gretje očarljivo, vendar ni nujno.

Kot drugo je zadnja stran telefona nekje nekaj srečala in se razbila. Moj odziv je bil nepričakovano miren – bil sem presenečen, ker vem, da mi ni padel na tla, in nisem uspel ugotoviti, ali poškodba izvira iz moje nerodnosti, zato si tudi ne morem očitati večjo pazljivost. Zaenkrat je najverjetnejši scenarij razbitja spolzenje iz žepa med vožnjo v avtomobilu in trk ob vodilo za pomikanje sedeža. Karkoli že, slišal sem, kdor živi v preteklosti in sedanjosti, ne more živeti v prihodnosti.

In še tretjič. Znotraj sebe tekom popoldneva čutim nemir in ta se odraža v strašanski želji po hrani, po sladkarijah in, ko vsega zmanjka, so dobre tudi hruške.

Pa še četrtič sem brez izrazitih čustev, ker mi pet izdelkov iz Združenega kraljestva dostavljajo že sedem dni, saj so jih uspeli zapakirati v tri kuverte, pri tem so v kuverto številka dva vložili izdelek iz dobavnice kuverte številka tri. Ker so mi na dan prevzema kuverte številka dva pozabili izročiti kuverto številka tri (poslali so jih isti dan in tudi dostava se je izvršila isti dan), močno upam, da bo najdražji izdelek nakupa, ki bi moral biti v kuverti številka dve, v kuverti številka tri. Res mi ni bilo več prijetno to zmedo razlagati v angleščini po telefonu, zato sem se odločil, da počakam kurverto številka tri, pri čemer se moram jutri zjutraj dogovoriti z dostavno službo za ponovno dostavo.

Letos, izgleda tako, nimam sreče z dostavo in temu sem se že prilagodil. Na kitajski izvozni pošti so mi zavrnili tri pošiljke, ki sem si jih poslal domov. Potem sem se dogovarjal s Čehom, saj so mi izgubili pošiljko v protivrednosti okrog petsto petdeset evrov iz ZDA. Po slišanih besedah je bilo njemu najpomembneje, da jim ne bi bilo potrebno plačevati odškodnin zaradi neupoštevanja dobavnih rokov.

Dokler ljudje spremljajo le olimpijske igre, posedajo po gostilnah in si privoščijo nedeljska kosila po dvanajst evrov brez pijače, kjer pojamrajo o kuhinji, da je plinska jeklenka „previsoka za v omarico“ o odškodninah niti ne razmišljajo. Večkrat slišim, da ljudje zahtevajo le svoje pravice, a se ne zavedajo svojih dolžnosti, čeprav v Sloveniji ljudje bolje poznajo „garancijo“ kot pravice izhajajoče iz druge knjige Obligacijskega zakonika, ki se tičejo stvarih napak.

Čeprav se reševanje stvarne napake lahko zavleče do enega meseca in pol, pri čemer je kupcu v najslabšem primeru vrnjena celotna kupnina, se nihče ne sprašuje oziroma se mu ni potrebno spraševati o vloženi energiji in času zaradi reševanja sporov. V industriji je drugače — tam je povečini nadaljno delo odvisno od dobave (pravočasnost, kakovost, količina, …), zato je opravičevanje precej na mestu in dokaj uspešno. Glede na slišane izkušnje drugih se tako reši precej zadreg. Čeha sem zato popolnoma razumel, zagotovil mi je brezplačno ponovno dobavo in bil je slišati vesel, ko sem mu omenil, da je ponovna dobava zame popolnoma sprejemljiva. Prosil me je, naj jim naslednjič ob nepravilnosti oziroma odstopanju spročim takoj, in tega se bom naslednjič tudi držal, čeprav si takšnega dogodka oba ne želiva.

Pa se mi zdijo odškodnine pravi pristop? V tem primeru ne, vendar na splošno da, ker ne vidim razloga nespoštovanja pogodbenih določil. Zakaj bi kdorkoli karkoli sploh podpisal, če to ne bi prineslo karkšnihkoli posledic?

Ne trpi kakršna koli proizvodnja, obtičijo le moji projekti.

Oseka sanj

Zelo pomembno je zavedanje, da resnica ne obstaja. Tisto, kar doživljamo kot resnico, so naša ponotranjena načela in dobro se jih je zavedati, saj nespoštovanje ponotranjenih načel drug drugega lahko vodi v spor.

Delirij vznesenosti

Poteka že tretja ponovitev, saj mi besede še vedno uspejo zbežati iz ust. Sprašujem se, kje pridobim toliko vsebine, da bi govoril in govoril …

Čez manj kot eno leto bom zelo verjetno menjal banko, potrebujem potni list, da bom lahko račun odprl v Litvi. Postopki so se že začeli … Pri sedanji me moti njihova nedoslednost oziroma nedodelanost, saj se ne znajdem niti v navodilih.

Rečno rosenje

Po dolgem času sem bil v Ljubljani; po tako dolgem času, da sploh nisem prepričan, kdaj sem bil tam nazadnje, zagotovo pred vsaj dvema letoma.

Včasih mi je bil obisk Ljubljane doživetje, sedaj je to napor. Najprej sem bil nezadovoljen nad gnečo na cesti in potem še na premajhna parkirna mesta. Parkirati je sicer vedno mogoče, a je težko dostojno zapustiti vozilo. Vreme je zdržalo. Podobno je bilo pri vračanju.

Kaj je sploh še v Ljubljani, da bi bil obisk opravičljiv?

Razrez predelave

Te dni prebiram vodiče oziroma izobraževalno gradivo iz leta 1994, ki jih je pisal takrat osemnajst oziroma devetnajstletni študent iz Južnoafriške republike, na osnovi katerih predvidevam, da jih je osnoval mariborski dijak pred triindvajsetimi leti, saj sta si slog in struktura zelo podobna. Razlika je samo v jeziku. Slednje sem nekoč prebiral, morda petnajst let nazaj.

Zgodba je drugačna. Letos sem se spomnil na te slovenske vodiče in me je zaradi ljubosumja zanimalo, od kod je ta dijak črpal vsebino zanje oziroma znanje, saj je bilo moje srednješolsko znanje na bistveno nižji ravni.

Seveda so prvotni vodiči podrobnejši in, tako kot vedno, me zanimajo triki. Uvod tega trika je bil spisan tako dobro, da sem v nadaljevanju večkrat skušal razumeti napisano, saj mi ni bilo najbolj jasno. Skratka, navdušil sem se množenja s potencami osnov (v desetiškem sistemu to pomeni množnje z deset, sto, tisoč, deset tisoč …), ki naj bi potekalo tako, da se novo število zapiše „malo bolj“ levo potem pa na prazna mesta vpiše „ravno prav“ ničel. Ker sem navajen ničle dopisovati pri množenju z deset, sto … desno od obstoječega števila, mi je bil ta postopek drugačen, saj vplete ta premik “malo bolj v levo.“

Jasno gre za enak postopek, vendar v vodiču ni bilo zapisano tako poenostavljeno. Kot prvič so bili „premiki“ formalizirani in kot drugič je šlo za dvojiški sistem. Za formalizacijo premikov se najprej uvede zapis vrednosti z mesti (v splošni rabi, torej v desetiškem sistemu, se določena mesta poimenuje enice, desetice, stotice …), in se ga poimenuje register.

Ker ima register lahko več kot eno mesto, je tudi register sestavljen iz „krajših“ registrov. Ti krajši registri lahko sestavljajo daljšega tako, da se nizajo en poleg drugega, lahko pa se tudi prekrivajo. Torej se iz treh registrov enic lahko sestavi register z nizanjem, ki vsebuje stotice, desetice in enice. Če se registri prekrivajo, se istoležna (prekrivajoča) mesta seštevajo s prenosom (naprej) v višje mesto (klasično seštevanje), vendar le če obstaja mesto tega višjega polja. Če mesto višjega polja ne obstaja, se, kot v starejših avtomobilih, števec prevoženih kilometrov (vsebina) po samih deveticah obrne na nič in kilometri se štejejo ponovno.

Ko imamo registre, na njih lahko izvajamo premike tako, da polja premikamo v levo ali v desno, enice tako postanejo desetice ali stotice. Enice se lahko premika tudi v desno, kar sicer pomeni izgubljeno vrednost in marsikomu predstavlja nesmiselno početje, vendar se s takšnim dopuščanjem ustvari manj ovir oziroma skrbi. Vsebino se torej zamika prosto s tveganjem za izgubo brez oziranja na smiselnost.

Do sedaj je verjetno spisano zelo razumljivo, vendar se dojemanje malo podre z uvedbo dvojiškega zapisa, ker sedaj ne moremo več govoriti o deseticah, stoticah …, saj so to potence števila deset – osnove desetiškega sistema, temveč moramo o potencah števila dve. Enico imamo še vedno, takoj za njo pa pride dvojica, štirica, osmica … kar se bere zelo čudno; nadalje tudi ne vem, če so tudi to ustrezne besede v slovenščini.

Skratka, tu bi sledilo mnogo klanja v pravilnem izražanju, s katerim bi množenje preobrazili v mnogo seštevanj in prišli do t.i. dolgega množenja, ki je zaradi uvedbe dvojiškega sistema enako množenju ruskih kmetov, vendar se bi števila podpisovalo pod števko in nevede zamikalo ter se na koncu vse skupaj seštelo. Opazilo bi se registre, ki se jih podaljša po potrebi, da se ne izgublja prenosa.

To je to. Novega trika ni bilo.

Razlika je samo v tem, kdaj se obupa v poenostavljanju oziroma v posploševanju.

Prevodna plast

Obstal sem na mostu in opazoval plavuti ene od štirih rac, ki so sledile labodu, ter se spraševal, kako to, da je konstrukcija mostu tudi betonska, če sem vsaj petnajst let, odkar sem prvič prečkal ta most, bil prepričan, da je ta v celoti lesen. So ga vmes prenovili ali je bil že od začetka tudi betonski, in kako to, da tega nisem opazil že prej?

Pretakanje drže

Ljudje, ki prebirajo moje objave – ne tu, nekje drugje – so mi povedali, da je moje pisanje drugačno – vse pri meni mora imeti razloge …

In, ker sem že mnogokrat slišal, kako moram imeti med vožnjo avtomobila položeni roki, in ker ravno tolikokrat nisem slišal razloga za takšno početje, sem si ključni besedi našel sam, ti sta „zračna blazina.“ Če se namreč ta „odpre“ ni ravno zaželjeno imeti odtisa svojih rok na svojem obrazu, poleg tega pa pravilna drža pripomore, da blazina v težkih trenutkih objame glavo in ne neke druge dele telesa.

Prepih slabosti

Od ena do deset, se počutim osem ali devet slabo; res slabo. Kriva je prebava. Tokrat je kriva prebava, sicer pa, kot ponavadi, moj (priučen) značaj, da se sedaj počutim kot na antracit prašno barvana pohištvena cev znotraj katere poteka verižno trčenje.

Te dni tudi več govorim, da tudi tisti, za katere se ve, da preveč govorijo, v pogovoru obmolknejo. Mislim, da se je torej bolje posvetiti pisanju, saj imam, tako kot velikokrat, občutek odsotnosti hotenj in stavkov ne dokončam, ker se vmes že premislim.

Letošnji poletni eksperiment se je odrezal nad pričakovanjem. Poleg tega, da pri spanju hladi oziroma da povzroča občutek hlajenja preprečuje tudi pikanje komarjev in to brez uporabe kemikalij. Delovanje je malenkost, a zanemarljivo slišno.

Olepšana sedanjost

V šestnajstih dneh je bilo predvideno prekolesariti tisoč kilometrov in vsaj enkrat prekoračiti sto kilometrov. Od tega se je kolesarilo sedem dni in prevozilo tristo štirideset kilometrov, najdaljša pot je obsegala triinosemdeset kilometov, saj sem začel tedaj sanjariti o sadni solati, ki potem sploh ni bila narejena, saj se je prej pojedlo štiri hruške in to je bilo to.

Ker sem v tem mesecu slučajno po tleh opazil slive ter tudi v krošnji, sem eno vzel, jo opral ter jo pokusil. Ker je bila zares zrela in res dobra, sem potem pojedel še dve malo manj zreli in manj dobri, vendar sem si kljub temu rekel, kaj vse zamujam. Sadje visi. Če ne tu, pa pri sosedu, samo vzeti ga je potrebno, sicer bo vse popadalo na tla, zgnilo ali se posušilo.

Hrušk je sedaj res ogromno, tudi češenj je bilo ogromno in res sem jih veliko pojedel, a še premalo, ker bi jih sedaj še jedel … žal mi je zgolj za marelice, ki jih je bilo letos toliko kot fig, za eno figo malo.

Njen delež

Kljub vsemu pa bi v teh časih pohvalil kurirske službe, saj uspejo dostaviti stvari pred pričakovanim datumom. Za lažjo predstavo, v četrtek popoldne je bil paketek z maso šestdeset gramov odposlan iz zvezne države Texas in je prišel v ponedeljek zjutraj. Torej skupaj v štirih dneh, vključno s soboto in nedeljo, prepotuje pol sveta. V tem času je dostavna služba poskrbela tudi za vso papirologijo v smislu uvoza oziroma carinjenja. Seveda je bilo vse to storjeno, ker je bilo tako dogovorjeno. V svetu (mednarodne trgovine) se za nivo te storitve uporablja okrajšava DDP in je najprijetnejša za kupca, saj mu ni potrebno urejati pravzaprav ničesar.

Tudi dostava v Nemčijo v tem času nima zakasnitev. Priporočeno pismo je dostavljeno v treh dneh. Največja prednost vključenosti Slovenije v Evropsko unijo vidim v odsotnosti carin. Seveda je Slovenija pred nekje trinajstimi leti izgubila svojo valuto. Po tem času tolarja niti ne pogrešam.

Ker se je povečal nakup Slovencev v tujini so morali marsikateri tuji prodajalci pridobiti slovensko identifikacijsko številko za namen obračuna davka na dodano vrednosti. Na primeru je to pomenilo, da je sprva nemški prodajalec Slovencu izročil blago z devetnajst-odstotnim (nemškim) davkom, pri čemer je zaradi ekonomije obsega bila tudi osnovna cena nižja, kar pri nekaj sto evrih celotnega nakupa prinese prihranek kljub višji poštnini. Ko je ta isti prodajalec prodal preveč je moral začeti obračunavati dvaindvajset-odstotni (slovenski) davek, zato je smiselnost postala vprašljiva. Vsebina tega odstavka temelji na mojih izkušnjah in nisem davčni svetovalec, četudi mi izgleda sistem davka na dodano vrednost sila preprost, če si ga (v mislih) predstavljam.

Skratka, država bo skoraj gotovo vedno prišla do „svojega“ deleža.

Sevanje skorajšnje

Te dni sem precej slabše volje in vem, čemu je to. Veliko mislim ter načrtujem, zato vsako odstopanje vodi v svoje vrste razočaranje. Nadalje živim na avtocesti, kjer sem blazno neučakan. Ponavadi, pretežno v prostoru, se sprehajam sem in tja. Ko druge to izrazno moti, se naslonim na zid in izmenjajoče zrem v določene točke. Tedaj občasno niti ne poslušam. Pot do rezultatov ali cilja je pomembnejša od cilja. Slednjega morda niti nočem doseči.

Vsakodnevno si iščem naloge, po drugi strani pa me drezajo poletne temperature. Vročino čutim po obrokih in sploh ne vem, kaj je takrat najbolje storiti, bolje je zaenkrat ležanje na trebuhu. Povečala se je želja po hrani in jedel bi že sit …

Žre me nepazljivost. Sprašujem se, zakaj kljub času nisem postoril vsega tistega, kar sem imel možnost storiti. Največkrat se mi stvari polomijo oziroma izmaličijo pri prevozu. Skrajen primer je bil pred časom kaki, ki je spustil tekočino in sem potem vsaj trikrat brisal oziroma izžemal tisti predel, ker je bilo vidno drugačen. Včeraj sem ugotovil, da sem kljub kartonu predrl podlago … bo potebno naslednjič spodaj podložiti še več kartona.

Dvigi navzdol

Ta teden sem domov vlekel stvari, ki morda ne obstajajo niti v tisoč kosih. Njihova usoda (kaj bom z njimi) še ni bila določena; vem le, da sem na regalih stežka našel prostor za njih in da sem pred tem za njih naredil toliko korakov, sicer v enem in istem prostoru, da sem na tetivi nad peto dobil žulje, ki so se mi še isti dan odprli, zato tiste obutve, zaradi katere sem jih dobil, ne bom nosil še nekaj časa.

Precej se jezim, ker sem verjetno v tistem prostoru takrat iz jeze odvrgel dve drobnariji, saj sta mi pri razdiranju povzročala zgago. Ker ju bi sedaj zelo rad imel za sestavo, sem bil v prostoru že trikrat in jih iskal zaman. Dodatno težavo povzročata njihova barva, saj ta soupada z barvo tal, in razsutost še drugih, nepomembnih delcev po tleh.

Poleg tega mi je žal, da sem zavrnil osovino, ki spominja na bojni kij – neke vrste jekleno gorjačo. Pojma nimam, kje je sedaj, ne bi jo bilo slabo nekam spraviti in potem ljudi spraševati, če vedo, od kod je prišlo to in čemu se to tam uporablja. To bi bil dober primer stvari, ki zavaja s svojim videzom, saj je bila del nečesa, ki pomaga reševati življenja, čeprav jo je jasno mogoče uporabiti oziroma zlorabiti v zle namene.

Opažam, da večinoma živim v svojem svetu in izven tega prav ničesar pogrešam. Ko od časa do časa pogledam politiko, ugotovim, da se v njej ne znajdem in jo preskočim. Ko pogledam, kako večina preživlja dneve, jim nisem prav nič ljubosumen. Mene te prenosne naprave niso tako zasvojile, da me je iz poštenosti v obrazce ali kam drugam sram vpisovati svoje telefonske številke, kajti vem, da je ta podatek nepomemben, če še vedno tudi po cel dan ne vem, kje imam telefon.

Otip misli

V bistvu me je sram, ko prebiram besedila izpred sedmih oziroma osmih let. Čudim se (sam sebi), čemu sem pisal take podrobnosti, kot je število žarnic, prisotnost ajvarja in pomanjkanje pozornosti …

Premica brez mesa v prostoru pove, da mi je veliko lažje povedati, česar nočem, saj na drugi strani niti ne vem, kaj (si) želim.

Kaj sploh počnem vse dni? Na spletu gledam nepremičninske oglase oziroma nepremičnine, ki jih kljub skopim informacijam (povečini sta navedena zgolj kraj in velikost parcele/objektov) najdem na zemljevidu, jih obiščem ter si vsakič rečem, kako zvito izberejo fotografije, saj so predmeti oziroma stavbe v resničnosti veliko manjši oziroma manjši.

Tudi prej, med potjo, sprehodom ali kako drugače, sem opazoval hiše in takoj pod streho, ponavadi s krajše oziroma ožje strani hiše (če ima hiša tloris pravokotnika), ni pa nujno, je zid, ki ponavadi tudi podpira ostrešje, v trikotni obliki, in šele ta mesec sem odkril slovensko besedo za ta zid. Imenuje za „zatrep.“

Ista enakost

Že dlje časa se počutim brezupno, saj ne vem, kaj bi storil, kaj bi si kupil. Morda preveč vem in stvari cenim drugače … verjetneje je tudi krivo kopičenje neuporabne šare, ki si jo prinašam domov. Marca sem privlekel baterijo za ventilator. Sicer ne za tiste kitajske ventilatorje, o katerih se je govorilo in pisalo nekaj mesecev, temveč za nek nemški model.

Redno pozabljam. Če se spomnim, da sem že tretji dan pozabil preveriti tlak v pneumatikah, kompresor zaropota ob pol enajstih zvečer in preverim tri od štirih, ker pri zadnji kazalec v mraku ni več viden in postane še cev prekratka. Čez pol ure sprejmem še klic iz službe, zjutraj pa se mi na avtocesti pokaže opozorilo, da naj preverim tlak. Nič ljubšega kot en obhod na prvem izvozu in potem naprej.

Toliko za štiriindvajset ur …

Pot razkošja

Nisem najbolj zadovoljen, vendar pa nisem razočaran, da sem v začetku tedna prekolesaril petintrideset kilometrov z vključenim vzponom za dvesto štirideset metrov. Zaradi spusta zatem po tako uničeni cesti te smeri vsekakor ne bom še nekaj let ponovil. Čez nekaj dni sem prekolesaril še šestdeset kilometrov z manjšim vzponom in z raziskovanjem še nikoli obiskanih krajev.

Način, da prevozim poznane in hkrati neznane kraje mi je sedaj postal všeč, da naslednjič vem, kje ni dobro kolesariti in kje je užitek. Čeprav so ceste v vedno slabšem stanju in se zavedam, da ne bom našel poti neprestanega užitka … razmišljam, če bi ponovno kolesaril tam, kjer že dolgo časa – več let – nisem, a se obenem zavedam, da mi bo to vzelo precej časa. Želim si ponovno prevoziti več kot sto kilometrov v enem kosu …

Sicer kolesarim počasneje kot nekoč, saj se bojim, da bi me kolo zaradi njegove starosti kje pustilo ali me vrglo iz njega. Ne trkam na les, ker nimam te navade, čeprav to početje opažam pri enih in istih ljudeh. Priznam, da prej nisem bil toliko pozoren na to.

Prizma poraza

Če sem se pred desetimi leti spraševal, kaj sem počel pred desetimi leti, imam sedaj enak občutek. Pojma nimam, kaj sem počel pred desetimi leti, torej v letu dvatisoč deset, zagotavljam lahko le to, da sem tokrat še bolj len kot sem bil takrat.

Seveda ni vsaka lenoba enaka drugi lenobi; moja je pač takšna, da si stvari postavim tako nekako, da mi nečesa ni potrebno več početi v prihodnosti. Vseeno mi še vedno prija popoldansko ležanje na hrebuhu in poslušanje glasbe, za katero mi sploh ni pomemben žanr; če med tem vsake toliko časa zapiha veter in vrata občasno udarijo ob podboj je še toliko bolje.

Priznam, da sem lansko leto premalo kolesaril, kar tudi letos pripisujem tako pomanjanju časa kot tudi moji nevolji, ko čas je. Včeraj sem se spravil kolesariti in sem prevozil več kot sem si zadal. Upam, da tako tudi ostane.

Pot preteklosti

En dan sem se sprehodil do potočka, kjer sem se v otroštvu veliko igral. Pot se še vedno vije, a so sedaj vse bližnjice med temi zavoji močno zaraščene. Spomnil sem se, da sem nekoč pot sekal tudi skozi gozd, a si tega tokrat nisem mogel predstavljati. Vprašal sem se, če sem morda zgrešil letni čas oziroma če sem se igral samo določen letni čas in ne čez celo leto. Ne vem. Sem že pozabil.

Ko sem se približeval mestu spomina, sem na desni strani začel iskati odprtino oziroma vrata v nekaj podzemnega, kar nisem nikoli vedel, kaj točno je. Verjetno je kakšen zbiralnik za vodo, a bi si lahko sedaj, ko sem starejši in imam več v glavi, pobližje ogledal notrajnost, a je bil dostop do tja prepreden s šavjem, zato še vedno ostaja skrivnost.

Vse, kar je ostalo od preteklosti tega prostora je ton pretakanja vode. Potok je zdaj zaraščen in se gladine sploh ne vidi, ampak to ni tako pomembno.

Pomembnejše je odkritje oziroma dojemanje, da človeka naredi enega in istega zgolj njegov spomin. Če bi se jutri zbudil z drugimi spomini, to ne bi bil več jaz. Moje želje, navade, odzivi so posledice izključno mojega spomina. Na svoje ime se odzivam, ker je moje ime v mojem spominu in nikjer drugje.

Slepa cesta

Ti dnevi po prvem maju pa so vse drugo kot počivanje …

Tako bi se začela moja objava, če ne bi zjutraj med vožnjo na radiju slišal pesmi, ki me je presenetila. Izvajalca sem takoj prepoznal, nisem si pa mogel razložiti, kako to, da te ne poznam.

In sedaj popoldne sem jo izbrskal.

Lačni Franz - Naša kri ne bo nikoli bela

In prav zares si jo želim slišati v živo!

Umik pobega

Zakaj razmišljam tako kot razmišljam? Namesto, da bi te dni avto na parkirišču zjutraj postavil tam, kjer je popoldne senca, ga postavim tako, da je čim dlje od stavb, ker, če bo požar te ali one stavbe, bodo lahko gasilci in drugi lažje prišli poleg (stavbe).

Nadalje mi svoje sanje povzročanjo dvome. To pomeni dvoje: vsaj deset minut po prvem bujenju mi ni jasno, kaj je res in kaj ni, ter me tako zelo vleče sanjati nazaj, da bi te dvome razčistil, zato si najbolj želim nadaljevati sanje tam, kjer sem jih prekinil, četudi sem spal več kot dovolj.

Najbolje odnesem, če se zbudim pred vstopom samega sebe v te dvome. Ocenjujem, da se mi to pripeti nekje okrog pete ure zjutraj. Ne vem več, kolikokrat še moram sam sebi reči, da je dovolj, saj me že moti, da sprejemam odločitve tudi na podlagi nočnih dogodivščin. Podnevi se prepričujem, naj na nekaj pozabim, po noči je to zopet v igri.

Takega sebe ne prenašam več.

Drža poguma

Težko je biti ta čas pameten … Prejšne dni je zapadel sneg, česar sploh nisem pričakoval, saj sem že en teden pred tem moral avto nekaj po tretji uri popoldne najprej prezračiti pa tudi potem sem se vozil s spuščenimi stekli. Snežilo je tri dni, vendar se mi zaradi sivega ozračja brez vidljivosti več kot par sto metrov daleč ni ljubilo nikamor. Šele v soboto, ko sem odšel v hribe, sem opazil, da bi moral to takoj storiti, četudi bi na poti snežilo. V soboto sem zato raje hodil po snegu, četudi sem imel hlačnice mokre, kot po blatu. Vem za drugič.

Četudi je sneg hitro pobralo, je bil iztekajoči teden preveč hladen hladen, saj mi je hrbtišče rok zaradi prepogostega umivanja razpokalo, četudi sem med umivanjen čutil blagodejni učinek, a to je bil le začasni in lažni občutek. Četudi so tudi drugi imeli podobne težave, me je bilo sram in sem roke raje skrival. Ta dni sem okreval, vendar še ni najbolje.

Veter oddiha

Samevaš, seveda samevaš, saj se moje povedi pišejo za druge, za nesposobne. Ko sem mislil, da se mi ne more pripetiti nič hujega kot torek, se je zgodila sreda. Tudi danes je bilo vzdružje katastrofalno, zaradi nesposobnih. Nihče od teh se še ni vprašal, zakaj jaz nimam teh težav, ker niso sposobni niti tega.

Obupal sem. Zdaj bodo moje minute ure. Če drugi jamrajo, koliko imajo klicev (v povprečju dva na uro in pol), jih bom imel tudi jaz toliko. Ne borim se za pravice; prizadevam se za enakopravnost in zmožnost opravljanja svojih dolžnosti in nalog.

Nekateri živijo iz dneva v dan; jaz pa si stalno dajem naloge in, ko jih izpolnim, mi niso več zanimive. Mislim, da se bom vrgel v arhitekturo … hortikulturo … ker bi zdajle najraje jedel viljamovke, tako sladke, da se mi cedijo po rokah …

Blede razlike

Postaja mi všeč to vreme: ugaja mi stanje stanja s hrbtom obrnjenim proti Soncu, vendar le dokler ga ne zakrijejo oblaki. V modrino neba tega sveta sredi dneva sem tako zaljubljen, da je celo telefon objel oziroma zadel Zemljo oziroma pesek na njej, kar mi ni bilo več tako všeč, čeprav se tolažim, da je prebil pol leta brez prakse in da se mu mora nekaj zgoditi, sicer mi bo nekoč težko zavreči brezhibnega.

Med potjo ob cesti opazujem packarije brezbrižnih ljudi. Zakaj bi čakali do aprila in se ne bi že sedaj zapodili v grmičevje in jih očistili?

V bistvu mi je dolgčas … in zagrabi me nostalgija, ko pospravljam in najdem nepričakovane stvari, ki me vrnejo v tisti čas.

Shod slabotnih

Osem dni je trajalo stanje mojega razočaranja nad samim sabo. Še kar mi ni jasno, zakaj sem šel v tretjem nadstropju tako odločno skozi nihajna vrata in ne v smeri roke, ki mi jih je zadržala odprta.

Kakorkoli že, prišel je čas pustovanja in letošnji hit je zaščita pred okužbami. Vse potrebščine najdemo doma: modra palerina, vijolična smučarska očala, zelena kapa za tuširanje, bela maska za škropljenje in rumene rokavice za pomivanje posode. Jedli bomo vloženo rdečo peso ter kuhan krompir. Pa tudi alkohol (mislim, da mora biti njegov delež vsaj 60%) za razkužitev se najde doma.

Težava je pri vsem je ta, da še nihče dejansko ne ve, kako se bolezen prenaša, širi oziroma kako se razloči kužnega … zato ljudje živijo v strahu. Kar potrebujemo je sneg, da ljudje ostanejo doma in se ne družijo. Karantena samega sebe.

Mejniki odročnega razpada

Kje jaz živim? Kaj se dogaja?

Preprosto ali enostavno? Preprosto.

Preprosto ne morem verjeti, da se nekateri ljudje niso sposobni zavedati niti svoje nesposobnosti. Neke vrste paradoks. Tako neresnično kot svet s štirimi stranicami in štirimi angeli, vsak pri svojem kotu. V takšnem svetu je najlažje preživeti z ogledalom na vsakem robu – s širjenjem tistih neresnic ljudem, ki jih sami govorijo. Posebna zvrst so trdilno-nikalne povedi, v katerih se sogovorniku najprej potrdi njegovo trditev ali namero, nato pa se nadaljuje s svojim tradicionalnim nestrinjanjem oziroma zaničevanjem v stilu.

Na koncu ugotovim, da sem potrošil vso energijo, čeprav nisem prišel do konca, saj sem se prej izgubil na poti svojih odločitev.

Še nikoli dosedaj si nisem mislil, kako hitro odide čas med sestanki. Zamujam tudi ure svojega ne-več-tako-tipičnega odhoda domov. Če bi bilo po moje, bi se mi moral delovnik začeti ob šesti uri zjutraj, ker je le tako mogoče ohraniti dovolj preostanka dneva. Drugi me ne zanimajo …še najmanj, če bi ti najraje vstali tri ure kasnje ali sploh ne. Naj se ponovim še brez metafor, da sovražim zimske dni, ker preostanka dobesedno ni.

Od novega leta sem se zredil za nekje pet kilogramov, ker se mi je potreba po uživanju (jasno ob uživanju hrane) povečala. Ne morem se držati nazaj – boli me že lumbosakralni del hrbtenice, pojem to in tudi tisto, kar nameravam prihraniti za jutri.

Po drugi strani pa mi je v preteklem letu uspelo uresničiti zaobljube oziroma zaobljubo, ker sem si postavil samo eno: brez čokoladnega in lešnikovega namaza. Odločilno vlogo pri tem igra odpor mojega telesa, saj me hitro napade zgaga. Letošnja zaobljuba je podobna: poskusil bom izločiti meso iz jedilnika kakšnega dneva v tednu, kot npr. danes, ko nisem vzel niti ribe, samo zelenjavo.

Zunanji svet

Leta minevajo, postajam starejši … vendar se še vedno počutim mladostno. Še vedno imam energijo, da preskakujem stopnice navzgor in tečem navzdol. Še vedno stopam po robniku pločnika, vsako stopalo na naslednji robnik …

Po drugi strani pa mi svet postaja grozljivo sumljiv. Ne znam si razložiti, zakaj so stvar takšne kot so … začenši z našim izgledom, preveč je simetrije. Če odmislim, da ima na večini fotografij večina ljudi različno razprte oči, je njihova leva polovica enaka desni. Enako je pri psih in mačkah. Tudi vrstni red organov na obrazu: oči, nos, usta, je enako. Ko bi obstajal obraz, ki ne bi bil simetričen ali bi bil z drugim razporedom …, bi bil jasno sprva čuden, saj bi bil nenavaden, ampak bil bi drugačen.

Na povsem drugi strani, na nivoju molekul, pa mi je presenetljivo, da tako preproste, a tudi zapletene, strukture gradijo nas. V eni celici oziroma dveh je dovolj informacij, da nastanejo … za začetek tkiva. Kaj vpliva, da celica postane drugačna in da se to vedno zgodi enako … da imamo organe vedno na več ali manj istih mestih oziroma da je drugačnosti presenetljivo malo. Stopnja ponovljivosti je presenetljivo visoka.

Potem pa se pojavi takšen primitivni, a pretkani, virus in zganja nered … od kod se je vzel … zakaj ni nikjer kakšnih njegovih vmesnih, neke vrste delovnih, še nedokončanih različic?

… sliši se kot Platonova prispodobo o votlini. Da je tam zunaj nekdo ali nekaj, o katerem ne vemo … ampak zaenkrat je kar lepo, kar koli že je.

Prazno leto

Ni mi jasno, kako so se dogovorili, da leta nič ni bilo in so iz prvega leta pred našim štetjem prešli na leto ena našega štetja (oziroma po Kristusu, kar vam je ljubše). Takšen način je sicer skladen z dejstvom, da se vsak nov mesec prične s prvim dnevom v mesecu … a je leta (tako kot mariskaj številskega) mogoče ponazoriti na (številski) premici in razdalja med številoma minus ena in ena je enaka dva, čeprav je vmes le eno leto. K sreči gredo leta le še naprej in k sreči sem na to naletel mimogrede, zato ni neke bojazni, da bi se kdo, kot jaz, uštel pri štetju do dve.

Sicer pa mi novo leto ne prinaša nič novega — tako se mi zdi vsako leto. Skozi leto se dogajajo nekakšna nihanja, ki ponehujejo, posledično si stvari popestrim oziroma jih zapletem, da je vsaj nekaj v zraku, saj večino časa namenim eni in isti manjšini stvari. Da temu ne bi bilo tako poskušam komu ukrasti kakšno idejo, ampak ničesar ne najdem, morda skrivajo morda pa niso izvirni ali pa me ne prepričajo.

Pogosto ne morem biti pri miru; včasih pa ne zmorem drugega oziroma mi prija naslanjanje na ograjo s hrbtom proti Soncu (seveda poleti) in nepremično gledati v balkonska vrata, ker morda ta še niso dokončana ali pa je morda že toliko narejenega … pozimi ograjo nadomesti radiator, jasno ne na balkonu.