Vrinjena dejstva

Nikoli nisem bil talentiran za kakršno koli risanje. Ne znam risati. To je poznano dejstvo, ki mi je jasno in razvidno iz tistega, kar nastane na papirju. Ni mi pa jasno, čemu pa v sanjah doživljam ravno nasproto. Tam so mi jasni vsi obrazi, slišim govorico ljudi, ki jih nikoli nisem slišal govoriti. Vendar, previdno, lahko gre zgolj za iluzijo: vrinjena dejstva. To pomeni, da vse kar vem, je zgolj to, da so bili vsi obrazi jasni. Ne morem  pa vedeti ali se kakor koli prepričati, če so res bili.

Šestindvajseti

Ta petek je pa izjemoma dolgočasen. Ura se komajda premika, nekaj bi še prebral, vendar ne vem, kaj. Tisto, kar sem bral dosedaj mi je pretežko, vsebuje preveč podrobnosti. Morda bi še kaj pojedel, čeprav, kolikor sem raziskoval, je bolje zaspati lačen kot pa sit.

Želim si malo nižjih temperatur in snega, to pa.

Podoba znanja

Na embalaži piše, da je ta narejena iz recikliranega papirja in zato prijazna naravi, ampak ko sem s to embalažo zanetil ogenj v kaminu, še nikoli se ni iz česarkoli tako kadilo kot se je iz te embalaže. Dim je bil tako črn, da so vse notranje stene postale črne in prav takšno je postalo tudi prednje steklo, tako da se je gorišče le stežka videlo. Verjetno je krivo lepilo in človeški pohlep, da lahko prosto plahtajo z lepimi besedami. Sedaj mi je jasno, čemu se je nekaterim, ki so kurili to embalažo, zamašil dimnik.

Šel sem v trgovino po zobne ščetke, takšne kot jih uporabljam zadnje dve leti, in neglede na to kakšne sem vzel v roko, vse so imele bele ščetine. Saj barva ne vpliva na samo ščetkanje; mi je pa zanimivo, da so prenehali s tem, saj so bile te ene redkih, ki so imele poleg barvnih držal tudi barvne ščetine.

Ker poleg ščetke sodi tudi zobna pasta, tiste svoje zgolj v tubi brez kartonaste embalaže nisem našel, zato sem jo kupil v drugi trgovini.

Neznana resnica

Kar pomnim, tako je zagovoto že šest let, da z novim letom pride tudi jutranje boleče grlo z napol zamašenim nosom. K sreči se v dopoldnevu dovolj opomoreta in skozi dan sploh ne izpadeta tako slabo, dejansko, kot da z njiju ni nič narobe.

Povsem zase pa so sanje. Zadnje pol leta so drugačne, iz sebe izžarevajo dejstva, ki želijo postati resnice. Zjutraj ni težko vstati, nagaja le moja zvedavost, kaj bom v njih še novega odkril. Zvedavost želi, da bi ostale oči zaprte četudi v napol spečem stanju. Menda se iz sanj da nekaj razbrati, ampak moje so postale prezapletene, sploh ne vem, kaj sem želel zvedeti. Včasih pridem v stanje, kjer se v sanjah zbujam iz zanj.

Letos ne bo celega seznama zaobljub, ampak bo sledila ena za drugo. Ko izpolnem prvo, se lahko pogovarjam o drugi, in sicer bom najprej poskušal premagati to mojo zvedavost.