Um nesposobnosti

Naslednje taktike se poslužujejo gostinci na turističnih območjih. Par se usede na kavo in kasneje ob pogledu na račun dvakrat pogleda v skodelico. Znesek je gromozanski, a gostinec nima slabe vesti. Turista sta, to mi bosta plačala, potem pa mi itak ne bosta več prišla, saj sta vendarle turista.

Nepričakovani načrti

Danes sem med vožnjo pogledal skozi okno in presenečeno opazoval, koliko zelenja je že vsepovsod. Čudil sem se tudi sebi, da tega nisem opazil prej, recimo včeraj, ko sem ravno tako gledal skozi okno. Po moje je vse ozelenelo ravno v tem iztekajočem se tednu.

Prišel je čas za menjavo pneumatik in tudi za učenje na primeru. Zdaj (upajoče) končno vem, da se najprej dvigne „vogal“ avtomobila ravno toliko, da ima pneumatika še stik s podlago ter odtegne vijake. Nato se še dvigne ter odvije vijake. Odvijati se jih mora brez napora, pomaga si z natičnim ključem; to pomeni, da se ga dejansko uporabi, lenoba naj ne bo ovira. Pred izvedbo menjave (in ne sredi te) se vključi parkirno zavoro, saj je tako delo lažje. Kolo se odstrani in namesti drugo. Vijake se z natičnim ključem brez napora vstavi nazaj ter se jih na koncu enakomerno zategne. Kolo se spusti, da to dobi stik s podlago. Ko se vijake z občutkom zategne, se avto dokončno spusti. Postopek se ponovi še trikrat.

Jezen sem nase, saj se mi tega početi res ni ljubilo.

Sledila je vožnja, ki ni trajala več kot dve minuti. Potem sem avto opral in nadaljeval z vožnjo do izbranih krajev. Tam pa sem ugotovil, da sem štiri dni prepozen.

Zopet sem bil jezen nase, saj sem imel dovolj časa.

Potem sem se še malo preveč sprehodil in zato me je že letos drugič sonce „ožgalo.“ Pomislil sem, kako šele bo junija in julija.

V preostanku dneva si je še nekdo upal in me izkoristil za popolnoma brezvezne stvari, potem pa se ta dela dobrega s ponujanjem vsega, kar mu je ostalo od praznika. Raje bi te tri ure preživel drugače, potrošil dva evra za te suhe mesnine v trgovini … ne pa, da se iz stvari trudim ustvarjati čudeže, ker ima ta (za druge) premalo denarja, med mojim delom pa srka gin tonik ter gleda televizijo večjo od stene … medtem ko me obliva pot v prevroči pisarni. Me ne čudi, ko pravi, da ne zaupa delavcem; verjetno tudi oni njim ne.

Ko sem mu pred časom povedal, koliko bi ga to že prišlo in koliko bi ga na koncu vse to stalo, mu je skoraj šlo na jok. Vsota je bila najmanjše možno število na treh mestih. Zahtevam preveč? Sploh, ko je včeraj omenil, da si je v vmesnem času kupil nekaj, kar ga je stalo pol zneska zame, in da gre ta teden za enako vsoto na izlet. Skop človek bi mu upravičeno rekel!

Če samo seštejem potrošene ure, raje ležim. Resnično, na vsake štiri mesece zaslužim dvajset evrov, če samo ležim. Čim kamorkoli grem je strošek. Ni mi težko mimogrede karkoli brezplačno postoriti, problem je, če se to začne ponavljati.

Sem pa tudi razočaran zaradi sebe … jasno, kupujem, med vsemi tudi enake stvari, a sem se, izgleda, preveč zanašal na dosedanje nakupe od tega prodajalca ter ponovno naročil. Šele ta teden sem ugotovil, da sem pri zadnjih treh naročilih prejel napačen izdelek, čeprav sem imel pred vsakim vnovičnem naročilom možnost izdelek preveriti in ob prvi ugotovljeni neskladnji ne bi več naročal. To se mi je zdaj že drugič ponovilo, čeprav se potem nekako že izmažem, ampak priokus ostaja. Z drugimi besedami; najprej slediš markacijam v gozdu, pod sabo vidiš potko, po nekaj sto metrih hoje po potki pa ugotoviš, da so markacije, katerim si sledil, izginile. Znano?

Sedaj bom najprej izdelek preveril in če je ustrezen, ga bom spet naročal.

Salon usode

Občutek, da se pravzaprav ničesar ne dogaja ni niti resničen niti lažen. Dogaja se, vendar se ničesar ne zgodi. Še vsake toliko časa se trudim znebiti čimveč fizičnih stvari, ki se nakopičijo naokrog.

Verjetno je večji problem moja zvedavost, ko v enem tednu želim prebrati in izvedeti čimveč. Ko že najdem odgovor, najdem tudi novo vprašanje in potem se vsebina samo še nalaga. Ob tem pa si vsakič rečem, le kaj sem počel pred leti, da si tega nisem prebral ali tega nisem vedel.

Zaradi tega vsake toliko časa preštevam, koliko vlakov mi je vsa ta leta že odpeljalo. Nekaj si želim (točno vem, kaj si želim), vendar nesrečno ugotovim, da bi moral to narediti že pred sedmimi leti. Takrat bi me to sicer stalo nekaj denarja, ampak včasih je denar drugotnega pomena. Ta se za kozlarije vedno najde.

Našel se je tudi čas, da sem si po dolgem času kupil nekaj majic, saj sem jih sedaj moral dati prati vsak teden; sedaj pa lahko perem vse na tri tedne.

Še vedno si ne morem pojasniti pojava in namena črnih rokavic iz nitrila, ki se vedno pogosteje pojavjajo v medijih pri pripravi hrane. Čemu se zagrabi meso iz rumenkaste polietenske embalaže z rokavicami, s katerimi so pred tem odprli vrata hladilnika, zatem še nož in z njimi potegnili folijo iz embalaže. Packi! Jaz bi najprej odprl hladilnik, odprl embalažo, si šel umit roke, nadel rokavice in nato šele prijel tisto meso.

Sladko razočaranje

Tisto, česar se ljudje ne zavedajo, je tudi to, da z nakupom vrečke oziroma vrečk za smeti dobesedno kupijo smeti. Čemu ne bi smeti spravili v vrečko, katero se že namerava prav tako odvreči stran?

Sicer je od zadnje čistilne akcije minilo že pol leta in naj povem, kako je bilo lansko leto v okviru „Še zadnjič — očistimo Slovenijo 15. 9. 2018.“ Udeleženci so prejeli nove vreče za smeti raznolikih barv in popolnoma nove rokavice. V času še vedno bujnega zelenja so se nekajkrat postavili za fotografiranje, v preostanku dneva pa so pobrali ravno toliko, da niso imeli slabe vesti. Ko bi si ob zaključku vsaj vzeli rokavice domov; ne, vsi so jih odvrgli v zaboj skupaj s koluti neporabljenih vrečk.

In kakšno je stanje letos po nekaj čistilnih akcijah?

Čistilne akcije niso več niti same sebi namen.