Že nekaj tednov sem v napetem razpoloženju oziroma poželjenju po preteklih časih. Način mišljenja sedaj ni popolnoma drugačen, saj ne vem, kaj bi v tem primeru predstavljalo „popolnost,“ je pa vsekakor drugačen.
Zdaj popravljam stvari, dobesedno. Iz štatle nekoč namenjene na odpad, a nikoli dejansko odpeljane, vlečem stvari in jih skušam popraviti. Nažalost so nekatere druge škatle dočakale svojo priložnost in jih sedaj več ni. Zdi se mi neverjetno, koliko spominov in vprašanj mi obudijo te stvari. Spomini mi pomagajo najdi preostale kose, a ne najdejo odgovorov na vprašanja, čemu in zakaj sem se odločil te stvari razdreti.
Pod črto mi uspeva in to me veseli.
