Čaše razvade

Tri ure kasneje ne bi bil tako velik problem, če bi bil izlet v Slovenske gorice izveden v soboto. Priti domov ob pol tretji uri na ponedeljek … svojevrstno doživetje.

Bilo je veliko in še več smeha ob šaljivih dialogih med vožnjo, čeprav bi družba lahko prej zaključila svoje popivanje v spodnji savinjski dolini in bi se zato lahko poprej odpravili na pot proti domu. Presenetljivo mi je dognanje, da je presoja dogodkov tega in ostalih doživetij stvar posameznika. Moje mnenje je in moja izbira je, kako gledam in kako se odzivam na to.

Vedno je moja izbira in moja odločitev, ali bom žalosten ali bom vesel. Vsak ima svojo izbiro in svojo odločitev. Ne moremo spremeniti preteklosti, ne moremo spremeniti ljudi in ne moremo spremeniti usode, lahko pa se odločimo, kako se bomo na to odzivali in kako se bomo počutili, čeprav to ni preprosto. Ni preprosto odmisliti skrbi, se rešiti iz svojih čustev in se osvoboditi nesrečnega življenja. Zato sem sedaj, ko so posledice pomanjkanja spanca izvenele, vesel za ta izlet in razmišljam, kdaj bo naslednji.

Kakšno leto dni nazaj so na kolesu nastale prve praske, saj sem si ga bil naslonil na vrata, nato pa sem ta vrata iz notranjosti odprl in kolo je padlo. Moj odziv je bila moja odločitev. Moja odločitev je bilo spraševanje samega sebe, zakaj sem to storil, moja odločitev je bila očitanje samemu sebi nesposobnost, vsekakor pa je bila tudi moja odločitev, da kolo ne sme imeti prask. Sedaj je, kar je bilo, in teh težav nimam več.

Oskrba zaviralcev

Zagrabila me je nostalgija in me je zanimalo, ali sem lahko sedaj, ko sem starejši, preračunljiv …, tudi uspešnejši pri igranju igre Monopoly. Ko sem jo igral nazadnje, sem igral še s tolarji in ne vem več, kako sem takrat razmišljal.

Bistveno pravilo, ki sem ga prepozal, navajam prvo in je sledeče. Ni pomembno, koliko polj ima igralec v lasti. Pomembno je čimprej imeti vsa polja iste barve in na vsakem od teh polj postavljene vsaj tri hiše, da preostali igralci čimprej bankrotirajo. Tudi izven igre je pomembnejše, da se človek osredotoči na manj področij oziroma stvari in ta področja oziroma stvari bolj izpili.

Smiselno je imeti vse štiri železniške postaje, saj takrat najemnina drastično zraste, in smiselno si je lastiti polja, ki so točno dva, štiri … dvanajst korakov oddaljena od zapora, saj se po metu dveh kock z enakim številom pik igralec znajde ravno na teh poljih. Podobno je smiselno imeti v lasti polja, na katere igralce napotijo karte.

Veliko lažje zmaga tisti igralec, ki igro začne prvi, saj so polja še prosta, medtem ko se vsak naslednji igralec lahko znajde na že zasedenem polju in že plača najemnino.

Naklon prikaza

Letos sem si bil že dvakrat čestital, kako je letos (ne vem točno več katero) leto, ko ne uporabljam kreme za sončenje oziroma kreme, pršila … za zaščito kože pred sončnim sevanjem, nakar sem čez nekaj ur, ko sem želel to napisati sem, ugotovil, da je bila moja izpostavljenost tistega dne prekomerna.

Prekomerna izpostavljenost pri tem pomeni rahlo pordečelo kožo, ki zbledi po pritisku. To ne pomeni luščenja povrhnice ali podobnega. Če se mi povrhnica lušči, se mi to zgodi aprila, ko v še hladnejših dneh prija topel občutek sevanja sonca.

Držim se dveh načel: ne se namerno izpostavljati in ob priložnosti v senco. Na primeru čakanja pred semaforjem za prečkanje ceste se umaknem v senco, ki jo meče steber semaforja. Enako si poiščem senco, ko se zaradi utripanja luči na znaku zavem, da bom še čakal pred železniškimi zapornicami. Če sem samo minuto skrit, sem skrit pa tudi hladneje je.

Krajevna imena

Če ne napišem sedaj, bom kdo ve kdaj … v maju, ko sem se ukvarjal z ne sto slovenskimi kraji, temveč z več kot šest tisoč slovenskimi kraji in pri tem izvedel meni presenetljive zanimivosti.

V Sloveniji je uradno točno šest tisoč petintrideset krajev, vendar so isti kraji šteti dvakrat, če se isti kraj nahaja v več kot eni občini. Največkrat je vmes reka, ki predstavlja občinsko mejo in razdeli kraj. Primer takšnega kraja je kraj Fala (ob reki Dravi), ki se nahaja tako v občini Ruše kot tudi v občini Selnica ob Dravi. Drugi primer je naselje Brlog z delom v občini Velike Lašče in z delom v občini Sodražica. Za večjo zmedo se drugi del naselja imenuje Brlog - del. Krajev, ki imajo za imenom besedo del je kar šestinštirideset.

V zadnjih petih letih dvajsetega stoletja, sta se dve sosednji naselji Podkum in Dobovica razdelili na pol in nastala sta dva kraja: Sopota in Sopota, ki ju ločuje potok Sopota (ki je tako majhen, da se ga lahko preskoči). Seveda se oba kraja štejeta kot svoj kraj, četudi imata isto poštno številko, saj se kraja nahajata v dveh različnih občinah.

Najbolj nenavaden uraden zapis kraja je Gradišče - k. o. Grad. in Polj., kar brez okrajšav pomeni Gradišče - katastrska občina Gradišče in Poljane. Na obcestni tabli ob prihodu v kraj je zapisano Gradišče pri Primskovem, medtem ko prebivalci svoj naslov pišejo kot Gradišče. Samo deset kilometrov stran, vendar v isti občini, se nahaja kraj Gradišče - k. o. Št. Lovrenc z obcestno tablo Gradišče.

Nekateri prebivalci istega kraja imajo drugo poštno številko. Stavba na naslovu Gmajna 42 ima pošto številko 8275, vse ostale stavbe v naselju pa 8274.

Zanimiv je poštni okoliš 1000, ki je sestavljen iz dela, ki pokriva mesto, in, dela, ki pokriva Volavlje z okolico. Dela nista povezana, saj je med njima poštni okoliš Ljubljana - Polje.

Obstaja tudi „vatikanski“ poštni okoliš (okoliš znotraj drugega), kar pomeni, da morajo ljudje, katerim poštar pusti obvestilo za prevzem na dlje oddaljeno prevzemno mesto, četudi imajo na poti tja prevzemno mesto tega vatikanskega okoliša.

Pot znakov

Nekaj deset minus sem se prebijal danes okoli Ljubljane skozi avtocesta gradbišča in razmišljal … zavil iz severne obvoznice desno, šel skozi predor in zapustil avtocesto. Vedel sem, kje približno sem, a je mi zaradi obcestnih oznak o zaprti cesti bilo jasno, da sem avtocesto zapustil prehitro. Čeprav sem bil prepričan, da obstaja pot izza parkirišča Šmarne gore, sem se raje vrnil na avtocesto in obral naslednji izvoz.

Tam sem šel skozi naselje, opazil oznako za šolo, opazil svoj cilj, bil presenečen nad strmino, na katerem je naselje (pričakoval sem položneje), a bil dvajset minut prehiter. Ker je bila ura določena in sem želel priti ob dogovorjeni uri, sem naselje zapusil, šel mimo dveh odcepov na desni, mimo ribnika in se ustavil na prvem odcepu na levi. Tam sem si pogledal zemljevid, se skušal izogibati pikom komarjev in ugotovil, da je pokopališče naprej od šole.

Na poti nazaj skozi naselje sem opazil, da je v tem naselju presenetljivo veliko znakov o omejitvi hitrosti na največ štirideset kilometrov na uro in jih začel šteti. Čeprav nisem preštel vseh, jih je bilo vsaj šest v eno smer. V obe smeri torej vsaj ducat. Pri oznaki za šolo bi moral zaviti levo, a sem opazil znak prepovedano zaviti levo, zato sem se peljal naprej, obrnil in pri vračanju opazil znak prepovedano zaviti desno. Seveda sem tokrat opazil dopolnilno tablo, ki je bila pod znakom tudi v prvem primeru. Šel mimo pošte, šole ter prišel na pokopališče in si tam natočil vodo v plastenko. Ob vrnitvi na glavno cesto sem se odpravil proti cilju in tam prevzel stvari.

Vrnil sem se na avtocesto in med vožnjo na Gorenjsko občudoval polet dveh letal. Izvozil sem za Senčur, šel v trgovino, za katero sem samo danes opazil štiri obcestne plakate, da prodajajo vijake, in zapravil šest centov, ker takšnih vijakov kot sem jih bil kupil v tej isti trgovini pred nekaj, morda štirimi leti, niso imeli.

Sprva sem načrtoval najprej obiskati Senčur, vendar sem predvideval, da ne bom uspel prevzeti ob dogovorjeni uri, zato sem raje počakal na prevzem, saj sem spoznal, da so le redke stvari nujne. Ničesar ni nujnega, razen če je ogroženo življenje ali zdravje.

Večni spopadi

Če mi je karkoli žal, mi je žal to, da nisem več star oziroma mlad, kaj pa vem, dvajset let. Preživljam čudno obdobje, obdobje žalovanja, ne o storjenih napakah, temveč zaradi nestorjenega.

Sem na kaj ponosen? Kratkoročno sem, daljnoročno nisem.

Drugi priklop

Po pol leta premora zopet kolesarim, danes sicer počivam, sicer ne od utrujenosti, temveč od prekomerne izpostavljenosti UV žarkom.

Po dveh vožnjah sem nabral sto sedemintrideset kilometrov, na trasi opazil precej novosti, kot na primer na cestišču odstranjeno sredinsko delilno črto in eno neumnost, katere ne znam poimenovati in sem zoper nje tudi brez besed; nekaj novogradnj, nekaj avtonomnih kosilnic v delovanju, eno odstranjeno živo mejo in bil presenečen, da po več kot enem letu še vedno niso uspeli urediti morda dveh kilometrov ceste.

Snov števila

Se sploh še kaj dogaja?

Vsake toliko časa mi hodijo neumnosti po glavi in morda bi se lahko naučil UN oznake nevarnih snovi, da bom (največkrat na avtocesti med prehitevanjem avtocistern) iz tistih njihovih oranžnih kvadratastih tabel z dvema številoma, eno nad drugim, ponavadi zadaj in ob strani, razbral, kaj prevažajo.