Veter oddiha

Samevaš, seveda samevaš, saj se moje povedi pišejo za druge, za nesposobne. Ko sem mislil, da se mi ne more pripetiti nič hujega kot torek, se je zgodila sreda. Tudi danes je bilo vzdružje katastrofalno, zaradi nesposobnih. Nihče od teh se še ni vprašal, zakaj jaz nimam teh težav, ker niso sposobni niti tega.

Obupal sem. Zdaj bodo moje minute ure. Če drugi jamrajo, koliko imajo klicev (v povprečju dva na uro in pol), jih bom imel tudi jaz toliko. Ne borim se za pravice; prizadevam se za enakopravnost in zmožnost opravljanja svojih dolžnosti in nalog.

Nekateri živijo iz dneva v dan; jaz pa si stalno dajem naloge in, ko jih izpolnim, mi niso več zanimive. Mislim, da se bom vrgel v arhitekturo … hortikulturo … ker bi zdajle najraje jedel viljamovke, tako sladke, da se mi cedijo po rokah …

Blede razlike

Postaja mi všeč to vreme: ugaja mi stanje stanja s hrbtom obrnjenim proti Soncu, vendar le dokler ga ne zakrijejo oblaki. V modrino neba tega sveta sredi dneva sem tako zaljubljen, da je celo telefon objel oziroma zadel Zemljo oziroma pesek na njej, kar mi ni bilo več tako všeč, čeprav se tolažim, da je prebil pol leta brez prakse in da se mu mora nekaj zgoditi, sicer mi bo nekoč težko zavreči brezhibnega.

Med potjo ob cesti opazujem packarije brezbrižnih ljudi. Zakaj bi čakali do aprila in se ne bi že sedaj zapodili v grmičevje in jih očistili?

V bistvu mi je dolgčas … in zagrabi me nostalgija, ko pospravljam in najdem nepričakovane stvari, ki me vrnejo v tisti čas.